Med.Over.Net

Varna hiša

Izpovedi žensk z izkušnjo nasilja in zgodbe otrok, ki so z njimi šli po tej pot. Svetovalke iz Varne hiše vam strokovno svetujejo, kako krog nasilja prekiniti in katere so mogoče poti iz njega.

Zgodbi dveh žensk

Default avatar

Vilma R.

Že pred časom je bila v Gorenjskem Glasu objavljena pripoved dveh žensk. Z njima se je pogovarjala novinarka Urša Peternel:

Jožica, stara okrog šestdeset let, in Mateja, stara nekaj čez trideset let. Obe urejeni, simpatični in zgovorni ženski. Danes… Nekoč pa – strti lupini, zaprti v začarani krog nasilja...

Tako Jožica kot Mateja sta našli zatočišče pred nasiljem v Varni hiši Gorenjske in obe sta z veliko poguma in življenjske volje našli pot v novo življenje brez nasilja. Naj njuna zgodba spodbudi vse, ki trpijo nasilje, da se zavedo, da nihče nima pravice izvajati nasilja nad njimi in da obstaja boljše, mirnejše in svobodno življenje – brez nasilja.


Jožičina zgodba

»Moja življenjska zgodba, moja kalvarija, polna nasilja, alkohola, strahotnih ponižanj, je trajala dobrih trideset let. Kako se je začelo? Že prav zgodaj, pravzaprav, nato pa se je samo stopnjevalo, stopnjevalo… Ves čas upaš, verjameš, da se ljudje spreminjajo, hkrati pa nimaš moči, da bi se odzval, da bi rekel NE nasilju. Pred tridesetimi leti tudi institucije niso delovale tako kot danes in neštetokrat sem bila pri socialni delavki, a reagiral ni nihče… Niti zdravnik, niti policija – pravzaprav se mi je zdelo, da so kar pajdaši - pri popivanju…Najbolj pa me je bolelo zaradi otrok. A potem sčasoma otopiš, te stvari pustiš v sebi, ne vidiš nobenega izhoda. Nasilje pa kar traja, traja… In nazadnje se zapreš kot školjka v lupino, iščeš uteho v delu… A to ni življenje, to je životarjenje…« Medtem so otroci odrasli, a življenje, polno nasilja, je zaznamovalo tudi njih. Potem pa, po več tridesetih letih življenja v nenehnem strahu, se je v Jožici nekaj prelomilo…

Matejina zgodba

»Pri nas se je nasilje začelo lani novembra. Psihično, verbalno nasilje, neznosno ljubosumje. To se je samo še stopnjevalo in konec maja se je odločil, da ne bom več hodila delat. Nenehno me je sledil, nadziral in mi na vsak način hotel dokazati, da imam drugega moškega. En dan je bil poln vpitja, potem je sledil dan, poln tišine, ko sploh ni spregovoril. Potem pa je bila letos poleti hčerka na morju in v ponedeljek zvečer je malo spil, 'za pogum' in spet začel z zelo visokim tonom s svojimi očitki. Običajno nisem bila tiho in sem odgovarjala na njegove nesmiselne obtožbe, tokrat pa sem ga ignorirala. Legla sem v posteljo, prišel je za mano in me nenadoma začel daviti. Usedel se mi je čez noge, z eno roko mi stisnil roki in me začel bunkati… Po ne vem koliko časa se je naveličal in odšel.« A čez čas se je vrnil – s pištolo… Uperil je v Matejo in sprožil… K sreči je za nekaj centimetrov zgrešil. Nato je pobegnil in našla ga je šele policija s psi… Tudi v Mateji se je tisti trenutek nekaj prelomilo…

