Kako se soociti s tako situacijo?
Kako se soociti s tako situacijo?
“There is no greater agony than bearing an untold story inside you.” – Maya Angelou
Se kdaj spoznali nekoga, se zaljubili vanj, in kar tako, pufff, ta oseba odide iz vasega zivljenja?
Nikomur ne moram povedati svoje zgodbe, zato je morda bolje da jo napisem. Mogoce bom dobil kak dober nasvet, mogoce se mi bo kdo smejal, mogoce dobim socutje in prijazno besedo, mogoce bo pa samo kdo pridigal…. mogoce…
Zgodba se zacne dobra dva meseca nazaj. Povabil sem ven punco ki mi je bila vsec ze dolgo casa. Neakj je bilo na njej kar jo je locilo od drugih punc ki sem jih spoznal, bila je res nekaj posebnega. Nisem vedel kako se bo vecer koncal, vedel pa sem, da ce ji ne povem takoj zakaj sem jo lovabil sem, bi pocasi izgubila interes za druze ne. Bil sem tako nervozen, ampak hkrati vesel ker jo bom spet videl. Sploh nisem nasel besed, tako da sem si jih zapisal na telefon in jih prebral.
Precej sem preprican da sem naredil vtis nanjo 🙂
Kajti zacela sva se druziti, in postala sva kot rit in srajca. Okrog sva hodila skupaj, peljala sva se ven iz mesta, vedno kamorkoli sva sla, je ostal cudovit spomin, res dobro izkoriscen, vesel dan. Spominjam se ko sem se ulegel zvecer v posteljo in se mi je samo smejalo, to je bilo top. Drzala me je za roko, tudi imel sem jo moznost poljubiti. Bil sem tako nervozn, da sploh nisem vec dojemal kaj se dogaja. Tako popolna punca. Ko sem bil z njo sem se pocutil res posebno, iz mene je spravila najboljse. Vsako jutro sem ji poslal sms da ji zelim lep dan, in vedno napisal kaj lepega. Hotel sem ji dal vedeti da je pomembna oseba zame. Hotel sem ji dal vedeti da sem hvalezen da jo imam v zivljenju. Nekega vecera, ko sva sedela v njenem avtu, sem ji povedal da jo imam res rad in da mi veliko pomeni. Ni mi odgovorila, niti se ne odzvala na to.
Moja custva do nje so (bila) iskrena, resnicna, mocna, kot cista bela svetloba, nezna, topla, prijetna. Do nje sem bil vedno prijazen, nikoli je zavajal, lagal, naredil sem vse zanjo kar sem lahko, vedno sem ji dal vedeti da je na prvem mestu zame! Hotel sem ji dati vedeti, da ji zelim dati vse kar imam, samo za njo.
Cez cas je imela cezdalje manj casa zame. Pogovori so bili hladni, kratka vprasanja so bila zaprte narave, ni bilo planov v pogovoru. Ko sem dobill obcutek da samo jaz komuniciram, ji nisem vec pisal in po 5 dneh, se vedno nic, zato sem se zelel soociti z njo. Kaj je narobe? Nisem dobil nobene razlage ki bi jo lahko razumel, ni uporabila besed ki bi me pomirile oz dale vedeti da bo vse dobro. Ignoriranje se je nadaljevalo, ko sem jo poklical, je bilo vsedrugo bolj zanimivo kot jaz na drugi strani. Cez cas sem ji povedal da ne morem tako naprej, da me boli ignoriranje, da me boli da moram prositi za pozornost, da boli ker ne morem biti v planu za njeno prihodnost in da si ne zasluzim tega. Povedal se ji da ne morm biti njen prijatelj, ker imam in bom imel vedno mocna custva do nje. Ker na pogorisce se ne smes vracati ker vedno lahko tli. V tem primeru to definitivo drzi. (Tukaj je del ko nekako potrebujem od tebe bralca odgovor/support da sem se pravilno odlocil)
Kudos! Dobro me je unicila svaka ji čast, upam samo da ne cuti ponosa v tem.
