Najdi forum

Po bolečem razpadu 21-letne zveze pred devetimi leti, sem sedaj dobri dve leti v novi zvezi. Oba s sedanjim partnerjem sva v zrelih letih (48/54), pri njem pa si nakaterih stvari ne znam razložiti. V tem času me še ni predstavil “svojim” in me to čedalje bolj obremenjuje. Ima dve odrasli hčerki, pa ju še ne poznam. Starejša je dopolnila 30 let in še živi pri očetu, ker fant dela v tujini. Dve leti mlajša hčerka že živi s fantom, cca. 100 km vstran. Jaz imam 18 letnega sina, ki ga je spoznal po kakih 4 mesecih najine zveze.
Na začetku najine zveze je kdaj omenil, da z najino zvezo ne bi rad obremenjeval svoji hčerki, saj je bila ločitev še “sveža” in da naj preteče nekaj časa. Naj omenim, da sva se midva spoznala po 8 mesecih njegove ločitve. Ko sem mu na zečetku tega leta 1-2x omenila (malo v šali), da njegovih še nisem spoznala, je navedel za razlog delitev hiše z bivšo ženo. Rekel je, da bi mu lahko nagajala, če bi izvedela za naju. Meseca maja letos je delitev uredil, tako da tudi tega razloga ni več. Pa se ni od takrat nič spremenilo.
Naj omenim, da sem bila na začetku najine zveze pri njem doma bolj pogosto, kot sem sedaj (nekje na 14 dni), ko sta bili njegovi hčerki pri fantih. Se je pa zgodilo enkrat, da je prišla na obisk nenapovedano njegova nečakinja. Ona je edina, ki sem jo “po naklučju” spoznala od njegovih.
Najina zveza izgleda tako, da si vsakodnevno pošljeva kakšen sms, se 1x/teden dobiva pri meni, greva na kakšno kavico 1x/teden, ker peljem sina na trening v mesto blizu njegovega kraja. V dveh letih in štirih mesecih sva bila poleti na morju po 5 dni, naredila sva dva dvodnevna izleta, šla štirikrat plesat in se dobivala 1-krat tedensko pri meni, včasih pa še to ne.
Reči moram, da ima do hčerk zelo skrben odnos (npr. da je skuhano). Včasih se mi zdi, da daje prednost odnosu do hčerk, kot pa “partnerskemu” odnosu. Sam meni, da mora biti doma, če pride čez vikend domov mlajša hčerka, ker nima srca, da bi hodil kje okrog. Do svojega sina imam tudi sama zelo skrben odnos, vendar mislim, da bi si morala vzeti tudi midva več časa samo za naju.
Ker imam partnerja rada, sem do celotne situacije precej tolerantna, čeprav včasih nekaterih stvari ne razumem povsem. Priznati moram, da sem kdaj pomislila, če gre v najinem primeru sploh za zvezo …, če me nima morda samo za kakšen čvek in za spolno partnerico. Zdi se mi namreč, da bi lahko najina zveza po več kot dveh letih izgledala drugače, saj nisva tako oddaljena (25 km), pa tudi odrasle otroke že imava, tako da bi se lahko za kakšen dan tudi že razbremenila obveznosti do otrok.

Zelo bi bila vesela vašega mnenja.

R.

Pozdravljeni.

Ali imate kakšno informacijo o njegovih starših? Ali je kaj povedal o njih? So verni, staromodni, svetovljanski …? Kakšen je njegov “pedigre”? Izhaja iz kmečke ali meščanske družine …?

Kar koli boste napisali, mi bo pomagalo v večji meri razumeti situacijo.

Vsekakor je vajina zveza precej nenavadna. Njegovi hčerki sta odrasli, njegovi izgovori so iz stališča odraslega moškega povsem nelogični. Sumim sicer, da je odraščal v zelo stereotipnem okolju … to bi pojasnilo marsikaj.

Seveda pa ni mogoče izključiti tega, da vas ima samo za spolno partnerico. Kako bi ocenili spolno moč vašega partnerja?

