
krog
Ni samo fizično nasilje, nasilje. Obstajajo neverjetno spretni psihični mučilni prijemi, ki ti vzdignejo želodec ali pa tvoje telo ob doživljanju le teh nenadzorovano drhti. Snemajo te, tvoj glas, tvojo sliko, tvoj jok, jok otroka. Bojiš se za svoja oblačila, ker moraš naslednji dan v službo, ker je to še edino, kar imaš, da boš lahko preživela sebe in otroka. Odpelje ti avto, laže drugim, da imava kredit, avto pa vozi za svoje neprijavljene dejavnosti. Imaš še kolo. Do službe imaš 30-40 min. Kolo zakleneš na domač vrt tako, da ga vidijo tudi s ceste, da ne bi odpeljal še tega. Ko je temno popoldne, kolo izgine skupaj s ključavnico z zaklenjenega dvorišča. Policija ne more pomagat, ker gre za skupno premoženje. Ni več televizije. Radiatorji ne delajo. Upravlja tvoj klik, vidi in upravlja tvoje denarne prilive. Zase ustvari svoj račun. Vsak dan manjka kos pohištva, opreme, otroške opreme. V stanovanju je mraz, ne dovoli popravila radiatorjev, ko greš z otrokoma v kino, vzame še električni radiator iz otroške sobe. Kot v transu se obrneš k prijateljem, ki lahko to nso, po pomoč. Po njih nasveti podaš prijave na policijo, center. Živiš z bivšim, v upanju, da mine norost in se razdeli skupno premoženje. Greš na banko, nimaš pojma, 20 let je vodil račune. Naredijo nov račun. Vzameš kredit, kupiš staro kripo za 500 eur, registracija je dražja od avta. Nimaš bonusa za registracijo, prenešen je bil na moža. S kripo voziš otroke v šolo, na trening, v trgovino. On kriči na otroke, spremeni se v žival in pravi jim, da so na moji strani. Niso na nobeni strani. Strah te je, strah jih je. Želiš, da se konča. Še vedno ga imaš rad ali tisto, kar je bil. Še bi se mu rad opravičil za odtujenost, ki naju je razdvojila, za dejanja, ki sva si jih naprtila. Nimaš sogovornika.
Potem te vrže v steno s stolom, medtem, ko čakaš, da vrne radiator. Vrže se na stol in sam pokliče policijo, kot da je bil napaden. Sin sliši moj jok. Tudi sin pokliče policijo. Policija mu prepove približevanje. On se pritoži. Gre k zdravniku in kaže poškodbe. Poda ovadbo. Skušaš dopovedati, da se je vrgel na stol in name pod stolom. Policija zasliši hči, sina, naredi zapisnike. Sklenem, da se po njegovi izselitvi zaklenemo v stanovanje. On se odseli v naše drugo skupno stanovanje nad nami. Kadar gre po stopnicah, buta po vratih, češ, da želi stike z otrokoma. Povabi jih na vrt, na borovnice. Čez par minut sta otroka z vrta in prestrašena, da bo ponovno prišel in zazidal stanovanje na dva dela. Ponoči z nečim močno udarja ob pod, ki je meni strop. Zbudim se, tresem se. Želim stran. Odpove naročino za internet, kljub temu, da ga plačujem jaz. Nimam računalnika. Dokumente skrivam v avtu za 500 evrov, ki je napisan na mamo. Pokliče pajka, izpred lastne hiše mi odpeljejo avto. Moj dan je sestavljen iz tresenja, izbuljenih oči, brzenja k odvetnici, vodenja oddelka v službi, njegove e-pošte mojim sodelavcem o mojem vlačugarstvu z direktorji, iskanju nepremičnine na spletu v službi, strahu, da me šefi ne vidijo, da me sodelavci ne spoštujejo, dirki domov, po stopnicah tiho, potiho, da ne sliši, mogoče preži, bo vzel ključ? Kam naj potem grem, prinesla sem si služben računalnik, bo vzel še to? Vmes me toži zaradi psa, češ, da je napadalen, da mu povzroča alergijo, da ga bo spustil ven, če bo na vrtu. Sčasoma tako izmučena, priklopim T2, vedoč, da bom morala stran, kam stran? Vsi pravijo, pojdi stran. Tako sem izmučena in še mi ni jasno. Kaj ne razumejo, da po več kot 20 letih, ne moreš kar stran. Ne moreš kar najti poguma, denarja za vse kar v gospodinjstvu manjka, inevstirat v terapevta, da te končno prepriča, da moraš res stran in se od tam borit naprej za svoje premoženje, preživnino, svojo bit, za preživetje. Nikogar ne biga exel tabela s stroški, ki sem jih računala v primeru najema. Nikogar ne briga, da imam dohodek prevsok, da bi mi vsaj kratkotrajno pomagala država, po drugi strani prenizek za najemnino in vse stroške. Nihče ni rekel, da imam pravico do brezplačne pravne pomoči, ker nihče kljub zapisnikom na csd ni videl v tem nasilja. Pa sta otroka bila vsaj 3x izprašana, pregledali so moje gospodinjstvo, to da oče zanju ne skrbi, ne plačuje preživnine, nas maltretira finančno, psihično, jih ni motiviralo.
