zakaj eni toliko kupujete, če človek potrebuje zelo zelo malo?
Res potrebujemo malo, zelo malo, za življenje, malo hrane, nekaj kvadratnih metrov stanovanja, drugo pa je vse navlaka in brezpotrebno kopičenje stvari, balasta, ki nam običajno delajo še dodatne stroške in skrbi.
Zakaj eni tolikoooo kupujejo in kopičijo? Veliko avtomobilov, cunj, hiš? Čemu? Zakaj? Praznina v sebi? Lažen občutek večvrednosti?
Gledala sem odlomek iz tednika, o gospodu, ki v naravi živi in tam tudi nabira hrano, živi skorajda brez stroškov, je urejen in zelo zdrav in mi je dal mislit kar precej. Ker imam tudi sama kar nekaj materialnih stvari, ki jih ne potrebujem, plačujem samo davke in dodatne stroške! BV
Ni vse ČB.
Recimo koliko ljudi ima res veliko avtomobilov in veliko hiš? Marsikdo še enega ne zmore.
Rabim pa recimo kolo, ker uživam v kolesarjenju, rabim smuči, ker uživam v smučanju, rabim plavalno opremo, ker rada plavam in tako naprej. Posledično za vse to rabim tudi oblačila. Preprosto,ker to vse uporabljam, da mi jelepo v življenju.
V bistvu je odvisno precej tudi od načina življenja.
Gospod, ki živi v naravi najbrž ne hodi v takšno službo, da bi potreboval kup stvari, ki ti jih narekuje že tvoje delo (recimo obleke, vedno brezhibni čevlji). Najbrž tudi avta ne rabi, tisti, ki ga, bi pa rad imel takšnega, da mu ustreza (dovolj velik, varen, varčen, cenovno dostopen… različni atributi so, ki vplivajo na to, kakšnega izbereš).
Eni kopičijo zato, ker imajo zaradi tega občutek večje varnosti. Naprimer: če imaš troje hlače in so vse zamazane, pa nisi imel časa oprat in zlikat, moraš pa nujno na nek dogodek – kaj boš? Seveda, imaš več, ker potrebuješ tudi kako rezervo.
Vsi si nekaj za rezervo kupujemo.
Eni kupujejo, ker hodijo naokoli s preveč lačnimi očmi in brez nakupovalnega listka.
Nekaj so pa tudi izkušnje. Ni bolj bednega kot dobiti koda na obisk in imeti prazen hladilnik in izropano vinsko klet.
Moje mnenje je, da so nekateri zasvojeni z nakupovanjem. Osebno poznam dve osebi, ki sta obsedene s tem. Pravita, da si ne moreta pomagati. Verjetno je to nekakšna bolezen, ne vem.[/quote]
Po eni strani človek, res potrebuje zelo malo, da preživi. Kos kruha in eno jabolko na dan. Pa lahko živiš normalno do 80 leta. Ni nam potrebno imeti ne vem kakšne domove. Človek bi lahko čisto fajn preživel v skromni leseni hišici. Človek komot prehodi na dan nekaj kilometrov peš pa ne bo nič narobe… Samo pač ljudje se niso tako odločili. Potrebujemo domove, stanovanja, avtomobile, jahte, kolesa, obilje hrane in drugega bogastva, ker nam olajšajo življenje tudi nekatere pomirijo… hkrati pa tudi nosimo breme, ker moramo vse to vzdrževati. Saj plačujemo ceno. Slab onesnažen zrak, vode, zemlja, ljudje niso več veliko zunaj, komuniciramo preko neta, gsm, ogromno stroškov in itd…..tv nam daje potuho, radio nam daje potuho…je pa vse v človeku konc koncev. Nekdo ima, vse lahko, pa živi, kot da ne bi imel nič. In to je prava pot. Lahko imaš najboljši avto, hkrati pa veš, da greš lahko peš ali v mesto komot peš. In avto uporabiš za dolge vožnje ……žal pa ljudje to vedno manj delajo….nekako vse izkoristijo “slabe” stvari…dobre pa ležijo v predalu šele ob smrti se zave, da ima noge, roke………..
