MAČEHA MI UNIČUJE ŽIVLJENJE
Torej, stara sem 18 let in živim z očetom, mačeho ter polbratom že od mojega 11. leta. Mačeha me sovraži ter tega ne skriva pred nobeno osebo, oče pa glede tega ne naredi nič. Na začetku me je fizično napadala (me lasala, velikokrat mi je dala klofuto, me vlekla za ušesa), praktično zaradi ničesar, vendar se je njeno fizično napadanje ustavilo ko sem dopolnila 15 let. V 1. letniku srednje šole se je name začela spravljati psihično (morem tudi dodati, da sem pri očetu, ker moja mama ni sposobna skrbeti zame), s stavki kot so: tvoja mama je klošar, nihče te ne želi tu, ubij se, želiš uničiti našo družino, itd. Zaradi tega sem padla v hudo depresijo, vendar sem poiskala pomoč pri socialni delavki. Pri 16 letih sem pristala v psihiatrični bolnišnici, in celotno družino je postalo sram, da imajo “psihopata” v družini. V psihiatrični bolnici sem preživela 1 mesec in ko sem se vrnila domov, me je zaničevala še bolj kot kdarkoli. Že od začetka življenja pri očetu trpim njeno “pedantnost”, ki pa ni pedantnost, vendar načrtovan vdor v zasebnost. Ko sem vstopila v puberteto, sem začela opažati, da moje stvari izginjajo, ali pa so bile skrbno “pospravljene” v smeteh. Moje stvari sem iz smeti pobirala na dnevni ravni. Očetu sem večkrat povedala, vendar mi je odgovoril, da je to naša hiša in ima pravico do mojih stvari. Moj psihiater je očetu predlagal, da mi naredi svojo sobo, saj sem prej imela sobo skupaj z polbratom. Situacija ni izboljšana. Mačeha je nekatere svoje stvari pospravila v mojo omaro, verjetno zato, da ima izgovor za vdiranje v mojo sobo. Uničuje me, strah me je nje in njene negativne energije, ko je doma ne želim jesti, ne upam uporabljati stranišča. Ne skriva sovražtvo do mene, vendar mi oče ne pusti oditi proč. Čutim, da se moja depresija vrača v 3 krat hujši meri, sedaj doživljam panične napade in hude primanjkanje energije, ki me včasih pripravi do izgube zavesti. Želim storiti nekaj, da bo ta mora končana. Ne zmorem več, o samomoru razmišlam skoraj vsak dan. Oče je na njeni strani, dedek in babica sta na njeni strani. Če očetu povem, da imam zopet mentalne probleme, ga bo sram. Počutim se kot stvar brez čustev in pravic.
Zanima me, če imam kaj pravnih pravic na tem področju. Želim si, da bi me ta ženska pustila na miru, ne zmorem je več gledati niti prenašati.
Zal mi je, da obstajajo osebki, kot je tvoja maceha in konec koncev tudi tvoja starsa. Upraviceno jih je lahko posteno sram. Pa ne zaradi tebe, temvec zaradi njihove totalne nesposobnosti vzgoje oziroma trpincenja tebe, ki te izrabljajo kot nekega krivca za njihovo bedno zivljenje oziroma lastno nesposobnost custvovanja do tebe. Samomor se v tem trenutku zdi edina resitrv, vendar priporocam da ne hitis, kajti nekoc bodo prisli lepsi dnevi in takrat si bos lahko rekla, se dobro da sem potrpela. Nekaj si zapomni, ti nisi kriva za slabo voljo tvoje “bolne” macehe. Ne verjami ji, poskusi se ji izogibat in nanjo glej kot na neodraslo deklico v telesu odraslega. Verjetno je sama tudi zelo trpela v otrostvu, vendar to ne pomeni, da ji bos ti podobna. Delujes mi bolj bistra, kot nekdo ki si zeli lepsih odnosov, tudi pomoc si poiskala, kar je odgovorno in pametno. Vztrajaj se naprej, drzim pesti, da bo nekoc lepse.
Pozdravljena,
če ne moreš spremeniti okoliščin, potem moraš spremeniti sebe. …. Vzeti stvar v svoje roke in začeti novo življenje.
