Pozdravljeni,

stara sem 32 let, imam fanta, skupaj sva šest let, 3 leta živiva skupaj, oba imava službe in solidne plače. Z najinim odnosom je vse ok, a skrbi me ena stvar – ne čutim nikakršnega materinskega nagona oziroma do zdaj še nisem začutila, da bi si želela otroka. To sem povedala tud fantu, ki pravi, da ni panike, da tudi njemu otrok ni prioriteta, v smislu, če bo bo, če ne bo, ne bo, bova videla v prihodnosti, mogoče boš pa spremenila mnenje o tem … Skratka, ne komplicira. Jaz pa se sprašujem, ali sem normalna in kaj če nikoli ne bom začutila, da si želim otroka, fant pa si ga bo nenadoma zaželel. Vsi okoli mene se poročajo, rojevajo, me sprašujejo, kdaj se bom poročila in rodila tudi jaz, da mi tikaka biološka ura, meni pa življenje, takšno kot je, povsem utreza. Uživam v službi, počnem stvari, ki me veselijo, veliko potujem, se družim s prijatelji in nimam občutka, da bi si želela kaj spremeniti. Nočem podleči vplivu družbe, a ves čas poslušam zoprna vprašanja, kdaj bodo otroci, vnuki (tudi s strani najinih staršev) ali že kaj načrtujem itd in se sprašujem, ali z mano morda kaj ni ok.

In kaj, če ti nekdo reče, da nisi normalna? Boš naredila otroka? Če ne čutiš, ne čutiš. Hudo bi bilo, če bi željo imela, pa je ne bi mogla izpolnit iz nekih razlogov.
Edino kar se lahko vprašaš je, ali te morda ni preveč strah misli ob tem, da bi zanosila oziroma imela otroka in ta strah maskiraš z občutkom, da ne čutiš želje po njem. To bi pa bilo škoda zamuditi, ker nekaj strahu je povsem normalno ob misli na neko tako izkušnjo.
Drugo, kar je, ali čutiš, da bi se lahko zanesla na partnerja v smislu, da bi te podpiral, če bi se otrok zgodil.
Meni je namreč malo nenavadno, da se sprašuješ takšna vprašanja, glede na to, da kot praviš, ne čutiš nobene želje. Imam občutek, da morda nisi povsem iskrena do sebe.
Res pa je, da občutek, da si čudna, lahko pride zaradi primerjanja z okolico. Najboljše je, ko te to ne obremenjuje, kako živijo drugi in delaš to, kar paše tebi (ne zato, ker to počnejo drugi).
Občutek, da si normalna, ti težko dajo drugi. Tega moraš začutiti v sebi. Vedno se bodo našli drugi, ki jim tvoj način življenja ne bo razumljiv, sprejemljiv. Z otrokom ali brez.

Ob dnevu žena sem prebrala statistiko, da kar 20 procentov slovenskih žensk nikoli ne rodi. Tako da ne, nisi čudna, taka si kot petina Slovenk.
Ne vem, kakšna je distribucija barve las, ampak verjetno je manj kot petina Slovenk rdečelasa, pa nihče ne reče, da so zato čudne.

Glede dileme, kaj če si bo fant zaželel otroka, pa boš ti že prestara, ti pa ne moremo čisto nič pomagati. To se lahko zgodi. Lahko se zgodi tudi, da si boš ti želela imeti otroka, pa bo prepozno. To je pač življenje. Pri nekaterih stvareh so možnosti popravnega izpita zelo majhne.

Živi svoje življenje.

Najlepša hvala za mnenja. Nikakor ne mislim naredit nekaj samo zato, ker družba pritiska name. Marko, morda imaš prav. Ne vem, lahko da me je podzavestno tudi strah zanositve – moja mama je imela namreč ob mojem rojstvom ogromno težav – med drugim hudo poporodno depresijo, ki je šla do te mere, da me je po večini vzgajal oče. Veliko sem razmišljala o tem, ampak vedno sem prišla do zaključka, da sem jaz svoj človek in da si nekateri pač ne želimo otrok. Resnično namreč nimam občutka, da mi karkoli manjkalo ali da bi se bala česarkoli. Preprosto si sebe ne predstavljam z otrokom, tudi v družbi otrok prijateljic se ne počutim evforično – nimam potrebe držati otrok v naročju, se jim dobrikati, se igrati z njimi kot večina mojih kolegic. Kot da do njih ne bi imela nikakršnih čustev.

