Partnerska zveza in oče

Živjo,

Z novim partnerjem s katerim sva že nekaj časa, se misliva 1x ob priliki poročiti, sicer meni načeloma precej dol visi za vse skupaj….imam pa interes to storiti zgolj zaradi tega, da en drugega zaščitiva, ker ne želim oz. ne zaupam svojim sorodnikom. Sem tudi razmišljal, koga bi povabil in koga ne..in pri očetu sem v veliki dilemi kaj narediti. Zame je zvedel pred 7 – imi leti in takrat je šel najin odnos, ki sicer nikoli ni blestel totalno k vragu, 5 let nazaj sem pa tudi prekinil stike z njim, ker ga imel dovolj. Znova sva jih vzpostavila lansko spomlad, od takrat sva se videla 2x (živi namreč v tujini). Čeprav se spet ˝normalno˝ pogovarjava se nič pametnega ne pogovarjava….pogovori o vremenu, politiki…. Dobro ve, da imam nekoga, pa nikoli nič ne vpraša, jaz večkrat omenil kaj v zvezi z njim, pa je vse skupaj preslišal. Zato ga niti ne kličem,ker vremensko napoved in novice dobi tudi po TV – ju. Pri bratu, ki ima punco je pesem čisto drugačna, tudi k njemu na obisk ne hodim, ker sem bratu (ki je bil večino časa neke vrste posrednik med nama) jasno povedal, da pridem na obisk le pod pogojem, da pride moj fant zraven in pričakujem enak odnos njega do mojega, kot do bratove punce. Aja, oče živi na podeželju, v državi, ki je gayem veliko manj prijazna kot Slovenija in na žalost, kljub temu da ima skoraj 60 let, še vedno živi za to, kaj bojo drugi rekli, meni je pa vseeno za to

Naj ga povabim na mojo poroko? (p.s: za novo leto je bil blazno užaljen, ker mu nisem voščil..čeprav ima tudi on mojo številko in btw, nekako ni v mojem stilu, da vabim iz vljudnosti kogarkoli, niti nimam stikov z določenimi ljudmi zgolj zaradi vljudnosti..ampak pri njemu se zatakne, oče mi je in edini starš)

Pozdravljeni.

Hvala za vaš prispevek. Čestitam za poroko.

Vsak otrok hrepeni po stiku, podpori in predvsem po tem, da nas starši sprejmejo takšne kot smo. Ne bom zanikal, to je iz stališča psiho-fizičnega razvoja zelo pomembno. Žal temu v veliko primerih ni tako. In tukaj ne govorim samo o homoseksualni zvezi, ampak tudi o heteroseksualni. Podobno je tudi v primeru razno-verskih partnerskih zvezah, pa razno-statusnih (bogati, revni, slavni, meščani …) …

Vendar je tako kot je. Staršev ne moremo zamenjati in ko se prebijemo skozi adolescenco je naša naloga, da skušamo v največji možni meri prevzeti odgovornost za svoje življenje.

Lahko si predstavljam zakaj je vaša nastrojenost do članov primarne družine takšna kot je (strah, da bodo posegli v vašo dediščino, prekinitev stikov z bratom in očetom) in to razumem. Vendar pa s svojim načinom komuniciranja sokreirate konflikt.

Veliko gejev, ki jih poznam, ima podobno težavo. Deloma je to posledica tega, da jih pretežno heteroseksualno okolje ni nikoli povsem sprejelo, deloma pa je to posledica njihovih značajskih obramb, ki se kažejo kot superiornost – kar je spet posledica dinamike v primarni družini. To ne sme biti dokončna rešitev, na ta način se prepad med homoseksualno in heteroseksualno skupnostjo samo še poglablja. Edina možna rešitev je, da imamo vsi voljo in željo spoznati in razumeti drug drugega. Skozi to bo prišla tudi večja toleranca tako na eni kot na drugi strani. Vsako grupiranje (tudi na podlagi spolne usmerjenosti) namreč vodi v idealiziranje, kar vedno vodi v konflikt (tudi na gejevski strani je veliko tega).