Stara si 18 let, kar je prezgodaj, da se moraš ukvarjati s tako težkimI problemi, ampak izbire nimaš.
Če želiš se oglasi po mailu [email protected], ali v prostorih MoN (BTC – prej piši ali pokliči da se zmeniva za uro) ali na tel 040 464340.
Pripravljeni smo ti pomagati, da stopiš na svojo srečnejšo in lepšo pot.
Nisi sama. Pomagali ti bomo. Naredili načrt, videli kaj zmoreš sama, preverili kaj in kako oče, mama, zbrali sredstva oz. kar bo treba in se zmenili za korake.
Lahko spremeniš okoliščine …
Mogoče ti bo tale tema kaj v pomoč, podoben problem oz. mislim, da bi veljale iste rešitve:
http://med.over.net/forum5/read.php?465,10672676,10672676#msg-10672676
Veš kaj bi ti rekla? Premalo bereš.
Preberi si zgodbe ljudi , ki so kot otroci odraščali v nemogočih razmerah, v vojnah,
v taboriščih, v izgnanstvu, v suženjstvu, na prisilnem delu….otroci, ki so
morali prezgodaj odrasti, sami ustvariti svoje življenje, ker jim je pač usoda
dodelila slabe karte, otroci ki so odrasli pri dvanajstih letih, ali še prej…
Tudi ti si dobila slabe karte, slab štart, slabe starše. Ampak veš kaj? Dobra
novica je ta, da si polnoletna, da si dovolj stara, da začneš SVOJE življenje, da
očeta (ki to ni), mačeho (ki je slaba oseba) in mamo (ki je itak nimaš) pošlješ
v tri krasne in se v nobeni stvari več ne oziraš na njih. Greš na svoje, se zaposliš,
se izobražuješ, si urediš življenje in lastno glavo.
A da nisi dovolj močna? Narobe. Močnejša si od vseh mladih, ki jih je življenje
ujčkalo, ki so ždeli v varnem zavetju staršev in bodo tako ždeli še deset let…ne
da bi znali plačati položnico ali skrbeti zase.
Jasno, da rabiš nekaj pomoči ob začetku, torej jo poišči, naj ti ne bo nerodno
vprašati, na svetu je presenetljivo veliko DOBRIH ljudi, ki samo čakajo, da se obrneš
nanje in ki so pripravljeni pomagati, ti najti delo, sobo, družbo.
V prvi vrsti bi tvoj oče moral ukrepati že na samem začetku, ko se je začelo njeno izživljanje nad teboj.
Res ne razumem ljudi, ki za voljo svojega love lajfa pustijo na cedilu lastnega otroka. In mu ne verjamejo. In tudi stari starši. res, narobe svet, ko se otroka pusti na cedilu.
Nimaš mentalih problemov, ne pusti se zmanipulirati ljudem, ki jih očitno imajo( mačeha).
Ne, samomor ni rešitev. In upam, da se ga ne poslužiš! Ker rešila ne boš nič, njej boš pa dala zadoščanje.
Ti si čudež, kateremu je namenjeno lepo in polno življenje. Ravno te slabe izkušnje ti lahko dajo moč za boljše! Uporabi jih v to smer. Ker si že polnoletna, išči možnosti, da greš drugam, oče te zadrževati ne more.
Upam, da imaš kakšno možnost? Mogoče teto? V študentski dom? Deliti s kakšno kolegico stanovanjce?
Verjetno ne verjameš v bitja svetlobe in kakorkoli se ti čudno sliši, ampak poskusi, vsaj dokler si še z njo, škoditi ti ne more. Za zaščito si vsakodnevno pokliči nadangela Mihaela. Tudi na ostale se opri . Verjemi, da imaš pomoč, četudi je ne vidiš.
Želim ti vse dobro.
Draga deklica,
vse dobro ti želim na tvoji poti. Tvoje življenje je edinstveno in edino, ne zavrzi ga zaradi nekoga, ki te ni vreden. Dobro je, da si poiskala pomoč, ki jo še vedno potrebuješ. Da zna biti sorodstvo tako, pa seveda vem. Prerasla boš to in postala močnejša. Tvoj čas pride in bodi močna na svoji poti. Upam, da se vsaj s polbratom razumeš in ti stoji ob strani.
