Forum: Varna hiša

Izpovedi žensk z izkušnjo nasilja in zgodbe otrok, ki so z njimi šli po tej pot. Svetovalke iz Varne hiše vam strokovno svetujejo, kako krog nasilja prekiniti in katere so mogoče poti iz njega.

Imam moč, da zaživim na novo

Odgovori Nova tema
Default avatar Vilma R. 24 Jul 2011 19:31

Novinarka Urša Peternel se je pogovarjala z gospo, ki biva v Materinskem domu Gorenjske in njeno zgodbo objavila v časopisu Gorenjski Glas:

IMAM MOČ, DA ZAŽIVIM NA NOVO
Na Jesenicah so odprli prvi materinski dom na Gorenjskem. Prva stanovalka v njem je Slavica (ime je spremenjeno). Ima dva majhna otroka. Sedem dolgih let je prenašala fizično nasilje, ki ga je nad njo izvajal mož, ter psihično nasilje tašče.
Urša Peternel

»Bila sem jim kot služkinja,« se spominja Slavica. Čisto mlada je iz tuje države prišla v Slovenijo, misleč, si bo ustvarila svojo družino, v kateri bodo vsi srečni. A se je kmalu izkazalo, da je princ odvisnik in nasilnež, hkrati pa nebogljen kot majhen otrok, ki mu je vdana žena v nočnih urah morala brati podnapise v filmih... Slavica mu je bila prepuščena na milost in nemilost, bila je brez službe, brez denarja, brez podpore svoje družine... A po sedmih letih nenehnega maltretiranja, udarcev in poniževanja se je nekega dne odločila, da je dovolj. Poklicala je policijo, našli so ji namestitev v kriznem centru, nato v varni hiši, zdaj pa je z otrokoma v materinskem domu. In počasi spet sestavlja koščke svojega življenja v novo, lepšo in mirnejšo zgodbo...
»Težko, zares težko se je bilo odločiti, da sem odšla. In tudi kasneje sem imela krize. Kakšno noč, ko sta otroka spala, sem bila strahotno osamljena, zapuščena od vseh in sem ga hotela poklicati... A ob pomoči strokovnih delavk ter pogovorov z ženskami s podobnimi izkušnjami sem krize premagala,« pripoveduje. Takoj na začetku se je borila zlasti z občutki krivde. »Na začetku sem imela strašen občutek krivde, ker sem odšla. Ves čas sem razmišljala, češ, sigurno se je spremenil, otrokoma bo lažje z očetom, naslednjič si me ne bo več upal udariti... In stokrat sem pomislila – kaj če bi se vrnila. Vsak telefonski klic, vsako sporočilo po telefonu me je vznemirilo in vleklo nazaj.« Nasilnež namreč vselej poskuša, da bi se ženska vrnila k njemu. »Vedno te poskuša pridobiti nazaj. Točno čuti, kdaj si preplašena, kdaj te spet lahko zmanipulira. A prav s tem, ko je poskušal znova manipulirati z mano, sem spoznala, da se v resnici sploh ni spremenil.«
Pri premagovanju kriz in postavljanju na lastne noge so ženskam v veliko pomoč strokovne delavke. »Takoj so mi pomagali urediti denarno pomoč, otroški dodatek, dobila sem brezplačno pravno pomoč, odvetnico, s pomočjo katere sem speljala razvezo. Pomagali so mi pri urejanju stikov in preživnine... Dobili smo tudi pomoč psihologinje, obiskujemo glasbeno terapijo...«
Po Slavičinih izkušnjah so posebej dragoceni pogovori s sostanovalkami, ki imajo za sabo podobne življenjske zgodbe. Zlasti poučne so zgodbe žensk, ki so se vrnile k nasilnežu. Enkrat, dvakrat, trikrat... »Nasilnež vedno obljublja, da se bo spremenil, in te s tem privablja nazaj. Mnoge ženske so se vračale nazaj. Meni je zelo pomagalo, da sem poslušala njihove zgodbe, iz njihovih izkušenj sem dobivala moč. Nekatere ženske so iskale uteho v alkoholu, nekatere v tabletah, nekatere v drugih moških. Meni pa sta bila v največjo uteho moja otroka.« Kot pravi, je šele zdaj sposobna otrokoma dati toplino, se z njima brezskrbno igrati in veseliti življenja. »Z majhnimi koraki si želim iti naprej, najprej želim najti zaposlitev, potem stanovanje. Zdaj sem prepričana, da nihče ne sme upravljati z mojim življenjem! Sem svobodna in samostojna in v sebi imam moč, da zaživim na novo.«
In kaj bi svetovala drugim ženskam, ki prenašajo nasilje? »Vsaka ženska se mora zavedati, da je nihče nima pravice pretepati in izkoriščati. Zavedati se mora, da je dragocena oseba in da ni kriva za nasilje. Vsaka ženska mora moškemu in tudi drugim postavljati meje, ter ne samo izpolnjevati zahteve drugega, temveč upoštevati svoja čustva in želje. Moja izkušnja je – ne čakajte, odidite ob prvem udarcu!«

Vilma Regovc, vodja Varne hiše Gorenjske: »Materinski dom na Jesenicah je prvi na Gorenjskem, sicer pa jih je v državi že šest. V materinskem domu ženske lahko ostanejo leto dni, s tem da se aktivno vključujejo v program in razrešujejo svojo situacijo – z iskanjem zaposlitve, stanovanja... Cilj je, da zaživijo samostojno življenje. Pri tem jim nudimo vso pomoč in podporo, seznanimo jih tudi z vsemi pravicami, ki jih imajo, denimo glede denarne pomoči, razveze, ureditve stikov...«

Lep pozdrav!



mag. Vilma Regovc, dipl.soc.del
Vodja Varne hiše Gorenjske

tel: 051/200 083

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Slavica iz članka 12 Jan 2012 11:35

Z dvema mladoletnima otrokoma sem januarja 2011 prišla v Materinskem domu, prej smo bivali v varni hiši. V Materinskem domu smo prišli za uredit nekatere stvari, za katere nam je bila potrebna pomoč. V tem času bivanja v materinskem domu smo dosegli in uredili precej stvari. Otroci so hodili v vrtcu, smo izabrali osebne zdravnike ter zubozdravnike, sem prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Sem zelo ponosna na sebe. Dolgih sedem let nasilja, je bilo zelo težko odločiti se na taj korak,oditi od nasilnika, empak enega dneva eni klic, je spremenio moje življenje in življenje mojih otrok. V Materinskem domu smo najdli mir in sigurnost, pomoč in nasvete strokovnih delavk, te spodbujajo in ti dajo moč za samozavest. Zdaj sem se z otroki šla v najemniškem stanovanju, sem zelo ponosna na sebe in sem zelo zadovoljna z vzgojo svojih otrok.

Slavica

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sova123 14 Feb 2012 23:34

bravo in želim ti vso srečo.Jaz sem na zaćetku te poti in upam,da bom tudi jaz z mojima otrokoma našla mir.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh