Sam sem v starosti, ko si mnogi urejujejo zasebno življenje, kar nekaj mojih bivših sošolcev (s katerimi nimam več nobenih bistvenih stikov) iz OŠ in gimnazije pa ima že družine. Včasih se sprašujem ali je kaj narobe z menoj? Na nek način je, ker sem se v preteklosti soočal s problemi, ki jih je sabo prinesla bolezen, sem dal ljubezensko življenje bolj na stran. Kasneje so se tem problemom pridružili še problemi s samozavestjo in samopodobo in ko je bilo to skozi trdo delo na sebi že odpravljeno, pa so prišli problemi z boleznijo v družini. Na tak način izgubiš deset let življenja in ugotoviš, da je tvoje zasebno življenje razen redkih izjem bolj ali manj nepopisana knjiga. Tak človek seveda ni primeren kandidat za kakršnokoli družino, saj še niti resne zveze ne zna voziti. Sedaj pri tridesetih ugotavljam, da nimam nobene želje po lastnih otrocih, ravno obratno. Seveda pa to ne pomeni, da en dan ne bom spremenil mnenja. V trenutni situaciji, ko sem samski bi bilo razmišljanje o tem tudi brez pomena.

Tega prispevka ne pišem, ker bi bil obupan. Precej vesel sem življenja, trenutno se počutim tako dobro kot se nisem še nikoli prej. Sem bolj fit kot kdajkoli prej, bolj zdrav, izgledam bolje in tudi na področju formalne izobrazbe sem dosegel svoj cilj: 7. stopnjo izobrazbe. Naučil sem se pozitivno dojemati svojo samskost in uživati v iskanju novih priložnosti. Nisem lažni optimist, ampak sem se naučil resno dojemati moč pozitivnih misli. Trenutno imam kot iskalec zaposlitve več prostega časa kot zaposleni, zato tudi kar nekaj energije vlagam v spoznavanje deklet na različnih druženjih in interesnih dejavnostih. Vendar sem kot človek, ki mu je odpeljal nek vlak življenja avtomatsko potisnjen v druženje s precej mlajšimi dekleti (še študentkami), na starejše niti ne naletim pri svojih dejavnostih ali pa niti nimajo interesa zame. To mi je čisto všeč, navsezadnje se tudi počutim mlajšega kot sem, vendar bi rad slišal mnenje koga, ki se je znašel v podobni situaciji kot jaz. Človeka, ki je izgubil stik s svojo generacijo in iz druženja z mlajšimi uspel ustvariti plodne življenjske odnose. To je vse.

Mislim, da mi ni treba posebej poudarjati, da se s tistimi, ki imajo družine ne le da nimam kaj bistvenega pogovarjati in mi niso nič v pomoč, ampak se večina niti ne želi družiti z mano. Oni se imajo za odrasle, medtem ko jaz za njih spadam v neko nižjo kasto. Če pa so oni bolj srečni ali jaz, to pa je seveda druga zgodba. Medtem ko me študentska populacija v druženju jemlje za svojega in me niti nobeden ne vpraša koliko sem star. Če pa že, se mi je pa zgodilo, da kdo ni verjel, da imam res toliko let.

Podobno, le da sem za razliko od tebe še malo starejši in zaposlen. Moja zgodba: najprej večni študent, malo pred 30 diplomiral, sledila so leta iskanja službe in brezposelnosti, trenutno sicer delam, vendar v službi, ki me v ničemer ne zadovoljuje in je pod mojo ravnjo izobrazbe. Osebnostno se počutim zato malo zafrustriranega. Moja generacija, ki se je pravočasno izobrazila, je šla naprej, jaz se družim z mlajšimi. Za razliko od tebe v času brezposelnosti nisem imel neke volje spoznavati dekleta, ker sem se počutil kot nek luzer, brez samozavesti in denarja. Zdaj je malo bolje, delam pa na tem, da bom sčasoma dobil delo, primerno moji izobrazbi. Če se to zgodi, bom na zeleni veji, kar se moje samopodobe tiče. Živim še vedno doma, kot nek najstnik, v bistvu se počutim, kot da sem nek študent ali nekaj. Partnerke še nimam, sem negotov pri tem, saj moja smaopodoba zaradi skromnih dohodkov peša. Rešitev iščem pri športnih aktivnostih in branju knjig. Zanimivo je, ko tudi pripadniki t.i. izgubljene generacije malo poklepetamo. Če se malo pohecam, rešuje naju dejstvo, da sva moška. Še evdno lahko tam do 40-ega rešiva osebno situacijo in greva v resno zvezo s kakšnima samskima 30-letnicama ali malo čez, sej takih žensk je veliko, imam občutek. In vse iščejo nekoga, ki je vsaj približno normalen.

Sva na istem, hvala da si se javil.:) Ma svoje samopodobe in samozavesti ne smeš pogojevati z denarjem, kajti večina deklet itak ne gleda na to. Tiste, ki pa temu dajejo velik pomen pa te niso vredne. Jaz sem prav iskal kako zaposlitev, ki ni na mojem nivoju, vendar me niso hoteli vzeti. Je pa odlično, da se ukvarjaš s športom, meni je ravno intenzivni trening, ki me je iz debeloritega posameznika spremenil v sovdata, največ pripomogel k samozavesti. Je pa res, da sem trdo delal na tem in še vedno delam naprej.

Včasih se tudi jaz počutim kot najstnik, s to razliko da sem v času srednje šole kupoval CD-je svojih najljubših rock bendov, sedaj kupujem pa gramofonske plošče.:)

Oj,
ko sta ravno že dva, vaju lahko nekaj vprašam?
Kaj je torej vajin “cilj” ? Kdaj se bosta počutila srečna?
Po pisanju sklepam, da takrat, ko bosta imela uspešni karieri, dovolj denarja,
svoje stanovanje in urejeno zunanjost, kar vaju bo vsaj na zunaj postavilo ob
bok vajinim “odraslim” sovrstnikom, če jih že čustveno ne dohajata.
Kaj pa potem?

Čustveno dohajanje je stvar percepcije, se mi zdi, da malo provociraš s svojim vprašanjem…Lahko bi jaz zdaj tebe vprašal, kaj je tvoj cilj, glede na to, da si samska, kar vemo iz tvojih starih prispevkov..Moj cilj je pač karierno nekaj narediti iz sebe in uživati življenje..

Nč ne provociram, res me zanima. Videti je (iz vajinih zapisov) približno to, da vama
manjka samo še dober zaslužek, da bosta lahko “carja” med svojo družbo 20 letnikov,
ki seveda denarja nimajo. Obenem je videti tudi malo zavisti do sovrstnikov (češ, vse
imajo, prehiteli so naju, ampak ziher niso srečni) .
Zato pa sprašujem, kaj bi vaju pravzaprav zadovoljilo. Kdaj bi se počutila ODRASLA.

(o meni ne “veš” ničesar, očitno si podatke o mojem partnerju in dveh otrocih mejčkeno
spregledal, pa saj razumem. Če ima človek toliko opravka sam s sabo kot ti, se to komot
zgodi)

Malo ti to narobe razumeš oz. poenostavljaš informacije, ki ti jih podajam. Jaz se ne družim ravno z 20-letniki in ne gre za to, da bi imel ful denarja in bil car pred njimi. Družim se z ljudmi, ki so v drugi polovici 20-ih, v vsakem primeru so to ljudje, mlajši od mene 6-7 let, kar v bistvu ni strašna razlika.

Jaz bi rad, da bi dobil potrditev, da moje izobraževanje ni bilo zastonj, da bi pač karierno dosegel nekaj takega, kjer je izobrazba pomembna. Pa četudi bi bila plača 900 neto. Jaz nisem megalomanski in me v bistvu ne zanima ogromen zaslužek, niti nimam nobene ideje, kako sploh priti do njega…Spotoma pa uživati življenje, to je moj cilj, upam, da sem odgovoril..

Si odgovoril, hvala. Čisto smiseln in legitimen cilj.
Kriza je v današnjem času, ko se ne cenita znanje in sposobnosti, ampak denar in
kako se kdo zna promovirati (ali se pusti promovirati), tudi če je sicer popoln bebec.
Srečno.

