
prijateljica35
Pozdravljeni!
Pred nedavnim je v moj krog prijateljev prišla ženska z izjemno travmatičnimi izkušnjami trpinčenja od bivšega partnerja, katerim je bil dolga leta priča tudi otrok.
Po terapiji v tujini (je tujka) je prišla sama v Slo., otrok je odšel na varno k sorodnikom. Poleg podoživljanja, strahu in nezaupanja jo je prizadela še težka bolezen bolezen in ko je že kazalo, da gre na bolje, ko je spoznala moškega, ki ji pomaga in jo skuša razumeti, je prišel nov pretres: novica, da je umrl otrok, s katerim je imela redne stike in je upala, da bosta oba nekoč okrevala in zaživela normalno življenje.
Pravih prijateljev (ki bi jim zaupala) nima, razen partnerja in jaz ji želim pomagati, kot prijateljica, kot zaupnica - stopiti z njo v stik, da bi se počutila sprejeta v družbi, da bi izgubila nezaupanje in strah do ljudi in občute krivde. Je v zelo hudi stiski, saj je po zatišju spet izbruhnila bolezen in telo ji zavrača zdravila.
Vse verjetno izhaja iz njenega obupa, nemoči (krivi se, da ni poskrbela za otroka, ki je prav tako žrtev nasilnega očeta), slabe samopodobe...saj jo je partner trpinčil na grozljive načine in predvsem telesno.
Kako pristopiti bolj osebno (v družbi je družabna, prijazna, ne kaže bolečine...) in na kakšen način si pridobiti zaupanje. Še bolj me zanima, kaj lahko tako "prizadeti" osebi rečem v tolažbo?
(Jaz osebnih izkušenj nimam niti približno podobnih, me pa zanima vse kar je v zvezi z odnosi, terapijo....do sedaj sem imela več kontakta z osebami, ki so imele čisto povprečne, vsakdanje težave v odnosih, zakonu, komunikaciji....lahko rečem, da imam tudi občutek za tovrstno tematiko - tako razboljene osebe pa še nisem srečala in priznam, da se bojim, da ne bi rekla kaj napačnega...)
Hvala za vsak vaš nasvet in lepo pozdravljeni!
Pred nedavnim je v moj krog prijateljev prišla ženska z izjemno travmatičnimi izkušnjami trpinčenja od bivšega partnerja, katerim je bil dolga leta priča tudi otrok.
Po terapiji v tujini (je tujka) je prišla sama v Slo., otrok je odšel na varno k sorodnikom. Poleg podoživljanja, strahu in nezaupanja jo je prizadela še težka bolezen bolezen in ko je že kazalo, da gre na bolje, ko je spoznala moškega, ki ji pomaga in jo skuša razumeti, je prišel nov pretres: novica, da je umrl otrok, s katerim je imela redne stike in je upala, da bosta oba nekoč okrevala in zaživela normalno življenje.
Pravih prijateljev (ki bi jim zaupala) nima, razen partnerja in jaz ji želim pomagati, kot prijateljica, kot zaupnica - stopiti z njo v stik, da bi se počutila sprejeta v družbi, da bi izgubila nezaupanje in strah do ljudi in občute krivde. Je v zelo hudi stiski, saj je po zatišju spet izbruhnila bolezen in telo ji zavrača zdravila.
Vse verjetno izhaja iz njenega obupa, nemoči (krivi se, da ni poskrbela za otroka, ki je prav tako žrtev nasilnega očeta), slabe samopodobe...saj jo je partner trpinčil na grozljive načine in predvsem telesno.
Kako pristopiti bolj osebno (v družbi je družabna, prijazna, ne kaže bolečine...) in na kakšen način si pridobiti zaupanje. Še bolj me zanima, kaj lahko tako "prizadeti" osebi rečem v tolažbo?
(Jaz osebnih izkušenj nimam niti približno podobnih, me pa zanima vse kar je v zvezi z odnosi, terapijo....do sedaj sem imela več kontakta z osebami, ki so imele čisto povprečne, vsakdanje težave v odnosih, zakonu, komunikaciji....lahko rečem, da imam tudi občutek za tovrstno tematiko - tako razboljene osebe pa še nisem srečala in priznam, da se bojim, da ne bi rekla kaj napačnega...)
Hvala za vsak vaš nasvet in lepo pozdravljeni!