Najdi forum

Dolga leta nazaj sem bil družaben človek.

Potem pa sem vztrajno do konca fakultete začel postopoma ostajat brez pravih prijateljev in družbe, dokler nisem prišel do točke, da se enostavno ne morem več na nikogar zanest ali pa pogovorit o raznih zadevah.

Sedaj že kakšni dve leti živim kot samotar, zraven staršev in ne vem kako bi se ponovno socializiral.

Dobivam občutek, da če si ne uspeš ohranit poznanstev, enostavno izvišiš iz družbe in potem postane zgolj še težje, recimo postaneš vse večji čudak in se težje znajdeš v kakšnih družbenih situacijah.

LP

Pozdravljeni!

Hvala za vaš prispevek.
Odgovorite mi prosim na vprašanja:
– Kdaj/kako se je “rodilo” prepričanje, da ne morete več zaupati ljudem/življenju (očitno ste nekoč to lahko)?
– Ali vaši starši zaupajo ljudem/življenju?
– Ali imate občutek, da so vas starši (še posebej mama) “privezali” na sebe?
– Kakšen je vaš seksualni libido?
– Ali bi lahko zase rekli, da ste pogosto v depresivnem razpoloženju?
– Koliko ste stari?
– Ali imate težavo z odvečno težo?
– Ali ste že poiskali strokovno pomoč v zvezi z osamljenostjo?

Če želite mi lahko pošljete svojo najnovejšo sliko celega telesa na e-naslov, veliko odgovorov lahko pridobim iz slike.

Najlažji način za ponovno socializacijo je sicer preko različnih interesnih skupin (planinci, pevci, jogisti, športniki, skupine za samopomoč …)

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Ne da jim ne zaupam, ampak nimam več skupnih interesov s katerimi bi se lahko približal ljudem.

Starši nimajo veze, dopuščajo mi popolno svobodo. Osebno bi radi videli da bi končno že dobil redno zaposlitev in punco.

Nisem depresiven, ampak občasno ciničen in pesimističen.

Želim si sprememb, pa se mi zdi da sem tolk izven mainstream kulture in miselnosti moje generacije, da dobim občutek kot da sem outsajder in potem izgubim upanje, da se bom ujel v kak krog poznanstev.

Star sem 25 let. Glede odvečne teže, malo sem se zredil, ampak bolj me prizadane, da sem izgubil svojo staro kondicijo, 10 let nazaj, sem bil sem sposoben pretečt kilometre, danes pri 25, ko bi moral bit na višku moči, pa sem kot en starejši občan, ki ga vse boli, težko recimo pretečem 1km do vrha hriba, brez da bi bil ves zaripel. Vem da je to posledica, ker sem v tem času preveč časa preživel z gledanjem serij in igranjem, ampak enostavno nimam druge izbire, če ne najdem krog ljudi s katerimi bi se lahko spremenil, denarja pa tudi nimam na pretek.

nova
Uredništvo priporoča

Welcome to my world 🙂
Sama nimam neke velike družbe že od nekdaj. Razen moje družine, ki je res super, skoraj nikogar.
Znam sicer biti zelo klepetava, a je stvar takšna, da sama skoraj nikoli ne pričnem klepeta z neznano osebo. Včasih sem se grizla glede tega, a sedaj mi je to vedno bolj vseeno. Grem na predavanja in tam ne spregovorim niti z 1 osebo in veš kaj? Mi je popolnoma vseeno za to.

Sem sčasoma ugotovila, da so ljudje in odnosi z njimi tako ali tako muhe enodnevnice. En dan se družijo s tabo ful in si jim najjači, a že naslednji dan te skoraj ne poznajo več. Niti ne veš, kaj se je vmes zgodilo kar vsak gre svojo pot. Vedi, da bo skoraj vsak, ki v tvoje življenje vstopil tudi z nekim “rokom trajanja” in odnos se bo zaključil, kot se je začel.

Rodiš se sam in umreš tudi sam.
Edina oseba s katero si 24/7 v družbi si ti sam. Tako je najpomembneje, da gojiš do sebe najboljši odnos.

