Iz branja forumov in poslušanja svojih prijateljev/prijateljic opažam, da se znajde precej parov v težavah, ker ima eden od partnerjev nesorazmerno večjo željo po spolnih odnosih od drugega. V povprečju so pari skupaj 5-15 let in imajo družine z majhnimi otroki. V nekaterih primerih bi moški več, v nekaterih pa ženske. Spol niti ni pomemben. V začetku zveze je vse klapalo, zdaj pa so tovrstni dogodki dostikrat redkejši kot mesečna plača. Kljub pogovorom, negovanju odnosa, skrbi za enakomerno razporejeno delo v gospodinjstvu in z otroci, zapeljivemu spodnjemu perilu, spolnim igračkam, večerjam ob svečkah, rožicah in masažah, se stvari ne spremenijo. Enim je tako dovolj, drugi so utrujeni, itd..

Kaj pa zdaj?

Zagotovo je eden od partnerjev nezadovoljen, drugi pa to postaja, ker nezadovoljni partner “teži” drugemu. Kako rešiti problem? Ljubimec/ljubica, ločitev, masturbacija, happy end masaže, seks brez obveznosti? Verjetno ni nihče “podpisal” tega, da bo stradal v zvezi. Ali je fer, da tvoj partner/ka “strada”, ker tebi ni do tega? Kakšni so predlogi teh, ki jim ni toliko do tega?

V bistvu me zanima dvoje:
– kako po vašem rešiti ta problem,
– če obstajajo kakšni na forumu, ki so ta problem rešili: kako vam je to uspelo?

Moje skromno mnenje, pa vem da me bodo ženske raztrgale.
Ampak…
…če ona pričakuje da bom na voljo samo njej, mora biti ona vsaj meni :))

In to kvalitetno, treba se je potrudit, tako kot za vse v življenju 🙂

LP

Sicer drži, kar si napisal, a je vseeno to samo delno res oz. ni tako preprosto.

Problem je že sam začetek, ko se spoznavaš z bodočim partnerjem.
In sicer, najbolj pomembno:

1. Koliko se sam poznaš, veš kaj si želiš, koliko ti kaj pomeni, življenjske prioritete.
2. Vzgoja, veroizpoved, ki še kako lahko vpliva na to, kako gledaš na seks in vse v povezavi z njim
3. Koliko si ISKREN in ODKRIT, do sočloveka, ko se spoznavaš.

Če bi to troje kolikortoliko bilo izpolnjeno že na samem začetku PRI OBEH, ki se spoznavata, sem prepričana, da kakšnih hudih diskrepanc v količini sek.odnosov kasneje v vezi, ne bi bilo.

Problem je, ker ko se že osvajamo želimo biti boljši, lepši, uspešnejši kot smo zares. Kar je normalno. A hkrati se tudi bojimo, da če bomo prehitro preiskreni, da se bo partner na drugi strani ustrašil, zaprl vase (ker bo ugotovil, da on pa sploh ni tak in mu niti malo ni do vsega tega), ali pa bo zbežal.
Zato se mal pretvarjamo.
In zdaj, bolj se poznamo, bolj smo sami s sabo zadovoljni, in vsklajeni, prej bomo “zavohali” partnerja, ki nam bo podoben.
In prej se bomo z njim lahko začeli sproščeno in odkrito pogovarjat o vsem. In ne bomo zavrnjeni.
Počutili se bomo dobro v svoji koži, sprejeti, lepi.
In obratno.
In s takim partnerjem je zelo težko, da bomo prišli z leti, če se kvalitetna komunikacija O VSEM (tudi zelo neprijetnih stvareh, težkih, žalostnih, o stvarek na katere nismo ponosni, nas je sram itn.) ohrani, do hudih nasprotij.
Ok, če je vmes posredi kakšna fizična bolezen, potem je jasno lahko druga zgodba.
Ampak, če sta oba zdrava, OHRANJATA KOMUNIKACIJO, rešujeta sproti vsakodnevne težave, sodelujeta, in vesta kdo sta, potem je zelo težko, da se to zgodi.

A takšnih parov je žal zelo zelo malo.

In zato na začetku, ko smo mladi in zmedeni, ne vemo sploh kaj bi in koliko bi, se “zgrešimo” in tudi pretvarjamo, hote ali nehote, bolj ali manj.

Stvari nikoli niso izrečene do konca, iz sramu, bežanja pred resnico, sto izgovorov, da “ni pravi čas” za pogovor in potem z leti komunikacija zamre, in posledično temu tudi volja in želja do seksa.

