Med.Over.Net

Varna hiša

Izpovedi žensk z izkušnjo nasilja in zgodbe otrok, ki so z njimi šli po tej pot. Svetovalke iz Varne hiše vam strokovno svetujejo, kako krog nasilja prekiniti in katere so mogoče poti iz njega.

Kam naj pa jaz grem?

Default avatar

obupana.

Spoštovani!

Živim pri starših, kjer je oče alkoholik in nasilnež. Pri mojih 30 letih se še zdaj spravlja na mene in me tudi pretepe, če nisem tiho ko me žali in ponižuje. Imam službo za določen čas in ne vem, kdaj bom spet brez zaposlitve. Če bi imela možnost bi si zdavnaj našla vsaj kakšno sobo, ki bi jo bila sposobna plačevati in šla stran. Tako pa ne morem, ker ne vem kdaj bom spet brez dela. Končala sem višjo strokovno šolo... ne sprašujte kako mi je sploh uspelo ob takem vzdušju kot je doma, ampak mi je... tudi s pomočjo pomirjeval. V službi se trudim, da se moje težave ne opazijo in delam vtis kot da je vse v redu, kolikor mi pač uspeva.
Grozi mi s smrtjo in vem da je tega tudi sposoben. Bojim se da mi bodo živci nekoč popustili in ne bom sposobna niti v službo več hodit.

Drage obiskovalke foruma, prosim vas vsaj za kakšen nasvet, kam naj se obrnem in kam lahko grem, ker ne morem biti več doma. Prosim, ker je nujno.

lp,
obupana
Sorodne vsebine:
Default avatar

Vilma R.

Prosim vas, pokličite nas na telefon 051 200 083.
Lep pozdrav!



mag. Vilma Regovc, dipl.soc.del
Vodja Varne hiše Gorenjske

tel: 051/200 083
Default avatar

Mateja D.

Spoštovana.



Veliko poguma je bilo potrebnega, da ste napisali zgoraj napisane besede. Predstavljam si, kako hudo stisko doživljate in koliko strahov imate v sebi. Pa vendar včasih je ravno obup tisti, ki nam da polet, da naredimo odločilni korak. Večina žensk, ki odide iz naše varne hiše, je brez redne zaposlitve. Bodisi imajo zaposlitev za določen čas, prejemajo starševsko nadomestilo ali pa so prejemnice denarne socialne pomoči. Pa vseeno gredo v podnajemniško sobico, stanovanje. Gredo v neznano, vendar z zavestjo, da je ekonomska negotovost manjše breme kot življenje v nasilju. Razumem, da vas je strah, redko koga ne bi bilo.Verjamem pa tudi, da imate v sebi moč, da narediti odločilen korak in odidete od doma. Mogoče bi bilo dobro, da se povežete s centrom za socialno delo in se pozanimate kako je z prejemanjem denarne socialne pomoči, da boste dobila občutek, da četudi boste izgubila službo, ne boste popolnoma brez prihodkov.

Res je,da ne moremo po svetu hoditi z odprtim srcem, toda zavedati se moramo, da včasih se lahko delamo, da je vse v redu z nami, pridejo pa tudi trenutki, ko tega ne zmoremo in je prav, da poiščemo nekoga v svoji bližini, ki se nam zdi zaupanja vreden in mu zaupamo svoje težave.

Izstop in nasilja je zelo težaven, ker je nasilje kot rak duše. Razjeda optimizem, veselje, samozaupanje, moč in dovoljuje da se razraščajo celice nemoči, obupa, pesimizma,…

Zato je zelo pomembno, da si poiščete neko osebo, ki vam bo stala ob strani in vam za začetek nudila podporo, dokler jo ne začutite v sebi. Če mislite, da nimate nikogar takega v bližini, se lahko obrnete na nas, kot vam je že napisala naša vodja, ali če vam je ljubše na Žensko svetovalnico tel.: 01/434 72 61, ali Zavod Emma tel.: 01/425 47 32 ali kakšno drugo nevladno organizacijo.

Verjemite vase in tvegajte. Tvegajte in se podajte v novo življenje in prosim še kaj se nam javite.

