Med.Over.Net

Varna hiša

Izpovedi žensk z izkušnjo nasilja in zgodbe otrok, ki so z njimi šli po tej pot. Svetovalke iz Varne hiše vam strokovno svetujejo, kako krog nasilja prekiniti in katere so mogoče poti iz njega.

strah

Default avatar

krog

Ni samo fizično nasilje, nasilje. Obstajajo neverjetno spretni psihični mučilni prijemi, ki ti vzdignejo želodec ali pa tvoje telo ob doživljanju le teh nenadzorovano drhti. Snemajo te, tvoj glas, tvojo sliko, tvoj jok, jok otroka. Bojiš se za svoja oblačila, ker moraš naslednji dan v službo, ker je to še edino, kar imaš, da boš lahko preživela sebe in otroka. Odpelje ti avto, laže drugim, da imava kredit, avto pa vozi za svoje neprijavljene dejavnosti. Imaš še kolo. Do službe imaš 30-40 min. Kolo zakleneš na domač vrt tako, da ga vidijo tudi s ceste, da ne bi odpeljal še tega. Ko je temno popoldne, kolo izgine skupaj s ključavnico z zaklenjenega dvorišča. Policija ne more pomagat, ker gre za skupno premoženje. Ni več televizije. Radiatorji ne delajo. Upravlja tvoj klik, vidi in upravlja tvoje denarne prilive. Zase ustvari svoj račun. Vsak dan manjka kos pohištva, opreme, otroške opreme. V stanovanju je mraz, ne dovoli popravila radiatorjev, ko greš z otrokoma v kino, vzame še električni radiator iz otroške sobe. Kot v transu se obrneš k prijateljem, ki lahko to nso, po pomoč. Po njih nasveti podaš prijave na policijo, center. Živiš z bivšim, v upanju, da mine norost in se razdeli skupno premoženje. Greš na banko, nimaš pojma, 20 let je vodil račune. Naredijo nov račun. Vzameš kredit, kupiš staro kripo za 500 eur, registracija je dražja od avta. Nimaš bonusa za registracijo, prenešen je bil na moža. S kripo voziš otroke v šolo, na trening, v trgovino. On kriči na otroke, spremeni se v žival in pravi jim, da so na moji strani. Niso na nobeni strani. Strah te je, strah jih je. Želiš, da se konča. Še vedno ga imaš rad ali tisto, kar je bil. Še bi se mu rad opravičil za odtujenost, ki naju je razdvojila, za dejanja, ki sva si jih naprtila. Nimaš sogovornika.
Potem te vrže v steno s stolom, medtem, ko čakaš, da vrne radiator. Vrže se na stol in sam pokliče policijo, kot da je bil napaden. Sin sliši moj jok. Tudi sin pokliče policijo. Policija mu prepove približevanje. On se pritoži. Gre k zdravniku in kaže poškodbe. Poda ovadbo. Skušaš dopovedati, da se je vrgel na stol in name pod stolom. Policija zasliši hči, sina, naredi zapisnike. Sklenem, da se po njegovi izselitvi zaklenemo v stanovanje. On se odseli v naše drugo skupno stanovanje nad nami. Kadar gre po stopnicah, buta po vratih, češ, da želi stike z otrokoma. Povabi jih na vrt, na borovnice. Čez par minut sta otroka z vrta in prestrašena, da bo ponovno prišel in zazidal stanovanje na dva dela. Ponoči z nečim močno udarja ob pod, ki je meni strop. Zbudim se, tresem se. Želim stran. Odpove naročino za internet, kljub temu, da ga plačujem jaz. Nimam računalnika. Dokumente skrivam v avtu za 500 evrov, ki je napisan na mamo. Pokliče pajka, izpred lastne hiše mi odpeljejo avto. Moj dan je sestavljen iz tresenja, izbuljenih oči, brzenja k odvetnici, vodenja oddelka v službi, njegove e-pošte mojim sodelavcem o mojem vlačugarstvu z direktorji, iskanju nepremičnine na spletu v službi, strahu, da me šefi ne vidijo, da me sodelavci ne spoštujejo, dirki domov, po stopnicah tiho, potiho, da ne sliši, mogoče preži, bo vzel ključ? Kam naj potem grem, prinesla sem si služben računalnik, bo vzel še to? Vmes me toži zaradi psa, češ, da je napadalen, da mu povzroča alergijo, da ga bo spustil ven, če bo na vrtu. Sčasoma tako izmučena, priklopim T2, vedoč, da bom morala stran, kam stran? Vsi pravijo, pojdi stran. Tako sem izmučena in še mi ni jasno. Kaj ne razumejo, da po več kot 20 letih, ne moreš kar