večni iskalci na portalih

Temo sem sicer prvotno odprla na Staševskem čveku, ampak po prvih odgovorih že vidim, da bo šla v franže in se bo vrtela okrog nekoga drugega (ki pač rad ugrablja tuje teme za svoj večni notranji boj). Upam, da ni s tem nič narobe, če poskusim kak tehtnejši razmislek dobiti tule.

Po dolgem času sem spoznala fajn moškega, oba ločena, z otroki od prej, oba malo čez štirideset. Spoznala sva se po naključju in spletu okoliščin, ne na internetu (kar je danes že kar nenavadno, mi je rekla prijateljica). Iskra je takoj preskočila, začela sva se dobivati, kino, sprehodi, kofetki, debate … počasi je stvar postajala resna, vse je v redu kazalo.
Nato se je enkrat nekaj zagovoril, niti ne čisto do konca, ampak uganila sem, da je prijavljen na enem od portalov. Ni hotel nadaljevati teme, tako da se o tem nisva pogovorila. Seveda sem šla počekirat in na mojo grozo ne samo, da je prijavljen na več portalih, temveč je bil ves ta čas tudi aktiven na njih …
Soočenje glede tega je bilo bolj medlo, nič določnega ni znal povedati, pač en kup enih izgovorov. Pa to niti ni tako pomembno. Mimogrede sem na portalu našla še eno bivšo simpatijo, ki je cincal eno leto, bi pa ne bi, pa je že nekaj hotelo biti, pa potem spet nič iz vsega skupaj … dokler se ga nisem naveličala in sem se nehala oglašati na telefon, ko je klical.
Kaj je s tem večnim iskanjem? Mi zna kdo razložit? A ljudje – predvidevam, da smo ženske enake – dejansko mislijo, da lahko dobijo kaj veliko boljšega, kot že imajo oziroma poznajo? In ali se jim zdi možno, da ko so na portalih leto ali dve in pregledajo na stotine profilov, nato pa vendarle spoznajo fajn osebo, da pa ipak lahko ubodejo še koga boljšega? Ker lahko že jutri pride deset novih fletnih in zainteresiranih ali kako gre ta miselni vzorec?
Ta moja recimo mu simpatija mi ne zna dati odgovora, zakaj to počne. Jaz sem mu zelo všeč, tako vsaj pravi. Skupaj sva se imela zelo lepo (ne vem, če se bova še, pač stvar je za razmislit). Debatirava, se reživa, imava podoben smisel za humor, tudi seks je (bil) za v anale. Eden boljših ljubimcev v mojem življenju in tudi on je menda bil navdušen. Kaj ga tako moti pri meni, da očitno mora iskati dalje? Ne ve. Lahko bi bila malo manj suha (beri imela večje joške). To je videl že takoj, ker se tega res ne da skriti. A bi bil za večje joške pripravljen potrpeti s kako manj brihtno, luštno, zabavno, samostojno, čustveno inteligentno, duhovito, razmišljujočo? A ni rekel, da je spoznal eno žensko, pa se mu je zdela preveč preprosta, čeprav je bila sicer luštna, in ni mogel nič imeti z njo? Kaj torej mu manjka, kaj išče? Oziroma pisati bi morala v množini.
Zakaj nekateri tako dobro in natančno vedo, kaj hočejo, in znajo narediti zapik?
Itak sem zelo razočarana. Madonca sem se razpisala. Ampak ne upam se zaupati nobeni prijateljici, ker me je tudi malo sram. Sram, ker očitno nisem dovolj dobra …
Aja, ta tip je meni seveda (bil) izjemno všeč in sem imela oči samo za njega. Objektivno gledano … ni ravno najboljša roba, bolj outlet, samo meni to sploh ni bilo pomembno, ker mi je bil kot celota en velik JA!

Bojim se, da je zadeva zelo preprosta. On se ni zaljubil.

Kolikor vidim in spremljam to sceno, so to neke novodobne odvisnosti in tole čepenje na portalih, čeprav imajo ljudje doma partnerje ali celo može/ žene, spada tudi med odvisnosti. Prav zelo verjetno je, da je tudi zasvojen s cybersexom in se s spletnimi neznankami gre dirty talk medtem, ko tebi govori sladke besede, kako si mu všeč.

Sama sem kar poznavalka portalov in sem tudi bila včasih gor prijavljena. Ampak z dnem, ko sem recimo resno začela dejtati s kom, ki mi je všeč, sem se iz portalov izpisala ter z neznanci prekinila kontakt. Meni je edino logično tole, ker res ne vem, kaj bi še s kupom neznanih tipov imela za debatirati, če sem spoznala moškega, ki mi je všeč?
Drugače pa takole v vednost: na portalih je večina tipov poročenih ali oddanih.

Zase tudi vem, da bi tisti dan, ko bi izvedela, da tip, s katerim sem se zapletla, obenem še redno obiskuje portale, odšla stran. S takšnim človekom si nimam kaj početi. Kajti tudi, če se odstrani s portalov na mojo željo, vem, da bo prej ali slej spet gor. Le bolj previden in zakrit. Nikoli več ne gre temu človeku zaupati in nekega trdnega razmerja brez zaupanja, si ne predstavljam.

Zelo mi je hudo, ampak vem, da je vse res … To ni to ali pa je odvisen ali pa oboje.

Svet je vedno bolj narcističen, kaotičen in virtualen. Internet je odlično orodje za realizacijo te realnosti. Ljudje izgubljamo stik s tem kar je realno, tukaj in zdaj. Gre za tipično zasvojenost po eni strani z informacijami, po drugi strani z narcistično seksualno stimulacijo. Tisto, kar je tukaj in zdaj, pogosto povezujemo z neprijetnim, čustveno bolečino, nezaupanjem ipd. Kaj je lepšega, kot živeti v kletki virtualnosti, kjer je lahko vsak kar želi biti, vsaj do trenutka, ko se sreča z realnostjo.

Dejstvo je, da se bo vaš morebitni partner moral odločiti, ali bo še naprej živel virtualnost, ali želi tvegati z vami novo čustveno bolečino. Toda, mislim, da se enako bojite tvegati tudi vi. Sedaj bi se rajši obrnili stran, kot iskali rešitve, tako je pač lažje, kot tvegati čustveno bolečino. Oseba o kateri govorite ni idealna, tudi vi niste (pa ne govorim o velikosti vaših prsi).

Ali ste pripravljeni odpreti srce moškemu? Ste se pripravljeni predati v partnerskem odnosu?

Situacija zahteva pogovor. Bodite odprti, ne postavljate ultimatov že predenj se je zveza sploh resno začela. Skušajta poglobiti zaupanje s pogovori. Ne skušajte si ga lastiti. Rajši mu pokažite, da se lahko v vašem objemu počuti varno in sprejeto. Vprašajte ga, ali je pripravljen poglobiti zvezo z vami? Tvegajte. Morda bo odprl svoje srce. In ko se bo to zgodilo, bo vajina vez postala močnejša od vsakršne virtualne.

Predlagam vam, da skušate nekoliko vstopiti v njegov svet. Pošljite mu sliko ali filmček (ni treba da je vaš) kako želite, da vas obdela … stimulirajte njegovo fantazijo in jo potem vedno povežite s sabo. Istočasno počnita tudi vse neseksualne aktivnosti, ki ste jih opisali. Tvegajte. Počasi odpirajte srce …

To kar sem napisal ne sme pomeniti, da ste sedaj vi v podrejenem položaju, ampak samo to, da je vaš partner takšen kot je, ima nekaj prednosti in tudi slabosti.

Zna se zgoditi, da bosta v neki točki partnerskega odnosa potrebovala strokovno pomoč. Takrat ne odlašajta in jo poiščita. Dober seks ne bo mogel biti večno lepilo vajinega odnosa.

