Danes smo imeli v šoli roditeljski sestanek in bolj kot sama premlevam slabši imamo občutek.

Naj povem, da hči bere zelo dobro, mirno lahko zatrdim, da boljše od večine odraslih. Bere zelo rada in imamo doma že majhno knjižnico. Bere sama, za svojo zabavo. Lani v šoli so imeli svetovano, da naj berejo doma na glas nekaj minut dnevno, za bralno značko pa so imeli 5 knjig. Letos imajo novo učiteljico, ki si je zamislila, da morajo otroci prebrati 1 knjigo na teden. Sestavila je seznam 40ih knjig in nalog za te knjige. Tako moramo iskati knjige po knjižnicah, vsak teden prebrati eno knjigo in še narediti nalogo o tej knjigi.

Drugi razred osnovne šole in imajo za obvezno branje 40 knjig!

Prosim povejte mi kako je na vaših šolah?
Hči poleg šole obiskuje glasbeno šolo, 3x tedensko po pouku, doma delamo naloge, učimo pesmice za pevski zbor in nikakor mi ni jasno kdaj bomo brali. Povejte mi, da nisem nora jaz ampaj je nora ta idejo, da morajo 7 letniki prebrati 40 knjig v šolskem letu.

Jaz ne vidim problema v tem, da morajo prebrati 40 knjig, čeprav priznam, da je že to čist mim. Neumno pa se mi zdi, da učiteljica predpisuje, katere knjige naj bi učenci brali. Bistveno je, da berejo, karkoli, magari stripe, kot jih je bral z velikim veseljem naš sin. In je bil med najboljšimi (parimi) bralci v razredu. Da bi mu jaz rekla naj bere Nodija al pa Piko Nogavičko bi ga minilo vse veselje do branja. Tako pa je bral Garfielde, Asterixe in Miki Musterja z velikim veseljem (še več kot je bilo treba) in se zraven zabaval, režal in tudi potem tekom dneva pravil štose, ki jih je tam prebral. Bistvo je, da otroci berejo, da dobijo veselje do tega početja, da bodo tudi enkrat, ko ne bodo vedeli kaj počet, spontano vzeli v roke knjigo in jo prebrali. Knjigo, ki jih bo zanimala.
Pri nas so še učitelji v višjih razredih veliko bolj normalni in se ne držijo spiska kot pijanec plota. Par knjig otrok lahko za bralno značko komot izbere povsem po svoji presoji. In prav je tako.

Kar se pa samega branja tiče (praviš, kdaj bomo brali?), pa to z vsem navedenim nima velike veze. Pri nas je otrok bral na začetku leta 10 min dnevno, potem pa 20 min (po navodilih učiteljice), dostikrat pa tudi več, ker mu je bilo zanimivo. Zato sem tudi kakšen dan, ko se mu / se nam ni dalo, rekla po polovičnem času, da je dost, ker je itak včeraj, prejšnji dan prebral npr. celo knjigo Avtomobili. Pa kakšen dan ali dva na mesec smo zaradi obilice drugih opravkov, kdaj pa tudi lenobe, branje izpustili.

Točno tega se jaz bojim. Kot sem napisala hči res veliko bere, bere tekoče kot odrasli tako velike kot majhne črke vendar bere tisto kar je njej všeč. Pri nas so to leksikoni, razne punčkaste revije, bere še preveč saj bi včasih raje videla, da gre kaj več laufat. Ampak ok, naj počne kar je njej lepo.
Ampak 40 knjig, po okusu učitelja, veliko je knjig, ki jih bo brala res z muko. In to ne 5 na leto ampak 40 na leto. Vsak teden znova 🙁
Če pomislim, da bi morala jaz prebrati 40 knjig po okusu ene tretje osebe se mi zmeša 🙁

Lani je bilo super. Vsak dan smo upoštevali navodila in res brali. Ker smo brali tisto, kar ima rada težav ni bilo nikoli.

Najprej je vprasanje, kako zajetne so te knjige.

Sama sem hodila v solo pred mnogimi desetletji. V prvi razred nas je sla vecina pri 6 letih in pol. Zadnja 2 ali 3 mesece v prvem razredu je uciteljica rezervirala zadnjo solsko uro za branje.

Vsak dan je prinesla zajeten kup knjig iz takratne knjizne zbirke Cebelica, ki so imele izmenicno po 1 stran teksta in 1 stran barvne ilustracije in kaksnih 10 – 20 strani, in jih postavila na mizo. Vsak otrok si je izbral eno knjigo in jo tiho prebral. Zadnjih nekaj minut nas je vprasala o knjigah, kratka vprasanja, in nasi odgovori so ji povedali, ce smo knjigo prebrali in jo razumeli. Vcasih smo kar tekmovali, kdo ji bo povedal vec o svoji knjigi.

To je bila 1 knjiga na dan, poleg tistega, kar smo prebrali doma. Nihce od starsev se ni razburjal zaradi tega.

Jaz bi rekla takole: Verjetno niste edini, ki imate s tem problem. Če še niste imeli roditeljskega sestankda, temo načnite tam in povejte, da se z branjem strinjate, ampak, da naj bo fleksibilno, da otrok izbere kaj bo bral, da naj tisti spisek služi edino kot orientacija/ideja staršem, ki nimajo idej, ali pa tam najdejo kaj kar otroke zanima.
Če je sestanek že bil, pa se obrnite na predstavnika razreda in naj on to temo načne z učiteljico. Če je vsaj malo razumna, ji ne bi smelo biti težko ugotoviti, da je smisel branje, ne njen spisek.

Pri nas pa so tedni, ko se dejansko vprašam kdaj. Ob štirih pride iz šole. Ponovimo snov in naredimo oziroma dokončamo naloge. 3x na teden gremo v glasbeno šolo, se vrnemo domov in gre spat. 1x na teden gre v bolnico zaradi določenih težav. Če ne dežuje vztrajam, da gremo z vsemi vsaj eno uro na zrak, da se zlaufajo. In če pomislim, da bi kakšen vikend želeli iti nekam ugotovim, da to ne bo mogoče. Če otrok prebere knjigo sam in si mora narediti še obnovo, odgovoriti na zastavljena vprašanja in malo utrditi saj bo o tej knjigi v šoli vprašan potem je jasno, da tukaj ne gre uro ali dve dela ampak kar je potrebno veliko več. In na ta račun bo pri otroku, ki bere veliko, bere tekoče trpelo nekaj kar ima rad ali nekaj kar mu ne gre in bi morali utrjevati.
Žal ne morem dojeti komu ta zamisel učitelja lahko koristi.

Bistvo je v tem, da je bila izbira na razpolago.

Nekaj podobnega je bilo pri nas lani. So hodili v knjižnico in otroci so si sami izbrali knjige in te knjigice potem malo v šoli malo doma prebrali. Veliko so brali v šoli.
Kot se že zgoraj napisala hči zelo rada bere, ampak bere zgodbice, ki so njej všeč. Pa je brez besed prebrala knjige za domače branje, se naučila vse pesmice še isti dan, pa vse pesmice za zbor in glasbeno. Pa ne mara preveč učenja pesmic ampak ker rada poje je to spet naredila brez besed.

Starejša hči je imela celo oš podobno. Navodila koliko časa dnevno mora brati in smo brali. Ni bila tako navdušena kot mlajša ampak je brala. So tako vzgojene, da pri šoli preprosto ni pardona. Jaz hodim v službo, one v šolo in so res obe zelo pridne. Zato me pa to malo jezi. Ker če sklepam po sebi take stvari povzročijo odpor.
Vsaj 20 knjig je nemogočih in je škoda časa zanje, 10 vem da bo muka, ker takih zgodb ne mara in 10 je ok, luštnih.

Bistvo je v tem, da je bila izbira na razpolago.[/quote]

Hvala. Bistvo napisano v enem stavku.

