Tako sem žalosten in čisto na konci, da bom verjetno kar konec naredil s sabo.

Kaj se mi je zgodilo?

Smo družina in z ženo imava 4 otroke, od katerih je najstarejši star 10 let. Smo zelo revna družina, kar nas ni sram povedati. V sredo pa se je moji ženi kar nekaj utrgalo v glavi. Dopoldne je bila na enem sestanku, ko je prišla nazaj je vzela najmlajšo in rekla, da gre malo ven. Ostali otroci so bili že na igrišču. Ker jih kar nekaj časa ni bilo nazaj (to zanjo ni značilno) sem šel malo preverit kje so otroci. Nikjer ni bilo nobenega. Dva sosedova fanta sta dejala, da so se odpeljali s taksijem, kam pa ne vedo. Takoj drugi dan sem klical na CSD, kjer so trdili, da nič ne vedo. Pri njih je ni bilo. Šele po 5-ih klicih so mi povedali, da je odšla v varno hišo. ŠOK! Povedal sem jim, da ni bilo nobenega nasilja v družini. Na to so mi na CSD samo odgovorili, da vedo, vendar si je zaželela malo v varno hišo.

Šel sem še v šolo, da preverim, če so prišli po spričevala, a so bila spričevala po koncu pouka še vedno v šoli. Učiteljici sta me prav začudeno vprašali, zakaj jih ni bilo v šolo, saj ni noben sporočil, da jih ne bo.

Kaj naj sedaj naredim? Moje male sončke tako pogrešam, da sem v tako hudi depresiji in se samo sprehajam po praznem stanovanju.

Kdo mi lahko pomaga vsaj s kakšnim nasvetom? Naj še dodam, da je žena hud epileptični bolnik in je bila pred časom na sodišču pri eni tožbi oproščena zaradi neprištevnosti.

Že vnaprej iskrena hvala prav iz srca.

Žalosten očka

Spoštovani gospod. Če sem iskrena, vam malce težje odgovarjam na vaše pismo, ker je moje področje dela, delo z ženskami in otroki žrtvami nasilja in ne z moškimi, ki ostanejo doma, ko ženske odidejo. Bom vseeno poskusila z nekaj stavki. Upam, da ste si že malce opomogli od začetnega šoka ter upam, da ste stavek: »Tako sem žalosten in čisto na konci, da bom verjetno kar konec naredil s sabo.« napisali iz trenutnega obupa, nemoči in jeze in da sedaj že razmišljate drugače. Kot tretje pa bi rada dodala, da ne morem komentirati dogodkov, ki so se vam pripetili, ker premalo poznam situacijo. In kar koli bi napisala, bi lahko bilo nepošteno bodisi do vas ali vaše žene ali pa kar obeh.
Lahko napišem le to, da sem razbrala vaš obup in žalost, tudi depresijo omenjate in da mi ni vseeno, da trpite. Stvari se s časoma vedno nekako uredijo, stabilizirajo, potreben pa je čas, dogovarjanje, spremembe….. Pomembno se mi zdi, da si poiščete uteho, tolažbo zase. Na CSD-ju so zaposleni tako svetovalci za ženske žrtve nasilja kakor tudi svetovalke oz. svetovalci za ljudi, ki so v stiski zaradi različnih vzrokov. Tako da bodo tudi vam lahko pomagali, če se boste obrnili na njih. Situacija, kot je trenutna,je samo začasna. Zakaj je gospa odšla in zakaj v varno hišo boste še izvedeli. Tudi na CSD boste dobili še dodatne informacije. Obstaja pa možnost, da se gospa ne bo več vrnila nazaj k vam. Celotna zadeva se bo urejala preko CSD in sodišča. Možnost boste imeli izrazit svoje želje, pričakovanja, poglede na situacijo. Nikakor pa ne obupat.

Mateja D.!

Najlepša hvala za odgovor. Moram vam samo sporočiti, da so se zadeve uredile, saj se je danes sama vrnila domov, sedaj pa naju čaka hud boj za otroke. Po njeni prvi prijavi, ki je bila potem zaradi neresničnosti preklicana, CSD še vedno vztraja in dane so jo hotele prepričati, naj še kar ostane v varni hiši, a bila je trdno odločena, da se vrne. Na to so odgovorile samo: Vredu, mi pa ne bomo odnehali. Če pa hočeta pa lahhko starejša 2 otroka še ,alo ostaneta v kriznem centru za mlade. Ker sta sama to zavrnila so bile kar užaljene.

Sploh ne vem kaj nas še čaka.