stran. Ne moreš kar najti poguma, denarja za vse kar v gospodinjstvu manjka, inevstirat v terapevta, da te končno prepriča, da moraš res stran in se od tam borit naprej za svoje premoženje, preživnino, svojo bit, za preživetje. Nikogar ne biga exel tabela s stroški, ki sem jih računala v primeru najema. Nikogar ne briga, da imam dohodek prevsok, da bi mi vsaj kratkotrajno pomagala država, po drugi strani prenizek za najemnino in vse stroške. Nihče ni rekel, da imam pravico do brezplačne pravne pomoči, ker nihče kljub zapisnikom na csd ni videl v tem nasilja. Pa sta otroka bila vsaj 3x izprašana, pregledali so moje gospodinjstvo, to da oče zanju ne skrbi, ne plačuje preživnine, nas maltretira finančno, psihično, jih ni motiviralo.
Žal mi je, nisem bila biser, oba sva zavozila. Samo tega oblastnega psihičnega, finančnega nasilja si nisem zaslužila, sploh pa ne otroka. Ob tem sem samo enkrat popolnoma zgubila sebe in želela zbežat, pa so mi v fužinski svetovalnici rekli, in hvala jim, da sem mati in mati ne zapusti svojih otrok. Nisem jih zapustila. Z mano so. Komaj jim danes lahko privoščim počitnice. Delam v treh službah kljub dobri plači. Plačujem najemnino, stroške, do svojega premoženja ne morem. Nič nimam od tega. On je zapustil svojo službo. Njegova prijateljica je odprla podjetje, najprej je bil v evidenci brezposelnih, poten na usposabljanju pri njej, zdaj pa mu nakazuje minimalni dohodek. Pomaga mi moja družina, hvala bogu za družino in redke prave prijateljice.
Koliko vas je, ki ste pretepene, brez dohodkov ali službe, nimate nikogar, nimate kam. Najemodajalci vas nočejo prijavit na naslovu, ne dobivate podpore, bivši vam nagaja, ker imate še majhne otroke in vam jih vzame v imenu pravice do stikov, pijani jih vozijo naokoli, stiska v vas v trebuhu, eni izmed vas meri s pištolo v glavo. Vsega tega se zavedam, da imam v bistvu še srečo, vendar mi to ni dovolj. V em času sem sišala toliko izjav, da ne vem več, če smo sploh še normalna družba. Ali ni enako, če te, kot v Iraku, kamenjajo, včasih samo zato ker si ženska. Preveč nam je naloženo. Vse odgovornosti in ker smo nagonsko bolj povezane z otroki, nas trpinčijo na drug način, tega pa dražava hočeš nočeš dovoljuje. Meni sicer ljubi slovenski pisatelj, me je v svojem članku o slovenski materi tako presenetil, med drugim tudi omeja ekonomsko moč, ki jo je dobila ženska in s to močjo še večjo oblast nad moškim. Jaz nočem oblasti, hočem življenje, kjer bom lahko o sebi odločala sama: kateri prašek bom kupila, katero sadje, torbico, koliko bom z otrokoma, do kje bom kolesarila na Vršiču, kakšna bo moja plača.
Ko se tako razpravlja o družinskem zakoniku, bi moralo biti nasilje, ne le fizično, tudi ostalo, obravnavano drugače. Policija bi morala imeti več pristojnosti, zdaj lahko piše le položnice za kršenje javnega reda in miru. Močnejši partner bo verjetno ob razapdu zveze lahko odpeljal vso skupno lastnino, nihče mu nič ne more. Jutri jo lahko proda. Ostala sem brez stroja, sesalca itd. Tudi o csd nimam pozitivnih občutkov. Ker nisem bila tipična žrtev, delovala pa sem precej zmedeno, kar je bila posledica vega trpičenja, sem bila deležna le puhlic o izselitvi,nobenega uporabnega nasveta, nobene psihične podpore. Pišem predvsem o dotični osebi, ostali ljudje na centru so se zdeli korektni in pomirjujoči. Na podlagi enega samega pogovora z drugo osebo na cetru, sem si poiskala terapevtko in tudi otroka vključila v program. Prepričana sem, da bi z družino, kjer so težave, morali delati vsaj 2 osebi.
Center je na podlagi prijav s strani bivšega preverjal, kako ravnam z otrokoma, če sem jih res pustila same, bili pa smo npr skupaj na počitnicah. Še danes se kar naprej zagovarjam. Če se postavim v bran, me bivši prijavi policiji.