Žal mi je, nisem bila biser, oba sva zavozila. Samo tega oblastnega psihičnega, finančnega nasilja si nisem zaslužila, sploh pa ne otroka. Ob tem sem samo enkrat popolnoma zgubila sebe in želela zbežat, pa so mi v fužinski svetovalnici rekli, in hvala jim, da sem mati in mati ne zapusti svojih otrok. Nisem jih zapustila. Z mano so. Komaj jim danes lahko privoščim počitnice. Delam v treh službah kljub dobri plači. Plačujem najemnino, stroške, do svojega premoženja ne morem. Nič nimam od tega. On je zapustil svojo službo. Njegova prijateljica je odprla podjetje, najprej je bil v evidenci brezposelnih, poten na usposabljanju pri njej, zdaj pa mu nakazuje minimalni dohodek. Pomaga mi moja družina, hvala bogu za družino in redke prave prijateljice.
Koliko vas je, ki ste pretepene, brez dohodkov ali službe, nimate nikogar, nimate kam. Najemodajalci vas nočejo prijavit na naslovu, ne dobivate podpore, bivši vam nagaja, ker imate še majhne otroke in vam jih vzame v imenu pravice do stikov, pijani jih vozijo naokoli, stiska v vas v trebuhu, eni izmed vas meri s pištolo v glavo. Vsega tega se zavedam, da imam v bistvu še srečo, vendar mi to ni dovolj. V em času sem sišala toliko izjav, da ne vem več, če smo sploh še normalna družba. Ali ni enako, če te, kot v Iraku, kamenjajo, včasih samo zato ker si ženska. Preveč nam je naloženo. Vse odgovornosti in ker smo nagonsko bolj povezane z otroki, nas trpinčijo na drug način, tega pa dražava hočeš nočeš dovoljuje. Meni sicer ljubi slovenski pisatelj, me je v svojem članku o slovenski materi tako presenetil, med drugim tudi omeja ekonomsko moč, ki jo je dobila ženska in s to močjo še večjo oblast nad moškim. Jaz nočem oblasti, hočem življenje, kjer bom lahko o sebi odločala sama: kateri prašek bom kupila, katero sadje, torbico, koliko bom z otrokoma, do kje bom kolesarila na Vršiču, kakšna bo moja plača.
Ko se tako razpravlja o družinskem zakoniku, bi moralo biti nasilje, ne le fizično, tudi ostalo, obravnavano drugače. Policija bi morala imeti več pristojnosti, zdaj lahko piše le položnice za kršenje javnega reda in miru. Močnejši partner bo verjetno ob razapdu zveze lahko odpeljal vso skupno lastnino, nihče mu nič ne more. Jutri jo lahko proda. Ostala sem brez stroja, sesalca itd. Tudi o csd nimam pozitivnih občutkov. Ker nisem bila tipična žrtev, delovala pa sem precej zmedeno, kar je bila posledica vega trpičenja, sem bila deležna le puhlic o izselitvi,nobenega uporabnega nasveta, nobene psihične podpore. Pišem predvsem o dotični osebi, ostali ljudje na centru so se zdeli korektni in pomirjujoči. Na podlagi enega samega pogovora z drugo osebo na cetru, sem si poiskala terapevtko in tudi otroka vključila v program. Prepričana sem, da bi z družino, kjer so težave, morali delati vsaj 2 osebi.
Center je na podlagi prijav s strani bivšega preverjal, kako ravnam z otrokoma, če sem jih res pustila same, bili pa smo npr skupaj na počitnicah. Še danes se kar naprej zagovarjam. Če se postavim v bran, me bivši prijavi policiji.
V tej drami in lastni neizkušenosti sem bila ranljiva in nase sem pritegnila verjetno še slabšega novega partnerja. Ima probleme z alkoholom. Jasno mu sicer povem, naj tak ne pride. Vse do danes tak ni hodil, danes pa je in zato vam pišem. Moj krog je začaran. Poleg tega omahujem s svojo zgodbo, ki bo tako postala javna, saj se bojim, da se bo bivši v njej prepoznal in me zopet tožil.