Moj cilj? Ciljev je veliko. Vsak dan se najde kakšen nov, ampak če se osredotočimo na glavne cilje bližnje prihodnosti. Najti službo primerno moji izobrazbi (kar pa ne pomeni avtomatsko veliko denarja, ker na mojem področju ne moreš postati bogat), najti primerno dekle za zvezo, od tu dlje pa zaenkrat ne bi. Preprosto želim živeti tako kot meni paše.

Kdo pravi, da čustveno ne dohajam sovrstnikov? Zakaj je potem toliko razdrtih zvez, družinskega nasilja in podobno, če so po tvojem mnenju to vse oh in sploh čustveno dozorele osebe? Jaz sem čustveno čisto ok, samo to mora odkriti še kaka gospodična.

No, to sem sklepala po tem, da se pač večinoma družiš z precej mlajšimi od sebe,
ker ste čustveno (in zrelostno) na enakem nivoju. Sam si napisal, da stika z svojo generacijo
nimaš in v bistvu sprašuješ, kako se obnese, če se integriraš v eno generacijo “naprej”.
Jasno, da te ne poznam in o vsem samo ugibam, pa še to na podlagi nekaj stavkov – torej
brez zamere.
Sprašujem iz dejanskega firbca, ker bi rada razumela vašo generacijo.

Pa sej, če gledam svoje moške vrstnike, tisti, ki so v vezah, imajo praviloma mlajše partnerke. Tako da, vprašanje, koliko je kdo tu čustveno na višjem nivoju. Jaz s epočutim inferiornega malo edino v tej smeri, ker imajo eni pri mojih letih že okoli 10 let delovne dobe in to na karierno relevantnem del. mestu.

Nč ne provociram, res me zanima. Videti je (iz vajinih zapisov) približno to, da vama
manjka samo še dober zaslužek, da bosta lahko “carja” med svojo družbo 20 letnikov,
ki seveda denarja nimajo. Obenem je videti tudi malo zavisti do sovrstnikov (češ, vse
imajo, prehiteli so naju, ampak ziher niso srečni) .
Zato pa sprašujem, kaj bi vaju pravzaprav zadovoljilo. Kdaj bi se počutila ODRASLA.

(o meni ne “veš” ničesar, očitno si podatke o mojem partnerju in dveh otrocih mejčkeno
spregledal, pa saj razumem. Če ima človek toliko opravka sam s sabo kot ti, se to komot
zgodi)[/quote]
Jaz pa njunega zapisa ne berem tako. Niti približno ne. Ne vidim nobenega zavidanja, niti tega ne, da bi želela biti carja med “20-letniki”. Ampak le to, da imata občutek, da sta (oziroma bosta) bolj pozno “dozorela” od vrstnikov. Kar pa dandanes sploh ni več nič novega oziroma nenavadnega, le mogoče se o tem bolj malo govori.

Po moje gre bolj za razliko v interesih med vezanimi (ki imajo po možnosti otroke) in samskimi, zaradi katerih le ti običjano niso povsem kompatibilni. Drugo je, če si ti že družino ustvaril in si se potem ločil, sedaj si pa samski. To ni primerljivo z nekom, ki tega še ni ustvaril. Eni drugih ne razumejo najbolje, zato se težje “zaštekajo”.

Po moje gre bolj za razliko v interesih med vezanimi (ki imajo po možnosti otroke) in samskimi, zaradi katerih le ti običjano niso povsem kompatibilni. Drugo je, če si ti že družino ustvaril in si se potem ločil, sedaj si pa samski. To ni primerljivo z nekom, ki tega še ni ustvaril. Eni drugih ne razumejo najbolje, zato se težje “zaštekajo”.[/quote]

Ma niti ne, jaz to razumem bolj kot “zamujanje” glede odraslosti, prvi zaradi bolezni, drugi
ker je pozno doštudiral. Oba jamrata zaradi denarja, zaradi družin manj (razen dejstva, da
se nimaš kaj pogovarjati z nekom, ki je ravnokar postal starš, to je čisto res).