Rešitev?

Ta hitra, ki to pravzaprav sploh ni, je seveda, skok čez plot.
Ta huda, ki jo pari večinoma ne premorejo, je svoboden zakon, torej pustiti partnerju z večjo željo po seksu, da lahko seksa (seveda varno!) z drugimi osebami.

Tretja, najbolj konstruktivna varianta je pa, da se O VSEM začneta pogovarjat! Razgaljeno in do obisti, dolgotrajno in potrpežljivo.
Zakaj ne, zakaj ja, zakaj samo toliko, kaj ti je, kaj ti ni všeč, kaj bi rad, kaj si ne želiš, zakaj itn, itn.

Če je kakšna četrta pot, pa z besedo na MON!

sori, full jih govori kakšen naj bi bil ko stopiš v zvezo, da bi dal vse karte na mizo itd…

ampak hej, ljudje se spreminjamo, rastemo, se razvijamo…nekateri tud nazadujejo.

ne moreš prvi dan vedet in povedat vsega, ker pol tud čara več ni.

Sori, to me ne prepriča.
Najbolj pomembno se mi zdi da partnerja rasteta skupaj. da vsaj nekaj stvari poleg vseh obveznosti delata skupaj in se imata fajn.

Večina ljudi nas ima živ libido, zelo malo jih je, ki ga že po naravi nimajo.

Torej, da pri zdravih ljudeh z libidom ta zaspi, vedno obstaja razlog. Iskanje potešitve je torej samo gašenje požara, ne pa iskanje razloga. Največkrat je razlog za telesno odklanjanje partnerja ta, da ni več pravih čustev, so prerasla v “prijateljstvo” oziroma “cimerstvo”. Včasih, sploh ob majhnih otrocih in vseh obveznostih (danes je obremenitev v službo gotovo večja kot nekoč) utrujenost povzroči, da se libido potuhne, ampak v tem primeru bi morala biti utrujena oba, ne samo en. Se pravi, da je obstaja tehten razlog, da je nekdo preutrujen.

Zame je spolnost v resni zvezi eden od temeljnih načinov izkazovanja ljubezni partnerju.

Sama sem nekoč spoznala fanta, s katerim sva si bila takoj všeč, kemija je delovala na polno. Čeprav mlada, sva bila toliko zrela in odgovorna, da sva se o seksu in pričakovanjih pogovarjala že takoj, ko še v bistvu niti nisva začela. Izvedela sem, da ima on po eni strani bistveno nižji libido, kot jaz, a po drugi nek specifičen fetiš, kateri meni ni bil niti malo blizu. Meni se je zdelo zelo lepo, da je o tem spregovoril že kar na začetku, saj sem potem vedela, da z njim neke skupne prihodnosti pač ne bo.

Zadnje kar si želim bi bilo, da sem v odnosu z nekom, kjer po eni strani stradam seksa, a po drugi trpi on, ker se v njegovem fetišu niti malo ne vidim.
Biti tiho mesece ali celo leta o svojih fetiših ter potem priti na plano, ko si s tistim človekom že nekaj časa skupaj in ga nemara še siliti v nekaj, je popolna neumnost, ki vodi tako ali tako v brodolom zveze.

Je pa res, da tovrstna komunikacija zahteva določeno stopnjo zrelosti katere eni vse tja do 30 ali 40+ ne premorejo, določeni pa sploh nikoli.

Bravo!
Se popolnoma strinjam!

Btw, odg.za “jazpartnerstarš”: seveda je rast v zvezi živa stvar in še kako pomembna, a brez odkrite komunikacije v začetku je tako kot bi pričakoval pridelek na vrtu, samo od zraka, sonca in dežja, brez semen. Seveda se bo vrt spremenil sčasoma, a bo zrastel samo plevel.

žal, Lea39 in odkrita komunikacija, se z vama strinjam le delno.
Bi pa rekel da vas ženske na splošno tepejo prevelika nerealna pričakovanja.