Ne ozirajte se na družbo in ne podlegajte družbi, to je vaše življenje, če vam ni do otrok, jih pač nimate. Kje pa piše, da bi jih morali imeti in kdo ima to pravico, da vam gnjavi s tem? Pa saj ste omenili, da vam ustreza ta način življenja. Iz izkušenj vam povem, če deluješ v življenju proti sebi, te pol to izredno tepe. Problem bi pa bil, če bi partner pritiskal na vas, vendar ne.:) Če boste kdaj začutili, da bi želeli postati mama pa tudi ok. Želim vam vse dobro in še naprej uživajte v vašem življenju.

Pozdravljeni.

Na srečo živimo v okolju, kjer lahko vsaj v večini primerov vsak dela (skoraj) kaj želi. Ta skoraj je seveda omejen z svobodo drugih ljudi.

Kot je že nekdo napisal, zagotovo ne boste edini, ki ne boste imeli otrok. Z vami tako ni nič narobe. Zaradi tega niste niti boljši, niti slabši.

Pa še nekaj o “biološki uri”. Ni čisto jasno ali je “biološka ura” stvar družbenega programiranja ali del dejanskega telesnega hormonskega nihanja. Osebno se nagibam k temu, da je stvar obojega.

Ali lahko travma, ki ste jo doživeli kot novorojenka vpliva na vaše sedanje mnenje. Da lahko. Ali lahko pritisk okolice vpliva na vaše mnenje. Da lahko. Marsikatera ženska podleže pritisku okolice v eno in drugo smer. Marsikakšna ženska je popolnoma zadovoljna kot mama in ji ni do kariere, pa se ob trenutnih družbenih trendih počuti manjvredno. Spet drugi popolnoma ustreza življenje karieristke, in si ne želi otrok, pa se po pritiskih ožje družine in partnerja spet počuti manjvredno.

Pomembno je, da ustvarjamo okolje, kjer se bosta obe ženski počutili sprejeto. Pri tem pa vseeno ne smemo mimo tega, da ženska, ki se odloči, da bo mama potrebuje več podpore celotne skupnosti.

Mnenje, ki poleg vašega šteje pri tej zadevi je mnenje vašega partnerja. V kolikor si bo on v prihodnosti začel želeti otroka, vi pa ne, lahko seveda nastane težava. Tudi moški namreč lahko doživlja ‘biološko uro’. Če/ko se to zgodi, boste takrat videli kako in kaj. Da se obremenjujete na zalogo nima smisla (razen, če je to obremenjevanje že del vajine skupne podzavestne ‘biološke ure’).

‘Poglejte’ v sebe, v svoje telo, raziščite kakšni so impulzi v vašemu telesu. Tam se skrivajo vsi odgovori, tudi to ali vas travma iz otroštva sedaj miselno omejuje in ali je imeti otroka sploh vaša življenjska misija. Bodite odprti do vsega in odgovor bo prišel. Kako pogledamo v sebe? Tako, da umirimo svoj um – skozi meditacijo, dihalne in gibalne tehnike.

Moja izkušnja je taka, stara sem 34, s fantom sva skupaj 4 leta. Živiva v svoji hiši, imava dobri službi…
On si že dlje želi otroka, jaz ne, ne popuščam na namige, da ga narediva. Še pred tednom dni, sem razmišljala, da bi si morda celo poiskala kakšno terapijo, da bi predelala to mojo trdno ne-željo imeti otroka oziroma ne ŠE imeti, saj vendarle čas beži…

Potem je moja “terapija” bila sledeča, med rutinsko operacijo odstranitve ciste so mi ugotovili težave na rodilih in mi povedali, da je verjetnost naravne zanositve minimalna. Sedaj si otroka želim bolj, kot sem si kadarkoli želela karkoli.

Otroka pa seveda ne imej zgolj zato ker to drugi od tebe pričakujejo! Bo že prišel vajin čas, pa tudi če ne bo…