Sodelavci – WTF?
Pozdravljeni!
Sem tip v zgodnjih srednjih letih in delam na večjem podjetju. Jaz ne vem ali sem jaz problem ali kaj. Debate ki jih imajo sodelavci so mi vse kar nekaj. Šale ki jih govori direktor in ostali na malici mi niso smešne, so na nivoju osnovne šole. In to praktično stalno.
Je še kdo tak, se kdo najde? Vsi so mi brezvezni, nezanimivi, totalno ne duhoviti. Nimam se za nič posebnega ampak res se ne najdem z njimi.
Hvala za branje. 🙂
Tudi meni se podobno dogaja.
Pred leti me je to zelo nažiralo, zdaj se pa pravzaprav ne sekiram več kaj dosti.
Pravtako sebe ne smatram, da sem nekaj posebnega ali mentalno nad njimi.
V kolektivu smo podobne izobrazbe, vendar razgledanost in teres do stvari, se pa precej razlikuje.
Kot primer:
lahko se pogovarjam in me zanimajo pogovori o stvareh, ki npr.piše Global, ne morem pa se ves čas pogovarjat o tem kar piše Lady.
Pravtako ugotavljam, da ljudje, ne vsi, a večina, bežijo od kakršnihkoli bolj osebnih, iskrenih pogovorov.
Vse je večinoma, kot sam pišeš, stokrat prežvečeni vici, opravljanje drugih, in površinske teme, kjer ni vpleten osebni pogled na temo pogovora. Izjave so bolj absolutne brez argumentov. Če bi jih bilo treba argumentirat, spremenijo temo pogovora, tako da ti je jasno, da je namen pogovora, samo da se govori karkoli, in ne da se debatira o vsebini.
Ob opazovanju sem ugotovila, da se enako obnašajo med sabo (sprva sem mislila, da so morda umikajo pred mano).
Potem so tudi tisti, ki non stop euforično povdarjajo in govorijo, kako so neizmerno srečni. Ne vem, kateri so bolj naporni, tisti ki ves čas jamrajo zaradi jamranja (cilj jim ni reševati, spreminjati karkoli) ali tisti, ki so manično srečni, ampak bolj verbalno kot vidno.
Seveda niso vsi taki.
Odvisno koliko časa si že v tem kolektivu, poskusi poiskat ljudi, ki so ti blizu po interesih, ki sploh še kaj razmišljajo, karkoli in naveži stik z njimi.
Sama sem naredila enako, nekaj ljudi, na prste ene roke jih naštejem, so mi zanimnivi in se z njimi lahko pogovarjam kaj pametnega, ostali me utrujajo in dolgočasijo in se mi dejansko ne da več čas in energijo vlagat v to.
Do vseh sicer vzdržujem profesionalen odnos, a to je tudi vse.
Svetujem ti, da si raje ohraniš oz. vzpostaviš par dobrih prijateljev izven službe.
Ta prijateljstva so zlata vredna.
In sem, če danes pogledam nazaj, izredno hvaležna, da jih imam, sicer zelo malo, a bolje kot cel kup samo navideznih.
Hvala za odgovor, sem mislil da ne bo nihče nič napisal.
Ravno danes smo bili spet skupaj na malici. Nogomet, grdo opravljanje, prazne marnje in najhuje – totalno nesmešne/neduhovite šale/fore. Direktor in vsi ostali smeh, jaz resen cel čas. Smejem se lahko samo če se silim, je kar hudo, res.
In sem jih malo opazoval, dva imata bolj defenzivno pozo, mogoče se silita da izpadeta fajn, ostali odprto pozo ko govorijo in kvasijo prazno slamo. Jaz pač jem svojo malico in čakam da bo te muke konec…
Prijateljev absolutno nimam na podjetju, tam so samo moji sodelavci in vsi smo tam zatadi plače/denarja. Vsaj jaz, zagotovo. Eh ja…
LP
Kaj pa izven (podjetja) ? Vezan/Samski ?
Vem, da v službah preživimo kar nekaj časa svojega življenja, samo zdi se mi, tda tudi izven “delovnega okolja” nimaš nekih sorodnih somišljenikov.
Mogoče si pač po naravi ekstrovert.[/quote]
Prej introvert.
No, jaz pa delam z ljudmi, ob katerih lahko samo zardevam, ker so veliko bolj razgledani, pametni in pronicljivi od mene. V njihovi družbi sem v glavnem tiho, ker jim dejansko ne morem sledit. Je res, da delamo na različnih področjih in se redko pokrivajo, ampak vseeno … ničesar pametnega jim nimam povedati.
V drugih kolektivih smo bili recimo tudi poklicni vrstniki in v glavnem same ženske, pa je bilo okej. Ni bil kokošnjak in tudi teme niso bile kokošje. Tudi tajnice in administratorke so bile v redu.
Ne poznam skratka takšnega vzdušja, ki ga opisujete tu gor.
Meni so nekoč rekli; Ko si najpametnejši v prostoru med samimi polnoletnimi, je čas, da odideš od tam! Drugače so pa danes takšni časi, da vsak izkoristi stvari, ki si mu jih povedal, da ti lahko v prvi priliki vrže polena pod noge, pa pri tem niso mišljene neke globoke zaupne stvari in pogovori. Zato si sodelavci med seboj pripovedujejo kar nekaj v tri dni.