Tiste, ki ste rodile 1. otroka po 30. letu
Prvega otroka sem rodila pri 26., drugega pri 30., najmlajšega nekaj let pozneje. Moja mama, moja tašča in še en kup drugih žensk so rodile pri 31. letih prvega otroka. To je bilo po vojni in takrat so tudi ženske rojevale kasneje. Tako mama kot tašča sta rodili doma in popolnoma brez problemov. Mislim, da okrog 30. leta še ni pozno, pozno pa je potem po 35. letu.
Vsaka ženska ve zase, kdaj je najboljši čas.
haha ja seveda do 25 študiraš do 30 najdeš partnerja po 30 imaš seveda obvezno otroke haha kot kakšni roboti se sliši tole. VSI SMO UNIKATNI, in vsak človek je zgodba zase! NI PRAVIL in nihče ni slabši/bojši! Vse je samo izkušnja, so ženske/moški, ki se nikoli v življenju ne zaljubijo, najdejo stalnega partnerja, nimajo otrok JA tudi to obstaja in kaj potem. Tega da boš našel nekoga za otroke, poroko to seveda ne moreš planirati, lahko se zgodi karkoli.
Važno je da človek sledi srcu da dela to kar čuti da je prav zanj, ne pa da sledi nekim trendom v sebi je pa nesrečen. Veliko ljudi si želi biti svobodnih, da nimajo stalnega partnerja, da nimajo otrok, in kaj je narobe s tem? So takšni manjvredni? Vsak naj živi tako kot njemu paše.
Glej jaz sem rodila res kmalu (22 let), ampak to sem si lahko privoščila. Že med študijem sem dobila super službo z res veliko plačo (dve povprečni). Partner je imel dobro službo, ravno sva podedovala hišo. Pa še ful sva se imela rada.
Ampak vse je samo slučajnost, veš. Službo sem dobila, ker npr. dva nista prišla na razgovor, ene moja kolegica (ki se mi zdi bolj sposobna od mene) je zbolela. Na razgovoru nas je ostalo 5 in ena ni znala niti vklopit računalnika. Najprej sem šihtala preko študenta, potem pa so kar ena za drugo redno zaposlene začele z ustvarjanjem družine, ena je pa odšla drugam in so me rabili. Hiše ne bi dobila še najmanj 30 let, če moževi starši ne bi umrli v nezgodi 🙁 Od 17 do 25 leta pa se tako imajo vsi radi, če seks štima in greš vsak vikend skupaj na izlet in žur.
Če takrat ne bi imela urejnega bivanja in službe, bi imela otroka šele sedaj pri 32 ali še malo kasneje.
Če ima ženska otroka po 30., prva leta sploh niso tako naporna in ni problema, nastane pa problem, ko pri 40-ih popolnoma pozabi na svojo mladost in puberteto in izgubi posluh za mlade, da ne govorim o tem, kako trčita skupaj mena in pubetreta!
Če že odlašate toliko časa, potem se meni zdi bolje imeti otroke pri 40-ih, meno predelaš v prvih razredih OŠ in si pripravljen na puberteto.
Prvi pri 28., drugi pri 31., tretji pri 33. Vse nosečnosti super, porodi in okrevanje tudi, postava boljša kot pred prvo nosečnostjo.
Vseeno pa se nama obema z možem zdi, da bi bilo bolje imeti par let prej otroke – ko bodo imeli oni recimo 20 let, bova midva oba že čez 50. Glede na situacijo in možnosti osamosvajanja se ne bi čudila, če bodo otroci v prihodnosti dlje na naših plečih. In to se mi ne zdi ok.
Ko sem se jaz pri enaindvajsetih odselila od doma in skoraj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} osamosvojila (tudi finančno – tu in tam so mi še kaj dali), sta bila starša stara 41 in 44 let. Danes pri taki starosti nekateri šele rojevajo prvega. Meni osebo se to zdi popolnoma noro in nenaravno. Naj trobijo vsi, kar hočejo, češ, smo mlajši in bolj zdravi itd itd. A dejstva – biološka – so dejstva: več je bolezni, več dednih napak, manj je energije. Organizem je bolj izčrpan, četudi se ti zdi, da ti tega ne čutiš. Nosečnost te bolj izžame, sploh kar se tiče mineralov, ker organizem ni več sposoben hitro in učinkovito tega nadoknaditi. Morda tega po porodu ne čutiš takoj, na dolgi rok se pa pozna – menopavza te zasači, ko otrok hodi v osnovno šolo.
Izajava “imam prvega otroka pri 35. in imam veliko več energje, kot če bi ga imela pri 25.”, je čista neumnost, saj ne veš, koliko energije bi imela, če bi rodila pri 25. Otrok potegne iz tebe vse in “zalog” smo imeli pri 25. veliko več kot deset let pozneje. Sploh pa možnosti regeneracije organizma.