V tej drami in lastni neizkušenosti sem bila ranljiva in nase sem pritegnila verjetno še slabšega novega partnerja. Ima probleme z alkoholom. Jasno mu sicer povem, naj tak ne pride. Vse do danes tak ni hodil, danes pa je in zato vam pišem. Moj krog je začaran. Poleg tega omahujem s svojo zgodbo, ki bo tako postala javna, saj se bojim, da se bo bivši v njej prepoznal in me zopet tožil.
Želim zadihati, želim, da se imamo z otrokoma lepo, igramo šah, sprehajamo psa. Danes me je bilo spet strah. Sovražim strah. Delam se, da se ga ne bojim, v resnici me zvija. Da ne bi prišlo do prepira, sem mu dovolila ostati.
Vse to vpliva na moje delo, na moje bivanje v novem okolju z otrokoma. S tem obremenjujem prijatelje in otroke. Izmučena sem. Tožarjenj za preživnino ni konca. Za premoženje se niso niti začela. Za kazenske ovadbe bo trajalo. Čeprav nisem in ne želim biti črnogleda, čeprav si govorim, da je npr lep dan, stisnem otroka k sebi, naredim lep katalog, vse to počasi izgublja smisel. Ne želim si spolnosti. Ne prenesem moških. Sebe pa več ne poznam. Kje bomo jutri, ne vem? Naredila sem korak, preteči pa moram še cel maraton. Mi lahko pomagate?
Default avatar

Mary3

Pozdravljena,

kar zgrozila sem se ob branju Vašega prispevka. Koliko poguma, vztrajnosti in močne volje morate imeti, da lahko vse to prenašate. Verjamem, da to sedaj nič ne pomeni, a vem, da bi se velika večina ljudi na Vašem mestu zlomila. Čestitam Vam za pogum, da ste življenje vzeli v svoje roke in se odselili ter poskrbeli za otroka. Na srce pa Vam polagam tudi to: ne pozabite ob vsem tem poskrbeti tudi zase, tudi Vi potrebujete nekoga, kateremu se lahko izpoveste, ki vam lahko nudi vsaj moralno podporo. ne bojte se prositi tudi za finančno podporo, to ni nič sramotnega. Poskrbite zase, privoščite si nekaj, kar Vas veseli, pojdite ven, v naravo. Res je potrebno, da poskrbite za svoje zdravje, da ne bo prepozno in predvsem vedite, da ste naredili pravilno in da ste močna ženska.

Želim vam veliko sreče vnaprej in upam, da bo tudi za vašo družino posijalo sonce.
Default avatar

Mateja D.

