Med.Over.Net

Varna hiša

Izpovedi žensk z izkušnjo nasilja in zgodbe otrok, ki so z njimi šli po tej pot. Svetovalke iz Varne hiše vam strokovno svetujejo, kako krog nasilja prekiniti in katere so mogoče poti iz njega.

Kako pomagati ženski, da preboli ?

Default avatar

prijateljica35

Pozdravljeni!

Pred nedavnim je v moj krog prijateljev prišla ženska z izjemno travmatičnimi izkušnjami trpinčenja od bivšega partnerja, katerim je bil dolga leta priča tudi otrok.
Po terapiji v tujini (je tujka) je prišla sama v Slo., otrok je odšel na varno k sorodnikom. Poleg podoživljanja, strahu in nezaupanja jo je prizadela še težka bolezen bolezen in ko je že kazalo, da gre na bolje, ko je spoznala moškega, ki ji pomaga in jo skuša razumeti, je prišel nov pretres: novica, da je umrl otrok, s katerim je imela redne stike in je upala, da bosta oba nekoč okrevala in zaživela normalno življenje.
Pravih prijateljev (ki bi jim zaupala) nima, razen partnerja in jaz ji želim pomagati, kot prijateljica, kot zaupnica - stopiti z njo v stik, da bi se počutila sprejeta v družbi, da bi izgubila nezaupanje in strah do ljudi in občute krivde. Je v zelo hudi stiski, saj je po zatišju spet izbruhnila bolezen in telo ji zavrača zdravila.
Vse verjetno izhaja iz njenega obupa, nemoči (krivi se, da ni poskrbela za otroka, ki je prav tako žrtev nasilnega očeta), slabe samopodobe...saj jo je partner trpinčil na grozljive načine in predvsem telesno.

Kako pristopiti bolj osebno (v družbi je družabna, prijazna, ne kaže bolečine...) in na kakšen način si pridobiti zaupanje. Še bolj me zanima, kaj lahko tako "prizadeti" osebi rečem v tolažbo?
(Jaz osebnih izkušenj nimam niti približno podobnih, me pa zanima vse kar je v zvezi z odnosi, terapijo....do sedaj sem imela več kontakta z osebami, ki so imele čisto povprečne, vsakdanje težave v odnosih, zakonu, komunikaciji....lahko rečem, da imam tudi občutek za tovrstno tematiko - tako razboljene osebe pa še nisem srečala in priznam, da se bojim, da ne bi rekla kaj napačnega...)

Hvala za vsak vaš nasvet in lepo pozdravljeni!
Default avatar

Mateja D.

Kar srh me je spreletaval po hrbtu, ko sem brala, kar ste napisali.Vedno znova, pa mi verjemite, da sem že slišala veliko žalostnih zgodb, me pretrese, kaj vse morajo doživeti določeni ljudje na tem svetu. Ne vem, če sem vas prav razumela, sprašujeta za neka »instant« navodila za svetovanje? Pri tem vam žal ne morem pomagati, ker najmanj štiri leta šolanja in stalnega izobraževanja ne znam in niti nočem strniti v nekaj pravil, ki bi se glasila npr.: "Kako pomagati prijateljici, da bo zopet srečna." Moje mnenje je, da od sebe pričakujete preveč, če ste si zastavili za nalogo, da ji boste terapevtka. Vi ste njena prijateljica. In prijatelji so nekaj najbolj dragocenega na svetu.
Recepta kako nikdar ne reči nič napačnega prav tako ni. Naj še tako pazimo na svoje besede, zelo hitro lahko rečemo, posebej osebi, ki je v taki stiski kot je vaša prijateljica, nekaj, kar ji ne bo všeč, kar jo bo zabolelo, …In vedno se bo lahko zgodilo, da vas bo v nekem trenutku zapustila, pa ne zaradi vas ampak zaradi sebe, zaradi njene bolečine. Seveda upam, da se to ne bo zgodilo. In upam, da si ne nalagate preveč na svoja ramena. Največ kar lahko storite za njo, je to, da ji stojite ob strani,…da jo sprejemate tako kot je….da ji daste prostor, da se pred vami ne pretvarja, jo spodbudite k temu, da ima vso pravico, da je žalostna, jezna, obupana….
Glede občutkov krivde….ti so zelo zakoreninjeni v vsaki žrtvi nasilja. Zelo težko se jih bo znebila, če se jih sploh bo kdaj. Tako da ne bo odveč, če ji boste vedno znova dejali, da ni kriva otrokove smrti. Predvsem potrebuje ljubezen, sprejemanje, poslušanje.
Kaj ji reči v tolažbo? Včasih je najbolje biti tiho, biti samo ob njej, vedno in znova. Zelo težko je v taki situaciji reči nekaj, kar ne izveni kot osladnost, puhlost.
Najbolj pomemben je vajin odnos, če boste še naprej imeli osebni stik z njo in če se boste naravnali na intuicijo, mislim, da bo to kar prava pot. Jaz na vašem mestu ne bi toliko razmišljala z možgani: "Kaj je prav in kaj narobe? " ampak bi bolj poslušala svoje srce:"Kaj lahko naredim?" da ji olajšam stvari.
Ko bo čas in bo pripravljena, bi pa bilo zelo v redu, da bi se vključila v kakšno obravnavo, ki je na razpolago za žrtve nasilja
Mateja Debeljak
Default avatar

MilenaŠ

Pozdravljena!

Najboljši prijatelji so tisti prijatelji, ki ti pomagajo in ostanejo ob tebi, ko smo v stiski in pri vas sem začutila, da ste prijateljica v pravem pomenu besede.
Od prijateljev ne pričakujemo, da nas zdravijo, da nam gradijo hiše, da so psihologi, psihiatri…ampak samo ljudje, ki so tam, ko jih potrebujemo.
Ne obremenjujte se, da ji boste rekla kaj napačnega. Ostanite taki kot ste, sledite svojim občutkom, izrecite tiste besede, ki jih začutite, jo objemite, poslušajte, spodbujajte…in kot prijateljica bo to čisto dovolj.
Njeno življenje je res polno razočaranj in trpljenja. Največji korak je naredila že s tem, ko je zmogla in sploh lahko odšla od nasilneža. Smrt otroka pa je nova, še večja bolečina, ki jo je doletela in vse se odraža na telesu in duši in posledica je bolezen. In tako kot »telesno« bolezen zdravi pri ustreznih zdravnikih, tako bi bilo zelo dobro, da bi svojo »dušo« zdravila pri ustreznih terapevtih. Spodbujajte jo, da sprejme še to pomoč in če jo bo, ji stojte ob strani. Hudo bo. »Bolečina in nezaceljene rane v duši« se bodo najprej še bolj odprle in bo še bolj hudo…In takrat bodite ob njej kot prijateljica, ki posluša, razume, jo ne obsoja, tolaži, spodbuja, objame….

Srečno in lep pozdrav!

Milena, strokovna delavka VHG
Lep pozdrav,

Milena, strokovna delavka v VHG