Sem se sesedel na bozicno jutro, nisem si mislil da sem custveno tako sibek. Nisem potocil niti ene solze, ampak si zelim da bi jo lahko. Vcaih sem se bolje soocil z izgubami, ampak ocitno je ta izguba bila prevelika zame, da bi se lahko soocil z njo. Po navadi sem ga sel zurat, se ga zdivjati, zdej sem pa cist v depresijo padel. Ne vem kaj mi je. Cutim se povozenega, brez energije, moti me svetloba, ne morem nehati misliti na njo, ceprav se prepricujem da to ni dobro. Zelim ji da bi bila srecna, ceprav vem da sem ji dal vse kar sem imel, kar ocitno ni bilo dovolj, upam da bo nasla kar isce in da bo lahko uzivala to kar sem uzival jaz z njo. Potihem upam da mogoce pa bo spregledala, koga je odrinila od sebe, kaj je oddaljila, cesa ni vec, ampak…. moznost da se zgodi kaj takega je skoraj nic. Jaz sem si zelel biti z njo, da bi bila moja punca, da bi mi dala vedeti da je ponosna name, da me ima rada in da si zeli biti z menoj. Sanjal sem o tem pogosto, da bi imel tako hudo punco, da bi bila moj najboljsi prijatelj, moj popotnik ki lahko vedno racunam nanj….
Neke noci sem celo sanjal da nama je rodila hcerkico, tako lepih sanj pa ze dolgo ne, ko se gledas med seboj, ko gledas tisto strucko, cista sreca… (nikoli ji nisem povedal za te sanje) in na sanje pac ne moras vplivati.
Sedaj je ni vec, komunikacija je poplnoma zamrla, sem kar preprican da je bil to njen namen, in jaz… jaz najbrz tonem v pozabo, kot “prijazn fant ki me je imel rad”….
Zame pa je ostala, tisina ki me razjeda, spomini ki jih ne morm pozabiti, in nenehna misel, da sreca v dvoje, ideal katerega se vedno vrjamem z vsem srcem, ne obstaja vec, niti ne morem nic narediti da bi to dosegel, lahko samo se probam ziveti, en dan, vsak dan posebaj, brez nje….
Obzalujem, da mi ni nikoli dala svojo dlan na prsa in cutila moj srcni utrip, ko sem bil z njo, obzalujem, da mi nikoli ni povedala direktno kaj cuti res do mene. Tega ne bom nikoli izvedel! Pa tudi ce izvem, kaj lahko naredim? Ne zeli me ob sebi… ne morem se iskreno pogovoriti z njo.
Vem da nekateri berejo to kot ljubezensko trpljenje, ampak naj zagotovim, da bolecina in obzalovanje sta prisonta in to zelo zelo mocno.
Zelim si da bi me kdo objel in mi povedal da bo vse uredu, ampak te moznosti trenutno nimam.
Poizkusam izklopiti vsa custva ki jih imam, uporabiti strogo logiko, ki diktira:
1. Nikoli ne prosi nekoga da bo v tvojem zivljenju, ce so tvoja sporocila in klici ignorirani – odidi, temu se rece samospostovanje.
2. Tisti ki te imajo res radi, bodo ostali ob tebi tudi ko bo hudo, brez izgovorov.
3. Tisti ki je ponosen nate, te bo vedno obravnaval prijazno in bos vedno na prvem mestu zanj.
Jaz mislim da sem naredil prav?
Ce pa sem, zakaj potem mislim da sem naredil narobe?
Hvala da si mi prisluhnil/a, cenim!
Samo zaljubljen človek lahko čuti tako, kot si opisal. Zaljubil si se, ona pa najverjetneje ne. Zate trenutno tragedija, v resnici pa nič takega, česar ne bi dal skoraj vsak kdaj skozi in preživel.