V vaših besedah čutim ogromno, jekleno moč. Neverjetna ste gospa, prava bojevnica, občudovanja vredna v čisto nič zavidljivi življenjski situaciji. Kako naj vam pomagamo?! Bi vam mogoče pomagalo, da se dogovorimo za osebno srečanje? Če mislite, da bi vam osebni pogovor z nami pomagal, nas prosim pokličite na naš telefon 051/200-083, da se dogovorimo. V družbi vladajo različna prepričanja in verovanja zakaj se nam dogajajo hude, slabe stvari. Naj jih nekaj naštejem, npr.: da bi se iz njih nekaj novega naučili in s tem, zaživeli srečno življenje; da bi našli pot do svojega srca in zaživeli v vsej polnosti življenja; da se nam travme dogajajo ker imamo v sebi neko potlačeno travmo in ta privablja nove enake dogodke z namenom, da bi se potlačena energija lahko osvobodila; …Ne vem v kaj verjamete vi in kako gledate na življenje. Upam, da verjamete, da ima življenje svoj smisel; da ima tudi vaša trenutna življenjska situacija, čeprav je močno boleča svoj smisel in namen in da boste iz nje sestopili kot nova oseba( pa če se vam zdi to ta trenutek še tako nemogoče in nepredstavljivo), ki bo močnejša, srečnejša. Če verjamete, da nam življenje naloži le toliko kolikor lahko prenesemo in upam, da verjamete, potem si recite in to večkrat na dan, da ste močna, pogumna oseb, da hodite po poti, ki je prava za vas in da bo vsega hudega slej ko prej konec. Takrat ko začnemo obupavati, ko smo prepričani, da ne zmoremo več, takrat imamo še vedno velik zalogaj moči, potencial znotraj sebe, ki čaka, da ga aktiviramo. Vem, da boli, vem, da je obupno, da ste izmučeni…..In žal, žal, žal mi je, da to doživljate. Dobro se mi zdi, saj tako sem razbrala iz vašega pisanja, da hodite tako vi kot otroci k terapevtu. Nujno potrebni so prijatelji oz. ljudje, ki vam stojijo ob strani in tudi te imate. Ne obremenjujte se s tem koliko jih obremenjujete, zdaj jih pač potrebujete več kot ste jih in kaj veste mogoče jim boste v prihodnosti vrnili oz. ste jim že preteklosti veliko nudili. Imate krizno situacijo in rabite vse vire podpore, ki si jih lahko pridobite. Lahko vam še povem kaj meni osebno pomaga kadar sem v hudem stresu: telesna aktivnost, obisk homeopatke, gibanje na svežem zraku, pogovor s prijateljico, branje spodbudnih knjig ter meditacija. Predvsem vedno znova ozaveščanje, da bo tudi to minilo ter da ima vse svoj smisel. Upam, da me razumete in da vas nisem razočarala s svojimi besedami. Verjamem vam, da vam je hudo, obupno, pa vendar tudi verjamem, da boste zmogla iti iz tega ven, s pomočjo drugih. Pomembno je, da veste kaj si želite, kaj je dobro za vas in otroke, kaj je realno in možno ter da temu sledite ter pri tem uporabljate strokovno pomoč, lahko tudi našo.
Mateja Debeljak
Default avatar

MilenaŠ

Kaj strah naredi v nas! Popolnoma nas ohromi. Ne moremo dihat, ne moremo misliti, ne moremo jesti…srce nam razbija, roke se nam potijo, tresemo se, v trebuhu nas črviči…skratka psihično in fizično imamo občutek totalne nemoči! Težko se opiše z besedami, kajne? In ob vseh teh občutkih in reakcijah naj bi normalno funkcionirali, hodili v službo, skrbeli za otroke, za gospodinjstvo…pa še za sebe ne moremo. A zmoremo!
Dokaz ste vi sama! Že s tem, ko ste se usedli in napisali svojo težko življenjsko zgodbo in jo poslali na naš forum, ste naredili korak v premagovanju strahu. A korake ste delali že prej. Odšli ste od moža, ki vas je uničeval. Pa ne samo vas, tudi vajine otroke. Začela ste postopke na sodišču in na centru za socialno delo, ki so za vas boleči in kar je še huje, dolgotrajni. To je proces za katerega se včasih res zdi, da ga ne bo nikoli konec. A vsaka stvar se enkrat zaključi in tudi to se bo. Verjemite.
Med tem časom pa predvsem skrbite za sebe. Poslušajte se. Sama v sebi čutite kdaj delate tisto kar vam ne ustreza, kar nočete v življenju, kar bi rada spremenila,…in takrat se pojavi ponovno nemoč, predvsem pa strah. Zberite moč in se uprite. Naučite se reči NE. Rekli boste saj poskušam pa ne gre. Samo vztrajajte in ko vam enkrat uspe, sama sebe »nagradite« s tistim kar imate radi. Mogoče je to obisk frizerja, mogoče je to nakup parfuma…kar koli. In dva krat vam bo dobro. Prvič ker ste zmogla reči ne in drugič ker ste si privoščila nekaj zase.
In če vam ne bo vedno uspelo, nič zato. V življenju je toliko situacija, da lahko »vadimo in vadimo« še pa še. Zelo pozitivno je, da ste poiskala ustrezno strokovno pomoč. Sama ugotavljate, da je bil to korak v pravo smer. Imejte stike in pogovore še naprej. Tudi tukaj se stvari ne spremenijo čez noč. Delo na sebi, na prepoznavanju napak je tudi dolgotrajen in zelo naporen proces.
Predvsem pa spoštovana pogumna gospa. Imejte stike s prijatelji, s sorodniki, sodelavci, ki vam stojijo ob strani, ki vam želijo pomagati, ki vas spodbujajo,bodrijo, tolažijo, pa tudi kako drugače pomagajo. Obkrožajo vas naj pozitivni ljudje. Ostalih se otresite.
Korajžno najprej in NE ozirajte se nazaj! SREČNO.
Lep pozdrav,

