Med.Over.Net

Varna hiša

Izpovedi žensk z izkušnjo nasilja in zgodbe otrok, ki so z njimi šli po tej pot. Svetovalke iz Varne hiše vam strokovno svetujejo, kako krog nasilja prekiniti in katere so mogoče poti iz njega.

Ko bi vedela takrat

Default avatar

Majda

Pred 14 leti sem bila v podobnem polozaju kot vse zlorabljene zenske, ki se nahajajo v varni hisi ali zunaj nje. Na telesu mi je ostalo nekaj brazgotin od noza, a najvecja na srcu. Z otrokom v narocju sem veliko noci bezala iz hise in upala, da nama bo kateri od znancev odprl vrata, nama ponudil lezisce,pa ceprav na tleh. Bezanje...bezanje... Nikoli miru, nikoli srece, ne topline. Ljudje so mi svetovali in se kmalu navelicali, da so njihove besede sle mimo mojih uses. Kam pa naj grem? Kako naj pustim sluzbo? Pa otrok ima prijatelje v vrtcu. Pa navsezadnje ima moz otroka rad. In ce grem ali ne bom slaba zena in mati? Imam pravico otroka odtujit od oceta? Kako se bom znasla sama z otrokom in povrh brez vsega? Vprasanja so kljuvala po moji glavi in nikoli jih ni bilo konca. Zmeraj sem se vracala domov, v upanju da bo tokrat bolje. Moz je jokal, prosil, obljubljal. Do naslednjega tedna, ko se je pekel spet zacel. Zdravniska spricevala o poskodbah, ki mi jih je povzrocil, pa so lezala v predalu. Nekega dne jih bom uporabila. Toda na njih je bilo vecinoma zapisano, da sem padla po stopnicah, na ledu, s kolesom...
Ko sem sla na CSD, sem dobila preprost odgovor: odselite se iz mesta in podajte tozbo zoper njega. Preprost za socijalnega delavca, tezak zame. Nihce mi ni omenil Varne hise. Ko bi le vedela zanjo takrat! Policija je bila na nasem domu vsaj vsakih 14 dni, pa se tudi oni niso spomnili, da bi mi omenili varno hiso.
Zenske, ki to prebirate, med njimi tiste, ki so prav zdaj v teh tezavah poiscite pomoc in ne odlasajte niti trenutka. Bolje nebo nikoli. Naj vas mozeve solze ne zaslepijo. Dajte otrokom in sebi priloznost, da zazivite cloveka vredno zivljenje. Ve ste enkratne, neponovljive osebe in imate eno samo zivljenje. Naj bo mirno in ljubezni polno. Naj otroci zacutijo toplino in varnost svojega doma. Ko bi vedela takrat....bi bila danes zdrava.
Default avatar

Vilma R.

Spoštovana ga. Majda,

Hvala vam, da ste z nami podelila vašo življenjsko zgodbo. Zelo se nas je dotaknila. Res, veliko hudega ste preživela, doživela ste vse, kar je možno doživeti v nasilnem odnosu. Preživela ste, rane pa se niso zacelile.

Vaše pismo ima še posebno vrednost. Zaključne besede ste namenila vsem ženskam, ki so zdaj v podobnih težavah, v kakršnih ste bila vi, ženskam, ki sedaj hodijo po tako trnovi poti, kot ste hodila vi. Sporočate jim, naj ne čakajo in upajo zaman in naj si poiščejo pomoč.

Odločitev ODITI iz nasilnega odnosa je res izredno težka, ženske se dolgo oprijemajo vsake bilke upanja, vedno najdejo opravičila in razloge, da tega še ne store. Upam, da bo vaša zgodba pomagala kateri od žensk, da bo hitreje zbrala moč pretrgati krog nasilja in kot sami pravite, dala sebi in otrokom priložnost zaživeti človeka vredno življenje.
Lep pozdrav!



mag. Vilma Regovc, dipl.soc.del
Vodja Varne hiše Gorenjske

tel: 051/200 083
Default avatar

MilenaŠ

Hvala za vašo življenjsko zgodbo, za vaše sporočilo, ki upam, da bo kakšni ženski v podobni situaciji pomagalo, da bo izbrala korak, na katerega velikokrat pomisli, za katerega jo spodbujajo prijateljice, za katerega je dobila nasvet na CSD, policiji… pa ima ženska še vedno toliko razlogov, da ga ne naredi.

