Poniževanje od moškega že 3 leta
Zdravo, rabim odkrit nasvet…
Stara sem 35 let in živimo s 5 letnim sinom v novi hiši, ki sva si jo oba prigarala. Problem je v tem, ker je partner zaradi službe večinoma v tujini, jaz pa sama za vse. Njegovi starši so oddaljeni od nas 30 km, ampak se ne razumemo, ker se je z njimi tudi partner sprl.
V hiši smo 4 leta in za vse skrbim sama. Ko pride partner domov, se venomer prepirava… Ni dovolj pospravljeno, da ni užitno kosilo, da sem sitna in nemogoča. Boli me srce, ker se tudi s sinom nič ne ukvarja, kar potiska ga stran od sebe, ko ga hoče malček objeti. Pred 2 leti sem dobila službo za 4 ure/dnevno in včasih delam od doma. To mi ustreza, ker ne potrošim toliko bencina in časa za vožnjo v službo, pa še skuham vmes, itd. Sedaj so me iz službe poslali na izpopolnjevanje v tujino (za 7 dni) in je nastal kaos, ker sem rekla partnerju, da bom cel teden pozno hodila domov ob 20h in če lahko on uredi varstvo. Čisto je znorel, če naj pusti službo in ali naj da odpoved, zakaj mu to povem tik pred zdajci … Vseh 5 let ni imel nobenih obveznosti do otroka, nikoli ni rabil vzeti bolniške, otroka vzgajam sama, saj imam bolno mamo in od nobenega ne morem prositi za pomoč. Po 5 letih pa sem končno jaz na vrsti, da nekam napredujem, pa tak izpad. Razmišljam, da bi kar odšla z otrokom, saj je moje življenje že 5 let kot življenje mamic samohranilk. Nikoli se me ne dotakne, objame ali me pohvali, samo zdira se name. Intimna nisva že več kot leto dni in počasi sem začela sovražiti moške. Pokonci me držijo moje prijateljice, ki sem jim povedala mojo zgodbo in ko se stvari poležejo, se skupaj smejimo. Tudi one me spodbujajo, naj grem na svoje, saj bom s tem rešila sebe in otroka. Z leti se ne obremenjujem, tudi tipov ne iščem, ker pač žal nimam sreče v ljubezni… Težava je v tem, ker imam premajhno plačo, da bi lahko bila samostojna in neodvisna…
Ko stokaš prijateljem da ti je hudo – te vedno spodbujajo da pojdi stran. Tega ne počni. Razmišljaj s svojo glavo. Ker ko ti bo hudo – ne bo nikjer nikogar. Tam bodo spet samo za poslušanje. Drugo – zgradila sta hišo..pač prodajta jo in razdelita – saj si vlagala in ti pripada. Pa tudi ta denar ne pride čez noč. Ko ti bo dovolj hudo – ne boš razmišljala kako preživeti ampak boš šla. Če pa nimaš dovolj za eksistenco – pa najprej pomisli kako urediti to – potem pa razmišljaj kako boš odšla. Forum tega ne bo rešil.
Davno nekoč, ko še ni bilo interneta, sem v neki rubriki naletela na temo: prigarala in zadolžila sta se za novo hišo, ob tem postavila na stranski tir drug na drugega, se vselila in zdaj ne znata več funkcionirati drug z drugim. Zato te vprašam: kdaj si dopustila, da se je vajin odnos prevesil v zdiranje nate? Kdaj si začela verjeti, da ti ne pripada več biti srečna? Da si se vdala v to, da te boli srce?
Pri tebi se vidi prelom: zadnje obdobje 5-ih let (v katerih se iz leta v leto zaostruje situacija). Ki se je začelo, ko se vama je rodil sin. Nisi sicer napisala, ali se mož (ki dela v tujini) dnevno vrača domov. Poveš samo, da si čez dan z otrokom več ali manj sama. Ne le, da je otrok zagotovo bolj navezan nate, ker te več vidi – tudi čutiš, kot bi bila samohranilka. A ni isto: ti osebno bi se v takem primeru morala z možem neprimerno več dogovarjati o stikih (ne le takrat, ko veš, da boš teden dni službeno odsotna). Da o otroškem doživljanju niti ne pišem…
Ti veš, zakaj si se v minulem letu dni sprijaznila z življenjem brez intime. Koliko tihe zamere skozi nepredelane spore, morebitne nedorečenosti, ignorance za tvoje potrebe se je nabralo v tebi. Da ne daš povoda za stike oz. se na moževega ne odzivaš več.
Nekateri bi rekli “Škoda zapravljati leta!” in vrgli puško v koruzo. Drugi bi poskušali reševati stanje. Sama sem nagnjena k slednji varianti, zato bi ti predlagala: sedi z možem in se z njim pogovori. Naj ti bo za izhodišče to, kar imata – skozi predloge, kaj bi lahko spremenila. Poslušaj, kaj ti govori. Če bo začel z vpitjem, odvrni, da se bosta pogovorila, ko se pomiri. A povej mu, da boš vztrajala pri tem. Če se ne zmoreta zmeniti sama, poiščita pomoč. Včasih tuji ljudje s svojim, neobremenjenim pogledom na situacijo (skozi opazovanje komunikacije dveh) lahko dajo dobre predloge. Naslednja faza je, ali sta jih dva zmožna sprejeti oz. upoštevati. Saj vama ne more nihče diktirati vztrajanja drug ob drugem, neglede na ceno.