Razumem tiste, ki so zaradi različnih življenjskih okoliščin postali samotarji in se navadili na tak način življenja. Pogosto se temelji tega ustvarijo že ob rojstvu. Kaj konkretno je bilo vzrok pri “Herru” in “muhi enodnevnici” ne morem vedeti, vsekakor pa lahko napišem, da je socialno povezovanje nekaj po čemer ljudje hrepenimo. Lahko sicer potlačimo to potrebo (že takoj po rojstvu), ampak nekje globoko v sebi si ljudje želimo biti obkroženi z ljudmi.

Naš hormonski laboratorij ob socialnem povezovanju izloča Oxytocin, ki povzroča prijetne občutke pri socialni interakciji. Ljudje, ki imajo močnejšo socialno mrežo imajo nižje ravni kortizola (stresnega hormona).
Vaš link

Toda, če se nekdo dobro počuti, ko je sam, je to v redu. S tem prispevkom ne želim spreminjati takšnega načina življenja.

Herr,

Vidim, da sami dobro veste kje je težava. Skušajte zmanjšati pasivno vedenje (TV, igre …) in postanite bolj fizično aktivni (daljša hoja ali tek je idealna zadeva). Za to, da se včlanite v planinsko društvo, zbor ali začnete obiskovati jogo ne potrebujete veliko denarja. Morda vas veseli še kaj, kar bi lahko počeli v družbi …

Tudi služba je lahko povezana s socialnim povezovanjem. Priporočam vam, da sprejmete prvo kar lahko. Verjetno to ne bo sanjska služba, bo pa dober začetek in počutili se boste bolje. Ko boste imeli več denarja, si boste lahko privoščili več, tudi psihosocialno strokovno podporo. Lažje boste šli v družbo in ženski, ki vam je všeč plačali pijačo, kino ali večerjo.

Zelo vam priporočam, da sprejmete kakšno prostovoljno delo. Za svoje delo ne boste dobili denarja (praviloma se povrnejo stroški), boste pa naredili nekaj dobrega za druge ljudi. Ko boste nekaj dali, boste tudi nekaj dobili – to vam lahko garantiram.

Ne bi bilo slabo, da bi se o situaciji pogovorili vsaj z družinskim zdravnikom. Obstajajo prehranska dopolnila, ki brez stranskih učinkom dvignejo razpoloženje (cena je cca 15 € mesečno). Če mi napišete e-pošto vam bom svetoval glede tega (ne želim javno delati reklame).

Bodite dobro.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Jaz se z mojim stanjem nebom sprijaznil.

Tole ni OK že is socialnega stanja posameznika, namreč izolacija te napravi v socialnega invalida in potem zgolj težje funkcioniraš, počasi izgubivaš samozavest in družbene norme.

Sicer ni zgolj moja krivda da sem ostal samotar, večina prijateljev je morala po faksu oz. končani šoli naprej, nekateri v tujino, drugi v službe z neprijaznim delovnikom, tretji pa na drug konec države Na koncu smo izgubili tolk skupnega, da se vidimo zgolj enkrat ali dvakrat letno.

Ni ravno lahko, ko oddide folk, s katerim si odraščal več kot 18 let skupaj.

Zdaj mi je preostane drugega, kot da si poiščem nov krog prijateljev, punco kar je danes skoraj nemogoče.

Jaz se z mojim stanjem nebom sprijaznil.

Tole ni OK že is socialnega stanja posameznika, namreč izolacija te napravi v socialnega invalida in potem zgolj težje funkcioniraš, počasi izgubivaš samozavest in družbene norme.

Sicer ni zgolj moja krivda da sem ostal samotar, večina prijateljev je morala po faksu oz. končani šoli naprej, nekateri v tujino, drugi v službe z neprijaznim delovnikom, tretji pa na drug konec države Na koncu smo izgubili tolk skupnega, da se vidimo zgolj enkrat ali dvakrat letno.

Ni ravno lahko, ko oddide folk, s katerim si odraščal več kot 18 let skupaj.