Milena, strokovna delavka v VHG
Default avatar

natina

Enako zgodbo sem sama preživljala.Če te želi moški uničiti bo to tudi naredil...načrtno , dolgoročno vse v svojem interesu.Tu spadajo podtikanja , lažne ovadbe , odnašanje stvari iz hiše , obrekovanje in na koncu sodišče in delitev premoženja.
Default avatar

Pogum

Draga gospa,
čutiti je, da imate toliko poguma v sebi, da lahko vse to prenašate in preživite.
Mislim pa, da imate še več poguma v sebi, da temu naredite konec.

Strah je navidezna reč, ki nas ohromi in onemogoči, da bi bili pomirjeni sami s seboj. Ko pa se začne človek zoperstavljati strahu, ne tako da se krega s povzročiteljem ali se skriva pred povzročiteljem, ali pa da prenaša njegovo ustrahovanje, temveč tako, da dovoli lastni duši, da pride ven in si dovoli željo po mirnem življenju. Ko se boste usmerila v iskanje rešitev, ker enostavno ne želite več tako živeti, se bodo zadeve obrnile na boljše. Ne gasite ogenj, temveč premislite in začnite delati v smeri dolgoročnih rešitev. Trenutno gasite ogenj, kar je seveda prav in razumljivo. Če pa želite za vselej narediti konec potem bo treba postaviti nove cilje - dolgoročne, se usmeriti v drugačne aktivnosti. Govorim iz lastnih izkušenj. In takrat, ko se boste tako usmerila, takrat ne boste potrebovala ne prijateljev in ne nobenega, da vam pomaga. Takrat boste sama toliko močna, da bodo drugi vas prosili za pomoč.

Recept, ki je mene rešil:
- znotraj sebe narediti konec. Odločiti se, da tako ne boste več živeli.
- raziskati vse možne rešitve. Obrnite se na inštitucije in ne dovolite, da vas mine, ko vam prvič zaprejo vrata pred nosom. Najdla se bo ena oseba, ki vam bo pomagala. Ne obupajte. Ko vam nekdo zapre vrata ali vas zavrne, še močneje iščite naprej. Ne dovolite, da vas ustavijo.

Jaz sem si sama rekla, da raje umrem kot da še naprej tako živim. In takrat se je naredil premik, takrat se je v meni nekaj naredilo - umrl je strah v meni.

Pa še eden, mogoče smešen nasvet, vendar učinkovit: Naredite tisto česar vas je najbolj strah, ker boste zagotovo umrli od strahu! Če si želite storilcu povedati v obraz kako je grd ipd. to naredite. Na način kakršen vam ustreza v določenem trenutku. Naredite tisto kar potrebujete, jočite, kričite, smejite se, vržite stol v steno......ne ozirajte se na druge. Poskrbite samo to, da ne boste sebe ali koga drugega poškodovali. Meni se je neštetokrat zgodilo, da sem se peljala z valkom ali z busom, ali pa sem bila nekje v centru mesta, nakar se mi je kar vsulo. Začela sem jokati. Prvič, drugič sem naredila vse, da sem prenehala jokati oziroma si nisem niti dovolila, da sem začela. Sedaj pa enostavno jočem in me boli kdo me gleda in kaj si kdo misli. Ko pride tisti trenutek da se moram zjokat, se zjočem ne glede na to kje sem in kdo gleda.

Mene je držalo pokonci ravno to, da sem si sama rekla, da tako ne bom več živela. Naredila bom tisto kar želim in je prav zame, pa četudi se sesuje svet in bom izgubila vse prijatelje, družino ipd. (Meni so tudi obrnili hrbet vsi, ko se je meni dogajalo to kar se je) - pa sem preživela. In vsi, ki smo imeli podobne težave kot vi smo preživeli in danes živimo tako kot si sami želimo in zaslužimo! Človeka dostojno življenje!

Javi te se in delite svojo zgodbo z nami. Mogoče vas ne moremo objeti, ko potrebujete objem, vas pa bomo zagotovo poslušali in z nasveti in dobro voljo upajmo vam tudi dali upanje in moč, da vztrajate in dobite to kar zaslužite - samo najboljše!
cron