Najdi forum

Moja mama je najboljša na svetu…

Stara sem 40 let, imam svojo družino, otroka, službo, stanovanje, torej povsem neodvisna. Imam pa tudi mamo, ki je vsiljiva, dominantna, avtoritativna, kraljica drame, čeprav je prepričana, da je nežna, ljubeča in da toliko, kolikor sem bila jaz deležna ljubezni, noben drug otrok ni bil. Zrasla sem ob tem, da sem imela vse, velikokrat tudi kuhalnico na riti, pri 14-ih sem se “obnašala ko prostitutka”, pri 19-ih sem bila, prvič zaljubljena, “kurba”, kriva sem bila, ker pri mojih 35. še nista dobila vnuka češ, do tebe gojimo drugačna pričakovanja, naj se neham otročje obnašati z nekimi hobiji in naj ne prikrajšam svojega moža za očetovstvo, izsiljevanje pač. Mame sem se bala, dokler nisem sama rodila, včasih tako zelo, da sem od strahu jokala, ko sem se vozila domov na obisk. Vendar nikoli ni razumela, niti sprejela, da bi morda bil kak delček krivde na njej. Vrsto let je bila živčni bolnik, vedno sem morala poslušat, kako jo moram razumeti, kako se ji moram opravičiti, ko me je natepla, ker sem jo jaz spravila iz tira. Še vedno sem jaz tista, ki se ne znam obnašati, še vedno moram potrpeti, ker je mama ena sama, v vsakem trenutku globoko posega v mojo intimo, v intimo moje družine, “sodeluje” pri vseh strateških odločitvah, ki jih moram sprejeti samo z možem, s tem, da mi pošilja dolge maile s svojimi razmišljanji in usmeritvami, kako naj se odločim, kaj vse naj si še preberem, vendar moram to razumeti, ker “je vse to iz neskončne ljubezni in sem nehvaležen otrok, ker ji zabrusim nazaj, naj spoštuje mejo moje družine, da to ni ena velika družina”. Vsiljuje se, da bi mi rada prihajala pospravljat stanovanje, očitno da bi sama imela občutek, da jo potrebujem oz. da še kaj dobrega naredi zame, ker sama te pomoči ne potrebujem. Na vsakem koraku vsem zatrjuje, da ni bila trikrat jezna name, da sem zrela, pametna bolj kot ona, da mi povsem zaupa, hkrati pa mi nenehno izraža svoje strahove glede mojih odločitev..vedno se konča tako, da nekaj časa trpim neko temo, potem mi poči živec in ji na jasen način povem, da je šla predaleč, da se vsiljuje, da me zasipava z nasveti, čeprav ni bila vprašana. In vedno ona konča v živčnem izbruhu obtoževanj, da sem kolerik, da nihče ne mara takih ljudi, da se ne obnašam kot intelektualka in sploh kako, da sem postala tako živčen in naporen človek, s katerim ni možna normalna komunikacija. Meša se mi. Danes sem poskrbela za blokado svojega maila, da ustavim to brezkončno pisarjenje. Oče je rekel, naj se navadim preslišati, da ima neskončno ljubezni do mene, da pa je surova in živčna in da lahko z njo shaja samo nekdo, ki ima izjemno zdrave živce. Zdaj sva na tem, da je ona prizadeta, ker ima tako grozno hčeri, za katero bi dala vse na svetu, in jaz, ki sem spet izpadla kot najbolj grozno bitje na svetu…….

In kdo te sili in kaj v to,da takšni mami gledaš skozi prste,toleriraš in trpiș? A to zato,ker je tvoja mama in si potem dolżna zanjo še znoreti? Pa si res ? Moje mișljenje je da takšni mami mirno lahko v obraz poveš kar ji gre in odideš,razen če prostovoljno daș zanjo svoj duševni mir potem pač ostani.