Zdaj mi je preostane drugega, kot da si poiščem nov krog prijateljev, punco kar je danes skoraj nemogoče.[/quote]

Zakaj potemtaken ne sprobas preko kakega portala najti punce, ali pa preko foruma najti prijatelje ?
Ukvarjaj se s hobiji v katerih sam uzivas in med temi dejavnostmi gotovo spoznas kake nove osebe.
Pa tudi v sluzbi se z kakim sodelovcem, sodelavko ujames.. in zakaj ne gres z njim, njo na pijaco, sam ti predstavi svoj krog prijateljev.. da se spoznat nove ljudi, samo pozitivno naprej:)

Mislim, da je izguba določene družbe z leti normalen in zdrav pojav. Ni pa enostavno. Sam sem dosedaj večkrat v življenju izgubil stik z določenimi socialnimi krogi, ki so mi veliko pomenili. Razlogi so bili seveda različni od preselitve, izgube skupnih interesov itd. Nekaj časa se potem človek počuti izgubljenega in osamljenega, vendar osamljen si le toliko, kolikor si sam to dovoliš. Vedno znova se lahko podaš v nek nov krog ljudi in najdeš novo družbo. Npr. sodeluješ v raznih društvih, najdeš prostočasne aktivnosti, greš poleti kam kot npr. vzgojitelj v kolonijo z otroki, različni tabori. Problem pa je, ker moraš imeti prvo pogum, da se nekam prijaviš, sploh če to traja več dni. Če imaš slabo samopodobo in tvoje komunikacijske sposobnosti trenutno niso v najboljši kondiciji, potem se boš na takšnih druženjih bolj slabo počutil in obstaja tudi velika verjetnost, da boš tam ostal izoliran. Sploh če bi šel nekam tako, kot sem omenil kolonijo, nimaš pa realnega stika z otroki in mladostniki, bi te tam povozili in bi te odgovorni predčasno poslali domov. Nakopal bi si zgolj sramoto. Sam moraš ugotoviti kaj je za tebe in veliko delati na sebi. Omenjaš svojo težo in kondicijo, časa imaš dovolj. Manj jej, spremeni jedilnik in vsak dan pol ure treniraj. Prisili se, ne pa se vdajat ležanju pred televizijo in basanju z nasičenimi maščobami.

Mislim pa, da iskati srečo v druženju z drugimi ljudmi, medtem ko ne znaš uživati v družbi s samim seboj in se ne počutiš dobro v svojem telesu, ne more prinesti dobrih rezultatov. Ljudje začutimo kakšno je psihično stanje drugega človeka in če oddajaš negativno energijo, bodo vsi bežali stran od tebe. Poskušaj poiskati tisto kar te veseli in ustvari svoje hobije. Moj hobi je npr. hi-fi, ampak to še kar veliko stane. Sam delam kot prostovoljec, kar me vedno znova napolni s pozitivno energijo. In ja ne si lagati glede videza. Postavi se v spodnjih gatah pred veliko ogledalo in si po možnosti pomagaj še z enim špeglom, da boš dobro videl svoje realno stanje postave. Potem pa malo poglej vaje na spletu in začni trenirat. Postavi si nek nivo, ki ga moraš doseči. Potem pa vsak mesec opazuj svoj napredek pred ogledalom. Napredek bo, brez skrbi, samo trdo bo treba delati. Kondicija pa pride poleg sama od sebe.

Ne vem, zakaj bi moral biti kakršenkoli vzrok za to, če je človek bolj samotarske narave? Po pripovedovanju staršev sem sama takšna že od rojstva, medtem ko je napr. moj brat popolno nasprotje in rad vedno v družbi.

Meni je recimo dovolj narava, sprehod, živali in mi druženje z ljudmi začne najedati, ker se mi ne da non stop poslušati enih in istih negodovanj ter jamravcev okoli sebe. Sem imela “prijateljico”, ki je secirala svoje zgodbe o fantih do potankosti, že to je bilo naporno. Nato je še eno in isto zgodbo ponovila vsaj 5x in meni se je začelo že bruhat ob poslušanju.