Želim zadihati, želim, da se imamo z otrokoma lepo, igramo šah, sprehajamo psa. Danes me je bilo spet strah. Sovražim strah. Delam se, da se ga ne bojim, v resnici me zvija. Da ne bi prišlo do prepira, sem mu dovolila ostati.
Vse to vpliva na moje delo, na moje bivanje v novem okolju z otrokoma. S tem obremenjujem prijatelje in otroke. Izmučena sem. Tožarjenj za preživnino ni konca. Za premoženje se niso niti začela. Za kazenske ovadbe bo trajalo. Čeprav nisem in ne želim biti črnogleda, čeprav si govorim, da je npr lep dan, stisnem otroka k sebi, naredim lep katalog, vse to počasi izgublja smisel. Ne želim si spolnosti. Ne prenesem moških. Sebe pa več ne poznam. Kje bomo jutri, ne vem? Naredila sem korak, preteči pa moram še cel maraton. Mi lahko pomagate?
Potem te vrže v steno s stolom, medtem, ko čakaš, da vrne radiator. Vrže se na stol in sam pokliče policijo, kot da je bil napaden. Sin sliši moj jok. Tudi sin pokliče policijo. Policija mu prepove približevanje. On se pritoži. Gre k zdravniku in kaže poškodbe. Poda ovadbo. Skušaš dopovedati, da se je vrgel na stol in name pod stolom. Policija zasliši hči, sina, naredi zapisnike. Sklenem, da se po njegovi izselitvi zaklenemo v stanovanje. On se odseli v naše drugo skupno stanovanje nad nami. Kadar gre po stopnicah, buta po vratih, češ, da želi stike z otrokoma. Povabi jih na vrt, na borovnice. Čez par minut sta otroka z vrta in prestrašena, da bo ponovno prišel in zazidal stanovanje na dva dela. Ponoči z nečim močno udarja ob pod, ki je meni strop. Zbudim se, tresem se. Želim stran. Odpove naročino za internet, kljub temu, da ga plačujem jaz. Nimam računalnika. Dokumente skrivam v avtu za 500 evrov, ki je napisan na mamo. Pokliče pajka, izpred lastne hiše mi odpeljejo avto. Moj dan je sestavljen iz tresenja, izbuljenih oči, brzenja k odvetnici, vodenja oddelka v službi, njegove e-pošte mojim sodelavcem o mojem vlačugarstvu z direktorji, iskanju nepremičnine na spletu v službi, strahu, da me šefi ne vidijo, da me sodelavci ne spoštujejo, dirki domov, po stopnicah tiho, potiho, da ne sliši, mogoče preži, bo vzel ključ? Kam naj potem grem, prinesla sem si služben računalnik, bo vzel še to? Vmes me toži zaradi psa, češ, da je napadalen, da mu povzroča alergijo, da ga bo spustil ven, če bo na vrtu. Sčasoma tako izmučena, priklopim T2, vedoč, da bom morala stran, kam stran? Vsi pravijo, pojdi stran. Tako sem izmučena in še mi ni jasno. Kaj ne razumejo, da po več kot 20 letih, ne moreš kar stran. Ne moreš kar najti poguma, denarja za vse kar v gospodinjstvu manjka, inevstirat v terapevta, da te končno prepriča, da moraš res stran in se od tam borit naprej za svoje premoženje, preživnino, svojo bit, za preživetje. Nikogar ne biga exel tabela s stroški, ki sem jih računala v primeru najema. Nikogar ne briga, da imam dohodek prevsok, da bi mi vsaj kratkotrajno pomagala država, po drugi strani prenizek za najemnino in vse stroške. Nihče ni rekel, da imam pravico do brezplačne pravne pomoči, ker nihče kljub zapisnikom na csd ni videl v tem nasilja. Pa sta otroka bila vsaj 3x izprašana, pregledali so moje gospodinjstvo, to da oče zanju ne skrbi, ne plačuje preživnine, nas maltretira finančno, psihično, jih ni motiviralo.
Žal mi je, nisem bila biser, oba sva zavozila. Samo tega oblastnega psihičnega, finančnega nasilja si nisem zaslužila, sploh pa ne otroka. Ob tem sem samo enkrat popolnoma zgubila sebe in želela zbežat, pa so mi v fužinski svetovalnici rekli, in hvala jim, da sem mati in mati ne zapusti svojih otrok. Nisem jih zapustila. Z mano so. Komaj jim danes lahko privoščim počitnice. Delam v treh službah kljub dobri plači. Plačujem najemnino, stroške, do svojega premoženja ne morem. Nič nimam od tega. On je zapustil svojo službo. Njegova prijateljica je odprla podjetje, najprej je bil v evidenci brezposelnih, poten na usposabljanju pri njej, zdaj pa mu nakazuje minimalni dohodek. Pomaga mi moja družina, hvala bogu za družino in redke prave prijateljice.