Tako kot je napisal Marko kar štima. Pozno odraščanje je danes kar pogost pojav, ampak hkrati tabu tema slovenske družbe. Pri meni je seveda glavni razlog za to drugačen kot pri nekomu drugemu, ampak v končni fazi sva na istem. Problem je, ker pri nas ljudje preveč predalčkajo in ko potem srečaš bivše sošolce, ki imajo službo, so poročeni (in imajo po možnosti še otroka) in jim poveš svojo realno situacijo, lahko razbereš pomilovanja vreden izraz na njihovem obrazu. Še huje je, ko sem pred kratkim na ulici srečal prijateljico iz otroških dni z vozičkom in me ni niti pogledala, ko sem jo prijazno pozdravil, kaj šele da bi odzdravila. V tem primeru bi ji najraje primazal eno okoli lica.

Se v glavnem strinjam z vsem. Tudi sam sem v podobni situaciji, s tem da sem že 35 star in samski. Tudi z visoko izobrazbo in brez primerne zaposlitve. Vsekakor drži, da je danes veliko samskih v kar konkretnih letih. V naši družbi nas je kar nekaj, in sicer sem jaz med najmlajšimi. Opažam da imajo vsi željo, da bi se ustalili, pa vendarle ne gre. Tako mnogi s pomočjo alkohola in mamil “bežijo” iz realnosti. Vidim, da se omenja tudi denar, ki je zagotovo pomemben faktor, saj vemo v kakšnem svetu živimo. Sem čisto neobremenjen kar se denarja in materialnih dobrin tiče, pa vendar brez lažne skromnosti, zelo težko je, če si pri teh letih čisto na začetku.

Tudi sebe najdem tukaj not in vem, da nas je kar nekaj takšnih.

Meni se to dejstvo, da nekateri počasneje odrastemo, sploh ne zdi problematično.
Problem je to edino za tiste ljudi, ki želijo v vsem biti čim bolj enaki večini. Takšne osebe se potem lahko zasekirajo, če nimajo pri 30ih že vsega kar ima večina.

Ampak živeti, kot živi večina in delati stvari, kot jih dela večina? Zame definitivno to odpade in mi je prav vseeno, kaj okolica o tem misli. Če pri 30ih nimam partnerja, svojega stanovanja in otrok ter gre komu to v nos, ima s tem izključno problem ta oseba, ki se namesto s svojim življenjem, ukvarja z mojim.

tudi meni je bilo tako (živela s starši, pri 30 samska, brez želje po otrocih, visoko izobražena na nepravem delovnem mestu itd..)
počutila sem se kot otrok in nisem vedela, kako odrasti. Družila sem se z različnimi ljudmi, vseh starosti in slojev. Skrbelo me pa je, ali bom kdaj našla osebo in si z njo ustvarila družino.
no, pa se je zgodilo. Sedaj sem mama in veste kaj, še vedno se tako počutim, kot otrok in se verjetno bom tudi v prihodnje. Še vedno se rajši podružim z mladimi, ker niso zamorjeni, ne tarnajo čez službo, čez politike in ne govorijo samo o kreditih, niso cinični in se ne delajo, da so ujeti v usodo in da nič ne morejo spremenit. V mladih je več življenjske energije, polni so idej in so nekomformistični, iskreni in odprti.

To, da sem v srcu večni otrok, dojemam kot darilo in neverjetno SREČO.

ne primerjaj se z drugimi, pa bo tvoja samozavest čisto ok.

Zivjo!

Brez skrbi, nas je več takih. Sama sem tik pred 30 in v približno enaki situaciji 🙂 Pri nas doma je bilo pač tako, da sem morala še prehitro odrasti in prevzeti odgovornost namesto svojih staršev, zato sem z velikimi očmi in s premalo ljubezni do sebe v življenju sprejemala vse. Zdaj pa ugotavljam, da si vsak zasluži tisto, na kar pristane in nekako sortiram stvari in ljudi, ki jih želim v svojem življenju in tiste, ki jih ne, tako da se v tem pogledu šele razvijam. Pred časom sem prekinila zvezo, ker sem ugotovila, da mi bivši partner ne ustreza in da je to ok, da se ne drživa drug drugega kot klopa. Nimam otrok, jih niti ne želim in se ne ubadam s tem, ali se bo to kdaj spremenilo. Res se posvečam sama sebi in zaenkrat mi je super tako! Imam visoko izobrazbo in že nekaj časa iščem službo (bolj ali manj neuspešno), ampak nič ni večno. Glave gor! 😉

Nisem bil poklican, da odgovorim. Vendar nekdo mora biti tudi “slab fant”.