Naj se zgodi tako kot je prav. Ljudje smo vsi nepopolna bitja, nenehni iskalci svoje sreče. Ko jo najdemo, smo pogosto tako zaslepljeni s preteklimi slabimi izkušnjami, da je ne znamo zadržati.

Boštjan, prebrala in razmišljam.
Itak bi zdaj z veseljem pograbila vse, na kar lahko oprem upanje, pa ne vem, ali sploh imam moč za še eno razočaranje. Mogoče je pa bolje, da odneham zdaj, ko itak že boli in počasi pozabim. Skratka, ne vem, razmišljam, niham. Hvala za odgovor.
(Sem pa dovolj navihana za marsikaj!)

Po moji osebni izkusnji se s clovekom, ki pocne kar opisujes, ni vredno niti minute nadalje ukvarjati.

Sem imela identicen primer in vztrajala, posledicno izgubila sebe, svoje dostojanstvo, svojo samozavest, svoje zdravje in se zdaj se pobiram od tega, pa je ze nekaj let odkar nisva vec skupaj. Tudi delo s terapevtko ni prav nic koristilo, toliko o tem, kako vsi mislijo, da je to cudezno zdravilo. Terapevti si veselo polnijo zepe ravno na taksnih ljudeh, kajti noben terapevt ti ne bo rekel: koncaj razmerje; ampak vsi vedno: pridita na terapijo.

Premisli, ce ti je vredno iti skozi vse to? Pohojenega dostojanstva ti ne bo mogel nihce vec vrniti, prav tako ne zaupanja katero je za zmeraj uniceno, saj bos vedno v dvomih, ce je se vedno na portalih in kaj tam pocne.

Stvar je se sveza, vidva sta komaj sele zacela in ti povem, da je veliko lazje in koristneje za tvoje zdravje, da se od-ljubis ter najdes nekoga, ki te bo res spostoval, kot pa se zdaj vrzes v resevanje tega problema, ki sploh (se) ni tvoj in s katerim ti nic nimas.

Pri odgovoru terapevta se strinjam samo s 1. odstavkom, z vsem ostalim nikakor ne.
Ne vem zakaj bi morale biti zenske vedno v vlogi neke kvazi resiteljice zafuranih tipov? Ocitno je temu tipu tako prav fino kakor je in glede na njegov odziv po soocenju, ravno ne namerava portalov zapustiti. Zakaj bi ona se naprej zapravljala cas, voljo, zdravje,… zanj in njegovo bedno pocetje, katero bo nenazadnje postalo njen problem?
In zakaj bi morala ona sedaj stopiti v njegov svet in poceti vse kar nastevate? Ali je on morda stopil v njen svet ter zacutil, kako se ona pocuti ob odkritju? Ne, ni, ker je en navaden neempaticen egoist in ni na njej, da 40+ letnega dedca uci tega, cesar mu niso privzgojili ze starsi.

Torej odnehajte. Samskost je moderna.

Sem že 15 let v zvezi s partnerko, ki ima sina iz prejšnje zveze. Imava še dva skupna otroka. Kakšne 2 leti sva oba potrebovala, da sva se odločila za bolj resen korak. V vseh teh letih sva imela veliko vzponov in padcev. Samo od vsakega posameznika je odvisno, kako gleda na padce, ki vedno so bili, in vedno bodo. Težko bi rekel, da nama je z rožicami poslano, ampak se boriva in vztrajava. Tako kot vsi drugi pari. V kolikor mislite, da bo vaša zveza kako drugačna verjetno živite v virtualnosti.

Menim, da je bistveno, da se iskreno pogovorita in si odgovorita na vprašanje: “Ali sva pripravljena na nekoliko globlji partnerski odnos?” To ne pomeni, da bodo jutri že zveneli cerkveni zvonovi, ampak, da si oba dasta možnost, da gresta naprej.

Garancije pa žal ni nobene, niti 1 letne, kot je sicer v navadi pri večini naprav.

Boštjan, kar ste napisali, se mi zdi povsem umestno. Izrazila sem pač to, kar se mi podi po glavi in ni razloga za užaljenost (ker nekako razberem en tak podton).

Nezaupanje, sumničavost, slaba samopodoba, okej vse to itak. Ampak tole so tudi vice: Med nama je taka dobra energija, tiste iskrice v njegovih očeh, ko sva zmenjena in me zagleda, me gleda, kako grem proti njemu in se mu ustnice razširijo do ušes, pa ko me poblisne med vožnjo in opazim, da je to tak topel, radoveden, ljubeč pogled. Vse to na eni strani in potem obiskovanje portalov na drugi. Ali sploh še pravilno berem neverbalno komunikacijo? Ali lahko sploh zaupam takim občutkom ali je tudi vse to zlagano? Kako dobro oz. slabo oz. napačno potem šele razumem neverbalno komunikacij z drugimi ljudmi!
Ne gre le za odnos med nama, čeprav predvsem za to, ampak tudi to, ali imam jaz sploh prav naštelane radarje za medsebojne odnose ali sem čisto izven kurza tudi pri drugih ljudeh, samo da tega ne opazim?

Mi je pa itak jasno, da resnično življenje ni pravljica. Samo nočna mora pa tudi ne vem, zakaj bi moralo biti, če ni treba.

Ja saj, vse to je popolnoma res. Imaš v celoti prav.
Predvsem pa ne vem, ali ima na primer smisel nadaljevati z neko figo v žepu, torej že z malo dvoma in pripravami na konec, namesto s polno paro in odprtim srcem. A je taka zveza z rezervo smiselna?
Pogovarjava se, pripravljen je debatirati, če to karkoli pomeni. Mi je pa res presneta!!!!!! reč, ker je tak tip … uf, sem malo posebna, ni me enostavno vzljubiti, sploh pa nisem tip ženske, ki bi kar padel v oči, je treba dvakrat pogledat. In pri njem je res reklo bum. Res mi je hud dedec, kaj naj rečem. Ampak tole večno iskanje pa seveda ni v redu.

Žal mi je, da ste imeli slabo izkušnjo. Tako v partnerskem odnosu, kot s terapijo.

Tisti, ki se tako ali drugače ukvarjamo s partnerskim svetovanjem nismo čarovniki. Nobenega ne moremo prisiliti, da se spremeni. Nikomur ne moremo pomagati, če ta oseba v resnici ne želi pomoči. Seveda smo tudi sami ljudje, in delamo napake. Vaš primer se je končal slabo, v svoji praksi sem imel dva praktično identična primera (zveza na začetku poti), ki sta se končala zelo dobro. Ravno pa sem zaključil primer, kjer se nismo premaknili nikamor.

Tako je v življenju.

Sam menim, da se je vedno vredno potruditi. Kjer je volja je tudi pot. In tudi vi jo boste našli. Odprite oči in ostale svoje čute, videli boste, da svet ni tako zelo črno bel. Ni vredno odnehati zaradi enega moškega in ene terapevtke.

Veliko je jeze v tem stavku. Žal mi je, da ste zaradi svojih izkušenj v preteklosti, začeli to realnost posploševati na vse moške (po vsej verjetnosti izvor niti ni vaš zadnji moški, ampak kdo iz še bolj daljne preteklosti). Bolj objektivna resnica je, da smo tako moški kot ženske zelo ranjeni v odnosih. Ne bi bilo pošteno, da za vse težave okrivimo samo en pol.

Se pa strinjam, da klečeplaziti ni potrebno, niti ni smiselno. Da pa se nekomu približamo, ne smemo razumeti, kot klečeplazenje, da skušamo razumeti nekoga drugega tudi ne. Odnosa ne more rešiti samo en partner. Vendar pa mora nekdo začeti. Ponavadi tisti, ki v sebi nosi več modrosti in zavedanja. Znati pa je potrebno tudi postaviti mejo. Toda postaviti mejo pred svoje srce še predenj se zveza razvije vedno pomeni novo razočaranje.