To kar vedve zagovarjata pride v poštev, ko je človek res odrasel, odgovoren, sprijaznjen sam s seboj in išče točno določen tip partnerja.
Ženske pa iščete malo skrivnostnega, možatega, premožnega alfa samca, ki vas bo razvajal in nosil po rokah. Če daš v štartu vse karte na mizo, se izgubi 90% čara in romantike. Potem je to že skoraj dogovor.
V odrasli dobi, pa ljudje več ne iščejo toliko idelanega in oh in sploh partnerja, ampak življenjskega sopotnika ki bo najbolj primeren za skupno življenje.

eno in drugo pač ne gre skupaj.
Zakaj se malo partnerjev spozna in ostane skupaj prek neta?
Ker pri takem spoznavanju ni nobenega čara.
Vse se izprašata, vse poveta naprej…kaj še ostane? Kje je potem vznemirjenje, spoznavanje, igra itd…

In predvsem ljudje se spreminjajo, fetiši niso vedno isti, in se pomoje tud prilagajajo temu kakšnega partnerja imaš.
Težko je pričakovat da boš pristopo do ene, ji povedal VSE in ji reko vzemi ali pusti.

p.s.: smo kar smo, in kje smo, zaradi vseh dotedanjih odločitev ki so nas takšne naredile in nas sem pripeljale. Se pravi, da če spremeniš navade, vzorce in gledanje na svet, spremeniš tudi sebe, svoje želje in poglede na svet.

lp
edina stalnica v življenju so spremembe!

Morda se tebi izgubi ves čar in romantika, če izveš preveč o osebi, a nikakor ne posplošuj tega na vse ljudi. Meni se recimo čar izgubi, če mi človek za zelo dolgo časa zamolči eno res pomembno stvar o sebi, katera nekako vpliva tudi name.
Recimo, če bi v primeru, ki sem ga opisala zgoraj, od tistega fanta izvedela za fetiš, ki je njemu zelooo pomemben, šele čez kakšno leto, ko bi bila že v zvezi, bi mi res ušel ves čar in bi mi vse dol padlo. To so res stvari, ki se razčistijo takoj na začetku.

Glede zrelosti in odraslosti sem tako mnenja, da se najbolj kvalitetne zveze ustvarjajo šele tam nekje po 30. letu, ker v bolj zgodnjih letih se človek še sam dosti spoznava in spreminja ter ni nujno, da se dva, čeprav sta dolgo skupaj, spreminjata skupaj.
Poleg tega je res malo primerov, kjer se 2 najdeta že zelo zgodaj in je zanju to-to za celo življenje kar ti tudi pokaže, da nismo najbolj ustvarjeni za imeti enega partnerja celo življenje. Zveze v večini trajajo nekaj časa, a potem, ko dozorevaš, se spreminjaš, ni nujno, da se oba na isti način in v kolikor se ne, se razideš in si najdeš sebi v tistem trenutku bolj primerno osebo.

Smo pa žal nekako sprogramirani od okolice, da se naj bi trudili in vztrajali v odnosu za vsako ceno, čeprav smo popolnoma nezadovoljni in nezadovoljeni v obstoječem odnosu.

Ko kdo misli, da je število spolnih odnosov merilo za dober odnos, je ta že na parah.
Domnevam, da običajno tako razmišljajo moški, ki jim je ženska predmet za zadovoljitev svojih potreb in delajo kljukico na steno vsakič, ko ga lahko namočijo.
Partnerstvo oz. zakon je splet zelo veliko okoliščin, zahtev, pričakovanj in spolnosti ni mogoče iztrgati iz vsega konteksta. Samo kontekst ni pomemben, pomembno je, da je luknja na voljo??

Ti si to malo napačno razumel.
Pa saj je logično, da ne moreš TAKOJ povedat kar VSE!
Kako pa bi to sploh v praksi izgledalo?
Da se zapreta v sobo in si en teden govorita VSE o sebi, drug drugemu?

Biti odkrit (kar je blazno težko, saj še do samih sebe velikokrat nismo, eni celo nikoli) in iskren od samega začetka ne pomeni, da kar takoj vse o sebi poveš drugi osebi.
Pomeni pa, da skozi čas, skupne trenutke, dogodke, dejanja, konflite in spoznavanje govoriš iskreno, in kolikor lahko odkrito.
Da ne mutiš, se ne sprenevedaš in ne hinaviš.
In zakaj bi iskrenos ubila čar spoznavanja, igro, odkrivanje drug drugega?

Seveda, bolj smo zakompleksani, nesamozavestni, bolj nas je strah biti iskren, in manj bomo tega sposobni drug do drugega.

Bolj si samozavesten, bolj si sam s sabo zadovoljen v celoti, bolj se celovito sprejemaš, bolj boš lahko iskren do sebe in osebe, ki ti je všeč.

Prej boš s to osebo znal reševati konflikte, strahove, prej boš lahko razumel drugačnosti na osebi, bolj boš torej lahko razum vajoč in toleranten. Velja za oba spola, oba v vezi, gre v obe smeri.

