Moja zgodba – za vse, ki iščete srečo v zrelih letih
Spodaj berem, kako se ena sprašuje, če je resnična ljubezen možna tudi v zrelih letih. Odgovori so zelo različni. Glede na to, da imam relativno svežo izkušnjo, dodajam svoje mnenje in upam, da bo kateri (predvsem velja to za ženske) koristila.
Kot prvo: ja, je možno. Tudi, ko se bližaš petdesetim, je še vedno možno, da naletiš na nekoga, ki ti je na prvi pogled pisan na kožo, ki ti je privlačen, ki zaneti v tebi tisti ogenj, tista čustva, za katera si že dolgo prepričan, da jih ne boš nikoli več izkusil. Dobiš občutek domačnosti, pripadnosti, na široko odpreš svoje srce in ga spustiš vanj. Vse kaže na pravljico.
Ampak.
Seveda vedno pride “ampak”, ki te strezni.
Že zelo kmalu sem opazila, da moj partner nekako ne zna potegniti ločnice med sedanjostjo in preteklostjo. Bolj natančno: njegove bivše naj bi po njegovem mnenju bile del najinega skupnega življenja. Ni videl razloga, zakaj se ne bi dobivali na kavah, bilo mu je nerazumljivo, zakaj ne želim, da njegova bivša pride v naš skupni dom, ko mene ni. Prostodušno mi je povedal, da je to izključno problem mojega nezaupanja. Stvari so se vlekle tako par let, ko sem nazadnje ugotovila, da je bil zvečer z njo (in mi to poskušal celo prikriti), sem potegnila črto in zaključila.
Moj nasvet za vse, ki začenjate zvezo v zrelih letih: preden se res prepustite, PREVERITE, ALI IMATE PODOBNE VREDNOTE. Iz foruma vem, da ljudje zelo različno razumemo pojem pripadnosti, zvestobe. Vem, da nekateri popolnoma v redu sprejemajo druženje z bivšimi, da nekateri z lahkoto odpustijo tudi prevaro. Čisto ok, ampak potrebno je, da se najdeta dva enako misleča. Nikakor pa ne silite z glavo skozi zid, misleč, da se boste spremenili (eden ali drugi), ker to enostavno ni to. Taka zveza je samo umiranje na obroke, do bridkega konca.
Tisti iz spodnje teme pa seveda žeim veliko sreče in predvsem to, da je našla nekoga, ki ji ustreza, nekoga, ki je že v osnovi tak, da se nobenemu od njih ne bo treba na silo spreminjati, da bi ostala skupaj. Je redko, a še vedno verjamem, da je mogoče. Morda nekoč tudi zame.
Ti, ki si tako srečna s tvojim…si ziher, da te ne bi takoj zamenjal za bivšo? Ker kaj jaz to vidim, sama…kolegica, druga kolegica…berem o tem, avtorica te teme…prav vsi so navezani na bivše, takoj bi jih imeli nazaj, sploh če imajo otroke z njimi, še mene bi moj bivši, čeprav sva 15 let narazen, še vedno..sem skoraj ziher…takoj vzel nazaj….
Me je to branje spomnilo na eno znanko, vdovo. Okoli razlaga, kako išče moškega zase, v bistvu pa išče samo k….. Potem pa veselo razlaga vse intimnosti teh moških.
No, pol naselja je šlo čez njo, ona pa še kar z isto ploščo, kako išče.
Deci pa glupi, pri 60. in čez mislijo le s spodnjo glavo, ona pa se jih reži za hrbtom. Istočasno vsaj trem razlaga, kako bi se poročila, oh in sploh. Gre en čez vrata, že drugi zvoni na telefonu. Ha, ha.
Eh, sam na polje gre na sprehod, pa že najde kandidata. Pač, kurbiš style.
No in potem pa razlaga o kao svojih prijateljih.
Poročena sem več kot 30 let in če se mi slučajno zgodi, da postanem vdova, ni šans, da si iščem drugega dedca! Vem, da bi bili prav vsi slabši od mojega sedanjega, saj sem nanj navajena in poznam vse njegove finte. Je pa res, da mi v vseh teh letih ni nikoli naredil nič hudega.
Lahko bi imela recimo – samo prijatelja – na daljavo, da bi šla kdaj skupaj na kavo ali na kakšen izlet, da bi pa živela s kom in si ustvarila en kup novih problemov, to pa ne!
