Sovraštvo do partnerjevih staršev
Pozdravljeni,
na forum se obračam po pomoč, ker ne zdržim več in nimam nikogar, s katerim bi se lahko odkrito pogovorila o svojem sovraštvu, ki ga čutim do partnerjevih staršev. S partnerjem sva v zvezi 5 let, najina zveza sicer funkcionira dokaj dobro (z vzponi in padci seveda), vendar imava hude težave z njegovo družino. Ima zelo zahtevne in komplicirane starše, zlasti mama je izrazito dominantna, ki vedno misli, da za vse ve, kaj je najbolje, se rada vmešava, nadzoruje, komandira, vrednoti, presoja, skratka živa groza. Težave so začele že čisto na začetku, ko me je pripeljal domov in me predstavil in je njegova mama po nekaj mesecih ugotovila, da jaz nisem primerna zanj in ga (za mojim hrbtom seveda) začela vztrajno nagovarjati, naj si najde drugo. Da ne omenjam vseh kritik in pripomb, ki so letele čez mene in jih še danes ne uspem pozabiti in si jih izbiti iz glave. Moram povedati, da sem njegova prva partnerka, ampak je bil takrat, ko sva se spoznala, star že 25 let, sedaj pa jih ima 30. In bil je v zelo tesnem odnosu s svojo mamo, vendar sva po tem kar nekaj časa intenzivno delala na tem, da odnos z mamo razčisti, prav tako se je odselil od doma in čez nekaj časa sva šla živet skupaj v najemniško stanovanje, 30km stran od njegovega doma – tako da je kar se tega tiče naredil velik napredek, in če sem na začetku govorila, da je “mamin sinek”, sedaj tega res ne morem več reči, čeprav ima mama oz. oba starša še vedno velik vpliv nanj, prevelik.
Ampak – lansko leto sva sprejela najhujšo odločitev, za katero mi sploh ni jasno, kako da sva lahko sploh pomislila nanjo – šla sva živet nazaj v hišo njegovih staršev, le da smo uredili stanovanje v zgornjem nadstropju, s svojim vhodom. Šlo je za to, da se je ravno “odprla prilika”, saj sta se njegova dva odločila, da bosta v zgornjem nadstropju uredila ločeno stanovanje, ker je hiša za njiju dva prevelika, in midva sva zagrabila priliko, ker se nama je pač zdelo bolje kot živeti v najemu in metati denar stran za najemnino. Sedaj pa, ko komaj nekaj mesecev živiva tu, sem sama na robu živčnega zloma. Enostavno mi je šlo čez glavo vse, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih. Čeprav smo se relativno dobro razumeli, ko smo začeli urejati stanovanje, je postopoma šlo le še navzdol – tudi zato seveda, ker smo ogromno časa preživeli skupaj in je s tem bilo ogromno prilik za konflikte. In konflikti so bili zelo hudi, tudi z vpitjem in žaljenjem, še preden sva se vselila.