A ni to logično?

In ravno tukaj, ker tega ni, iskrenosti, se vedno nekaj prikriva, skriva, olepšuje, izmišljuje, spreneveda, pride z keti ali tudi prej do tega, da komunikacija zamre ali pa vedno ostane na površju, plehka, površna, cel kup je zaklenjenih tem, ki se jih noben od obeh ne upa dotaknit.

In ko zamre iskrenost v komunikaciji, se začnejo rušit domine, vse tja do seksa, ki je pravtako kot komunikacija, rutinski, površen, cel kup je tabu tem in področij, ki se jih oba izogibata.

Komu normalnemu se pa vse to da (tako seksat, živet) na dolgi rok?

In ko si že omenil pri moških:
skrivnostnost, možatost, premoženje, naj ti potrdim, da se vse našteto skriva ravno v tem, kar sem napisala zgoraj:
– v moški samozavesti, pogumu, da je lahko iskren do sebe in drugega, torej, da se ne sramuje tudi lastnih čustev, ranjljivosti..in v intelektu, ki pa je že v osnovi vir bogatsva.

In, da ne bom ispadla enostranska; enako seveda velja tudi za nasprotni spol.

In kdor je zadovoljen z nižjimi standardi, potem tudi ne more pričakovati, da bo imel leta in leta reden, kvaliteten in noro zanimniv seks!

se mi zdi, da smo malo zašli.

Absolutno je potrebno biti odkrit, a to še ne pomeni da prvi dan poveš vse. Iskrenost je nujna, in pravtako je nujno da se od prvega trenutka vržeš 100% v vezo. A marsikatero žensko-punco to prestraši (v stilu ta me bo zadušil s svoo lubeznijo).

Ne bom se šel pink ponga, ker za razliko od tebe, imam že 16 let trajajočo prvo resno zvezo, dva otroka noro dober seks in še kaj.
Ni pa bilo vedno rožnato, da sva kjer sva sva morala prekleto dobro delat, se odpovedovat, požret samega sebe in še kaj.

Tale miselni tok je pa res zanimiv, ker čisto nihče ne govori o luknji na razpolago. Kaj se je pa tebi zgodilo v zakonu, da tako razmišljaš?

Odkritost je pomembna, ampak kaj, ko je spolnost vzajemno dogajanje in na tem področju veliko ljudi preseneti sebe.
Na primer ne moreš vedeti, ali so ti všeč sado mazo igrice, če jih nisi še imel nikoli priliko preizkusit ali nikoli takšnega partnerja, ki bi mu zaupal, da ne bo šlo predaleč. Lahko celo dva skupaj ugotovita, da jima to ustreza, pa prej nista nikoli pomislila na to.
Po mojem je kljub odkritosti in pogovorom nujno tudi poskusno obdobje, da preveriš, ali se telesno ujameš s partnerjem, ti ustreza njegov vonj, način dotikanja, nežnost, strast, nenazadnje tudi libido. In če se pokaže, da partnerju zadostuje spolni odnos enkrat na mesec, tak na brzaka, da se izpolni zakonska dolžnost, je zelo verjetno minimalna možnost, da bo to kdaj preraslo v spolnost, o katerih bi pesniki pisali cele epe in bi lahko bili podlaga za odličen erotičen roman.
Meni se zdi, da so ljudje prav pri spolnosti pripravljeni sklepati preveč kompromisov, in čez leta se to pokaže kot usodno za zakon. Spolnost je zelo pomembna, pa ne samo zaradi telesne potešitve, ampak ker je to eden od nepogrešljivih odrazov ljubezni do partnerja. Ta želja, potreba po tem, da se partnerja dotikamo, ga božamo, da čutimo njegovo toploto, enostavno mora bit.

Midva zadnjič gledava en film in sem mu šla z roko v rokav majice (je bil skoraj dovolj širok). Samo nisem mogla dovolj globoko. Nakar je partner zavihal rokav. Sem mislila, da mu je pač vroče.
Po filmu sem rekla, da ne morem, da ne bi lezla vanj in je rekel, ja, saj vem, zato sem pa zavihal rokav, da se ne bi preveč matrala. Pa če nikoli več ne seksava, ampak tole, da se ga jaz želim dotikati in da njemu paše, da se ga dotikam … brez tega nočem biti.