Bodi dobro in bodi zdrava
Poišči si pomoč, ker si res v težkih okoliščinah.
Pojdi k svetovalki v šoli, k osebni zdravnici in na Center za socialno delo ali k učiteljici, ki ji najbolj zaupaš. Nekomu moraš v živo povedati, kaj se ti dogaja. Nič naj ti ne bo nerodno, tvoja situacija je taka, da so ti dolžni pomagati. Naroči se, dogovori se za termin, nesi s sabo to pismo, kar si nam napisala – sprintaj v šoli ali v knjižnici. Povsod povej, kakšne težave imaš in sigurna sem, da boš dobila pomoč.
Temu kar se ti dogaja, se reče psihično nasilje in je včasih hujše od fizičnega (klofut in lasanja). Žal ni v tvoji družini nikogar, ki bi to stanje prepoznal in bil sposoben ukrepati.
Zberi pogum in poišči pomoč!
Pomagal bi tudi klic na telefon za mladostnike v stiski.
Avtorica, najprej en lep pozdrav!
Kot vidim si šla skozi dokaj trnovo obdobje in je razumljivo da si povsem na dnu. Marsikaj ni ne prav niti logično v življenju.
Mačeha, ki je očitno popolen sociopat hoče s takim izživljanjem predvsem vzpostaviti dominanten položaj in nič drugega. O očetu ne bom ničesar govoril, je pa možno da se sploh ne zaveda kaj se dogaja pri hiši ali pač.
Kakorkoli, sedaj si odrasla oseba in najprej čestitke da si upala nekje spregovoriti o težavah pa magari na forumu. Tovrstne zadeve so zrele za prijavo, vendar ker si že polnoletna se da bore malo urediti in je glede na komplikacije nesmiseln ukrep.
Kaj bi ti lahko svetoval?
Čim prej na svoje, to se mogoče definitivno zavedaš.
Izbori si nazaj svojo samozavest in samospoštovanje – najdi si pozitivno družbo, počni stvari ki te veselijo in motivirajo, telesna aktivnost je na primer odličen način za to, toda priporočil bi ti eno: Mogoče se bo komu predlog zdel absurden vendar vam garnatiram da je smiselen. Trening borilnih veščin, ali prostovoljno 3 mesečno usposabljanje v slovenski vojski. Preden me na križ nabijete zaradi predloga naj pojasnim zakaj je ta predlog smiseln. Gre se za to da si ves čas usposabljanja v odmaknjenem in izoliranem okolju, kjer se osebnostno kališ in razvijaš. Hkrati pa je to ena zelo lepa preizkušnja za posameznika, da si dokaže, kaj zmore. Ko daš to skozi, gledaš malo drugače na vse skupaj. Garantirano boš posatla bolj odločna, zavedala se boš svojih sposobnosti, moči in mentalno boš dovolj utrjena da boš zlahka ignorirala bodoče pritiske.
In kar je najbolj pomembno, izborila si boš neko mero spoštovanja med ljudmi.
Karkoli boš ukrenila, naredi nekaj ZASE. držim pesti da ti bo uspelo. Vstani pokončno, glavo gor in začni živeti. Marsikaj lahko dosežeš s trudom in željo. To te bo rešilo.
Jaz verjamem vate.
Lp!
Morda si preberi knjigo Otrok brez imena, avtor Dave Pelzer. Tam opisuje fantka, ki ga je lastna mati maltretirala, oče pa ni naredil nič. Tudi v šoli so vse vedeli in nič naredili dolgo časa, nato pa se je zanj zavzel neki učitelj in mu pomagal, da je prišel v rejniško družino in se rešil pekla. Psihopatska “mati” se je pa nato spravila na njegovega brata, ker je rabila nekoga, nad katerim bi se lahko izživljala. Te resničnezgodbe lahko prebiraš tudi v nadaljevanjih knjige, tudi izpod peresa avtorjevega brata. Svetla točka teh temačnih pripovedi je, da mali David ni obupal nad življenjem in je zmeraj gledal samo na to, kako se bo živ in zdrav izvlekel iz vsake grozne situacije, v katero ga je spravila njegova roditeljica. Spati je na primer moral v mrzli in temni kleti na kupu starih cunj. Tam je vsako noč premišljeval o Bogu in ga prosil, naj mu pomaga zdržati. On je našel uteho v Bogu, ne vem če si ti tudi verna, a če si, ti lahko zelo pomaga, da se z njim v mislih pogovarjaš. To ti lahko pomaga ohranjati trezne misli in te bo varovalo pred tem, da bi se pogrezala v depresijo. Lahko pa najdeš uteho tudi v kaki prijateljici, ali pa se pogovarjaš z nami tule na forumu. Škoda, da si pristala na psihiatriji. Tam na žalost znajo bolj kot ne samo predpisati zdravila, časa za tvoje težave in pogovore pa si ne vzamejo dosti. Seveda so tudi izjeme, kakšen sočuten zdravnik, ampak poznam nekaj ljudi, ki so bili tam in niso dobro končali. Sumim, da te je socialna delavka, pri kateri si poiskala pomoč kar po hitrem postopku porinila k psihiatrom, seveda, saj to je od vsega najlažje narediti. Malo težje pa je človeku prisluhniti in si vzeti čas za razmislek o njegovem problemu, tudi izven delovnega časa, obrniti zanj kak telefon, mu pokazati, kako naj si pomaga in spremljati njegov napredek. Ah, kdo se bo s tem ukvarjal, rajši predpišemo par tablet, pa bo mir. Ampak nič še nisi zamudila, stara si šele 18 let. Še toliko življenja je pred tabo in če se vzameš v roke, lahko v parih letih k sebi prideš in si narediš prav prijetno življenje. Morda te bo slaba samopodoba še mučila in tudi kake depresivne misli kdaj pa kdaj, a v teh časih to itak že kar vsakega malo muči.
Morda še en predlog, eni ti svetujejo da pojdi na faks ali pa študiraj ob delu. Ne vem zakaj taka fama okrog tega faksa. Saj ne, da ga ne bi bila zmožna narediti, daleč od tega, zdiš se mi zelo pametna in sposobna. Ampak opazujem mladi folk in vidim, da se vlačijo po teh faksih in životarijo in jim nikakor ne uspe zaživeti samostojnega življenja, ker za študij rabiš kar precej časa. In oboje, kvalitetno delat in kvalitetno študirat, to pač ne gre, razen če si res hud psihič, samo takrat pa trpi sprostitev in družabno življenje, ampak tudi to mora mlad človek imeti. Da pa bi se samo posvetila študiju in se potem usmerila v delo, se pa ne splača oz dveh razlogov. Ker potem ti morajo pomagati starši, to pa v tvojem primeru ne pride v poštev. Drugi razlog pa je to, da se boš nazadnje znašla v poznih 20tih letih z diplomo v žepu in brez ene delovne izkušnje in taki potem zelo težko dobijo službo.
Glede na to, da imaš trenutno nizko samopodobo, bi ti svetovala, da si postavljaš kratkoročne in dosegljive cilje in potem, takoj ko jih dosežeš, postaviš nove spet dosegljive cilje. Glede na stanje sedaj se ti zdi faks, ki si ga boš financirala totalna znanstvena fantastika. Kar, roko na srce, tudi je. Najprej naj ti bo torej cilj, da končaš srednjo šolo. To ti je dosegljivo v letu, dveh. Nato takoj poiskati službo. Ko jo dobiš, se fokusiraš na to, da se v službi dokažeš, ustališ, medtem si najbrž že najdeš podnajemniško sobico, varščino in prvo najemnino plačaš od prihranka, ki si jo dobila od prvih plač. Če je treba, doma zamolči, koliko dejansko zaslužiš, ker ti bodo najbrž hoteli vse vzeti. Če bo foter hotel, da mu daješ za stroške doma, mu reci, da so sobe v centru Ljubljane s souporabo drugih prostorov in stroški vred 250 €, vi pa živite na vasi in zato bi moralo biti u vrh glave dovolj 150€, dovoli mu da se scenka na max 200. In da več mu ne misliš dati, če pa se mu ne zdi dovolj, pa se boš odselila kar takoj, da že imaš ugodnejšo ponudbo. Poleg tega pa reci, da doma tudi veliko narediš in da bi za to delo, ki ga ti opravljaš, morali nekoga mastno plačati. In da si ti pripravljena doma še vedno kaj postoriti, seveda pričakuješ v povračilo vsaj mir. Ne pusti se, boš videla, še ceniti te bodo začeli. Kar ti ostane od plače pa si sama kupuj hrano, naj vidijo, da znaš skrbeti zase, ostalo pa prišparaj. Tudi če boš zaslužila minimalca, bi lahko v parih mesecih našparala za prvo najemnino plus varščino. Ampak najprej stabilna služba. Ko pa boš enkrat na svojem in imela svoj mir, pa začni o faksu premišljat, ker učit za faks se pa v takem terorju res ne moreš, pa še delat, pa ne vem kaj še vse. Vse ob svojem času. Najbolj od vsega sedaj rabiš svoj mir. In ta ti je na dosegu roke, le dober načrt si naredi in ne odstopaj od njega in pazi, da te doma ne pogruntajo, ker ti ga bodo poskušali zrušit.