Seveda sva se odločila, da greva stran od takih razmer in na tem tudi intenzivno delava (iščeva stanovanje za nakup), a vseeno se je v meni nabralo toliko jeze, pravzaprav že sovraštva, ki se ga ne morem znebiti. Samo da tašča pokliče partnerja na telefon, dobim sive lase, sploh ker je to zelo pogosto (zaradi skupnega poštnega nabiralnika in drugih formalnosti), kaj šele, da pozvoni na vratih. Prav tako tudi ne šparam s kletvicami čez njuna starša, ko me zapopade jeza, čeprav vem, da tega ne bi smela (vsaj ne v pričo partnerja), ampak se je nabralo toliko vsega, da enostavno ne prenesem več niti tega, da samo slišim njen glas, kaj šele da jo vidim (bolj mamo, pa tudi očeta…). Zelo si želim, da ko se bova enkrat odselila proč, da ne bi imela več stikov z njima, ker ne zmorem biti do njiju spoštljiva in prijazna, najraje bi jima prisolila klofuto, ampak partner želi ohranjati vsaj neke minimalne formalne stike (vsaj kratek obisk 2x-3x na leto). Ne vem, kako naj opravim s svojo jezo, toliko stvari imam, ki bi jima povedala, toliko zamer imam do tašče (zaradi vseh žaljivk, ki jih je povedala čez mene in tudi čez mojo družino – ženska namreč ne misli nič, kaj govori in kar blekne, kar ji pade na pamet; pa tudi zaradi njenih poskusov, da bi me izrinila stran od partnerja…), enostavno ju tud videt ne morem, samo če slišim njen glas, mi hoče prekipet…. Partner pa vse to seveda mukoma prenaša, ampak sam ne goji zamer do njiju, kar mene še bolj boli, saj bi zelo rada videla, da bi tudi sam bil jezen na njiju zaradi vsega, kar sta nama povzročila (zlasti tašča meni) in jima enkrat že povedal, kar jima gre. Ampak tega ne stori, vedno je spoštljiv, vedno je prijazen do njiju, tudi če je mama ne vem kaj vse rekla čez mene… Res ne razumem, da z njegove strani ni zamere in jeze do staršev in ravno to mene še toliko bolj duši… Kaj naj naredim?
ne se sekirat. Lastna požrešnost te je zavedla, da si šla živet k ljudem, ki jih videti ne moreš.
Spoznala si napako, čimprej jo odpravi, potem pa pogumno naprej.
Ne se sekirat za stvari, ki se še niso zgodile in se morda ne bodo.
Ko bosta s partnerjem na svojem, se bosta lahko odločala, koliko stikov bosta z njegovimi starši imela. Ponavadi se zadeve umirijo same od sebe, če se pa ne, bosta pa lahko mirno zaklenila vrata.
Mhm, ti bi, da sin goji sovraštvo/zamere do svojih staršev. V čem si boljša??
Najbolje za partnerja bo da odideš in ostaneš sama, da ti ne bo treba nikogar sovražiti![/quote]
Po drugi strani pa so to ljudje, ki so žalili njo in njeno družino, pravi, in ki nanjo tudi vpijejo. Predpostavimo, da jih ni sama sprovocirala. Jaz se ob tem sprašujem, ali ne projicira vanje jeze, ki jo čuti do partnerja? Jaz imam svojega moža rada, ga spoštujem in to pričakujem tudi od svoje družine. Če bi si nekdo od mojih privoščil, da tuli na njega in ga žali, kaj naj jaz s tako žlahto? Me ne zanima, ali mi je mamica ali ati, tega pač ne bi dovolila. Mislim, da je moja naloga, da postavim mejo pri svojih, ne naloga mojega moža, da se krega z njimi. A vi se ne bi postavili na stran partnerja in staršem ostro povedali svoje, če bi si privoščili kaj takega? Tale lolek pa nič, lepo prijazen je do njih.
Druga stvar je pa to, kar je napisal “ne materializem”: avtorico je zavedla lastna požrešnost. Ni lepo rečeno, ampak bo kar držalo. Koliko jo je k selitvi nagovarjal partner, ni nič povedala, ampak lahko bi se odločno uprla, pa se ni.
Te čisto razumem, da se je vsega nabralo v tebi … Ampak – daleč od oči, daleč od srca. Saj bo bolje, ko se bosta odselila, boš lahko zadihala in tudi čustva se bodo malo polegla. Poskusi se umiriti, poskušaj ne gojiti sovraštva, ker slabo vpliva nate. Ko se bosta odselila tako ali tako ne boš imela več stikov z njima, to partnerju tudi odločno povej.
Se pa ne morem strinjati s tabo, ko od partnerja zahtevaš da mora čutiti do njih tako kot ti. Žal je njun otrok in ju ima rad, tako kot imaš ti svoje starše, pa čeprav počneta neumnosti. In verjetno ga prizadene, ko ti govoriš grdo čez njih. Partner naj ohranja minimalni stik z njima, če že mora, ti pa brez slabe vesti zavrneš kakršnekoli stike.