Imate prav, nihče me ne sili.. verjetno je globoko zakoreninjeno v meni, da moram mamo spoštovati, tolerirati in da ji nikoli ne smem reči ne. Tako sem bila vzgojena. zdaj se normalno počutim krivo in osramočeno, ker sem nad njo povzdignila glas..

nova
Uredništvo priporoča

Mislim, da se boš kar precej našla na forumu Narcistična in mejna osebnostna motnja.
Za narcistične starše – v tvojem primeru mama – je otrok obvezni modni dodatek, ki ima, da se obnaša temu primerno. Torej da se z njim lahko pokaže in pohvali v javnosti, za štirimi stenami pa naj počaka pospravljen v predalu in da mir.
Lahko sočustvujemo s tabo, ker te je rodila takšna ženska, in ker imaš očeta, ki te ni bil sposoben umakniti iz takšnega strupenega ozračja. Od tebe je odvisno, ali tudi njega razumeš kot žrtev ali kot sostorilca. V nobenem primeru pa žal ne moreš računati nanj in prekinitev stikov z mamo bo verjetno nujno vključevala prekinitev stikov z njim, ker ga bo sicer izrabljala za orodje, prek katerega te bo še naprej buzerirala.
Kakorkoli že, odrasla si, na srečo si očitno kljub neprimernim staršem (obema!) zrasla v osebo, ki je sposobna funkcionirati tako v zvezi kot družini in družbi. Ne uspe vsem. Ceni to in naredi vse, da tako ostane. Se bojim, da je edini način, da prekineš VSE stike s primarno družino, tudi z morebitnimi brati in sestrami, ki se ne znajo odcepiti od mame.
Grozno je in grozno se bere. Ampak ti imaš dolžnost izključno do sebe, moža in otrok. Ljudi, ki te zastrupljajo, moraš izločiti iz svojega življenja, ne glede na krvno vez. To je edini način, ker se ti ljudje ne bodo spremenili. Možnosti za to so cirka take kot to, da zadeneš na loteriji. No, če se bodo spremenili, boste pa takrat spet navezali stike.
Nimaš kaj. Tako kot je treba odrezati nogo, če jo napade gangrena, moraš ti odrezati mamo. Prej ko boš to spoznala, bolje bo zate.

Ne, nisi bila tako vzgojena, tako si bila zdresirana. To, kar je tvoja mama počela s tabo, ni bila vzgoja in skrb za otroka, ampak dresura za razstave. Ti za mamo nisi samostojno in unikatno bitje, temveč njen privesek, del obvezne opreme, ki nima prava glasanja, če lahko povem po domače.

@ines prvič, obvezno moraš začeti postavljati meje. Nikoli ni prepozno za to. Ne bo lahko, na to se pripravi, a na dolgi rok boš vsekakor lahko bolj svobodno zaživela. Ne poslušaj očeta, da moraš preslišati in pustiti, da se takole obnaša do tebe, da je vsiljiva in se meša v tvojo družino. Četudi je tvoja mama, to ne pomeni, da si njena last in da lahko dela in govori kar ji paše. Temu se moraš upreti… zaradi sebe, svoje družine. Ne dopusti, da pije tvojo energijo.

Ko boš začela postavljati meje, bo verjetno veliko slabe vesti, občutka krivde, grdih besed, a ne popusti. Bodi trdna in samozavestna. Sčasoma bo lažje, občutki krivde bodo bolj znosni in ti boš lahko bolj mirno živela. Je pa to tek na dolge proge, tako da vzemi si čas in sproti nabiraj energijo, ki jo boš za to potrebovala.

Srečno!

Temu se reče čustveno izsiljevanje.
Ona nima čustveno zadovoljujočega odnosa s svojim partnerjem, nikoli ga ni imela, ker ga ni sposobna, zato se tako bolestno obeša nate in na tvojo družino.
Enostavno jo odreži od vsega, povej ji, da ne želiš njenih nasvetov, seveda se bo ona “razpočila”, ker bo to pomenilo, da ne more več manipulirati s tabo s čimer si zapolnjuje lastne čustvene potrebe. To je obvezno, ker s svojim pritiskom bo tudi tebe okužila in trpi tudi tvoj odnos s partnerjem/otrokom.