Mislim, da nič nisi naredil narobe. Včasih lahko narediš vse prav, pa to še ne pomeni, da se bodo vsa tvoja pričakovanja izpolnila. Zares ni treba nikogar prosit, da je s teboj. Samo pomisli, bi ona morala tebe prosit, da je s teboj? NE, ker si si to sam neznansko želel. Ko boš našel osebo, ki si bo to želela, ne bo treba prosit. Ampak ne misli, da je to vse uničilo. Naredil si tako, kot si mislil, da je prav. Kaj je bilo z njo, ne vemo, mogoče se je ustrašila vseh tvoj čustev in hkrati svojih, ko si ji vse to izpovedal. Morda je bilo res vsega naenkrat preveč zanjo, da bi lahko sprejela, razumela in se je raje umaknila. Lahko bi rekli, da se je ustrašila. Ampak to je njena pravica. Kot si rekel, ne želi si ob sebi osebe, ki si ne želi biti ob tebi.
Tvoje počutje je normalno, vsak drugače doživlja razočaranje po zaljubljenosti. Le nikar ne dovoli, da traja predolgo. Še bodo punce, ob katerih boš čutil podobno intenzivno. Ponavadi tudi taka razočaranja nevede pustijo neke rane in lahko se zgodi, da nikoli več tako močno ne boš čutil. Bo pa še intenzivno, morda boš nekaj časa celo iskal v drugih njo oziroma občutke, ki si jih doživel ob njej. Vedi pa, da zaljubljenost je en zanimiv pojav, kjer so ti všeč lastnosti osebe, ki v resnici ne obstajajo oziroma niso tako idealne, kot jih vidiš v nekem momentu. To boš spoznal, ko boš nekoč z osebo dlje časa (okrog 2 leti lahko traja zaljubljenost) in takrat se človek lahko ustraši drugačnih občutkov, ko zaljubljenost začne popuščati in začneš osebo opažati v pravi luči.
Zna biti, da si se v resnici zaljubil samo ti in ti je to tako zameglilo um, da sploh nisi opazil, kako ti ona custev ne vraca.
Zna pa tudi biti, da si naletel na osebo z narcisticno motnjo. To se je meni 1x zgodilo in mi sploh ni bilo jasno do trenutka, ko sem malo pogooglala besede kot so “passive aggresive narcissistic behaviour” in podobno. Ko 1x o tem malo razisces, si na koncu srecen, da je taksna oseba odsla iz tvojega zivljenja, ves. Sploh, ko pises, da je z njene strani kar ignoranca in nobene razlage za umik, mi to daje se bolj misliti, da si imel opravka s falirano osebnostjo. Najslabse kar lahko storis v tem primeru je dvoje:
1. Ji pises ter izpovedujes svoja custva ter ji pokazes, kako trpis. Narcisti se namrec hranijo s tem, ko vidijo, kako so nekoga prizadeli in trpi. Oni se pocutijo ob tem mocne in superiorne. Ne daj ji te moci.
2. Jo vzames nazaj, ce bo zelela spet priti v tvoje zivljenje. Vrata za njo za vedno zapri in zakleni. Ljudje z narcisticno motnjo pogosto pridejo nazaj, se bolj prijazni in se bolj sladki. Na koncu spet odidejo in te prizadenejo se bolj, kot prvic.
Nobena oseba ni vredna tega, da zaradi nje pades v depresijo, ves. Sploh pa oseba ne, ki te ne spostuje in se zeli samo poigravat s tabo, kot tale.
Obema hvala za hiter odgovor! Res cenim!
Trenutno sem v fazi, kjer mi razum ne deluje niti malo.
Problem je da se vedno upam da bo kaj. Nisem pripravljen obupati. To pa kaze na totalno samozanicevanje, saj vem da ce bom karkoli predlagal bom sestreljen in zavrnjen. V teoriji je vse lepo in prav razumem, ampak praksa mi je res sibka tocka. Danes sem ji pisal, boli me ker mi ne odgovori.
Pripravil sem seznam za in proti, cisto iz vrha glave:
Za:
Ko sem z njo, sem srecen
Ima cudovite oci
Je pametna punca
Zna se pogovarjat
Ima dobre ideje (katere kasneje ne uresnici)
Ima okus
Rada potuje
Razume moj humor
V veliko zgodbah ki mi jih pove se povezem z njo
Proti:
Kar obljubi ne naredi
Zamuja
Je debela
Ima zadah
Je aseksualna – vsaj do mene
Ne zna se pogovarjati o pomembnih stavreh
Ni prilagodljiva, vedno utrujena
Sebicna
Dala mi je vedeti da se me sramuje
Ima sanje, ampak nic ne naredi da jih uresnici
Ne da ti vedeti da si posebenj zanjo (ne zna vracati custev)
Ze sam seznam mi pove da to ne gre, ali sem res tako nesamozavesten?