Mhm, ti bi, da sin goji sovraštvo/zamere do svojih staršev. V čem si boljša??
Najbolje za partnerja bo da odideš in ostaneš sama, da ti ne bo treba nikogar sovražiti![/quote]
Po drugi strani pa so to ljudje, ki so žalili njo in njeno družino, pravi, in ki nanjo tudi vpijejo. Predpostavimo, da jih ni sama sprovocirala. Jaz se ob tem sprašujem, ali ne projicira vanje jeze, ki jo čuti do partnerja? Jaz imam svojega moža rada, ga spoštujem in to pričakujem tudi od svoje družine. Če bi si nekdo od mojih privoščil, da tuli na njega in ga žali, kaj naj jaz s tako žlahto? Me ne zanima, ali mi je mamica ali ati, tega pač ne bi dovolila. Mislim, da je moja naloga, da postavim mejo pri svojih, ne naloga mojega moža, da se krega z njimi. A vi se ne bi postavili na stran partnerja in staršem ostro povedali svoje, če bi si privoščili kaj takega? Tale lolek pa nič, lepo prijazen je do njih.
Druga stvar je pa to, kar je napisal “ne materializem”: avtorico je zavedla lastna požrešnost. Ni lepo rečeno, ampak bo kar držalo. Koliko jo je k selitvi nagovarjal partner, ni nič povedala, ampak lahko bi se odločno uprla, pa se ni.[/quote]
Dej teta me muti. Ko nekdo žali drugemu družino in vpije nanj, je čas za odhod!
Vse drugo je mešanje gnojnice!
Sicer pa je napisala le svojo stran/videnje zgodbe, druge strani ne bomo zvedeli. Čeprav bi pri odprtih kartah lahko še kaj pametnega pripomnili.
Pozdravljeni.
Hvala za vaš prispevek.
Zanima me naslednje. Ali lahko pri sebi (in/ali vaših bližnjih sorodnikih) prepoznate značajske lastnosti, ki so podobne značajskim lastnostim mame vašega partnerja? V kolikor jih ne morete, potem gledate preveč na površju in boste morali kopati globlje. V kolikor jih, lahko začnete delati na tem, to je namreč pravi razlog za vaše sovraštvo.
ti kanaliziraš jezo, ki bi jo tvoj fant moral usmerit domov. to je jeza, ko si prezrt, ničvreden, nespoštovan. v bistvu bi se on moral na njih jezit, to predelat, potem pa gresta dalje.
ta jeza je tudi jeza na tvojega, ker podzavestno čutiš, da tvoj sedi na dveh stolih (te ne zagovarja? dovoli da te žalijo, dovoli da vse to govorijo…).
in, ja, čim prej stran od njih. z njimi naj se ubada tvoj. ti samo poskrbi, da v primeru manipulacij, zmanjšate te stike na manj!
čez čas boš jezna ko boš ugotovila kam ti je šla vsa energija, ko bi lahko brala, počivala, se vidva družila. ure brezplodnih debat pa so polzele k primarni družini.
srečno
ps. daj mu tole za prebrat 🙂
Jaz sem se našla v podobni zgodbi. Toliko zamer, toliko vsega se je nabralo v odnosu tast/tašča, da ne vem vec kako naprej. Zal so v igri otroci, zato se trudim, da bi ju sprejela, a kar ne morem / Ter obratno iz njune strani. Napake sem sprva iskala pri sebi a neuspesno, zato me rea zanima vas komentar glede znacajskih lastnosti sorodnikov in sebe, g. Topovsek, ce ga bi lahko prosim bolj podrobno razlozili?
Jaz sem se našla v podobni zgodbi. Toliko zamer, toliko vsega se je nabralo v odnosu tast/tašča, da ne vem vec kako naprej. Zal so v igri otroci, zato se trudim, da bi ju sprejela, a kar ne morem / Ter obratno iz njune strani. Napake sem sprva iskala pri sebi a neuspesno, zato me rea zanima vas komentar glede znacajskih lastnosti sorodnikov in sebe, g. Topovsek, ce ga bi lahko prosim bolj podrobno razlozili?[/quote]
To kar sem napisal v tej temi sem napisal na podlagi tega, kar je napisala marinka1234 in enako morda ne velja za vas. V primeru marinka1234 sem glede na njen način pisanja in njeno zgodbo ocenil, da na taščo projicira nekatere podzavestne lastnosti, ki jih po vsej verjetnosti ima tudi ona oz. jih imajo njeni sorodniki. Nič ni 100% gotovega, to je le forum. Po mojem mnenju je v ozadju klasična igra moči in kontrole. Pa še eno je, moški (in ženska) izbere svojo partnerko na podlagi modela skupnosti, ki ga najbolj dobro pozna. Praviloma izberemo partnerja, ki je podoben nekomu iz naše družine ali pa vsaj na prvi pogled predstavlja njegovo nasprotje. Projekcije so del čisto vsakega partnerskega odnosa in iskreno povedano ne poznam veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni delati na tem. Večina ljudi svojo projekcijo realnosti označuje za tisto najbolj realno in pravo. Najhujše so seveda tiste, ki vsebujejo še religijske projekcije (ampak to je že druga zgodba).
Je pa treba vedeti še nekaj. Ni nujno, da je v ospredju neke ‘moteče lastnosti’ enako vedenje. Npr. kontrolo lahko vzpostavljamo z dominanco ali pa tudi z manipulacijo in celo z vlogo žrtve (podrejenostjo). Na kakšen način to počnete vi, na kakšen način so vas omejevali vaši starši (lahko tudi starejša brat/sestra), na kakšen primer to počneta vaša tašča/tast?
Zanima me kakšen je vaš primer. Morda le ni enak. Konec koncev je treba vedeti, da življenje pod isto streho z našimi ali partnerjevimi starši res ni nekaj kar bi priporočal – še posebej ne, če skupno življenje s partnerjem od prvega dne naprej poteka pod skupno streho. To za avtonomnost odnosa (in nevtralizacijo popkovine do staršev) res ni dobro. In če že, je treba delati na lastnih omejujočih vzorcih in samozavesti, oba partnerja morata vlagati v lasten odnos in povezanost, do lastnikov nepremičnine je potrebno imeti določeno mero spoštovanja in ponižnosti, potrebno pa je znati tudi postaviti meje (ni se potrebno strinjati s teščo in tastom). Partner je tisti, ki v vašem primeru nosi večjo odgovornost za postavljanje mej, seveda pa tudi vi pri tem niste izključeni.
Je pa v vsaki skupnosti tako, da je potrebno prilagajanje vseh udeleženih. Poznam primere, kjer jih to zelo dobro uspeva. Vendar se trudijo vsi. Če to ni mogoče je potrebno investirati v lastni najem ali nepremičnino.
Hvala vam za tako hiter odgovor. Ja, v mojem primeru je šlo za vzorec moč/kontrola. Vsaj tako mislim. Naj opišem svojo zgodbo na kratko:
Prej smo se z njegovimi starši kar v redu razumeli, oni so počeli svoje stvari, midva svoje, živeli smo ločeno in v različnih krajih. Stikov smo imeli bolj malo (logično, da nisem opazila težave, ker ju nisem dovolj poznala). Sem pa opazila nekaj “znakov” maminega sinčka, v stilu čustvenega partnerja, ko je bil tast v gostilni.