Ljudje se radi obdajamo z lepimi stvarmi … opremljamo in krasimo dom, se ukvarjamo s športom, ustvarjamo, skratka živimo in delamo.
Za vse to pa potrebujemo dobrine, ki jih vedno ne moremo ustvariti sami in s tem ustvarjamo potrošništvo. Človeška nrav, radovednost nas vleče v tako ravnanje, ki je v osnovi primarno in sproža napredek. Če bi bili vsi zadovoljni z življenjem, ki ga živi moški iz zgornjih postov, potem se najbrž mi danes ne bi pogovarjali, ker še ne bi poznali elektrike, kaj šele interneta.
Se pa strinjam, da je potrošnitvo skrajna oblika napredka, a tudi ta moški je skrajna oblika nenapredka in neradovednosti. Ravnotežje med tema skrajnostima pa je umetnost življenja.
Ko sem se preselila na Dansko, sem najprej zivela v miniaturni sobici, ker so stanovanja pasje draga. Ja, sem prezivela, tudi 15 kvadratnih metrov je zvrhano dovolj, samo da je streha nad glavo in gretje. Ampak lustno pa ni. Razlika med tem, kar clovek potrebuje za prezivetje in za preprosto a udobno zivljenje, je konkretna.
Zakaj ti ni bilo luštno? Saj to je isto kot študentski domovi? Pa je noro super dobro :-).[/quote]
Je bil studentski dom. 😉
Druzbe in zabav seveda ni manjkalo, ampak razmer za zivljenje se pa nisem privadila. Preziveti ves svoj “off” cas v eni in isti kamrici, z enim oknom in enim razgledom (na hrupno cesto). Nonstop je smrdelo po hrani iz skupne kuhinje za 16 ljudi, zjutraj se ne mores sprehoditi v sami spalni srajci v kuhinjo in si skuhati kavo, stalno moras improvizirati s shranjevanjem in pospravljanjem stvari, itd. Vsaj dvosobno stanovanje z majhno kuhinjo potrebujem, da se ne pocutim uklesceno, ampak “domace”.
Moje mnenje je, da so nekateri zasvojeni z nakupovanjem. Osebno poznam dve osebi, ki sta obsedene s tem. Pravita, da si ne moreta pomagati. Verjetno je to nekakšna bolezen, ne vem.[/quote]
Lahko da. Zakaj bi si sicer elita nagrabila toliko denarja na račun drugih, da si je nakupila po 150 nepremičnin po osebi?
Če ni nakupovanja, porabe in potrošništva, potem tudi ni ekonomije in ni gospodarske rasti. Kje bi se potem nabral denar tudi za ostale stvari npr. za šolstvo, zdravstvo, za pokojnine? Vse je povezano. Si predstavljate, če bi vsi ljudje živeli v gozdu, tako kot tisti moški in ne bi nihče nič kupil?
Vse bi se ustavilo, trgovine bi bile zaprte, tovarne ne bi več nič ustvarjale, ker ne bi nihče nič kujpil, država ne bi dobila denarja, proračun bi bil prazen, ljudje bi ostali brez plač in brez pokojnin.
Zakaj ti ni bilo luštno? Saj to je isto kot študentski domovi? Pa je noro super dobro :-).[/quote]
Je bil studentski dom. 😉
Druzbe in zabav seveda ni manjkalo, ampak razmer za zivljenje se pa nisem privadila. Preziveti ves svoj “off” cas v eni in isti kamrici, z enim oknom in enim razgledom (na hrupno cesto). Nonstop je smrdelo po hrani iz skupne kuhinje za 16 ljudi, zjutraj se ne mores sprehoditi v sami spalni srajci v kuhinjo in si skuhati kavo, stalno moras improvizirati s shranjevanjem in pospravljanjem stvari, itd. Vsaj dvosobno stanovanje z majhno kuhinjo potrebujem, da se ne pocutim uklesceno, ampak “domace”.[/quote]
Normalno. V LJ v študentu sva bili na desetih kvadratih dve, kuhinja je bila za kakih 30 ljudi, kopalnica z več tuši in WC pa za sto. No, mi smo se vseeno sprehajali v pižamah.