Morda imam sama tudi neko nesrečo, saj me vedno najdejo ljudje, ki mi začno lahko že v prvih nekaj minutah ali kakšni uri poznanstva pripovedovati svoje osebne zgodbe in intimne težave. Eni včasih še dodajo, ko že vse povedo, da prav nimajo pojma, zakaj so se nenkrat tako razgovorili. Se mi je že zgodilo, da so v bistvu popolni neznanci mi povedali kakšno stvar ter me potem prosili, če sem lahko tiho, ker za to nihče ne ve.
Nekaj dni nazaj sem recimo srečala gospo, ki mi je dobesedno zunaj na ulici v cca 20 minutah povedala svojo življenjsko zgodbo.

Najbolj smešno je, da nikogar ne napadam z vprašanji, ker nisem zgovorna oseba, sploh z neznanci ne.

Herr Nekdo30 ti je povedal bistvo – takšen ti je pač (nasplošno) življenjski cikel. Dokler si v (vsaj) šoli in dokler si še neka neizoblikovana osebnost v krajšem času veliko ljudi spoznaš in obdržiš precej nekih poznanstvev. Sčasoma, ko se izoblikuješ (in drugi), pa začnejo nastajati razlike (in posledično razhajanja).


Ej… odvisno. Ker ti lahko “spremljaš družbo” (internet), drugo pa je seveda, če ti ni do pogovora-ov o nekih površinskih/trivialnih stvareh. Kakšni so sploh tvoji, interesi, pogledi ?


Res – a si razmišljal, da bi recimo imel svoj YT kanal, kjer bi debatiral o različnih temah ali kaj prikazal kako naredit ? Lahko greš lokalno (Slovenija) ali globalno (English). Pa urediš si monetizacijo videov in to… pa imaš nekaj cekinov (in manjšo službo). Potem pa, ko imaš nekaj videov, pa začneš komentirati na drugih YT kanalih… to pritegne ljudi k tvojim vsebinam, itd.

Sicer se zna zgoditi, da bo tudi YT postal precej mainstream v parih letih zaradi eno teh YT Heroes SJW PC-jev in spremembe algoritmov.

Glede punc pa pusti – go MGTOW.


Badoo ipd. je poden, je cel kup “Dinner Whores” tam med drugim. Za ostale forume pa odvisno kaj ga sploh zanima, zna.
Tip nima sklužbe, torej kak naj gre s sodelavcem/ko na pijačo ? Sicer pa odvisno od starosti dane osebe – če je nekdo bolj starejši, ne bo iskal nove “zaloge vrednosti”.


Ja dokler imaš (še) primarno družino gre, samo kaj ko pa njih tudi ne bo več ?
To je zmeraj tvegano, ker ne veš v kakšnem trenutku ujameš osebo (se ji mudi, ima to ali ono po glavi) in je lahko potem odziv, reakcija na tvoj poskus precej buren.
No ja na fakulteti so še neke “stične točke” preko katerih lahko začneš pogovor.


Moto kapitalizma se je infiltriral tudi v medosebne odnose – kupi-potroši-završi oz. spoznaj-izkoristi-ignoriraj.
FB in podobni socialni mediji samo še bolj pumpajo to narcisoidnost in “entitlement culture”.

Oksimoronsko – “v obdobju svetovne povezanosti” smo si v vsej zgodovini človeštva najdlje od drug drugega. Priporočam film Surrogates (2009).


Res je ljudje smo različni. In za to vedno obstaja tudi razlog (genetski, okoljski, metafizični). Dokler vam tak način življenja ustreza, je vse v redu (kot sem zapisal že zgoraj). Vendar pa se medosebnim odnosom dolgoročno ne boste mogli popolnoma izogniti (razen če se res odločite za popolno izolacijo).

Zaradi svojega načina življenja niste boljši, niti slabši.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Ne imenuj te svoje sposobnosti, da izžarevaš razumevanje prisluhniti ljudem (čeprav ga sama v sebi zanikaš), kot nesrečo. Redki imajo to ‘srečo’, da se jim ljudje razkrijejo na tak način. Morda temu botruje način, kako prisluhneš, morda kakšno naključno postavljeno vprašanje – ki v pripovedovalcu sproži impulz, da razkrije svoja občutja.

Nekateri jih ne morejo razodeti svojim najbližjim oz. ljudem, ki jih poznajo, zato podzavestno iščejo krog neznanih ljudi. Nekateri lažje poklepetajo npr. z duhovnikom, ko se ustavijo ob mali cerkvici. Drugi prisedejo k ženički, ki jih prijazno ogovori s klopi pred svojo hiško ob samotni poti – zato, da ji bodo namenili nekaj svojega časa tako, za družbo. In se šele pozneje zavedo, da so bili sami tisti, ki so potrebovali poslušalca. Včasih se zgodi, da sredi predprazničnega vrveža opaziš solze v očeh sedečega dekleta, ko se srečata s pogledi. Nekoč je po takem dogodku v meni dozorel sklep, da bom naslednjič človeka povprašala, če ga lahko povabim na čaj…

Čeprav še tako zaprt sam v sebe, se preko njihovih zgodb zaveš, kako raznolik je svet, kako ni nekih tipičnih življenj in reakcij – so le tvoje in moje. A šele skozi trenutke medsebojne bližine se moj december preplete s tvojim.


Pozdravljen. Zanima me glede prostovoljnega dela, ali si za to tudi plačan?

Mislim da nekateri ne razumete določenih zadev.

Ni to, da ne znam sam preživet prostega časa in da se ne znam cenit.

Problem je ker mi primankuje neke interakcije z ljudmi, ki je osnova za normalno funkcioniranje v sodobnem življenju.

Da se zavedam, da nisem več v najboljši kondiciji ni priznanje nizke samopodobe, ampak realen fakt.

Če izgubim starše in sestro, se sploh nimam več na koga za obrnit. Tudi redne službe nimam, kot sem omenil. Ne morem se zdaj it prostovoljenga dela, če si s tem delam še večje stroške, tudi nekih socializiranih hobijev si ne morem privoščit. Žal nisem v IT smeri da bi lahko preživel zgolj za računalnikom, kot nekateri svetujete.

muhe enodnevnice

Tole imava skupno, tudi jaz ne prenesem small taking o vremenu, jamranje o zdravju in zajebanem vsakdanjiku.


Pozdravljen. Zanima me glede prostovoljnega dela, ali si za to tudi plačan?[/quote]

Prostovoljno delo v sami osnovi ni nikoli plačano. Lahko pa imaš kakšno zastonj kosilo če greš zraven na izlet ali kaj podobnega. Denarja pa videl ne boš, kot tudi nimaš dodatnih stroškov.

Dragi Herr.

Občutek imam, da vaša podzavest naravnost kriči “NOČEM”.

Predlagam vam naslednjo vajo (ki vas ne bo stala niti centa):
– izberite primeren prostor in čas, ko ste sami.
– začnite izgovarjati “NOČEM”, večkrat, na glas, po tihem, z visokim tonom, z nizkim tonom, kričeče, jokajoče … bodite kreativni (lahko udarjate s pestmi v blazino, trgate liste papirja …).
– ko končate s tem, si zavrtite glasbo, ki vam je všeč in plešite na to glasbo, delajte to kar čutite v tistem trenutku, da želi vaše telo. Če vam to ne bo šlo samo korakajte v tempu glasbe in skušajte nekaj početi s telesom.
– super bi bilo, da bi zaključili s kratko meditacijo, ampak v tej fazi to ni nujno.

Delajte to vajo 3x tedensko.

Želim vam vse dobro.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Ne vem če to dejansko deluje, ne verjamem ravno v te duhovne metode.


Zakaj menite, da je vaja, ki sem jo opisal duhovna metoda? Zaradi meditacije? Saj ni treba izvajati duhovne meditacije. 3 minute globokih, počasnih vdihov in izdihov bo popolnoma zadostovalo.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor


Zakaj menite, da je vaja, ki sem jo opisal duhovna metoda? Zaradi meditacije? Saj ni treba izvajati duhovne meditacije. 3 minute globokih, počasnih vdihov in izdihov bo popolnoma zadostovalo.[/quote]

Jaz to dosežem že z dnevno telovadbo, pa ne vem če ravno pomaga pri mojem problemu.

Sem bolj pričakoval praktične nasvete od folka, ki se je rešil dolgotrajne samote.

New Report

Close