Če je prešlo obdobje, ko bi bila pripravljena še reševati medsebojni odnos oz. ne vidiš več poti z njim naprej, je čas za drugačno ukrepanje. Kakšno – to ostaja tudi vnaprej le vajina odločitev.
Izgovori, izgovori, izgovori.
Kaj imaš premajhno plačo – če si dobila eno delo, boš še drugo, pa namesto 4 ure pa 8, kaj ti je? Kako pa drugi to naredijo?
Pa nimaš kam it – saj hiše je menda pol tvoje? Saj ti pripada izplačilo. Pa ne po sistemu “kaj ti bo on dal”, ampak lepo do odvetnika in ti iztoži – malo dlje traja, ampak dobiš.
Spakiraj lepo, najemi majhno stanovanje za začetek in pot pod noge.
Niti enega samega razloga nimaš, zakaj še en dan ostati z njim.
Tema, ki obravnava, kaj storiti, ko eden izmed partnerjev ne sodeluje in v kateri lahko najdete svojo paralelno zgodbo, je v tejli temi: Mogoče so pari preveč razvajeni
K nastanku te teme je botroval istoimenski članek Melite Kuhar, ki je tudi moderatorka v forumu Ločitev, nezvestoba in varanje.
Tudi znotraj tega foruma, smo že obravnavale podobne stvari.. nenazadnje v tejle:
Skupno življenje , kjer gre šele za zametek vaše zgodbe, drži pa tam objavljeno:
[img]https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/564x/df/94/d1/df94d13b413b7c32e7b77c5ff1b451bd.jpg[/img]
Za reševanje nesporazumov znotraj para, se običajno priporoča terapevta (pri čemer je v Sloveniji to področje relativno nenadzorovano in si ta naziv lahko “pirpne” praktično vsak, zato je potrebno biti pozoren, da ima tak terapevt dejansko potrebno znanje – izobrazbo, in da nima raznih strastnih verskih pogledov, ki bo tako ali tako vse breme zveze naložil ženski).
V vašem primeru predvidevam, da se bo takšni prošnji obiska svetovalnica v velikem loku ločilo. Kjer bo izgovor, da “k takšnim neumnostim že ne bom hodil / zapravljal denar”, malce manj direkten bo, da zaradi službene odsotnosti (tuijna) to ni mogoče.
Priporočam obisk terapevta zgolj za vas same.. mož se bo verjetno strinjal, ker ste “itak zmešana” in bo še vesel.
Dejansko pa vas bo terapija, delo na sebi okrepilo in našli boste moč postaviti se zase, moč živeti..
Tudi obisk duhovnika, kot svetovalca bi bil lahko dober, samo nikoli ne veš, kako versko indoktriniran je le ta. Religije običajno, kot rečeno: vse breme naložijjo ženski.. naj potrpi, ji bo “v nebesih poplačano”.
In takšen je tudi nasvet višje.
Enkrat vam bo dovolj jamranja, ker bo življenje vedno bolj prazno, sin vedno bolj otopel (prevzel bo vlogo žrtve – vas, ali agresorja – vašega moža).. in boste prisiljeni končno nekaj narediti zase in za sina!
Vendar vase v tem trenutku ne verjamete.. in zato tudi niste zmožni narediti prvega koraka.
Prisrčno.. vašega odgovora še ni bilo, ko sem začel pisati (vmes me je klicalo nekaj ljudi), a sem tudi prvega prepovršno prebral.
Moja napaka. Se opravičujem.
Tako mi sedaj ostaja zgolj upanje, da sem vsaj malo “jasnoviden” in bo nekdo prej ali slej zares svetoval, naj trpi naprej in potem še na vekome veke, kot to obljublja krščanska mitologija.
V tvoji zgodbi ne razberem, ali si se že poskušala pogovorit, ali pa si se pogovarjala le s prijateljicami in se ti zdi, da bi moral mož svoje obnašanje nekako prepoznati in razumeti.
Seveda bi se “moral” videti, se pa zgodi, pri moških , ki niso imeli veliko vez ali o medčloveških odnosih niso razmišljali, rastli, da nekatere stvari v toku življenja enostavno spregledajo… Tako, da, ali si poskusila to možnost?
Tudi me zanima, ali si v odnosu postavila svoje osebne meje. To pomeni, kadar je nemogoč in nesramen do tebe, ali si se mu kdaj postavila po robu, mu dejala da tako že ne bo govoril s teboj in naj si sam skuha kosilo? Npr.
Če si vse to poskusila, pa seveda, akcija, zbrati moč, zgraditi sebe in akcija, kot so povedali že predhodniki.
No, včasih se težko pogovarjamo neprizadeto, tudi nasvet s terapevtom je na mestu.
Pravijo pa, da je razen izjemoma, lahko zelo škodljivo poslušati nasvete prijateljic, ker so pristranski..!
Pozdravljeni!
Hvala za vaš prispevek.
Družinsko življenje je vse prej kot enostavno in v kolikor se partnerja ne podpirata pri skupnih in individualnih projektih lahko hitro postane pekel.
Pari pogosti naredijo napako, ko aktivnosti vezane na otroke v celoti prevzame en starš. To je slabo za otroka, je slabo za odnos med partnerjema in je slabo za odnos otrok – mama in otrok – oče. Popolnoma v redu je, da so aktivnosti znotraj družine razdeljene nesorazmerno, torej nekdo več prispeva pri denarju, drugi pri gospodinjstvu, vendar vsaj kar se tiče otrok dolgoročno razmerje 100 – 0 ni v redu.
Starša morata nek čas preživeti skupaj in seksualnost je del tega. Prav tako morata nek čas preživeti skupaj z otrokom in nek čas individualno z otrokom. Idealnega razmerja ni, vsega pa mora biti toliko, da se vzdržuje povezanost med vsemi družinskimi člani.
Vaš partner glede na opis deluje precej nefunkcionalno. Živi v svojem svetu, vendar pa je njegov zelo pomemben prispevek, da domov prinese denar. Odgovornost do družine torej ima – in tega ne smemo spregledati. Veliko moških zaradi vzorcev iz primarnih družin dojema prinašanje denarja kot izraz ljubezni do družine – in v bistvu to je izraz njegove ljubezni do družine. Ni pa to dovolj.
Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da daljša odsotnost partnerja ustvari skupnost brez partnerja. Vsak prihod v takšno skupnost je povezan z veliko stresa (za vse vpletene). Vaša naloga je, da imate v skupnosti rezerviran prostor za njega, njegova naloga pa je, da vzdržuje voljo in motivacijo za vračanje v skupnost ter povezovanje (znova in znova).
Žal pa vas partner ne sliši in vas ne obravnava enakovredno. To je kristalno jasno. Toda, odnos med dvema odraslima osebama ni nikoli enosmeren, vedno je dvosmeren pa tudi, če gre na eni strani za popolno nadvlado in na drugi strani za popolno podrejenost.
ce la vie postaviti se boste marali na svoje noge in si izboriti enakovredni odnos s partnerjem. Enakovrednost se ne doseže s količino denarja, ki jo nekdo prinese v skupnost, ampak z občutkom lastne vrednosti. Začnite se pogovarjati s partnerjem iz pozicije, da cenite sebe in svoj prispevek v družini. Povejte mu, da cenite tudi njegov prispevek. In potem mu jasno in glasno povejte, da vam to ni dovolj, da želite moškega ob sebi, ki ni samo prinašalec denarja, ampak tudi partner, oče in ljubimec.
Ponovite to večkrat, če je potrebno. Ker on dela v tujini bo težko sklepati kompromise, vendar kjer je obojestranska volja je tudi pot.
Terapevt bi seveda tudi lahko pozitivno prispeval k razrešitvi vajinih podzavestnih dilem ali vama vsaj svetoval, če nimata denarja za dolgoročno terapevtsko obravnavo.
V kolikor bodo vaši nameni iskreni, partner pa bo še vedno ostal v svojem svetu, vam verjetno ostaneta samo dva scenarija. V prvem dolgoročno životarite z obstoječim partnerjem, v drugem stopite na naporno pot ločitve, ki vam lahko dolgoročno ponudi boljše čustveno izhodišče.
Želim vam vse dobro.
Kako je lahko prvi nasvet “odidi”???
S partnerjem se morata pogovoriti, ne enkrat, večkrat – tako kot to delaš s prijateljicami. Če se po pogovoru in po tem, ko boš jasno, odločno in nedvoumno možu povedala, kaj “gre skozi” in kaj ne, situacija ne bo izboljšala, je morda res bolje, da začneta vsak po svoje in znova.
Pri tem pa moj nasvet ne bo, spakiraj in odidi ampak je moj nasvet – spakiraj moža in naj odide. Zakaj bi ti odšla iz skupno prigarane hiše, v kateri je otrok navajen živeti???
Eno leto sta že brez intimnosti, on dela v tujini… in misliš, da samo ne štima?
Jaz mislim, da pri njemu štima… vendar nekdo drug, namesto tebe in otroka.
Na tvojem mestu, bi jaz že davno govorila z možem in posledično (če se ne bi nič spremenilo) tudi kmalu odšla. Nekdo zgoraj navaja, da ne bi odšla, da bi skušala popraviti itd. No, jaz sem pa mnenja, da v današnjem času (ne glede na poklic, izobrazbo,…) ni potrebno trpeti nobenega pritiska. Veliko se niti ne bo spremenilo, če si do zdaj bila sama za vse, razen za finance.
Želim ti vso srečo pri izbiri tvoje (in ne od kolegic) rešitve.