Precej delam tudi s podjetji in realnost je takšna, da kadrovnik prošnje nekoga, ki je star 30 let in nima konkretnih delovnih izkušenj, ne bo niti pogledal, kaj šele da bi mu dovolil, da se pogaja o višini plače. Ali je to prav? Seveda ni, ampak realnost je takšna, da se za bolje plačana delovna mesta (ki niso iz IT, strojne ali elektro branže) prijavi tudi po več 100 ljudi.

Partnerski odnosi so seveda poglavje zase. Pri večini ljudi, ki rečejo: “samskost mi ustreza”, zaznam visoko stopnjo samo-zanikanja. Ta je pogosto posledica kompenzacije na nekaj, kar se je zgodilo bodisi pri vzgoji, bodisi kasneje. Partnerski odnos je povezan s prostovoljno odvisnostjo. To pa je povezano s frustracijami. V kolikor jih posamezniki v odnosu niso sposobni “nositi”, odnos praktično ni mogoč. Seveda je druga skrajnost patološka odvisnost, kjer ljudje brezglavo vztrajajo v odnosih, ampak v modernih odnosih je problem že najmanjša frustracija, najmanjše nestrinjanje …

Vsem, ki nimajo službe priporočam, priporočam, da realno opredelite svoje možnosti. V kolikor v nekaj mesecih ne uspete z idealno službo, vzemite to kar lahko dobite. Denarja ne bo veliko, se pa bodo ustvarile delovne navade in disciplina, kar je zelo pomembno, pa tudi nekaj boste lahko napisali v CV.

Ko pa služba enkrat je, pa je potrebno biti malo moder in iznajdljiv. Morda obstajajo kakšne možnosti napredovanja znotraj podjetja, morda lahko počasi najdete drugo službo, kjer je napredovanje možno. Seveda pa je tukaj problem tega, da prepogosto menjavanje služb za bodočega delodajalca tudi ni zaželeno. Realno gledano včasih tudi pretirana ambicioznost za slabše plačana delovna mesta ni nujno zaželena. Glede tega bi bilo mogoče napisati ogromno. Napredovanje je proces, ki traja več let. Težko je skočiti iz minimalne plače v nadpovprečno plačo v 2 letih, razen v branžah, kjer se spodbuja inovativnost, kreativnost (in tehnično znanje).

Vedno pomaga znanje tujih jezikov, samozavest in dobre komunikacijske ter socialne veščine. Dandanes je pomemben tudi pogum. Spomnim se, da so v enem podjetju naravnost iskali zaposlene, ki bi bili pripravljeni za določen čas odditi v tujino.

Osebno sicer menim, da je poklic gospodinja oz. gospodinjec zelo časten – edini problem je denar in finančna odvisnost.

V odnosih ni mogoče, podobno kot pri službi, izbrati “prvo/prvega kar pride mimo”. Čeprav tudi v tem primeru velja, da bolj kot smo obupani, slabše nam gre. Vsekakor pa je tudi v tem primeru potrebno imeti realna pričakovanja. Nihče namreč ni popoln, saj tudi sami nismo popolni. Odnosu je potrebno dati priložnost, pomemben pa je tudi osebni pogum, da pristopimo tistemu, za katerega čutimo (ne vizualno vidimo) da nam je zanimiv. Smiselno se je pojavljati na krajih, kjer imamo za spoznavanje več možnosti.

S frustracijami glede službe, denarja in samskosti se moramo naučiti soočiti. En način je šport (aerobna vadba), energetska vadba, drug način je druženje na 1001 način (zaradi samskosti ne smemo izgubiti socialnih veščin). Pomembno je imeti malo umskih pričakovanj in veliko srčnega upanja. In včasih je potrebno pač poskusiti tudi če ni vse popolno – pri 30, 35, 40 je redko vse popolno.

Vedno bodo obstajali ljudje, ki jim odnosi res ne pomenijo ničesar in so sposobni biti sami. Nič narobe s tem. Je pa potrebno takšno samskost nositi s samozavestjo in iskrenim ponosom (in ne s kompenzacijsko kvazi pozitivno psihologijo).