Pri nas pa so tedni, ko se dejansko vprašam kdaj. Ob štirih pride iz šole. Ponovimo snov in naredimo oziroma dokončamo naloge. 3x na teden gremo v glasbeno šolo, se vrnemo domov in gre spat. 1x na teden gre v bolnico zaradi določenih težav. Če ne dežuje vztrajam, da gremo z vsemi vsaj eno uro na zrak, da se zlaufajo. In če pomislim, da bi kakšen vikend želeli iti nekam ugotovim, da to ne bo mogoče. Če otrok prebere knjigo sam in si mora narediti še obnovo, odgovoriti na zastavljena vprašanja in malo utrditi saj bo o tej knjigi v šoli vprašan potem je jasno, da tukaj ne gre uro ali dve dela ampak kar je potrebno veliko več. In na ta račun bo pri otroku, ki bere veliko, bere tekoče trpelo nekaj kar ima rad ali nekaj kar mu ne gre in bi morali utrjevati.
Žal ne morem dojeti komu ta zamisel učitelja lahko koristi.[/quote]

Sem napisala, da spisek nima (po mojem mnenju) nobenega smisla. Branje pa.
Na vaše zapisano, bom pa rekla tole (kar jaz mislim): če je otrok v drugem razredu in pride iz šole ob 4h, mu praviloma za šolo ni treba več kaj dosti drugega počet kot brat. Namreč, če je v šoli do 4h, je nalogo naredil že tam. Pogledaš, zahtevaš, da popravi, če je kaj narobe, dopolni, če kaj manjka. S pregledom knjig/zvezkov je to 5 -10 minut dela. Našedva se v prvem in drugem razredu doma nista praktično nič učila, kdaj kakšen račun, pa napisat par vrstic teksta (zlasti drugi, ki je – in še zdaj- pisal zelo grdo – pač ni talent za pisanje:(). Tudi mi imamo zaradi določenih zdravstvenih težav doma obveznost še dodatnih vaj, ki vzamejo kakšnih 10, včasih 15 min …

Trsica je imela kaksnih 60 knjih. Nas je bilo pa 34 v razredu. Proti koncu tega njenega zelo uspesnega eksperimenta, nismo imeli vec veliko izbire, ker smo prebrali ze skoraj vse knjige, zato smo pac vzeli, cesar se nismo prebrali.

Prepricana sem, da ce bi kaksna danasnja uciteljica pocela isto kot je z nami nasa cudovita trsica Musarjeva pred daljnimi leti, bi starsi ponoreli zaradi njene zahtevnosti.

Pri nas pa so tedni, ko se dejansko vprašam kdaj. Ob štirih pride iz šole. Ponovimo snov in naredimo oziroma dokončamo naloge. 3x na teden gremo v glasbeno šolo, se vrnemo domov in gre spat. 1x na teden gre v bolnico zaradi določenih težav. Če ne dežuje vztrajam, da gremo z vsemi vsaj eno uro na zrak, da se zlaufajo. In če pomislim, da bi kakšen vikend želeli iti nekam ugotovim, da to ne bo mogoče. Če otrok prebere knjigo sam in si mora narediti še obnovo, odgovoriti na zastavljena vprašanja in malo utrditi saj bo o tej knjigi v šoli vprašan potem je jasno, da tukaj ne gre uro ali dve dela ampak kar je potrebno veliko več. In na ta račun bo pri otroku, ki bere veliko, bere tekoče trpelo nekaj kar ima rad ali nekaj kar mu ne gre in bi morali utrjevati.
Žal ne morem dojeti komu ta zamisel učitelja lahko koristi.[/quote]

Sem napisala, da spisek nima (po mojem mnenju) nobenega smisla. Branje pa.
Na vaše zapisano, bom pa rekla tole (kar jaz mislim): če je otrok v drugem razredu in pride iz šole ob 4h, mu praviloma za šolo ni treba več kaj dosti drugega počet kot brat. Namreč, če je v šoli do 4h, je nalogo naredil že tam. Pogledaš, zahtevaš, da popravi, če je kaj narobe, dopolni, če kaj manjka. S pregledom knjig/zvezkov je to 5 -10 minut dela. Našedva se v prvem in drugem razredu doma nista praktično nič učila, kdaj kakšen račun, pa napisat par vrstic teksta (zlasti drugi, ki je – in še zdaj- pisal zelo grdo – pač ni talent za pisanje:(). Tudi mi imamo zaradi določenih zdravstvenih težav doma obveznost še dodatnih vaj, ki vzamejo kakšnih 10, včasih 15 min …[/quote]

Tako naj bi bilo. Pri nas vsaj 3 dni na teden nalog v šoli ne naredijo. Učiteljica pravi, da to ni njena stvar, če želijo delat nalogo jo delajo in če nočejo jim ni treba. In ko se trije začnejo igrati počasi povlečejo še ostale. Hči pravi, da tudi če bi želela vse tam končati, da ima doma mir je tako hrupno, da ne more.
Za šolo tako porabimo veliko več kot 15 minut ampak ok. Lani smo probali doseči, da bi bilo drugače ampak nismo uspeli. Pač naloge delamo doma in mogoče je tako še boljše. Jih naredi v miru in od njih veliko več odnese kot če bi delal nekaj na hitro brez potrebne koncentracije v šoli.