Se opravičujem. Nisem hotel, da tako zvenim.

Bila pa je provokacija, priznam 🙂 In reagirali ste, kot da se ne strinjate z mojo izjavo. To je dobro.

Preberite jutri še enkrat moje odgovore. Mislim, da boste sčasoma prepoznali v mojih odgovorih veliko dobronamernosti.

Predati se, ne predati se, to je sedaj vprašanje, kajne?

Želim vam, da se odločite modro. Naj bo sreča na vaši strani.

Trenutno imaš čez svoje radarje poveznjeno rožnato tančico. Saj veš – enaka finta kot pakiranje pomaranč v oranžno mrežasto vrečko, ko jih pogledaš v trgovini v tej vrečki in pod sicer močno a rahlo rumenkasto svetlobo izgledajo zrele, ko jih prineseš domov pa vidiš, da niso.
Eni pač znajo. Držijo te blizu, a ne spustijo čisto notri in tako si jim stalno na voljo. Sem in tja prileti kak sladkorček za nagrado…
Poskusi drugače – zavrni sladkorček in mu dopovej, da se na tak način ne greš.

pa saj ti je povedal, premajhne joške imaš. Ker če bi imela ohoho za pogledat, bi mislil samo na to in se takoj skenslal iz portalov. moški 40+ z otroki pač običajno ne iščejo sanjske ženske, ampak žensko ali ženske s katerimi jim bo fajn, ne mislijo pa nič kaj resnega. S tabo bo ostal, če ne bo slučajno kaj boljšega mimo prišlo. Pa če ne boš preveč tečna ratala.
Torej če ti je res tako fajn, ne čekiraj več portalov in ne sprašuj, ampak uživaj.

Trenutno imaš čez svoje radarje poveznjeno rožnato tančico. Saj veš – enaka finta kot pakiranje pomaranč v oranžno mrežasto vrečko, ko jih pogledaš v trgovini v tej vrečki in pod sicer močno a rahlo rumenkasto svetlobo izgledajo zrele, ko jih prineseš domov pa vidiš, da niso.
Eni pač znajo. Držijo te blizu, a ne spustijo čisto notri in tako si jim stalno na voljo. Sem in tja prileti kak sladkorček za nagrado…
Poskusi drugače – zavrni sladkorček in mu dopovej, da se na tak način ne greš.[/quote]

To s pomarančami je res zločin.
Ultimatov ne maram, niti jih dajat niti dobivat.

Če že boli, potem nimaš toliko za izgubiti, kot bo to kasneje, ko se bo bolečina že pozdravila. Če gledamo na to zgolj matematično. 🙂
Sicer pa, za dober odnos bo potrebno marsikdaj in marsikaj tvegati. Še posebej to občutijo tisti, ki težko zaupajo drugim. To je pač edina prava pot, vse ostalo je polovičarstvo.
Da se on ni “zaljubil” vate, to ni nujno zato, ker zanj nisi prava, mogoče se ni, ker se preprosto nisi dovolj odprla in te takšne kot si, sploh ni imel moižnosti spoznati. Pa to sedaj ne pomeni, da je vsa odgovornost na tebi. Verjetno bi tudi on lahko karkoli storil drugače, bolje. Vendar pa, mogoče pa bi, če bi tudi ti. Sama odločaš o tem, koliko si pripravljena vložiti v nek odnos, to je tvoja prednost. Na to, kako se drugi odziva, imaš sama kar nekaj vpliva, vsega pa tudi ne.

V bistvu to velja tudi za medčloveške odnose. V njih sodelujemo vsi, a rastejo in krepijo se takrat, ko aktivno energijo skozi stike in pogovor vlagajo vsi sodelujoči. Tako, kot v skupnosti, kjer vlada povezanost in se imajo ljudje radi (naj bo družina, krog ljudi s podobnimi interesi…). Ko začutijo te vibracije tudi tisti, ki so v njej prisotni zgolj občasno.