Nisem prebral tvoje celotne oslarije ker me bi začela glava bolet od takega razmišljanja in pristopa do situacij, ki jih takoj razberem.
Upam da znaš angleško in si malo na youtubu poglej Black Phillip Show od Patrice O’ Neal… Prvo začneš lahko krajše vide-e njegove gledat, tiste ki imajo 1 temo in so dolge okrog cca 10-15 min.
Veliko pameti in lp
Nisem prebral tvoje celotne oslarije ker me bi začela glava bolet od takega razmišljanja in pristopa do situacij, ki jih takoj razberem.
Upam da znaš angleško in si malo na youtubu poglej Black Phillip Show od Patrice O’ Neal… Prvo začneš lahko krajše vide-e njegove gledat, tiste ki imajo 1 temo in so dolge okrog cca 10-15 min.
Veliko pameti in lp
Se kar strinjam z zgornjim postom. Samozavest imaš zelo slabo. Verjamem da imaš trenutno na sebi 2 para rožnatih očal, ki ti jih tudi vihar ne bi odpihnil, zato si tako zaslepljen. Ti si si že vse odgovoril sam, samo ne razumeš še tega. Najslabša stvar ki jo lahko narediš je da ostaneš v kontaktu s tako osebo. Prepričana sem da si uredi dečko ampak v tej situaciji pa res rabiš se malo v roke vzeti. Moraš razumeti da ONA ne zasluži tebe, in ne tako kot ti vidiš situacijo. V vseh razmerjih je tako da dobiš kar daješ. Ona ti ne daje nič, ti bi dal vse. To ne deluje ne v teoriji ne v praksi. Sem prepričana da boš to nekoč spregledal in se smejal vsem temu. Kar se pa nje tiče, te bo odpikala, oziroma te že je, ker ji najbrž greš počasi na živce, zato te tudi ignorira. Predvidevam da se bo v prihodnosti pojavila nazaj, ko bo ugotovila kaj je zamudila, takrat pa glej da si pripravljen in ji vrneš kar si ti prejel od nje. Zapomni si mojih besed takrat! Drugače pa ne skrbi, 2 meseca ni veliko, boš si hitro opomogel. Najdi si punco ki ti bo vračala kar ji daješ, tam boš našel večjo srečo. Svetujem pa ti da si vsaj do pomladi sam. Vse bo dobro! (Virtualni objem)
“There is no greater agony than bearing an untold story inside you.” – Maya Angelou
Morda so motim, visoke angleščine ne obvladam, toda glagol ‘bearing’ je zelo zanimiv. Ima veliko sopomenk (odvisno od konteksta), vendar lahko tudi pomeni ‘podpirati’ nekaj. Neizražena zgodba je lahko res agonija, vendar samo če jo vedno znova oživljamo (podpiramo, ji dajemo energijo). Toda, če je ne podpiramo / jo pustimo neizpolnjeno / se ji popolnoma odpovemo, potem agonije ni.
Ko se zaljubimo se z osebo povežemo na več nivojih. Tisti, ki znajo videti energetska polja, pravijo, da se med dvema osebama dejansko izgradijo posebne energetske niti. Po teh nitih se pretaka energija podobno kot se po žilah pretaka kri. Ko se takšna nit pretrga samo na eni strani (kot se je zgodilo pri vas) so povzroči ogromen energetski stres v čustvih in telesu. Vse skupaj deluje kot da človek ‘krvavi’. Če razumemo to kar sem napisal direktno ali samo kot metaforo potem je seveda logično, da padate v negativno spiralo, saj skozi to prekinjeno nit izgubljate vitalno energijo in samozavest.