Iskrena hvala za vasa mnenja, za vsakega posebej, točno to sem rabila slisati…

Zanima me…naj starša čez čas kontaktiram? Oče je že precej v letih, bolan, ima edino vnučko, ki je praktično še dojenček.. umrl bo od žalosti…

Ines, ti si odrasla ženska, sama se moraš odločit.

Pozdravljeni!

Na nek način sem pričakoval, odziv v smislu: “Zanima me…naj starša čez čas kontaktiram? Oče je že precej v letih, bolan, ima edino vnučko, ki je praktično še dojenček.. umrl bo od žalosti…”

Tako deluje vzorec soodvisnosti (v tem primeru od odnosov). Najprej ena oseba skozi različne oblike manipulacije drugo osebo tako ali drugače priklene na sebe, potem se skuša druga oseba teh spon rešiti in pobegniti, prva oseba reagira z vlogo žrtve (pogosto preko drugih oseb – v tem primeru vašega očeta), druga oseba skozi čas, pod pritiski krivde, sama pride nazaj. In krog se ponovi.

Teorija prenese marsikaj, v praksi pa so podzavestne sile, ki delujejo v tem primeru na vse vpletene, izredno močne in se jim ni mogoče enostavno izmakniti – kar sami zelo dobro izkušate na svoji koži.

Če prav razumem vaš prispevek, živite stran od svojih staršev, kar je zelo v redu.

Vaš cilj bi po mojem mnenju moral biti odstraniti iz sebe negativno (so odvisniško) povezavo z mamo in očetom in izboljšati samopodobo, da vas ne bodo več obvladovali občutki krivde. Precej sem prepričan, da bo posledično tudi vaša mama spremenila svoje vedenje. Krog soodvisnosti s svojim čustvovanjem in vedenjem namreč spodbujajo vsi vpleteni in ne samo glavni nosilec neke skupinske dinamike. To je pomembno tudi za vašo sekundarno družino, prepričan sem, da se bo ta vzorec prej ali slej začel kazati tudi v vaši sekundarni družini, po vsej verjetnosti skozi odnos z otrokom.

Kot otrok proti vaši mami niste imeli najmanjših šans, morali ste se prilagoditi dinamiki v družini. To kar pravi oče, ne drži in prej kaže na šibko osebnost, kot na nekoga z močnimi živci. Tudi on je del kroga, in kot oče bi vas moral zaščititi pred vplivi mame.

Toda kot odrasla 40 letna ženska imate na voljo veliko več virov, da se soočite z mamo na drugačen način.

Ker je vaša mama duševna bolnica potrebuje sočutje. Vendar ne v tej obliki, kot ga je bila deležna do sedaj. Dokler zares čustveno ne odrastete (v relaciji mama – hčerka ste še vedno majhna deklica) ne boste mogli naprej in boste ujeti v pasti soodvisnosti.

Obstajajo tehnike s pomočjo katerih se rešimo negativnega vpliva svojih staršev.

Menim, da je smiselno ohranjati rutino obiskov na neki ravni. Vendar naj bo to časovno omejeno – recimo 2 uri na teden ali 2 tedna (na ta način ne boste padli pod tako močan vpliv mame). Ko vam mama napiše mail, ji odgovorite, da ste ji hvaležni za napisano, vendar pa boste odločitev sprejeli sami, saj ste odrasla ženska. Ponavljajte to mantro tako dolgo, da ji boste tudi sami začeli zares verjeti. V kolikor vas “napade” verbalno, ji lahko odgovorite v podobnem stilu.

Ostalo pa je vezano na delo na sebi. Veliko dela na sebi.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Iskrena hvala, da ste mi odprli oči in me podučili, kako naj začnem! Resnično hvala…

Zanimivo to, kaj vse se ne dogaja po svetu in vse v dobri veri….
Z zanimanjem odprla temo in ugotovila, da verjetno le še nisem najslabša mama na svetu…
Hvala vsem.

New Report

Close