Razumljivo je, da ga ne želite izgubiti. Vendar objektivno gledano, vi nimate partnerske zveze … (vsaj kvalitetne ne). Tukaj ni toliko pomembno ali vas je predstavil staršem ali ne. Pomembno je ali se vedeta in čutita kot par ali ne.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Tole partnerska zveza definitivno ni, mogoče prijateljska z ugodnostmi. Vse kar ti govori in dela, kaže na to, da ni pripravljen na resno zvezo s tabo. Ko sem jaz spoznala svojega zdajšnjega, tudi po ločitvi, naju je hči po treh dneh videla zunaj skupaj, jaz pa njegove otroke naslednji vikend. Pa imava mlajše otroke od tvojega prijatelja. Kljub temu sva skupaj vse vikende, praznike, dopuste preživljava skupaj in tudi čez teden, kolikor nama znese. In jasno poznava starše in tudi nekaj ostalega sorodstva, drug od drugega, tudi na praznovanja gremo z otroci skupaj.
Mogoče bo pomagalo razrešiti tvoje ugibanje in dvome, če ga postaviš pred dejstvo, naj te predstavi hčerkama in staršem. Glede na napisano, sem prepričana, da bo zvezo raje prekinil. Srečno

nova
Uredništvo priporoča

Tašinka, vesela sem tvojega mnenja. Očitno mi mora nekdo drugi odpreti oči.

R.


Njegovih staršev ne poznam, zato težko sodim, kakšna je bila njegova vzgoja. Vem le, da sta bila oba starša zaposlena, poleg tega so imeli še nekaj zemlje. Podobno je bilo tudi pri meni. Še to: oba imava univerzitetno izobrazbo in sva šolnika. Se pa spomnim, da mi je enkrat omenil, da je njegova sestra glede nekaterih stvari precej starokopitna, vendar ne vem v kakšnem smislu, saj je ne poznam.
Pred dvema dnevoma sem načela pogovor o tem, kar me zadnji čas precej muči … da preživiva skupaj zelo malo časa in da si želim, da bi bila skupaj kakšno soboto vsaj na 14 dni. Rekel je, da on drugače ne more funkcionirati … da ima slabo vest, če pride mlajša hčerka čez vikend domov, njega pa ne bi bilo. Je pa na koncu tega najinega pogovora rekel, da vse razume … Ni bilo prvič, ko sva se o tem pogovarjala, pa se do sedaj še ni nič spremenilo.
Še enkrat bi rada povedala, da sem zelo tolerantna in da si ga ne želim samo zase, ker tudi sama čutim odgovornost do sina. Razmišljam pa, da bi si morala najti čas pri tako velikih otrocih kdaj tudi za naju. Pred kratkim mi je tudi omenil, da imata njegov kolega in nova partnerica kar velike probleme z njeno hčerko (glede šole in izhodov) in da si ne želi, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi nama. Res ne vem, če ga to resnično muči ali je to samo izgovor. Se mi pa zdi, da bi lahko imel on hudo slabo vest, če bi bil pri meni in bi bili mi trije s sinom skupaj, ne bi pa bil s svojo hčerko … čeprav sem mu že tudi omenila, da bi lahko prišla tudi hčerka na kosilo.
Glede spolnosti lahko rečem le to, da sem bila pri bivšem partnerju deležna “večjega” užitka. Ker jemljem sedanjega partnerja “v kompletu” mi pravzaprav to ni tako pomembno. Veliko mi pomeni, da je v življenju zanesljiv in skrben. Ampak vse te okoliščine mi pa ne dajo miru!

Lep pozdrav,
R.

ja moškim spolna moč ugaša in če so sami sebi gospodinjci, potem ni hudega interesa, da bi si eno žensko na glavo nakopali.

Partnerska zveza to vsekakor ni, to je samo prijateljstvo z ugodnostmi, po domače ff.

Sicer pa zakaj hočeš ti več? Saj boš imela s tem samo težave. Če si učiteljica, imaš veliko prostega časa in možnosti za druženje z drugimi, bolj zanimivimi ljudmi. Potuj z drugimi in hodi na dopuste, njega pa porabi za ročna opravila. Začni se obnašat aktivno v tej zvezi.