Koliko vas je, ki ste pretepene, brez dohodkov ali službe, nimate nikogar, nimate kam. Najemodajalci vas nočejo prijavit na naslovu, ne dobivate podpore, bivši vam nagaja, ker imate še majhne otroke in vam jih vzame v imenu pravice do stikov, pijani jih vozijo naokoli, stiska v vas v trebuhu, eni izmed vas meri s pištolo v glavo. Vsega tega se zavedam, da imam v bistvu še srečo, vendar mi to ni dovolj. V em času sem sišala toliko izjav, da ne vem več, če smo sploh še normalna družba. Ali ni enako, če te, kot v Iraku, kamenjajo, včasih samo zato ker si ženska. Preveč nam je naloženo. Vse odgovornosti in ker smo nagonsko bolj povezane z otroki, nas trpinčijo na drug način, tega pa dražava hočeš nočeš dovoljuje. Meni sicer ljubi slovenski pisatelj, me je v svojem članku o slovenski materi tako presenetil, med drugim tudi omeja ekonomsko moč, ki jo je dobila ženska in s to močjo še večjo oblast nad moškim. Jaz nočem oblasti, hočem življenje, kjer bom lahko o sebi odločala sama: kateri prašek bom kupila, katero sadje, torbico, koliko bom z otrokoma, do kje bom kolesarila na Vršiču, kakšna bo moja plača.
Ko se tako razpravlja o družinskem zakoniku, bi moralo biti nasilje, ne le fizično, tudi ostalo, obravnavano drugače. Policija bi morala imeti več pristojnosti, zdaj lahko piše le položnice za kršenje javnega reda in miru. Močnejši partner bo verjetno ob razapdu zveze lahko odpeljal vso skupno lastnino, nihče mu nič ne more. Jutri jo lahko proda. Ostala sem brez stroja, sesalca itd. Tudi o csd nimam pozitivnih občutkov. Ker nisem bila tipična žrtev, delovala pa sem precej zmedeno, kar je bila posledica vega trpičenja, sem bila deležna le puhlic o izselitvi,nobenega uporabnega nasveta, nobene psihične podpore. Pišem predvsem o dotični osebi, ostali ljudje na centru so se zdeli korektni in pomirjujoči. Na podlagi enega samega pogovora z drugo osebo na cetru, sem si poiskala terapevtko in tudi otroka vključila v program. Prepričana sem, da bi z družino, kjer so težave, morali delati vsaj 2 osebi.
Center je na podlagi prijav s strani bivšega preverjal, kako ravnam z otrokoma, če sem jih res pustila same, bili pa smo npr skupaj na počitnicah. Še danes se kar naprej zagovarjam. Če se postavim v bran, me bivši prijavi policiji.
V tej drami in lastni neizkušenosti sem bila ranljiva in nase sem pritegnila verjetno še slabšega novega partnerja. Ima probleme z alkoholom. Jasno mu sicer povem, naj tak ne pride. Vse do danes tak ni hodil, danes pa je in zato vam pišem. Moj krog je začaran. Poleg tega omahujem s svojo zgodbo, ki bo tako postala javna, saj se bojim, da se bo bivši v njej prepoznal in me zopet tožil.
Želim zadihati, želim, da se imamo z otrokoma lepo, igramo šah, sprehajamo psa. Danes me je bilo spet strah. Sovražim strah. Delam se, da se ga ne bojim, v resnici me zvija. Da ne bi prišlo do prepira, sem mu dovolila ostati.
Vse to vpliva na moje delo, na moje bivanje v novem okolju z otrokoma. S tem obremenjujem prijatelje in otroke. Izmučena sem. Tožarjenj za preživnino ni konca. Za premoženje se niso niti začela. Za kazenske ovadbe bo trajalo. Čeprav nisem in ne želim biti črnogleda, čeprav si govorim, da je npr lep dan, stisnem otroka k sebi, naredim lep katalog, vse to počasi izgublja smisel. Ne želim si spolnosti. Ne prenesem moških. Sebe pa več ne poznam. Kje bomo jutri, ne vem? Naredila sem korak, preteči pa moram še cel maraton. Mi lahko pomagate?