Mislim na vas in na to, da vam bo uspelo.
Mateja Debeljak
Default avatar

vanuzska

Spoštovana obupana!
Letos bo minilo pet let, kar sem se odločila, zapustila sem partnerja in odšla z dvema otrokoma v VHG. Ni bilo enostavno. Takrat 10-letno hči sem prešolala, mlajši sin, ki je prizadet, pa je bil sprejet v razvojni oddelek v bližnjem vrtcu. Še naprej sem hodila v službo, ki je bila precej daleč, vedno v strahu, da me bo partner izsledil.Po dveh mesecih in pol sem si v domačem kraju našla najemno stanovanje, res je bilo težko in hudo, parner mi je grozil, preživnina je bila neredna in je še danes...
Pa vendar.. po treh letih smo dobili občinsko neprofitno stanovanje, partner se je pomiril , čeprav ne sprijaznil... imamo se fajn!
Kaj sem hotela povedati?
Odloči se in pojdi, spremeni si življenje, prihodnost in sreča sta pred teboj!
Default avatar

obupana.

Hvala vsem vam za odgovore in vaše izpovedi. Pri meni se je vse uredilo. Veliko sreče in notranje moči ter miru vam želim.
Default avatar

kimi

Tako kot Vanuzska,tudi jaz sem se skrivala,in doživljala strese,ob grožnjah,ko sem šla stran.na srečo sem imela okoli sebe par oseb,ki
so mi pomagale.sama ne vem če bi zmogla iti skozi vse.
Koliko pa je takih,ki nimajo nobenega,in ne vedo kam.
Default avatar

Mateja D.

Lep pozdrav Kimi. Sprašujete koliko je takih žensk, ki nimajo nobenega in ne vedo kam. Kdo bi vedel, koliko takih žensk je, ki iz dneva v dan trpijo in svojo trpljenje skrivajo pred drugimi in ne nazadnje tudi pred seboj, se tolažijo, da niti ni tako hudo, ker vedo, da same ne premorejo toliko moči, da bi lahko odšle a nimajo nikogar, da bi jih podprl. Moje mnenje je, da je takih žensk vedno manj, ker se vedno več govori o nasilju; ker so informacije o tem, kje se pa vendar najde pomoč, če nimaš nikogar od bližnjih, da narediš korak ven iz nasilja; ker so strokovni delavci na CSD, policisti, zdravstveno osebje,.... vedno boljo osveščeni o nasilju,njegovih zakonitostih, nemoči žrtve,..
Ženske, ki so popolno družbeno osamljene, se ponavadi odločijo za odhod od doma šele takrat, ko so razmere že popolnoma nevzdržne, ko je nasilje že vsakodnevno in zelo hudo ali se ustrašijo za svoje življenje. Nasilneži se zavedajo, da bodo imeli nad žrtvijo večjo kontrolo in s tem moč, če jo bodo osamili, zato je ena od njihovih prvih strategih prevzemanja kontrole, da jo s pomočjo izsiljevanja, manipuliranja čim bolj osamijo.
Moj nasvet ženskam, ki doživljajo nasilje pa se še ne čutijo dovolj močne, da bi odšle od nasilneža, je, da naj si za začetek poiščejo nekoga, ki mu bodo lahko zaupale svojo zgodbo, nekoga, ki jih bo razumel, bodisi strokovnjaka na področju nasilja ali človeka iz svojega okolja oziroma če že imajo kakšno tako osebo, da si še povečajo krog ljudi, ki jih bo podpiral, ker več, ko imaš ljudi, ki te podpirajo, lažje najdeš pot iz nasilja.

Mateja Debeljak
Mateja Debeljak
Default avatar

kimi

ko se spomnem kako mi je bilo,me kar malo stisn.jaz sem na srečo hitro dobila stanovanje.koliko je pa takih ,ki čakajo,in stanovanja ne dobijo,in nimajo kam iti.Če,je katera obupana,ki nima kam iti.naj pove.lahko nudim začasno bivališče.
Default avatar

gveni

lep pozdrav

moje ime je gveni,stara sem 22-let in prihajam iz ljubljane. zasledila sem tvoje sporočilo v forumu kam pa naj jaz grem ..tudi sama imam ta problem saj me je mama alkoholičarka pred nekaj dnevi vrgla iz stanovanja ker je raje izbrala svojega ljubimca alkoholika, ki jo tepe kot svojo lastno hči.nikamor nimam zaiti,nimam sredstev za preživetje,nikjer nimam za spati kot na ulici.poskusila sem pri socialni pa mi ne morejo pomagati ker je povsod polno..veliko bi mi pomagala kaka dobra oseba,ki bi mi ponudila vsaj začasno zatočišče pred mrazom in topel tuš..če mi lahko pomagaš ti ali poznaš kako drugo opcijo bi bila vesela vsakega odgovora in pomoči

hvala vnaprej
gveni
Default avatar

Vilma R.

Lepo pozdravljena!