Ne bi rekla, da ga jemlješ v kompletu, ampak se bolestno oklepaš tistega, kar v njem vidiš dobrega, in to je njegova bolestna navezanost na odrasle otroke. S katero jih po možnosti duši, da ne morejo zares odrasti, jim zbuja slabo vest, ker zaradi njih nima ženske (hčerki ne vesta, da jo ima).

Torej: do tebe ni pozoren, ti mu nisi dejavnik v življenju, slab je v postelji, je pa dober oče. Kje so tukaj tvoje želje in zahteve glede partnerstva? Jaz jih ne vidim, ti od tega tukaj nimaš nič. Skrben je do drugih, ne do tebe! Tvojih potreb ne vidi in se mu zdi samoumevno, da se jim sploh ne posveča, vse v imenu nekih višjih očetovskih obveznosti. Pa to ni prav, niti ko so otroci majhni, kaj šele, ko so odrasli.

Imam občutek, da imaš sicer kar pošlihtane zadeve v glavi in lepo razmišljaš. Ja, si tolerantna, imaš zdravo mero sebičnosti (se pravi skrbi zase in za svoje potrebe, želje, veselje) in materinske ljubezni. Ne rabiš takega zanikrnega partnerja.

Jaz si ne bi upal tako ostro soditi, kot moja predhodnica. V bistvu je tako, da je en in isti človek lahko v očeh nekoga odličen partner, v očeh drugega pa popolnoma zanič oziroma slab. Kar je razumljivo, saj ljudje imamo različne potrebe, vrednote, prav tako pa pa različno presojamo in doživljamo druge.
Za avtorico bi rekel le, da se mora sama odločiti, ali ji je ta moški dovolj ali ne. Očitno je, da trenutno ni zadovoljna oziroma ni sigurna ali bi morala karkoli ukrepati, spremeniti, preden ga recimo zapusti.
Meni osebno se zdi, kot da išče potrditev svojih občutkov. V partnerstvu je tako, da nikoli niso zadovoljene vse naše potrebe oziroma želje. Je pa nekje meja, ko nam je to sprejemljivo ali pa ne več.
Očitno je, da imata vsak svoje potrebe in želje, ki pa jih ne moreta uskladiti tako, da bi oba bila zadovoljna.
Torej, daj svoje želje “partnerju” na planu, on pa naj pove svoje oziroma naj pove, koliko ti je pripravljen priti naproti. Na podlagi tega se odločiš, ali odnos nadaljuješ ali pa ga zapustiš.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

Njegovi dve hčerki sta odrasli in zanju ni rabi več skrbeti, še manj pa imeti slabe vesti. Hči je samo izgovor, da se mu ni treba z njo več videvat. Če nekdo hoče z nekom bit, najde način, sicer pa izgovor.

Drug problem,
nisem tip ženske, da bi moškega rabila za hišna opravila, čeprav verjamem, da nisi mislil s tem nič slabega. Vsa ta leta sem “furala” sama – z vsemi opravili okoli hiše …na vrtu, košnja, obrezovanje sadnega drevja … Pa nisem nobena feministka, pa tudi ne robustna ženska, da ne bo pomote. Parcela je bolj majhna, da ne bi kdo pomislil, da se je sedanji ustrašil prevelikih opravil. Sam ima podobne obveznosti doma, zato se je v tem času zgodilo 1-krat, da mi je pomagal pri delu zunaj. Je pa res, da ga nikoli nisem za ničesar prosila.
Po 9 letih bi si zares želela nekoga ob sebi, ker bi naj bilo življenje v dvoje lepše, seveda pod pogojem, da se najdeta dva ta prava skupaj. Moškega ne potrebujem zaradi opravil, pa tudi zaradi same spolnosti ne. Zdi se mi, da je odnos med dvema nekaj več. Sprašujem se ali so moški v odnosu do ženske res tako racionalni, me pa pričakujemo preveč. Rada bi prišla do odgovora ali gre pri njem za pretirano navezanost na otroke in zato posledično trpi najin odnos (seveda to občutim jaz, on nikakor ne) ali samo za kakšne usluge. Pomislila sem že, da se me je morda naveličal, pa si tega ne upa povedati. Tudi to sem ga že vprašala. Nič takega naj ne bi bilo … po kakšnem najinem “mračnem” razgovoru …ko se vrtiva okoli teh tem, vedno on prvi kontaktira …jaz pa se vrtim potem naprej v začaranem krogu.