Koliko tega je sposoben realizirati vaš 60 letni oče, ne vem. Vem pa, da tako kot vi po njemu, hrepeni tudi on po stiku z vami. Vi ste njegova kri. Ali vas bo lahko kdaj popolna sprejel, ne vem. Toda več možnosti za kaj takega boste imeli, če boste skušali naredili korak proti njemu. Skušajte razumeti svojega očeta, zrasel je v okolju, ki je homoseksualnost dojemalo še kot bolezen. Ali je to prav? Ni. Vendar pa je to še vedno vaš oče.

Predlagam vam, da greste večkrat na obisk k njemu (in ostalim članom primarne družine), brez pogojevanja, samo vi (in to ni podrejanje, vi ste še vedno gej in še vedno imate partnerja) za kratek čas. Govorite o vremenu ali o čemer koli je oče sposoben govoriti. V kolikor vas bo vprašal o vaši spolni usmerjenosti mu o tem govorite v preprostem jeziku, prijazno, z razumevanjem njegovega stališča in zastopanjem svojega. Povabite ga na poroko in mu dajte možnost, da se sam odloči ali bo prišel ali ne. Veliko večja verjetnost je, da bo prišel, če boste predhodno z njim vzpostavili boljši stik. Seveda je možno tudi, da on tega koraka ne zmogel/hotel narediti. V tem primeru žal ne morete nič, lahko samo ostanete odpri za trenutek, ko bo oče morda ta korak pripravljen narediti.

Želim vam vse dobro.

Mogoče bi se morali pogovarjati o tem, kaj pomeni vabilo na poroko in kaj ti bližnji sporočajo z zavrnitvijo povabila. Starš, ki ne pride na poroko svojega otroka, mu s tem pošlje zelo razločno in neizbrisno sporočilo.

Zame je to vse skupaj v prvi vrsti dilema za očeta: ali svojega sina sprejemaš ali ga zavračaš? Boš požrl svoje predsodke ali boš na stara leta sam? Pa konec koncev ni čisto nič pomembno, kje je ata doma in koliko je star. Če ni star 80+, potem točno ve, v kakšnem svetu živi. Tole zdaj je očetova priložnost. Ne enkrat kasneje, ko bo “pripravljen narediti korak proti stiku s sinom, po katerem hrepeni”. Pajade. Vsi slabi starši postanejo čudežno polni ljubezni in hrepenenja po stiku s potomstvom, ko nikogar od drugih ljudi ni več blizu in streha zamaka. Po svoje dajete z zgornjim sporočilom potuho takim ljudem, da lahko zdaj še deklarirajo gnus do otrokove življenjske izbire, saj bo kasneje še čas za ljubeče stike. Zakaj le?

Popolnoma se bi strinjal z vami, če bi v temi govorili o otroku in njegovemu očetu. V takšnih okoliščinah je odgovornost za odnos na strani starša.

Tukaj pa govorimo o odrasli osebi (vsaj tako je moč sklepati iz prispevka) in njegovemu očetu. Seveda lahko imam kot človek in terapevt sočutje do vsega, kar je moral/mora doživljati ‘fff’, in to samo zato ker je gej. Toda to ne pomeni, da ta trenutek v odrasli dobi tudi on sam v odnos z očetom ne prinaša negativih impulzov, čustev in miselnosti in ne pomeni, da oče pod masko ‘kaj bodo pa drugi rekli’ nima rad svojega otroka. Moj odgovor očetu ne daje potuhe, delegira pa tudi ‘fff’ nekaj odgovornosti za odnos z očetom in apelira na razumevanje okoliščin.

Tako kot terapevt in človek se trudim, da ne delam razlik med ljudmi – to gre tako v smeri sprejemanja, kot v smeri odgovornosti. Če bi bil ‘fff’ moj klient bi z njim delal na agresiji do očeta in drugih, občutkih krivde, ki jih nosi, samozavesti, seksualni energiji in na koncu še temu, da odpusti sebi in drugim, tudi očetu. Ali bi to pomenilo, da bi bil odnos z očetom avtomatično dober? Ne, ne bi, ker mora tudi oče narediti spremembo v svoji miselnosti. Bi pa vsekakor bili s strani ‘fff’ vzpostavljeni vsi pogoji za to.