Dobro samo-regulirani ljudje (berite samozavestni) imajo praviloma zelo dobre podzavestne mehanizme skozi katere se znajo odpovedati nečemu kar se ne more uresničiti. Seveda imajo krizo, vendar ta ni tako dolga (in tako globoka) kot pri manj samozavestnih ljudeh.
Ta trenutek niti vi, še manj pa mi vemo, kaj se je dogajalo z žensko, ki jo opisujete. Glede na opis, ki ste ga dali, bi rekel, da je to bila oseba, kateri je podzavest sporočala, da prijetni občutki ljubezni pomenijo nekaj slabega (verjetno čustveno izkoriščanje). Če je tako (in mislim da je), vi niste mogli narediti ničesar drugače in tudi niste naredili ničesar narobe. Zvezo bi lahko obdržali (teoretično) samo v primeru, da bi bili do nje zelo grdi. Vem, da se sliši zelo paradoksalno vendar takšni podzavestni mehanizmi obstajajo (in sploh niso redki).
Ta trenutek ste pomembni vi. Pravijo, da vse ljudi, ki smo jih imeli radi v srcu živijo naprej. In s tem se strinjam.
Cenite vse lepe trenutke s to osebo in jo spustite.
Nekateri naredijo to simbolno. Npr. vržejo na papirju napisano ime osebe v reko, navežejo sliko osebe na helijev balon in ga spustijo … to pa ne bo delovalo, če do nje čutite močne frustracije (jeza, sovraštvo …).
Dokler ne odpustimo ne moremo spustiti. In dokler ne gremo skozi celoten spekter negativnih čustev ne moremo odpustiti.
Nekaj namigov ste dobili, če želite psihološko podporo sem vam na voljo.
Spoštovani g. Topovšek.
Najprej bi se ZELO rad zahvalil za vaš odgovor in vam sporočil da mi je zelo pripomogel pri stanju te situacije. Lahko ste zelo PONIOSNI na vaše dobro delo! Cenim!
Nisem še dobro, še vedno se borim, ampak me miri misel na to da ko vihar najbolj piha se lahko veselim, saj to pomeni da bo nevihta začela pojenjat. Težko sprejemam misel da me je nekdo odtrgal stran od neke tako lepe osebe. To je del ki ga še nisem predelal, oz se vrtim v krogu. So mi pa definitivno pomagale vaše besede da ne krivim več sebe, kaj sem naredil narobe.
Sem pa tudi ZELO pozitivno presenečen, kako veliko ljudi mi je v tako kratkem času priskočilo na pomoč. Želim si da bom nekega dne lahko vrnil to dobro.
V drugi temi pišete, da se čustvena odsotnost staršev otrokom pozna še v odrasli dobi, saj tolerirajo situacije, kjer niso slišani oz. celo nespoštovani. Zato ne bi za vaš zgornji tekst rekla, da se to dogaja le ljudem, ki se zaljubijo. Dogaja se tudi tistim, ki ljubijo. Kajti: ljubezen je dajanje, ki ni pogojevano s prejemanja v obratni smeri.
Obenem bi za dobro samo-regulirane ljudi upala predvidevati, da niso imeli možnosti izkusiti iskrene ljubezni niti v otroštvu. Lahko so ljubili – a če so bili neslišani, zavrnjeni, od takrat pri navezovanju stikov izhajajo iz svojih (včasih detajlno dodelanih) zahtev. Navzven so samozavestni, v sebi ranljivi. Zato se zlepa ne bodo odprli ljudem, ki bi jim znali v resnici priti blizu. Izhajali bodo iz uresničljivega, v tem hipu in zdaj. In kot taki ne bodo na starost (kot se omenja drugje) pomišljali, kaj vse je šlo mimo njih. V njihovih shemah razmišljanja je tisto, kar ni del znanega (izhajajoč iz preteklih izkušenj), iluzija in zato take variante v njihovem doživljanju nimajo niti možnosti, da zaživijo.
Drugi del vašega teksta je zdravilen in očiščujoč. Ne le za avtorja. Tudi za vse tiste, ki ga bodo brali.