Znašli ste se v hudi stiski, ki je sicer na prvi pogled videti samo stanovanjska, a mislim, da je mnogo širša. Sicer konkretno tega ne omenjate, a predvidevam, da ste doživljali nasilje, tako s strani mame kot njenega partnerja. Ker ste iz Ljubljane, vam predlagam, da pokličete Društvo ženska svetovalnica, Krizni cebnter, Ljubljana, na številko 031 233 211 ali 040 260 656 in jim obrazložite vašo trenutno situacijo. Delujejo 24 ur7dan.
želite si, da bi svoje težave rešili tako, da vam kdo odstopi ustrezen prostor za bivanje. Želim vam, da bi vam to uspelo. Predlagam pa vam, da se še enkrat obrnete na CSD, na prvo socialno pomoč, da se ugotovi kakšne pravice vam pripadajo npr.denarna pomoč, prijava na zavodu za zaposlovanje, otroški dodatek? štipendija? ..., ne poznam vašega trenutnega statusa, tako, da samo ugibam. Včasih je res vse videti vse črno, brezizhodno, takrat se najdejo tudi pravi prijatelji ali sorodniki, ki bi vam za krajši čas pomagali s streho nad glavo (a že spet samo ugibam ali jih imate?)

Srečno
MilenaŠ
Lep pozdrav!



mag. Vilma Regovc, dipl.soc.del
Vodja Varne hiše Gorenjske

tel: 051/200 083
Default avatar

Shine

Hojla...
...sploh ne vem kako začeti...ne vem kaj je hujše...to življenje ali ljudje ali celo ves svet in njegove razmere? Ne vem kaj je hujše...biti žrtev svojih staršev ali partnerja? Oz. biti sploh žrtev? Kje je tista meja, ko lahko rečemo, da trpimo, če pa nas drugi vidijo zadovoljne?!
Stara sem 27 let, imam otrokeca starega 18m, živima pri mojem očetu, ker je pač težko ustvariti karkoli, razen kupiti kruh in mleko. Vsakič, ko ni kaj po njegovem, mi zagrozi, da me bo vrgel vun in vdaril na gobec...to izjavlja vpričo mojega otroka. Kako naj vzgajam svojega sončka v svojem duhu??? Kakoooo??? In jaz še vedno mislim, da je to čist ok. in ok. in ok. ampak para se mi srce, to me ubija...bojim se nekih varnih hiš in raznih drugačnih okoliščin, kot je moj dom pa tako rada bi drugače živela!!! Zato vidim najboljši smisel v samomoru, zakaj bi si delala sramoto in nekaj bežala? Sicer pa tako umremo slej ko prej...v bistvoma greš, ne da bi se kdo oziral za teboj in te blatil...

Ljudje sploh ne veste kako težko eni živimo, pa to navzven sploh ni očitno...tako nas obdaja strah, da se ne da opisat...če bi bilo deset ljudi v vrsti, bi najpozneje pomislili name, da mi kaj manjka...zakaj?!!!

Želim vam veliko poguma vsem tistim, ki to zmorete!!! Enim pač nikol ne uspe...so stvari, kjer klonemo.

lep pozdrav,
S.
Default avatar

Mateja D.