Zatočišče – varna hiša

»Ženske v povprečju trpijo nasilje enajst let,« pravi Vilma Regovc, vodja Varne hiše Gorenjske, hiše, ki je namenjena ženskam, žrtvam nasilja. Varna hiša deluje na tajni lokaciji, v zadnjih šestih letih in pol pa so v njej nudili začasno zatočišče pred nasiljem 330 ženskam z otroki. »V varno hišo sprejemamo ženske in otroke, ki doživljajo kakršnokoli obliko nasilja v krogu svoje družine. Nudimo jim varen prostor in psihosocialno podporo in pomoč, « pojasnjuje Vilma Regovc. V varni hiši sta našli zatočišče tako Jožica kot Mateja. Jožica je v njej ostala leto dni (to je najdaljši možni čas bivanja v varni hiši), Mateja pet mesecev. »Ko sem prišla v varno hišo, dolgo časa sploh nisem mogla komunicirati. A strokovne delavke znajo najti poti, da se začneš počasi odpirati in tisto gnusno zadevo začneš metati ven iz sebe…« se spominja Jožica. Tudi Mateja pravi, da je najprej samo spala… Nato pa se je dokaj hitro odprla in začela predelovati svojo izkušnjo. »Po desetkrat, petnajstkrat na dan sem povedala svojo zgodbo. K sreči imam dokaj široko socialno mrežo prijateljev in na začetku sem bila tudi po štiri ure na telefonu in pripovedovala, kaj se je zgodilo. Tako sem predelala travme, tudi pištolo pred sabo…« Vilma Regovc ob tem pravi: »Ko ženska pride k nam, najprej potrebuje le mir. Mir, počitek, da se dobro naspi… Šele nato sledi pogovor…« Če pride ženska z otroki, jih začasno prešolajo na najbližjo šolo, ženska, če je le možno, še naprej hodi v službo, veliko delajo tudi na ohranjanju ali ponovnem vzpostavljanju socialne mreže. Skratka, v času bivanja v varni hiši ženski pomagajo, da se znova postavi na noge in si uredi razmere za nadaljnje življenje. »Ženske pripravljamo na življenje izven varne hiše – da so sposobne samostojno živeti,« pravi Regovčeva. Žal pa ugotavlja, da mnoge ženske ne poznajo varne hiše in imajo pred prihodom velike strahove. A ti se ob prihodu vedno razblinijo. »Bilo je, kot bi prišla k prijateljem,« o tem pravi Jožica. Kot dodaja, po tako dolgotrajni kalvariji, kot jo je doživljala sama, brez strokovne pomoči ne bi šlo. Tudi Vilma Regovc na osnovni izkušenj ugotavlja, da ženska brez pomoči ne more prekiniti začaranega kroga nasilja. »Ženska živi s človekom, ki mu je verjela zaupala, z njim imela otroke, si ustvarjala premoženje. Zato je odhod vedno zelo težak in statistika tudi kaže, da se trideset odstotkov žensk iz varne hiše vrne nazaj k nasilnežu. Za nekatere je to morda neuspeh, a sama na to gledam drugače. Z bivanjem v varni hiši, četudi je bilo kratkotrajno, je ženska pridobila na svoji samozavesti, se je okrepila, spoznala, da je nasilje kaznivo in da ga ne sme dovoliti. Niti fizičnega niti psihičnega niti ekonomskega… Nenazadnje pa se pri nas odpočije, se odmakne, pride k sebi. Obenem pa ve, kam se lahko obrne, če bi nasilje ponovno doživela,« pravi Regovčeva. Kot dodaja, statistika celo kaže, da ženska sedemkrat odide od nasilneža preden dokončno spozna, da se ni spremenil… »On vedno skuša dobiti stik z njo, jo prosi, prepričuje, obljublja, da ne bo več tako ravnal, da se bo šel zdravit. In ženska običajno reče: Želim mu dati še eno priložnost. To je odločitev ženske in ne moreš je ustaviti. V varno hišo namreč pride prostovoljno in prostovoljno tudi odide…« Zanimivo je, da so pogosto prav otroci tisti, ki spodbudijo mamo, da odide. »Kar nekaj primerov smo imeli, ko je bil otrok pobudnik, da sta odšla od nasilnega očeta. Dejstvo je, da nasilje, če se dogaja med dvema odraslima osebama, še kako doživlja tudi otrok,« pravi Regovčeva. Temu iz lastne izkušnje pritrjuje tudi Mateja. »Hčerka je vedno vedela, da sem bila drugačna, da je nekaj narobe. Otroci nas znajo bolje 'prebrati', kot si mislimo.«

Nova pot

Jožica in Mateja sta z veliko poguma in življenjske volje našli novo, svetlejšo pot. Jožica je bivšemu možu jasno dala vedeti, da z njim noče imeti nobenega opravka več. Po letu dni bivanja v varni hiši in poldrugem letu bivanja v najemniškem stanovanju zdaj spet živi v svoji hiši. »Bila je težka borba in še se borim. A živim, diham! In to je bistvo. Vsak trenutek sem vesela, da ga živim, in čeprav nisem več najmlajša, se mi zdi, da je še toliko stvari, ki bi jih rada doživela. Ogromno življenja sem zamudila, nisem izgubila le svobode, temveč mi je odvzel tudi identiteto. A dostojanstvo se je vrnilo…«
Tudi Mateja si je uredila življenje, v kratkem s hčerko zapuščata varno hišo in se vračata domov. Usoda je hotela, da je njen nekdanji izvenzakonski partner medtem zaradi hude bolezni umrl. In kaj bi rekli drugim ženskam, ki doživljajo nasilje? Jožica: »Ženske, dvignite se! Ne dovolite, da vam nekdo uničuje življenje! Poiščite pomoč in skupaj boste našli pravo, lepšo pot!« Mateja pa dodaja: »Ob prvem udarcu je treba reagirati! Nasilni odnos se razvija postopoma, počasi te zapira v svoj prostor. In tega ne dopuščajte, postavite se zase!«
Vilma Regovc pa pravi: »Najbolj sem zadovoljna, ko vidim, da je ženska pri nas okrevala od vsega hudega, da po letih in letih zasramovanja in podcenjevanja spet najde samo sebe, da se osvobodi in spozna, da nekaj zmore. In spet začne ŽIVETI.«
Lep pozdrav!



mag. Vilma Regovc, dipl.soc.del
Vodja Varne hiše Gorenjske

tel: 051/200 083