Ljubezen lahko dajemo in sprejemamo. Ljudje, ki so kot otroci živeli s čustveno odsotnimi starši svojega potenciala dajanja in sprejemanja niso nikoli ‘zasidrali’ v realnosti (in to smo večina vsi). Ljubezen je zato za marsikoga samo kvazi ljubezen in jo povezujemo recimo z posesivnostjo, ljubosumnostjo, pasivnostjo, neaktivnostjo, podrejenostjo ipd. Vsako človeško bitje ima sposobnost sprejemanja in dajanja ljubezni, vendar pa je zelo pogosta ta naša sposobnost zelo zgodaj ranjena, zato začnemo na različne načine ščititi svoje srce.
Ko se zaljubimo vzpostavimo povezavo z osebo, ko ljubimo postaja ta povezava močnejša.
Opisujete ljudi, ki so morda dobro samo-regulirani v smislu produktivnosti, vendar zagotovo niso dobro samo-regulirani v smislu čustev-seksualnosti. Če napišem, da je nekdo dobro samo-reguliran potem imam v mislih osebo, ki je sposobna dati in sprejeti ljubezen.
Sprejemati in dajati ljubezen pa ne smemo zamenjevati z naivnostjo. Se zaljubiti (in ljubiti) ne pomeni izgubiti stika s sabo. Alexander Lowen v knjigi ‘Language of the Body’ opisuje princip ne-dualnega bitja (ki celo obstaja – pozabil sem ime), ki predstavlja čisto obliko dajanja in sprejemanja. Vendar struktura človeškega telesa tega ne omogoča v popolnosti. Ustvarjeni smo kot 3D bitja, ki smo sposobni živeti različne življenjske polarnosti (v času). Takšna struktura nam omogoča, da imamo zavest, torej zavedanje, torej posledično tudi svobodno voljo. Ljudje torej nihamo med enostjo in dualnostjo (ločenostjo).
Vse to nam torej daje sposobnost, da prepoznamo destruktivne vzorce v drugih in sebi in seveda tudi, da sami povzročamo te destruktivne vzorce. Če nekoga ljubimo to ne pomeni, da ne bomo postavil mej ali mu bomo dovolil, da z nami počel kar mu je volja. Nekdo, ki razdaja ljubezen, vendar se hkrati pusti izkoriščati ni dobro samo-reguliran. Pogosto boste pri takšnih ljudeh našli veliko subtilnega pogojevanja ali pa mu preprosto manjka več odločnosti.
Ko nekoga, ki smo ga ljubili izgubimo (ločitev, smrt, slovo …), je edina pot ta, ki sem jo opisal en prispevek višje. Ni pa to enostavno narediti. Tudi ni mogoče ničesar preskočiti. Včasih so potrebna leta. In vsi ljudje (in druga bitja), ki smo jih ljubili (in jih ljubimo), živijo v našem srcu naprej.
Samo dobro samo-regulirana oseba ima sposobnost, da vstopi v intimni odnos (pravzaprav v kateri koli odnos) brez bojazni, da bi izgubila sebe in brez želje po kontroli. V realnosti še nisem srečal takšne osebe, tudi jaz nisem na tem nivoju, vendar se trudim, in včasih mi celo uspe za kakšen trenutek 😉
Hvala.
Samemu zapisu, poleg citiranja sebi v prid, manjka bistven podatek: razmišljanje, čutenje druge osebe. Imamo le eno plat medalje.. pa še to brez zapisane starostne meje.
Mladostna izgubljenost na tem področju je še nekako sprejemljiva, se še iščemo.. in je mladost ter neizkušenost lahko tudi razlog, zakaj druga oseba ne odgovori.. si ne upa ali ne zna.
In, ne pozabimo: ne-odgovor JE odgovor!
Tako kot pogosto ne vemo, zakaj smo se zaljubili, je tudi zelo težko pojasniti, zakaj nekomu ne moremo vračati takšnih intenzivnih čustev. Če gre za mladost, in glede na zelo kontradiktorno zapisane pluse in minuse.. obstaja možnost, da si ženska v tej zgodbi ne želi izgubiti prijatelja.. in dokler tega ne izreče, se to ne potrebuje zgoditi.