Sprašujete se: »Kje je tista meja, ko lahko rečemo, da trpimo, če nas drugi vidijo zadovoljne?!«
»Gospodje in gospe a mi lahko prosim poveste, kako se jaz danes počutim. Kako me vidite? Kaj naj bom dobre volje ali slabe? Kako je z menoj? Imam dovoljenje za trpljenje ali ga nimam?« - če karikiram.
Ne me napačno razumeti, razumem, da imate hudo stisko, rada bi le, da bi malce drugače pogledali nase in na svojo situacijo. Če ste sami, samcati in edini, ki čutite, da vam je hudo, da trpite in vam čisto vsi ostali na tem ljubem svetu govorijo, da nimate prav, imate vso pravico, da se tako počutite, da tako občutite, da trpite.
Ne znam si odgovoriti, kaj pridobiš, če si postavljaš vprašanje katero trpljenje je hujše oz. ali je sploh možno pridobiti odgovor na tako vprašanje in kdo bi lahko rangiral kaj je hujše in tudi če bi obstajala absolutna resnica, kaj bi ti tak odgovor prinesel. Olajšanje? Dvomim.
Gospa, ni lestvice, ki bi opredeljevala, ločevala kdaj naše trpljenje postane družbeno legitimno, vi edini ste, ki odločate, kdaj vam je dovolj kdaj boste zapustili nek odnos, do kdaj boste še trpeli.
Odnosi z bližnjimi, pa ni važno ali so to odnosi do partnerja, očeta, sina,.. naj nam bi bili večino časa vir radosti, sproščenosti, varnosti, osebne potrditve. Če ni tako, potem je nekaj močno narobe. Kolikor lahko razberem iz vašega pisma, ste močna oseba in vsakodnevno zdržite pritisk, ki se nenehno vrši nad vami, žal pa vam to nič ne koristi, da zdržite tak pritisk. Veste kaj, nihče ni tako malo vreden, da bi prenašal take razmere. Če ste tako nesrečni, je samo od vas odvisno, koliko časa boste še tako nesrečni. Ne verjamete? Vaša nesreča se bo začela topiti, ko boste začela delati prve korake korenitih sprememb. Ko boste na prvo mesto postavile sebe in svoje potrebe, občutke, ko boste sami sebi prva oseba, ko se boste radi imeli, takrat se bodo stvari začele spreminjati. Verjamem, da ste sedaj v tako hudi stiski, da tega ne boste zmogla sama. Zato ne odlašajte pokličite nas ali koga drugega. Zavedam se tudi dejstva, da je dom kljub vsemu hudemu vendar dom in da je težko oditi, vendar jaz sem prepričana, da vi zmorete, da ste močni. Glede varnih hiš in materinskih domov vam lahko na podlagi mojih izkušenj povem, da se jih bojijo ženske, ki imajo o našem delovanju premalo informacij ali pa napačne. Glede misli o samomoru, pa upam, da je bil to le trenutek v vaši glavi. Če trenutno ne najdete nobene pozitivne točke, ki bi vas držala pri življenju, pomislite na svojega otroka in kako bi mu bilo odraščati brez vas.
Toliko za enkrat. Bilo bi mi v veselje, če bi mi kaj odpisali, mi zaupali, kaj si mislite o tem, kar sem vam napisala.


Mateja Debeljak
Mateja Debeljak
Default avatar

locena

lep dober dan
imam problem, poročena sem bila 2 leti in sem se ločila. Sedaj še vedno živim pr njemu in vedno kaj naredim narobe mi grozi da lahko odidem od bajte jaz pa nažalost nimam kam it in take stvari požiram...šla sem na csd in se pozanimala in mi pravijo da mi ne morajo pomagat in da nisem primirna za varno hišo in da morm se sama znajdet in naj grem na občino in občina isto ne mormo nič ker nimamo stanovanj....kaj sedaj morem živet na cesti, kaj lahko naredim kam lahko grem.....po tej poti sem se zgubila ne vem kaj narediti
Zato vas prosim da mi svetujete hvala
Default avatar

MilenaŠ

Spoštovana gospa,

Popolnoma si vas predstavljam v kakšni situaciji ste: razvezana, a z bivšim možem še vedno bivata pod skupno streho in odnosi med vama so zaradi tega konfliktni.
Če prav razumem stanujete v hiši bivšega moža tako, da najbrž kakšna delitev premoženja ne pride v poštev . Napisali ste, da sta bila poročena dve leti.
Kot pravite boste morali poiskati drugo rešitev. Pozanimali ste se že na občini, ki nima stanovanj. Mogoče bi iskali preko raznih oglasnikov, oglasov v časopisu, na internetu…primerno najemno stanovanje (manjše, ki je cenejše, ali celo samo sobico s souporabo kuhinje in sanitarij) Ugibam. Ne vem ali ste zaposleni ali brezposelni, ali mlajša ali starejša, koliko imate sredstev za preživljanje…Zaprosite sorodnike in prijatelje, da bi vam pomagali pri reševanju vašega stanovanjskega problema…
Varna hiša ni prostor, ki bi bila namenjena za ženske, ki se znajdejo v stanovanjski stiski. Mogoče bi poklicala in povprašala za sprejem v kakšen materinski dom, jim obrazložila svojo stisko, a tudi tam je potrebno plačati določen prispevek za bivanje in čas bivanja je omejen.

Stanovanjski problem je eden od zelo velikih… tudi za večino naših uporabnic, a za vse se je do sedaj našla rešitev, večkrat začasna in ne najbolj ustrezna, a se je. Problem primernih in cenovno ugodnih stanovanj je po vsej naši državi precej velik. Sama sem opazila, da je ljubljanska občina, ena redkih, ki ima razpise za neprofitna stanovanja dokaj redno, pa tudi tam imajo veliko prosilcev, pa še kakšne druge težave…

Gospa, redno spremljate oglase, takoj pokličite, ko najdete sebi primerno ponudbo in aktivirajte prijatelje, znance…Bodite vztrajni!

Verjamem, da je tudi za vas nekje prostor, kjer boste imeli svoj novi dom, predvsem pa mir.

Srečno!
Lep pozdrav,

Milena, strokovna delavka v VHG