Pa še to bom dodala: tudi mi (in otrok) smo bili kakšen dan utrujeni. Kdaj sem vztrajala, da vseeno tudi bere, če sem pa videla, da je vsem vsega dovolj pa pač ni bral (kot sem že zgoraj napisala). Je pa bilo to res izjemoma. Pametna učiteljica bo itak gledala rezultat (da otrok zna brat); ne pa štela kolk je podpisov na listu. (Čeprav jaz vztrajam, da opravita svoje dolžnosti, če je le možno.).

Obstajajo predpisani normativi in takile učitelji jih grobo kršijo. Branje celih knjig v 2. razredu? Ja,poznam enega fantka, ki je bral že Harryja Potterja, velika večina pa vsaj pol leta ali še več sploh ni sposobna brati z razumevanjem, kako naj potem berejo knjige? Za nekaj šol vem in v vseh je neka smernica (nikakor pa ne zahteva, bolj nasvet), da se bere 5-15 minut dnevno (seveda to ne pomeni čisto vsak dan, če ne gre) ter 5 knjig za bralno značko, ki jo pa, če otrok ne zmore, preberejo starši. Nič drugega. Aja, se kao podpisuje v beležko, ko/če je otrok bral tistih min. 5 minut v dnevu in rezultati so recimo takile (glede na lanskoletno izkušnjo): 1-2 otroka sta brala večino dni (če se je za zanesti na poštenost staršev), ne pa vsak dan, recimo 80-90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dni, večina tam nekje 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dni, kar nekja pa je imelo podpisanih le tam nekje za 5-10 dni branja. In niti to ni pomenilo, da tisti otrok, ki bere vsak dan bere od tistega, ki bere morda 1xna teden, eni imajo pač to v sebi – jaz vem, da kot otrok sem imela in sem pri 5-6 brala tako tekoče kot odrasli, moji otroci so pa žal zelo “trdi” in se ne premakne in ne premakne kaj dosti niti z vajo.

roditeljski sestanki so zato, da se tam tudi razčistijo kakšne takele zadeve … ampak takrat so jasno vsi starši tiho, je bolj komot takole na forumu stresat slabo voljo, čeprav vsi dobro veste, da to ne bo rešilo vaših težav!

Edino, kar je pri tem neumno, je seznam. Dajte jo no prepričat, da lahko berete, kar hočete. Že pozneje je tečno letat in iskat knjige za domače branje pa za Cankarjevo, pa je to par knjig na leto. Ne pa vsak teden.

Drugače pa ena knjiga na teden ni tako grozno. Saj ni treba (kot je včeraj rekla na našem rodiltejskem), da je 40 Harryjev Potterjev. Pač 40 knjigic, verjetno slikanic, najprej z velikimi, potem z malimi črkami.

Pri nas sicer tega nimamo, za knjižnega molja hoče 15 knjig, ne štirideset, pa tudi tam je rekla, da se ena npr. Anica šteje za tri. Poskusite se zmeniti za kaj takega, potem jih je pa lahko tudi 40, ne?

Sem strastna bralka, isto moji starši, stari starši in otroci. Včasih mi uspe tudi 2-3 lahkotne knjige v enem dnevu (ob sendviču ina litru kave). Moji otroci obožujejo knjige in jih redno oddajamo v bukvarno, ker nikamor ne pelje toliko knjig imeti doma. Ampak 1 knjiga na teden s seznam je mimo!!! So nekatere knjige, ki ji človek prebere večkrat, nekatere odloži po prvih straneh, nekatere prebere enkrat in konec. Sama znam npr. Bobre skoraj na pamet, saj jih berem več let. Hči zna vse Angeline, pa knjige Rozmana – Roze, medtem ko se s težavo prebija skozi Mavrične vile. Glavno je branje, užitek in to, da nekaj prejmeš, si zapomniš, te zaznamuje, spremeni, pomaga,… Ne pa da piflarsko štepaš knjige in sproti pozabljaš za kaj gre in se trpeče oziraš skozi okno na igrišče in v gozd.