In če rabiš vsaj dvosobno stanovanje, pomeni, da si enostavno ornk razvajena in ena presrana rit. Moji starši so imeli hišo s tremi nadstropji, dvema kopalnicama, dvema sobama za goste (nismo oddajali, ampak za prijatelje, ki so prišli na obisk k nam), dnevno sobo 50 kvadratov že v tistih časih, dva kabineta (eden za atija, eden za mami), ni da ni.
Pa je bilo moje prvo stanovanje lepo, majhno, udobno enosobno stanovanjce in v njem sem preživela deset najlepših let svojega življenja. Še z družino smo začeli tam, ker ni bilo denarja za kaj več.
Poskusi preživet v naravi. Pa recimo da si to sploh sposoben in da ti okolje nudi dovolj. Se zavedaš koliko ljudem, bi postal trn v peti, od raznih društev, lovcev, inšpektorjem… Država ima dolgo roko. In ne mara samosvojih ljudi, ki so povrhu vsega slab potrošnik.
Je bil studentski dom. 😉
Druzbe in zabav seveda ni manjkalo, ampak razmer za zivljenje se pa nisem privadila. Preziveti ves svoj “off” cas v eni in isti kamrici, z enim oknom in enim razgledom (na hrupno cesto). Nonstop je smrdelo po hrani iz skupne kuhinje za 16 ljudi, zjutraj se ne mores sprehoditi v sami spalni srajci v kuhinjo in si skuhati kavo, stalno moras improvizirati s shranjevanjem in pospravljanjem stvari, itd. Vsaj dvosobno stanovanje z majhno kuhinjo potrebujem, da se ne pocutim uklesceno, ampak “domace”.[/quote]
Normalno. V LJ v študentu sva bili na desetih kvadratih dve, kuhinja je bila za kakih 30 ljudi, kopalnica z več tuši in WC pa za sto. No, mi smo se vseeno sprehajali v pižamah.
In če rabiš vsaj dvosobno stanovanje, pomeni, da si enostavno ornk razvajena in ena presrana rit. Moji starši so imeli hišo s tremi nadstropji, dvema kopalnicama, dvema sobama za goste (nismo oddajali, ampak za prijatelje, ki so prišli na obisk k nam), dnevno sobo 50 kvadratov že v tistih časih, dva kabineta (eden za atija, eden za mami), ni da ni.
Pa je bilo moje prvo stanovanje lepo, majhno, udobno enosobno stanovanjce in v njem sem preživela deset najlepših let svojega življenja. Še z družino smo začeli tam, ker ni bilo denarja za kaj več.[/quote]
Lepo te prosim no, dvosobno stanovanje je minimum, če nočeš, da ti cunje smrdijo po kuhanju ali da ti gostje ne sedijo po postelji, v katero greš potem ti spat. Če uživaš v katerem od naštetega, tvoj problem, jaz ne in večina meni poznanih tudi ne. Spalnica je spalnica in je moja oz. najina, ergo, takoj ko imaš ločeno spalnico od dnevnega prostora, je to dvosobno stanovanje. Če je to luksuz, potem pa tud ne vem kaj.
Sicer si pa lepo povedala, da si imela enosobno luknjo zato, ker za več ni bilo. Če bi imela, sem prepričana, da se ne bi stiskala na parih kvadratih.
S tem se ne morem strinjati, tukaj recimo ne najdes dvoposteljne studentske sobe. Se kopalnico lastno ima ponavadi vsak. Enostavno dovolj cenijo pravico do osnovnih zivljenjskih potreb odraslih, predvsem zasebnosti. Nekaj kar je vecini Slovencev cista znanstvena fantastika. “Ce smo mi preziveli s cudnimi cimri in skreti za sto ljudi, bos tudi ti” Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni.