Najdi forum

želim si spet želeti spolnosti, kako?

Pozdravljeni.

Ne bom preveč dolgovezila- zaradi stresa v službi in z njo povezane iztrošenosti sem v zadnjem letu opazila (in partner seveda tudi), da mi ni več do spolnosti. V bistvu mi tudi poljubi in objemi ne prijajo več. Ko pridem domov (delam praktično cele dneve – imam svoje podjetje) se na hitro pogovorim s partnerjem o mojem in njegovem dnevu in obveznostih za naprej, potem pa želim samo še izklopiti glavo na kavču ob kakšni knjigi.

Hudo mi je, ker zaradi tega trpi predvsem partner, ki pogreša mojo bližino. Jaz pa pogrešam željo po pogrešanju njegove bližine. In potem se 1x na teden maksimalno potrudim, da ga zadovoljim, ampak to vse skupaj je tako žalostno, da ga občudujem, da še ni odšel od mene.

Imava skupne hobije, ki pa so zaradi dela (tudi on porabi veliko časa za službo, saj se v eno stran vozi 1,5h, se pravi je odsoten toliko, kot jaz) potisnjeni precej na stranski tir, saj se ob vikendih želiva samo še naspati. Imava skupne cilje – poslovne in zasebne, se dobro razumeva, sva si v oporo in sva od nekdaj dobro delovala skupaj.

Jaz pa se tako bojim, da bi vse to uničila.. A finančno sem v situaciji, ko dela drugim ne morem prepustiti in v bistvu ga niti ne želim. Želim si samo, da bi prišla domov in si želela fizičnega stika s partnerjem, kot sem si ga v najinih začetkih. Ali sploh obstaja način, da se to v meni “popravi”? Fizično me še vedno privlači kot nekoč, prav ničesar pri vsem tem ne morem očitati njemu. Sva pa oba v poznih 20ih.

Zato, da bi oseba čutila… recimo poželenje, rabijo bit izpolnjeni neki pogoji, moramo ustvarit neko intimno vzdušje, sanjarjenje o objektu poželenja itd. Zaradi tvoje narave dela pa tebi/vama ne ostane časa za te stvari.
Preutrujenost, izgorelost, telesni napor… Telo nima neomejene količine energije zato so se skozi evolucijo izoblikovali mehanizmi, ki izklopijo določene funkcije, ki niso nujno potrebne za preživetje posameznika, ker bi v nasprotnem preprosto izgoreli. Prva taka funkcija, ki ni nujno potrebna je spolnost. Zaradi preobilice dela, skrbi, preobremenjenosti enostavno ni več energije za še kaj druga.
Tu si morata/moraš odgovorit na vprašanje ali živiš zato, da delaš ali delaš zato, da lahko (pre)živiš.

******** [i]Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš. (Galvin K.)[/i]

Pozdravljeni.

Konstantno visok kortizol (stresni hormon) vpliva na nižanje testosterona in je kriv za veliko veliko duševnih in telesnih težav ter bolezni. Kortizol nujno potrebujemo, vendar pa je koristen samo, če po neki stresni telesni ali mentalni aktivnosti nastopi čas okrevanja, sprostitve in regeneracije.

Konstantno visok kortizol je ubijalec spolnega poželenja.

Še nekaj morate vedeti. Konstantno visok kortizol uničuje možgane in povzroča efekt, ko sčasoma človek čuti vedno manj in manj. Ko bo prišlo do okvare nadledvičnih žlez in živčevja ter se bo porušilo vaše hormonsko ravnovesje ne boste nikoli več isti. Vaše kognitivne in telesne sposobnosti se bodo močno zmanjšale.

Sedaj pa k vzrokom. Ti seveda niso fizični, ampak psihološki. Kakšen notranji gon vas sili, da zaradi prgišča več denarja uničujete svoje zdravje in partnerski odnos? Je to status, je to beg pred predajo v partnerski odnos, je to beg pred intimnostjo in seksualnostjo, je to beg pred materinstvom, je to morda podzavestni strah pred morebitno revščino, je to kaj tretjega? Ste kdaj razmišljali v to smer?

Glede na simptome, bi morali takoj oditi v bolniško za 14 dni, ali 1 mesec ne delati več kot 4-6 ur dnevno. Urediti morate prehrano in spalne navade. Poskrbeti morate za zmerno fizično aktivnost (sprehod v naravi je idealen) in se naučiti tehnik sproščanja. Prosim ne pišite, da si tega ne morete privoščiti, ker ko vas bo ujela popolna izgorelost (to se lahko zgodi kmalu ali čez nekaj let) boste ‘out’ več mesecev ali celo let – nikoli pa ne boste več isti.

Predlagam vam, da poiščite strokovno pomoč in začnite delati na vzrokih za nastalo stanje.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor
nova
Uredništvo priporoča

Meni se je to že dogajalo, pa otroci, pa delo doma, pa delo v službi…pa glih dalo se mi je še kaj drugega, v miru pogledat film, pa spat.
S časoma sem videl, da tako ne bo šlo. Sem ignorirala njegova poželjenja do mene, se izmikala, skratka nič kaj dobro.
Sicer je bil še vedno moj prijatelj, sogovornik, nisem si predstavljala življenja brez njega, ampak do spolnosti mi pa ni bilo. In sčasoma vedno manj. Tudi, ko ni bilo res vse tako zelo naporno.

Potem pa (seveda vmes tudi prepiri, nezadovoljstvo,…) sva se o vsem skupaj pogovorila, sem mu povedala, da ga imam rada, da je on edini, ki si ga želim in da enostavno ne občutim želje.

Da ne dolgovezim veliko sva se pogovarjala o prvih najinih letih, tako spontano, kje sva rada bila, kaj nama je veliko pomenilo, kako me je osvajal, kakšne občutke je budil v meni.
Nekako bi morala poiskati te občutke tudi ti, z njegovo pomočjo najbrž niti ne bo težko. Ko sem se jaz o tem pogovarjala, obujala te spomine so me preplavili, taki umirjeni občutki, lažje sem se sprostila. Pusti firmo pri miru, zjutraj ali po seksu bo še vedno tam (vem kako je, sem jo tudi sama imela) nič manj ne boš naredila, vse bo manj stresno. Ob seksu sem pozabila, vsaj tiste trenutke, na vse obveznosti, ki so me čakale naslednji dan, na vse “tečne” oziroma zahtevne stranke,…

Tudi jaz sem si vzela – vsak dan – večerni sprehod z možem in ja, tudi to je pomagalo. Sedaj je že leta tega, pa ni problema, ko pa je se ustavim, se prepustim svojemu možu, da me razvaja in kaj hitro mi tudi to paše.

Dolgotrajno doživljanje stresa in posledično izločanje stresnih hormonov uniči dopaminergične povezave med limbičnim sistemom in prefrontralnim korteksom. Po domače povedano, kot je napisal moderator foruma, sčasoma izgubite sposobnost doživljanja ugodja. In ker dopaminski sistem v človeškem telesu skrbi še za druge motivacije se človek čedalje bolj zapušča…

https://www.psychologytoday.com/blog/the-athletes-way/201301/cortisol-why-the-stress-hormone-is-public-enemy-no-1

New Report

Close