Hvala vsem za misli, ki jih delite z menoj!
R.

Tašinka ti je lepo povedala.
To preprosto ni ljubezen in popolnoma brezpredmetno je, ali je preveč navezan na hčerki. Ker to nima vpliva na to, kako čuti do tebe. Čuti tako, kot ti kaže, in čisto nič drugače. Zaljubljen moški bi ti pokazal, da je zaljubljen.

Ti pa vztrajno iščeš izgovore in plus točke v njegovo korist. Enostavno se odloči: mi je okej, tako kot je, ali mi ni okej. Če ti ni okej in če sta vse že stokrat predebatirala, pa se ne premakne, potem zaman pričakuješ nagrado za vztrajnost. Takim je ne podeljujejo.

Mogoče je pa celo tako, da mlajša hči zvesto hodi za vikende domov, da ati ne bi bil sam, v resnici ji je pa odveč 🙂 Oprosti, ampak meni je res smešno, da tip pri 54 skrbi za 30 let stara otroka, kot da bi bila v prvi triadi OŠ.

Trudim se dobiti nek uvid v vsej tej zadevi in to se enostavno ne zgodi. Ponavadi se mi to dogaja, kadar so klienti zelo (energetsko) zaprti in globoko v svojih čustvenih obrambah (in travmah).

Oba imata za sabo ločitvi, mogoče je, da niti vi niti on še nista popolnoma čustveno okrevala. Zdi se, da on doma vzdržuje staro stanje (del njega je ostal ujet v preteklosti). To se pravzaprav dogaja pogosto pri ločitvah z dolgoletnimi partnerji. V ozadju je čustvena travma in tisti, ki je v tem, ne more kar enostavno potegniti črto in iti naprej.

Ko berem vaše prispevke dobim pravzaprav podoben občutek. Zdi se, da je moški, ki ga opisujete varna izbira. Želite začeti, kjer ste nekoč končali.

Oba sta ranjena in če ne bosta nekaj naredila se bosta ponovno medsebojno ranila.

Menim, da je pomembno, da skušate partnerju na primeren način razložiti, da imata zelo resno težavo. Predlagajte mu, da skupaj poiščeta psihološko podporo.

Žal vam več ne morem svetovati. Če želite mi lahko pošljete najnovejšo vašo in njegovo sliko (celega telesa), morda bom lahko iz tega videl kaj več.

Želim vam vse dobro.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

in zakaj mora biti ravno moški, če ga ne rabiš za težja dela, za seks ti ni?
a z žensko ne moreš imeti globokega prijateljskega odnosa?


Mislim, da to ni problem. Ker, če bi se pa pritoževala, da moški nič ne dela, seksa pa tudi ne, bi ji pa očitali, da ga ima samo za to in da to ni nobena ljubezen.
Tudi sam mislim, da je nekaj na tem, kar pravi Boštjan. Rane in ne dovolj velika pripravljenost na novega partnerja oziroma prilagajanje njemu. Lahko si data čas, lahko se razideta. Včasih se potem zgodi, da se ob kakem drugem človeku lahko pa popolnoma odpremo in smo tudi pripravljeni žrtvovati več časa zanj. Meni se zdi pomembno tudi to, kako se je ta moški vedel v prejšnjih zvezah oziroma zvezi. Ali je tudi tam bil tako nedostopen ali pa se mu je to zgodilo potem, ko je zveza razpadla.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345



Če ga nisi nikoli ničesar prosila, kaj pa naj dela s tabo? Saj se čuti čisto odveč.
Zakaj ga ne bi prosila? Se bo vsaj čutil pomembnega, želenega, sprejetega…, če pa lahko VSE SAMA, hja pol pa dej/bodi sama… 😛

Pa ga prosi vse to kar si tu napisala bi si zares želela nekoga ob sebi, Prosi ga, da ti polepša življenje, prosi ga, da ti postori to in ono, prosi ga za vse kar pogrešaš, bo vsaj vedel, da ga rabiš.
Tudi, če ti bo večino stvari odrekel boš vsaj malo bolj točno vedela pri čem si….