Koliko vprašanj si zastavljamo, koliko ovir vidimo pred seboj, koliko strahov, koliko skrbi za druge, za otroke, za moža, ki nas s svojimi »solzami« in »večnimi obljubami« lahko tako hitro odvrne od koraka, ki bi ga morale narediti, pa kar odlašamo in odlašamo…

Draga Majda!
Ob zadnjem stavku mi je bilo najbolj hudo.Upam in želim vam, da je vaše zdravstveno stanje možno izboljšati, da je še čas, da v svojem življenju poiščete srečo in zadovoljstvo ob ljudeh, ki vas bodo imeli radi, vas spoštovali in vam pomagali.
Zahvaljujem pa se vam za vaše pismo, ki upam, da bo v pomoč ženskam, ki doživljajo isto kot ste vi.

Srečno ga. Majda!
Lep pozdrav,

Milena, strokovna delavka v VHG
Default avatar

Mateja D.

Majda čudovito pismo. Kot vse ostale v Varni hiši Gorenjske, je tudi mene ganilo, zelo. Tako pismo lahko napiše samo oseba, ki je spoznala kaj je življenje; ki je življenje začutila skozi vse telo in vso dušo. Dar, ki ste ga razvili v sebi, skozi vsa ta leta trpljenja, je vreden zlata, dar, da kljub vsemu hudemu, kar se vam je zgodilo, opazite ljubezen in da kljub bolečinah, ki ste jih pretrpeli, drugim privoščite, da ne bi tako trpeli.
Hvala vam, da ste delček sebe podelili z nami vsemi.

Majda iz vsega srca vam želim,da bi se vam zdravje povrnilo in da bi bili srečni.
Mateja Debeljak
Default avatar

Uporabnica VH Gorenjske

Draga Majda,
prebrala sem vaše pismo. Opisali ste v celoti vaše trpljenje. Nasilje nad vami Majda me je močno presunilo. Osupljiva zgodba vseh trpinčenih žensk. Ista vprašanja sem si tudi jaz zastavljala. Majda, po teh letih imate še zmeraj čut za druge ženske in otroke. Zopet skrb za življenje drugih. Zelo lepo in res vse hvala vredno.
Draga Majda, med prebiranjem vašega pisma se ob vaših besedah »Ko bi vedela takrat…….bi bila danes zdrava« sprašujem kaj se vam je zgodilo.
Rada bi pa, čeprav se ne poznava, da to, kar želite drugim ženskam, doživite sama. Zaželite si še sebi srečo. Zaslužite si jo zdaj in takoj. Vi ste tudi neponovljiva, tudi vi imate pravico do življenja in sreče.

Lep pozdrav,
Vesna
Default avatar

Uporabnica VH Gorenjske

Majda
Moški naredijo velike brazgotine in ja, večje in močnejše so tiste na srcu. Pa se jih učimo odpuščati in se učimo znova sami sebe ljubiti, se ceniti, učimo se samozavesti, se spoštovati. A vseeno, rana je tu in skeli. Ampak iz dneva v dan rastemo, korenine v nas postajajo močnejše. Vemo, da moramo postaviti meje. Me moramo biti tiste, ki rečemo » NIČ VEČ«, ki rečemo »ne« njihovim pestem, njihovim grožnjam. Vse to se ženske naučimo v varnih hišah v pogovorih s socialnimi delavkami in tukajšnjimi prostovoljkami. Sama sem bila precej čustveno odvisna od partnerja in nasploh moških. Ni bilo zame večje vojne kot premagati to odvisnost. Ostala sem sama s tremi deklicami. Ampak po drugi strani sem tu v varni hiši spoznala, da sem dajala roko v ogenj za nekatere, ki so mi danes obrnili hrbet, mi vzeli zaupanje v ljudi. To so bili ožji sorodniki, vključno lastna mati in brat, ki sem ju vedno držala pokonci. Ampak ženske smo rasle skozi nasilje in dobile trdno hrbtenico. Ljudje, ki smo jih ljubile, bodo to spoznali ne čez dan, niti ne čez mesece,… čez leta, kaj so ranili in kaj storili. To so ljudje, ki pravijo, da ljubijo rože, a jih trgajo.
Moramo ljubiti sami sebe, sebe bolj kot kdajkoli, še vedno pa je lepo ljubiti in biti ljubljen. Smo bojevnice, ki hodimo proti toku, se borimo same s sabo, strast moramo dati na drugo stran brega in reči nasilju »NE«.
Podprimo varne hiše, saj nam podobne ščitijo, ker je zgodb več kot preveč. Bode naj vsak blagoslovljen, ki ima moč nas podpreti in vsak, ki prebira to spletno stran.
Pozdravljena, Majda.
Tatjana
Default avatar

Brigita

Kako je z vami sedaj? Ali ste še z možem? Kako je otroku?