Vsak si skuša racionalizirati lastno (ne)izbiro, a biološko dejstvo ostaja, da je otroke bolje imeti prej kot pozneje.
pa dobr no, jaz sem samo odgovarjala avtorici, ni treba zdaj naštevat vse možne variante ko ni tako. približno tako je šlo pri puncah v moji okolici, ki so imele otroka po 30.em. Seveda so vmes bile drame, razhodi z večletnim partnerjem, kakšna ni doštudirala, jaz recimo potem nisem mogla zanosit… ampak v grobem je to to, vsaj iz moje okolice. Ni to nek plan, trend, tako se je pač izšlo… bo tako ok?
Prvega otroka sem rodila pri 23, drugega pri 27, danes jih imam 30. Ogormna razlika v teh 4ih letih! S prvim sem se toliko igrala, raziskovala, uživala, se sprostila. Pri drugemu manj (je sicer res da je tudi več dela) in opažam, da imam pol manj energije kot s prvim. In če bi zdaj zanosila, bi je imela še manj. Jaz mislim, da je fajn imeti otroka takrta, ko se lahko z njim mečeš po tleh, se igraš, si sproščen. Zgolj moje izkušnje, za katere mi ni niti malo žal.
Kaj bluzite, da boste pri 50-ih pa že čisto izmozgani in nesposobni skrbeti za najstnike. Saj bo treba delati do 65-ega, živeli bomo do 80. – boste potem 30 let životarili in samo čakali na smrt? Nismo več v srednjem veku, ko je bila povprečna življenska doba 35 let, življenje bo tudi po 50. še dooolgo, vsaj za večino.
Sploh je pa to, da so včasih imeli otroke pred 25. mit. Včasih so imeli po 10 otrok in verjetno ne vseh pred 30 ne? Zadnji so prišli okoli 40-ega, pa je mama imela še 9 drugih na skrbi in veliko slabše pogoje pa je šlo. In ponavadi so ravno zadnji bili največji scrkljančki z najlepšim otroštvom.
Pri meni je tako odločilo življenje. Ko sva se s partnerjem pri 30 začela pogovarjat o tem, da zdaj bi pa imela otroke, sva se odločila še za malo eksotike – obiske krajev, kjer razsajajo čudne bolezni, ki potrebujejo cepiva, zdravila, ki ne vplivajo dobro na nosečnost. Potem pa je moj partner ugotovil, da otroci prinašajo samo skrbi in da mu je ok brez njih, ter sva se pri mojih 34 razšla. Novega partnerja, ki si je želel otrok, sem našla pri 36, pri 38 rodila prvič, pri 40 drugič.
Ja, raje bi imela otroke pri 30, vendar če pomislim na to, kdo bi jim bil oče, mislim, da je kar prav tako, kot je. Vsekakor imam jaz zdaj boljšega partnerja in otroci verjetno boljšega očeta.
Pred 30 letom sem dela tri fakultete (dve v tujini), se izpopolnjevala na več koncih, delala doktorat, kot prostovoljka pomagala doma in v tujini (večinoma Anglija, kjer sem študirala), uživala sem sama potovati, morje zanimanj sem imela, nikoli do 30 leta niti časa nisem imela za fanta, tudi želela si ga nisem, ker sem uživala v drugih stvareh. Šele po 30 letu sem začela iskati fanta, ga v nekaj mesecih našla, pri 31 sva se poročila, čez dno leto prvi sin, dve leti kasneje dvojčka, tri leta po njiju druga hči in pri 39 letih zadnja hči. Res uživam tako v svojem poklicu, kot mama, je pa res, da sem se naučila odlično združiti družinsko in poklicno življenje, kjer lahko delam, ko me otroci ne potrebujejo (poslujem z ZDA, zato večinoma delam po 20h), kar nekaj stvari pa si lahko pripravim v nekaj urah dopoldne. Tudi, ko sem imela otroke doma (vsakega do tretjega leta, šele potem so šli v vrtec), sem se naučila tako organizirati, da sem bila njihova, ko so spali, sem se lotila gospodinjstva. Je pa res, da imam izredno pridnega moža, ki obožuje otroke, ima svojo firmo, tudi v gospodinjstvu pomaga, kadar je treba, trenutno pa je bolj taksist za razvažanje naših in drugih otrok po treningih. Če ne bi se znala tako dobro organizirati, imeti tako čudovitega moža, ki toliko pomaga ter službe, ki mi omogoča, da jo opravljam zvečer in ponoči, se zagotovo za toliko otrok in tak način življenja, ne bi odločila.