V primeru, da gre za dvoje odraslih oseb.. pa se stvari krepko spremenijo.
Ne glede na starost, v tej zgodbi seveda ne gre za ljubezen. Kot že večkrat zapisano:
Do ljubezni seveda še ni prišlo, zato tudi svobode ni. Je samo obsesija, fikcija.. in lastninjenje: “O zakaj, ta oseba ni že vendarle moja?”
To je seveda kvazi romantika zahoda, ki jo poosebljata Romeo in Julija.. tragedija dveh bolestnih osebnosti.. povedano v žargonu psihoterapije: “Ljubezen na osnovi nedosegljivosti.“
(Per)verzije ljubezni in sovraštva, Renate Salecl bi tako takšna junaka uvrstila na lestvico histerično-nevrotične zaljubljenosti. Kjer histerik ves čas skrbi za to, da ostaja nedosegljiv, nevrotik pa se poganja za nedosegljivim. Krog je uspšeno sklenjen.
Tu seveda ni govora o narcistični motnji, kot je višje zgoraj zmotno zapisano. Narcis je že samemu sebi dovolj in ima dovolj “odsevov”, da se lahko v njih občuduje.
Ves ta naval besed, velikih dejanj in obljub.. je bolj občutiti kot oblika “nasilja” in predvsem neke fikcije, kjer se drugega človeka sploh ne vidi. Temveč je fikcija že izdelana – nek fantastičen svet, kamor mora človek samo vstopiti in potem bo to raj?
Če bi kdo tako “navalil” name, bi mi bilo jasno, da gre za projekcije.. in da so stvari zelo na tenko povezane z menoj, če sploh. In, ja so se dogajale takšne projekcije. Mnogokrat.
Včasih se sprašujem ali smo na zahodu sploh še sposobni ljubezni ali moramo ves čas nekaj lastniniti ali projecirati?
Ljubezen je svoboda.. “If you love somebody, set them free.. poje Sting – https://m.youtube.com/watch?v=LSGl3d4KOMk in to je verjetno povzel po besedah:
Torej, če ljubiš, pustiš drugemu svobodo in srečo.. ga spustiš.. ne poskušaš ujeti v mrežo besed, dopisov.. izsiljevanj za “odgovor”. Ter počakaš.. če je kdaj bil mišljen zate, ta človek.. Bo prišel.. sam od sebe, pod sebi lastniim pogoji in zaradi svojih lastnih, iskrenih in neizsiljenih čustev.
Zgleda da potrebuješ še en realen kmečki odgovor in sicer gre takole : punce nikoli nismo marale, da so fantje skakali okoli nas. Punce imamo rade “barabe” in tako je bilo vedno in vedno bo. Njej je enostavno en čas godila tvoja pozornost, potem ko so se stvari začele zapletati, se je umaknila. Edino upanje, ki še obstaja zate je to, da jo totalno zignoriraš in če bo ugotovila, da ji nekaj pomeniš bo že sama našla pot do tebe. S tvojim nesamozavestnim obnašanjem in rinjenjem vanjo jo samo še bolj odbijaš. Verjemi, punce tega ne maramo. Tako pač je, zato sem srečna da nisem moškega spola, ker razumeti ženske je res misija nemogoče.
Kot vidiš piše barabe v navednicah. Kot barabe ne mislim bančnih roparjev, ampak take, ki nas včasih ignorirajo, so samosvoji, nedostopni, za katere se je treba malo potruditi. Ja v večini je res tako, seveda izjeme pri puncah obstajajo. Samo ne vem kateri je všeč, da se ji fant že rahlo vsiljivo ponuja na pladnju.
CalvinHarris en vprašanje:
A pa ti nikoli ni kapnilo v glavi da si na začetku še imel šanso kaj narediti iz vašega prvega zmenka in začetnega druženja. Sej pomoje je to bil tvoj plan, ampak si zgubil noge potem v nadaljevanju. Sej sem prebral tvojo zgodbo do dela kje te je začela ignorirati in si začel jamrat in igrati žrtev.
Zakaj se imaš za žrtev tej zgodbici?