Ne me narobe razumet. Seveda si želim, da bi mi kaj pomagal, da bi tudi kakšna dela okoli hiše skupaj naredila. Samo zaradi vljudnosti ga ne prosim, ker je že itak “preveč obremenjen” … podobna dela opravlja pri starših, pa tudi okoli svoje hiše mora vse to opravit. Saj ko se pogovarjava, velikokrat povem, kakšno delo me čaka, pa se samoiniciativno tudi ne ponudi, razen morda trikrat v vsem tem času. Dodatne obveznosti si naloži zaradi hčerk, pa še nekaj obveznosti glede muzike ima. Verjamem, da mu za naju ostane malo časa, ker ima dan samo 24 ur.
Predlagala sem že, da bi lahko kak dan v tednu skupaj preživela pri kakšnem delu, ker itak imava nonstop neke obveznosti … enkrat pri meni, drugič pri njem. Pa bi naj bil problem, ker jaz nikoli ne vem, če bom morala sina kam peljati ali iti po njega in reče, da si zaradi otrok ne moreva narediti nekih planov. Meni se to ne zdi tak problem, ker se da vse uskladiti, pri teh letih pa sploh, saj so otroci že odrasli. Kaj vem, mogoče njegovi hčeri vsega tega ne odobravata, pa je cela situacija takšna kot je.
Drug problem, nisem rekla, da mi ni za spolnost …seveda mi je tudi spolnost pomembna … moškega nimam samo zaradi spolnosti, po drugi strani pa ga imam tudi zaradi spolnosti in seveda zaradi vseh drugih kvalitet, ki bi jih naj imela dva v odnosu. Nekaj od tega v tem najinem odnosu je, zelo veliko pa manjka. Mogoče pri njem res preveč vidim njegove značajske lastnosti, kot so dobrota, umirjenost, zanesljivost, delavnost in sem tam, kjer sem, ko se o marsičem sprašujem …si želim več … in sem nezadovoljna.

Glede na to, da vse veš, da veš, kaj bi in kaj ne bi, da si nezadovoljna, ipd., da si ti, kar si in da je on to, kar je, da se ne eden, ne drugi, ne bo spremenil, imaš dve možnosti;

Vzemi ali pusti.

Če pa ti je samo do filozofiranja…, potem – filozofiraj.

Očitno imata toliko vsak svojih obveznosti (resničnih ali namišljenih?), da zaradi njih ne moreta (za)živet skupnega življenja, kot si ga ti zamišljaš, torej bodi vesela za tiste drobce sreče, ki jih imata, namesto, da nergaš nad stanjem kakršno je, ker s tem zgolj uničuješ tisto lepo kolikor ga je…

Nezadovoljstvo izhaja iz tega, da se ob fokusiranju ‘kaj bi’, ne vidi tega, ‘kar je’. V čem je prednost tega obdobja, ko si z njim v razmerju? Bi lahko sama zase rekla, da ga imaš rada? Bi lahko rekla, da imaš občutek, da si lahko odkrita z njim, da te pozna? Kajti: v tem primeru ne bi postavljala teh vprašanj tukaj.

V tem času, ko se nisem javila, sva imela nekaj pogovorov v zvezi s tem, kar me muči, vendar se ni nič spremenilo. Čez božične praznike sva nazadnje govorila po mobitelu v petek popoldan, v soboto in nedeljo sva si poslala sms dopoldan in zvečer … in to je bilo vse. Niti poklicati si ga nisem dovolila, ker je bil s “svojimi” … na božični večer s hčerkama, včeraj pa s svojimi starši in morda še katerim sorodnikom.
V petek je rekel, da bi se naj videla danes, ostale dneve bolj težko. V tem trenutku sploh ne vem, kako ima v planu za danes … jaz pač naj samo čakam, saj bo že, ko bo … In namesto, da bi bila vesela današnjega srečanja, sem v tem trenutku tako zelo žalostna …
Zavedam se, da bi morala to zvezo končati, ker me ne osrečuje, vendar ne zberem dovolj moči za ta korak.

New Report

Close