Težave so se pojavile takoj, ko sta izvedela, da sem zanosila. Naenekrat se je tašča začela zelo, zelo čudno vesti. Tako, kot da bi bila name ljubosumna,.. Tast me je ves čas kregal, zakaj ne jem tega in tega, v stilu, zakaj ne hranim primerno njegovega vnuka. Potem se je rodil otrok. Tašča je pričakovala, ne vem kaj…kot, da sem rodila otroka zanjo, da bo sedaj NJEN in ne moj…tak občutek mi je dajala in zato sem se uprla. Ker dojenček je pač najin, midva bova povedala kaj lahko počne z njim in kaj ne. Najprej sem seveda prosila partnerja, da naj uredi te zadeve…pa saj ne rečem, da ni poskušal, enostavno ni imel moči karkoli spremeniti, ker ga nista poslušala. Sem se poskušala pogovoriti z njo, ampak je naredila takšno sceno, da 1 leto ni govorila z mano, ščuvala je moje sorodnike… najprej sem se s tem obremenjevala, sedaj pa ne več. Dolgo sem rabila, da sem se postavila na noge, šla sem k terapevtu, delala sem na sebi. Sedaj je to za mano, stike imamo približno na vsake 14 dni, imamo nek “robotni” odnos. Ampak tako se jaz počutim varno, da mi ne more več do živega. Nekako ne morem pozabiti kaj vse se je dogajalo in ponovno zaupati taki osebi. Zavoljo partnerja mogoče, ne pa za voljo sebe.
Otrok v večji meri razdeli družinske vloge. Pred rojstvom so ženske – moške razlike manjše. S spočetjem otroka pa se začne žensko telo spreminjati – postane mama, tudi moški se spremeni in postane oče. V trenutku spočetja se začnejo v bodočih starših v večji meri prebujati sile, ki podzavestno rezonirajo s preteklimi izkušnjami njihovega spočetja, rojstva in vzgoje.
Vzorec, ki ga opisujete je žal pogost. Menim, da so bili vaši občutki pravi, in da se je vaša tašča res začela obnašati, kot da ste rodili otroka za njo in njenega sina. Toda istočasno ni mogoče, da tudi vi niste ne nak način “pristali” v tej igri zaradi svojega nahrbtnika iz preteklosti in da vaša čustva ne izvirajo tudi iz odnosov v vaši primerni družini.
Je pa res še nekaj. Starši na nek način predstavljajo naravno avtoriteto, zato imajo velik vpliv na svoje otroke (in vnuke) celoten čas življenja. Vloga staršev je, da otroke podpirajo v smeri samostojnosti in odgovornosti. Žal pogosto ni tako. In tukaj pazite tudi v pri svojem otroku, sicer se vam bo zgodba ponovila, s tem, da boste sedaj na drugi strani brega.
Če ne gre, ne gre. Menim, da ste naredili pravo stvar.
Tašči vam ni potrebno zaupati in oprostiti na silo. Če med vami in taščo/tastom še vlaga negativen čustven naboj tega niti ne morete narediti. Vendar vedno bo del tašče/tasta tudi v vaših otrocih. Zato bodo otroci hrepeneli po stiku s tem delom sorodstva. Priporočam, da jim tega ne branite, ga pa omejite na znosno kvantiteto. V kolikor bo tašča ščuvala otroke proti vam, ji lahko s partnerjem mirno povesta, da v tem primeru ona ne bo imela več dostopa do otrok. Če se bo z njimi igrala drugače (ali enako) kot vi, se ne obremenjujete preveč (razen če to ogroža življenje otrok).
Vsekakor vam priporočam, da nadaljujete z delom na sebi, svojih čustvih, samozavesti in odnosu s partnerjem. Občutek imam, da se še niste popolnoma dotaknili jedra svoje rane.
Marinka1234 te v popolnosti razumem.
Bili so težki časi, ki sem jih na srečo, kar dobro preživela.
Po 4-ih letih prijateljevanja s takratnim fantom,s sedanjim možem je bilo vse krasno. Skoraj. Razlike, ki so se odražale na njihov način življenja in naš način je bil drugačen. Govorim v smislu, da smo pri nas vedno našli čas za pogovore, razjasnitve, kar komu ni “pasalo”, Pri njih pa so to radi pometli pod preprogo in ajde delat.
Ker je bil tudi on mnenja, da je treba delati tudi na odnosih in sva bila podobnih mnenj sem si prav lahkotno rekla, saj se ne mislim poročiti z njegovimi starši ampak z njim.
Kako butasto. Resnično sem verjela v to.