Sicer imam partnerja ampak vam priznam, da se mi enostavno ne bi dalo več požreti vsega kar sem požrla v mlajših letih, če bi si morala znova najti partnerja. Za zrela leta so super variante take prijateljske naveze, ko se pač dva dobivata in intimno prijateljujeta vendar živita vsak v svojem stanovanju in skrbita vsak za svoje gospodinjstvo:) Vem, da se večina ne strinja s takim načinom ampak po moje je to najbolj udobno edino zaradi stroškov se seveda bolj splača živeti skupaj samo kaj, ko ženske na koncu vedno pristanemo v vlogi gospodinje, kuharice…seveda poleg službe.
Jaz sem tista, ki se spodaj to sprasuje…tudi jaz vse manj mislim da je mozno oz. Je mozno, ce si pripravljen marsikaj pozret, pa ce si zmozen zaupat… Tudi jaz ne najdem boljsega kot je bil moj moz, hvala bogu da sem vsaj otroke imela z dobrim clovekom. Zelim mu vso sreco s tanovo, sama pa se ne mislim vec poglabljat v karkoli, zdaj ko vem kaksni so danes moski.. Sem sla na izet, okrog mene pet porocenih oz. Vezanih, ma vsi razen najmlajsega (ki je nekaj cez 20) BI! In sem bila samo srecna da nimam moza, da bi se se s tem obremenjevala, ko bi kam sel.
Pogresam pa kako samsko prijateljico, da bi skupaj zurale, s tem mislim to, da bi sle k skupaj, kak koncert, v wellnes, na kak izet… Vse ki jih ppzn so namrec zasedene in so seveda za vikende s svojim dragim…
Eh, bomo ze nekak 😉
Drzte se punce!
Javljam se še moški iz prvega prispevka.
Prase? Ne vem.
Neumen? Najbrž.
Iskren? Mislim da še preveč.
Preveč verjel na besedo, da bo jasno povedala kaj vse ji ni sprejemljivo, da se ne bo šla “igric” ko nekaj pove in pomemben del zamolči, ker bi moral moški to itak sam vedeti.
Ko sem jo videl in spoznal, je zatresla in obrnila svet. Ljubezen, naveza do smrti, pripadnost… zame še vedno veljajo in držijo – in bodo.
Ne prekinjam stvari za katere sem se odločil, ker jih raje popravim.
Bivše so bivše tudi zame, le da se mi brezvezna kava (in priložnostna vožnja do tja) ni zdela pomembna, niti nisem verjel, da bo njej pomembna. Kava in brezvezen klepet (potem ko človeka naključno srečaš, pa tisti trenutek ne moreš od dela) ko pogledaš slike in mami zaželiš mnogo zdravja.
Karkoli že bo – jaz seveda upam da bo ljubezen zmagala in v to verjamem.
Lahko se naučite tudi to, da včasih nezaupanje in sumničenje ne pelje k dobremu koncu. Mogoče bo propadla čudovita ljubezen, zaradi le majhne razlike v pogledih.
Jaz mislim da ne bi smela.
Ej, Enaizmedredkih,
kaj pa se je zgodilo, da si ostala brez moža? Mislim, govoriš zelo lepo o njem – da nisi spoznala boljšega, da je dober oče itd. Si je našel drugo in te zapustil? Če ja, kako lahko praviš, da je dober človek?
Jaz sem sicer dokaj mlada, srečno poročena s kupom majhnih otrok … Si pa ne predstavljam, da bi si nekoč morala iskati drugega. Če bi postala vdoda (bog ne daj), bi verjetno kar ostala.
Niti sama ne vem kaj se je zgodilo, majhni otroci, sama za vse, zivcno in napeto, stresna sluzba, vse vec kreganja, dokler ni en dan rekel, da bi bilo bolje, da si poisceva partnerje, s katerim bi se bolj ujemali, razumeli.. Seveda je imel ze eno nagledano, morda tudi sprobano, ne vem, vem samo da nikoli nisem imela obcutka,da bi mi lagal in prikrival, kot delajo danasnji moski…
Skoda da nisva zdrzala nekak najtezjih let, ampak takrat je tudi meni odleglo.. Danes se veliko bolje razumeva in sva bolj skladna glede otrok. On je zgleda srecen, jaz sem pa tudi zanj. Meni je pa tudi ok tako, bolj mirno za vse.
Moškim se je najlažje skrivati za krinko naivnega nerazumevanja. V stilu: ni mi povedala, da jo moti, če občasno še vedno seksam s svojo bivšo. Tako da ženske, preden prideta skupaj, mu je treba napisat priročnik, pa natančen naj bo.
Pa še v tem primeru bodo vedno znova našli primerne izgovore ( je sicer rekla, da jo moti, če seksam s svojo bivšo, ampak ni rekla, da tega ne smem delat ob četrtkih – in kako naj bi jaz to vedel? naj ji misli berem?)