Srečno, pa piši še kaj, da vidimo, kako ti gre 🙂
Pozdravljena,
ko sem brala tvoj poust mi je bilo kar hudo. Stara si 18 let torej si polnoletna in pred zakonom si odgovorna, torej najboljša rešitev je da se odseliš iz takega okolja, kar bo dobro vplivalo na tebe, da se boš zopet lahko sestavila in si uredila življenje za naprej. Lahko si najameš sobo z cimro ali če imaš možnost dijaškega ali študentskega doma. Poskusi kandidirat za socialno stanovanje, razpisi so vsako leto. Poišči si službo in pojdi na svoje, raje plačuj kje drugje kjer boš imela svoj mir ne pa njim ker slabo vplivajo na tebe. Lažje boš zadihala in bodi pogumna, uspelo ti bo, verjemi vase. Tako boš še zbolela na živcih. Ni vredno vstrajat, škoda se je že nardila in lahko s časoma popraviš zaceliš svoje rane.
Srečno
V takem primeru se dejanja prijavijo CSD-u in potem CSD obvesti naprej na policijo. Pri takem primeru gre to vse avtomatično naprej. Dokler si šolsko obvezna je njihova DOLŽNOST, da skrbijo zate do 26. leta! Kar pomeni, ker te zanemarjajo (v bistvu je to kar ti delajo zlorabljanje), kršijo zakon. Pri takem primeru potem je tako, da ti socialna priskrbi varnost (ponavadi stanovanjsko skupino ali kak dijaški, študentski dom) in ti starši morajo plačevat preživnino (oba starša, ne glede na to kdo je skrbnik). Avtomatično si v lastnem gospodinjstvu, kar pomeni, da dobiš preživnini + štipendijo. Na tvojem mestu bi jih prijavila in se držala svoje poti. Je pa res, da se boš morala sprijaznit, da več ne boš dobrodošla “domov” ampak tudi sedaj nisi, kot sem ugotovila. Ti ljudje imajo neko duševno motnjo in naj se z njimi ukvarja psihijater, ti pa pojdi svojo pot. Izbori se zase, ker ti bo to naprej pomagalo, da se kasneje ne boš tepla po glavi, ker si pustila, da so te “butlji” uničevali, ti pa si jim to dovolila. Pokaži jim, da so butasti in z njimi nočeš nič imet, ker si pametna.
Moraš pa obvestiti CSD kar se ti dogaja!!!!! Ker drugače bodo mislili, da so več kot ti in jim je dovoljeno, da se tako obnašajo!!! NI JIM DOVOLJENO!!!
Nikar ne upaj, da bo situacija kdaj boljša, če ne boš ukrepala. To se nikoli ne zgodi. Situacija se izboljša le v teh primerih kjer je bilo vmešano sodišče in je bilo pravici zadoščeno.
Mlada si in verjamem, da nisi dovolj močna za take podvige ampak v resnici nimaš kaj zgubit. Vse je nadomestljivo, tvoje življenje pa ni. Zato moraš “udarit nazaj” in branit svoje pravice. Pokazat jim moraš, da oni delajo napako in morajo za svoje napake odgovarjat, tako kot moramo vsi.
Želim ti moč, da uspešno premagaš te ovire in zdravo trmo, da uresničiš svoje cilje ter ostani takšna kot si!