
naprej
Pozdravljeni
Ne vem kako bi vam opisala včerajšnji najhujši dan življenja z njim.Zmerljivke od zgodnjih ur,dopoldan popivanje, vrnitev domov, zopet zmerljivke in grožnje.Otroka sem odstranila na varno k mami, ko pa sem se vrnila zopet isto ,le da me je fizično napadel in hotel da odidem iz skupnega doma.Poklicala sem policijo, prišli so na razgovor, me odpeljali na postajo, da sem podala izjavo in mu izrekli ukrep približevanja.Ker mi je njegov prijatelj sporočil kje je, si nisem upala spati sama doma, zato sem odšla spati k mami.Bila sem začudena ker me je pozno zvečer klicala socialna delavka(kar so mi na policiji povedali) in mi je vlila nekaj moči in namenila tolažilne besede.Danes, na nedeljo me kličejo z policije da mi vročijo sklep o podaljšanju prebliževanja paretnerja, za katerega spoloh ne vem kje je.Pakiram že ves dan in tolažim otroka.Momentalno se bom naselila pri mami, kjer pa seveda ne moreva ostati zaradi prostorske stiske.Že pred dvema letoma sem podala prošnjo za občinsko stanovanje, ker sem želela končati z tem nasiljem,pa še nič ni.Jutri moram na CSD.Ne vem kaj naj.Kaj me čaka?Kam se naj obrnem?
Oproščam se za zmedeno pisanje,ne zmorem več.Ne zmorem misliti,ne funkcioniram , počutim se kot kriminalec.Nikoli si nisem mislila, da bom pristala tako na dnu.Želela sem oditi, se normalno pogovoriti, zdaj pa zapuščam kot tat vse, kar sem zadnjih deset let gradila.Pa sploh ne vem, če bom imela mir, če bom zmogla, kaj me čaka.Otrok mi vliva upanje, verjame vame, mene je pa tako strah.
Ne vem kako bi vam opisala včerajšnji najhujši dan življenja z njim.Zmerljivke od zgodnjih ur,dopoldan popivanje, vrnitev domov, zopet zmerljivke in grožnje.Otroka sem odstranila na varno k mami, ko pa sem se vrnila zopet isto ,le da me je fizično napadel in hotel da odidem iz skupnega doma.Poklicala sem policijo, prišli so na razgovor, me odpeljali na postajo, da sem podala izjavo in mu izrekli ukrep približevanja.Ker mi je njegov prijatelj sporočil kje je, si nisem upala spati sama doma, zato sem odšla spati k mami.Bila sem začudena ker me je pozno zvečer klicala socialna delavka(kar so mi na policiji povedali) in mi je vlila nekaj moči in namenila tolažilne besede.Danes, na nedeljo me kličejo z policije da mi vročijo sklep o podaljšanju prebliževanja paretnerja, za katerega spoloh ne vem kje je.Pakiram že ves dan in tolažim otroka.Momentalno se bom naselila pri mami, kjer pa seveda ne moreva ostati zaradi prostorske stiske.Že pred dvema letoma sem podala prošnjo za občinsko stanovanje, ker sem želela končati z tem nasiljem,pa še nič ni.Jutri moram na CSD.Ne vem kaj naj.Kaj me čaka?Kam se naj obrnem?
Oproščam se za zmedeno pisanje,ne zmorem več.Ne zmorem misliti,ne funkcioniram , počutim se kot kriminalec.Nikoli si nisem mislila, da bom pristala tako na dnu.Želela sem oditi, se normalno pogovoriti, zdaj pa zapuščam kot tat vse, kar sem zadnjih deset let gradila.Pa sploh ne vem, če bom imela mir, če bom zmogla, kaj me čaka.Otrok mi vliva upanje, verjame vame, mene je pa tako strah.