No to je pa super slišat in ti želim vsega naštetega še veliko let!
Jaz sem prišla do vsega tega kar naštevaš, v tretji vezi, in upam in si želim, da tudi zadnji. 🙂

Lepo napisano. 🙂

To je vprašanje za milijon eurov, kot sem ga že nekajkrat tako poimenoval. Glej teme:
– partnerju ni do spolnosti
– Seksualno raziskovanje ali zatiranje svojih nagonov
– Ženske, vas moti, da vaš partner/mož občasno gleda porniče?

Tudi z oskarjem nagrajeni film Annie Hall, l.1977, Woodya Allena obravnava točno to vprašanje:
https://m.youtube.com/watch?v=O7nPkpdFAic

Glede na knjigo zakoncev Barbara in Allan Pease: Zakaj moški hočejo seks in ženske potrebujejo ljubezen?, je to predstavljeno v vicu, kjer se moški po letih zakona sprašuje: “Kdo je ta nuna poleg mene?”
In se žena enako ležeča v postelji sprašuje: “Kdo je ta seksualni obsedenec?”

Poleg vica v knjigi pride tudi tehnični del: Razlog teh nasprotujočih se stanj je v upadu testosterona po prvem obdobju zaljubljenosti. Upad bo seveda bolj občutilo žensko telo.

Razlog za upad je lahko tudi fizično, bolezensko… kjer se ravnovesje spremeni po porodu, po začetku ali prenehanju jemanja kontracepcijskih tabletk itd. Ženskam namreč takrat lahko naenkrat zadiši drugačen tip moških.. t.i. Coolidge efekt, ki pa je povezan z evolucijsko prednostjo imeti otroke z različnimi partnerji – imunski sistem je tako drugačen in poveča možnosti preživetja teh potomcev. Glej tudi: Tabletka za monogamijo?
Zmanjšanje interesa do spolnosti je lahko tudi psihosomatsko, kot oblika odpora, ki se zrcali kot splošno stanje v vezi. Zanikanje samega sebe; ujetost, zatrtost enega od partnerjev.. pisma teh ljudi se običajno začnejo nekako takole: “Do sedaj je bilo vse v redu..”
Ali pa: “Vse ostalo je v redu..”

Rešitvi sta pravzaprav le dve.. malce binarno in računalniško zveneče: ali se najde rešitev ali pa ne 🙂

SPORAZUMNE REŠITVE
1. Sporazumno lahko najdeta kompromis, kjer eden izmed partnerjev poveča svojo seksualno udeležbo, drugi jo zmanjša.
Slovensko povprečje, v nasprotju z ameriškim (glej Annie Hall video zgoraj) je zgolj 2x na teden. To pomeni, da marsikateri par seksa manj, drugi več.. povprečje je 2x. In če ne drugega je že to, da ti rečejo, da si povprečen svojevrstna “žalitev”. In bi bilo torej spodbudno povečati frenkventost?
Ampak užaljeni slovenceljni bodo “drugačni” raje z 1x na mesec.. predvidevam 🙂
Pri iskanju kompromisa seveda lahko pomaga terapija, kjer pa morata biti za to oba partnerja. Vsak obisk terapije mora biti sporazumen, kjer se morata oba zavedati, da imata pravico spreminjati zgolj in edino sebe.

2. Razliko v želji po samem seksu lahko spremenita v igro. Kjer se dinamika lahko obrne malce v BDSM smer.. kjer mazohist (tisti, ki si želi več) prosi: “Dej me, dej me.”
In mu sadist (oni z manjšo željo) reče: “Ne, ne bom.”
Seveda se lahko nabavi tako Ančko, kot vibratorje, Fleshlight ali katerikoli seks napravice, ki tresejo, porivajo, drkajo.. in potem lepo partner, ki mu je manj do tega gleda TV dnevnik, drugega pa lepo priklopi na napravico.
Zdaj, če lahko pralni stroj pere, pomivalni pomiva.. med tem, ko gledamo TV.. zakaj ne bi fukalno drkalni stroj počel svojega? Ane?

3. Eden izmed partnerjev, drugemu da svobodo glede seksualnosti in se tako zakon odpre – odprta zakonska zveza. Tudi o tem sem že večkrat pisal.

4. Oba spoznata, da jima ni več tako živeti in se sporazumno, prijateljsko ločita. Nekaj bolečine seveda je, saj je ločitev visoko na skali stresa.