Nekateri ne morejo preko svojega ponosa in načel, se odločajo razumsko. Nekomu se približati, ga razumeti, ko odpre svojo dušo, vedeti skoraj vse o njem (še zlasti v delu, katerega ti ni razkrival, ni pojasnjeval – a ga bereš kot odprto knjigo) – a se v končni fazi (morda res največkrat ženske) sprijazniti, da kljub vsemu to ni dovolj, saj oseba ostaja na svoji poti tudi naprej.

Po tem, kar preberem, res ni enostavno v zrelih letih najti pravega partnerja. Srečni tisti, ki jim to uspe.

Oh, prav tako je bilo pri meni. Zelo rad je bil z mano, ves vesel, da me vidi, da me ima, vedno poln planov, kam bova sla in kaj pocela.
Eni so pac dobri igralci, ni kaj. Po koncu zveze je celo sam priznal, da je igral. Vse samo fasada.

Bil je tudi mojster v izgovorih in tako prefinjeno je znal to povedat in lagat, da sem mu celo verjela, ceprav sem oseba, ki laz zelo hitro prepozna. Le on me je lahko popolnoma okoli obrnil. To so narcisti.

Lahko, da je res lagal celoten čas, in ima patološki psihopatski značaj, lahko pa, da je lagal samo o tem, da je lagal. Pri psihopatih sicer res ni mogoče vedeti kaj je res in kaj ne, ker preprosto nimajo vesti. Obstajajo pa tudi ljudje (veliko jih je), ki ne spadajo ravno v kategorijo patoloških psihopatov, ampak samo živijo življenje, kot da je nekaj res. Taki lahko brez težav spremenijo interpretacijo svoje preteklosti v trenutku. Vsekakor gre v obeh primerih za odmik od normalnosti, in to kar opisujete je patološko. Žal vi niste v tem primeru takrat mogli narediti veliko. Lahko pa veliko naredite sedaj.

Najprej, da razumete, da moški, s katerim ste bili verjetno nima zavedanja o tem, da je nekaj delal narobe. Dejansko se gre za anomalijo v možganih. Posledica tega pa je tudi to, da vi niste mogli vedeti, da drvite v past.

Vaša čustva so legitimna, ni se jih treba sramovati, vendar pa morate vedeti, da ta čustva generirajo dodatno popačeno sliko, ki jo projicirate v realnost. Moških ne vidite takšni kot so v resnici, ampak popačeno. Posledica tega je, da ste še bolj razočarani, in jezni jase. Po eni strani hrepenite po bližini z moškim, ker je to naravno, po drugi strani čutite odpor. Ta konflikt vas lahko uniči, pahne v depresijo in izgorelost.

Nismo vsi moški enaki (vskakor pa ima vsak kakšno napako ali dve). Ne dovolite si, da bi začeli verjeti, da obstaja samo ta realnost. Večina psihopatov ima v sebi tudi sadistično dimenzijo. V kolikor se vdate črni realnosti je on zmagal. Ali si zasluži to čast?

V imenu kolikor toliko normalnih moških, vas prosim, da ne obupate nad nami. Nismo tako slabi.

Ne, ne, morda se iz mojih zapisov razume, da so sedaj zaradi te moje izkusnje vsi moski slabi. Se zdalec ni res in sem prepricana, da obstajajo tudi super moski. Sicer najti taksnega, to je potem druga zgodba.

Ampak nikakor ne projiciram svoje izkusnje z 1 moskim na vse. Je pa res, ce kjerkoli zasledim taksno temo in druge zenske, ki so v isti dilemi, kot sem bila sama pred leti, potem se odzovem. Meni je zal, da se takrat nisem obrnila po nasvet h komu, ki je dal to izkusnjo cez, da bi se pravocasno umaknila, pustila vse skupaj in si prihranila nekajletne agonije. No, pa zdaj vsaj vem, kaj storiti, ce se mi to zgodi se enkrat. Ocitno se vsem slabim izkusnjam v zivljenju pac ne moremo izogniti.