V hiši poleg njihove domače, sva si uredila etažo, stanovanje opremila, se z leti vselila. Takrat sva že imela otroka.
Takrat pa se je začelo, počasi. Že v času nosečnosti so se začele stvari malce drugače odvijati. Da ženska mora bit doma, pa da so v starih časih pustili otroka pa šli po njivah in ostalih delih, saj otrok tako in tako ne dela drugega, kot spi, je in joka.
Jok, brate odpade. Pa nimam otroka, da bi ga zanemarjala, želela sem ga razvajati, objemat…bit ob njem sleherni trenutek in bila sem prav ponosna na to.
Seveda pa sem si prislužila zamero pri tašči, tudi tastu ampak ona je hujša, ker ni prav nič razmislila, kar bleknila. Bilo je še in še zadev.
Najhuje je bilo, da mi je počasi načenjala mnenje mojega moža, vedno pri vsaki stvari, ki so jo delali je moral bit zraven, pa Bog ne daj, da bi kdo kam šel, da ona tega ne bi vedela in komentirala. Naj povem, da sem šla k svojim staršem, oddaljeni so bili 5 minut in to je bil moj največji greh. Ker tašča, ko je šla od doma ni imela kaj iskat doma. Potem pa mene kaznovat.
V glavnem je bil moj mož zelo navezan nanjo, da je vse reševal, bil nekakšna ping- pong žogica med nama…pa je po nekaj letih počilo…tako zelo, da sem popokala otroka in odšla domov…
Nato sva se kmalu odselila, kupila sva starejšo hišo, jo adaptirala in vselila. Odselila od njih.
Kako sem bila srečna. Približno leto, dve nisem spregovorila besede s tastom in taščo. Moj mož pa je z otrokom hodil domov, jim pomagal…nekaj časa je bil tudi on jezen na njih, ampak tega nisem hotela dovoliti sama sebi.
Njega sta imela rada, vtikala sta se, ker sta mislila, da se lahko očitno. Pogovor bi pomagal, pa do tega ni prišlo. Rekla sem svojemu možu, da sem tako jezna nanju, da bom najbolj srečna, če jih nikoli več ne vidim, da ne maram vedeti, kaj se z njima dogaja,….ampak zaradi mene pa on ne bo gojil sovraštva do svojih staršev. Tudi na otroka nisem hotela prenašati svojega sovraštva in ga tudi nisem.
Sedaj po 20 letih mi tega ni žal. Verjemi, kako misliš da mi je bilo, da moje dete, moj zlati otročiček gre k tistim, ki jih ne maram, ne zaupam. Težko. Ampak iz ljubezni do moža in otroka sem to naredila.
Si sploh ne želim predstavljati, kako bi name gledal, ko bi enega od staršev izgubil.
Radi imamo svoje starše in prav je tako. Pa kakršni so že. Vsi delamo napake, predvsem kot starši, z dobrimi nameni, ampak se dogaja.
Upam, da ti bi moja zgodba prišla prav. Malo v razmislek. Jeza nikomur ne pomaga. Škodi pa predvsem tebi in vajinem odnosu.
Ni fer, da od svojega pričakuješ da ima enaka čustva do njih kot ti. Mislim tudi, da se je tvoj jasno odločil za tebe, ti pa še vedno pritiskaš nanj. Ne znam si predstavljati pod kakšnimi pritiski so taki možje. Poznam kar nekaj primerov ko so se popolnoma sesuli pod takimi pritiski. In veš ni preprosto. Tvoj te ima neizmerno rad, v to sem prepričan in sem tudi prepričan da jim je najmanj 100 krat rekel da tega naj ne delajo. Ampak žaljiv in nesramen do svojih staršev pa ne more biti. Me zanima kako bi se ti počutila v njegovi koži. Najbrž mora tvoje po defoultu imeti rad. Dost ste za take zadeve krive pa tudi same. Preprosto postavi meje na začetku in to je to. Tudi moja tašča se je stalno vtikala v naju pa sem ji jasno povedal da od praga moje hiše naprej midva komandirava ne ona. In tako je bilo