NESPORAZUMNE REŠITVE
1. Eden izmed partnerjev se žrtvuje za “višji cilj” partnerstva in se podvrže celibatu enega.. torej frekventnosti spolnosti drugega. Spolna različica “Cankarjeve skodelice kave”, ki seveda nakazuje, da se mora vedno žrtvovati ženska. Tako piše v vseh “svetih knjigah.” Zanimivo, kako bog vedno najde način, da zadovolji moškega, ne pa tudi žensko.

2. Varanje, verjetno najbolj popularna “rešitev”, kjer pa se temelji partnerske zveze hudo načnejo.. saj je za vzdrževanje situacije potrebna laž. Tako lahko tej “rešitvi” lahko mirno rečemo: LAŽNA rešitev.

3. Nesporazumna ločitev – rešitev, kjer eden izmed partnerjev vloži zahtevo za ločitev.. Pri nas je to veliko enostavnejše, kot v ZDA (ljuduje imajo pravne pojme zelo pomešane iz ameriških nadaljevank in filmov), dovolj je namreč, da je enemu izmed partnerjev stanje nevzdržno. Brez potrebe po dokazovanju te nevzdržnosti.

NEREALNE REŠITVE
1. Itak bo konec sveta.
2. Pridejo vesoljci, zamhnejo s čarobno pallico in svet se spremeni v eno samo orgijo.
3. Saj je Desanka Rukić in Lijeva Šakič tudi v redu.
4. Bom pa športal.
5. Se bom nafukal pa v nebesih.

Evo, po dolgih mesecih se oglašam. Tema hja… tut moja.

Mislim, da poznam in sem probal precej tudi v zadnjih mesecih … od tiste knjige o Moški lažejo in ženske jočejo; pa kar nekaj literature o sexu; kar nekaj sem sprobal… lepe, ki so non stop hotele, pa sramežljive.. precej.

Kaj sem ugotovil?
– Da zunanjost in besede niso vse! Kako opaziš več?
– Kako spiš? ali spal “vsak sam” se skromno dotikal drug drugega… No al si se zavil kot vrv.
– Odklon partnerja… kot kaznovanje.
– Pa zmožnost in želja po novem; branje mantre & kamadanas in gledanje kakšni BBC filmov. Testiranje.
– Otroci so izgovor. Pa tudi “podedovana” da me ne vidijo. Bodi tiho… bla bla…
– Tisto o spreminjanju; huh, sem se spremenil z eno ja; me je terala po vseh možnih kotih in lokacijah. Včas nisem niti mogel pa ko je rekla ji je ratal…

Bistveno je vprašanje… zakaj bi še več; zakaj bi ponovil?
“Ona” ponovi, ker ji je prejšnjič ratal priti do ekstaze. Ker ji je všeć. Če jo “počakam”, pomagam, se potrudim ne samo zase tudi za njo – NAMENOMA – če jo razmetava potem komaj čaka še. Po drugi strani redka dekleta znajo in si upajo USMIRJAT, nakazovat kaj in kako … če to rata potem je xx x zagotovljen. Pa govorimo o toliko da več ne (z)moreš.

Dovolit moraš drugemu, da se spremeni. Sposoben moraš povedat kako želiš.

Nekompatibilnost partnerjev na področju spolnosti je zelo velik problem. V vsakem primeru v vezi eden trpi. Sama to še kako dobro vem. Moj libido je nizek, partnerev meji na spolno odvisnost. Jer brez vsakodnevnega seksa preživlja muke in ker ne želim, da bi se na kakršenkoli način počutil slabo, se torej trudim, da mu nudim tisto, kar potrebuje. Težava je v tem, da se je meni spolnost tako močno zagabila, da ne vem, kako dolgo bom še zdržala. Če bi bil v igri hiter seks, bi še šlo. Pred dnevi sem gledala 50 odtenkov teme, mater to bi bil zame pease of cake, to kar pa me vsak večer čaka doma, pa je druga pesem. Dolga predira, oralni seks z obeh strani. Fizično ne prenesem več dotikov, ko mi nudi oralni seks, mi po licu lijejo solze. Trudim se, da ne opazi, ampak ko mi to ne uspe in vidi, da nekaj ni ok, potem ga to odvrne, želi si, da bi si ga tudi jaz želela … no v tej točki se šele začne kalvarija. ker če ne seksa, eh, nima veze, nič nima več nobene veze … Zmešalo se mi bo.

To je pa že pravi mazohizem. Malo bolj se postavi zase punca. Če ni pravi zate, je bolje, da gre. Iz strahu početi stvari ni recept za uspešen odnos. Ker ljubezen tole ni, vsaj ne obojestranska.