Pri nas – seznam kakih 30-50 knjig. Domače brenje izbereš 3 za predstavitev pred razredom, 2 dodatni predstavitev samo v zvezek. Ostalo kar je več je super, pohvalano, ampak tvoje. Dvomim, da jo ta lahko obvezno – pozanimaj se glede programa, učnega načrta in protestiraj.

Takole jaz vidim stvar.

Vsi se pritožujejo in nenehno poslušamo, da je v Sloveniji večina odraslih pismeno nefunkcionalnih, da komaj kaj berejo oz. kot pravi avtorica, da nekateri otroci v oš berejo bolje kot veliko odraslih. Torej to stanje nam ni všeč, se pa pritožujemo nad tem, ko pa si v šoli prizadevajo, da bi to malo popravili, izboljšali, pa se pritožujemo.

Povsem prav je, kar je naredila učiteljica. Otroke je potrebno spodbujati k branju, včasih tudi prisiliti (z domačimi naloga), ker je to edini način, da sploh začnejo brati (in spoznajo knjižni svet ter se mogoče celo navdušijo nad njim – kar ne poznaš, tega se težko sam od sebe lotiš, kajne?). Prepričana sem, da jim ne bo dala v branje Desetega brata, ampak kakšne slikanice, ki jih otrok prebere v 5-10 minutah. Je to res tako veliko? Branje 5-10 min na teden?

Super je, če imaš doma otroka, ki sam bere, ki rad bere, ampak kot jaz slišim od mojih otrok, je to prej redkost kot pa normalno stanje. In ravno zato je treba otroke znotraj pouka slovenkega jezika naučiti, da je branje del tega pouka, da to sodi k pouku slovenskega jezika. Tako bodo izboljšali veščino branja, pridobili na hitrosti in morda tudi vzljubili knjižni svet.

Meni je pa mimo, da mora biti vse samo tisto, kar je sončkom všeč in za zabavo. Počasi se bodo morali navaditi na to, da je v življenju tudi kaj, kar moraš, čeprav ti ni ravno všeč, ni po tvoji izbiri in ni zabavno.

Poleg tega predvidevam, da je mišljeno, da vsi otroci berejo isto knjigo, potem pa se o vsebini pogovarjajo. Kako bi to učiteljica izpeljala, če bi eden bral Cicibana, drugi Lady, tretji Alana Forda, četrti Ostržka?

Težko.

In še nekaj:
1- Pesmice naj se uči sama.
2. Naloge naj dela sama, ti ji le pregledaš. Saj menda ne sediš ob njej in gledaš vsako črko in številko, ali pač?
3. Če že šolskega dela ne zmore sama, kaj dela še na glasbeni šoli (razen če ni res velik talent?)
4. Tudi knjige naj bere sama. Prebere in ti nato obnovi zakaj se je šlo, da vidiš, ali je prebrala ali ne.

Pa kaj vam je starši? Otroci so v šoli, ne vi. (sama imam 2 šoloobvezna otroka, da ne bo pomote). Torej ne: MI DELAMO; MI SE UČIMO; MI BEREMO… ampak otrok dela, otrok se uči, otrok bere, jaz pa prekontroliram, ali je vse naredil kot je potrebno. Če ni, povemo, kaj ni dobro in naj SAM popravi.

Ampak zakaj mora imeti SEZNAM? Ok, seznam priporočenih, ne pa obveznega seznama, no. Če niso iz prav velikega mesta z več knjižnicami, bo vsak teden drama dobit te knjige. Naj berejo, kar hočejo. Eno knjigo na teden. Brez stresa. Brez strahu, da bodo ob glavo, ker niso prebrali prave knjige. Za užitek.

40 knjig v šolskem letu, obvezno eno vsak teden, določen naslov, pa še naloge na temo te knjige so občutno pretirana zahteva tako za otroka kot za starše.

Meni bi se smiselno zdelo zahtevati eno knjigo mesečno, ostalo po željah, pri čemer zadostuje priporočen seznam knjig za domače branje.

Tole je popolnoma neizvedljivo samo s samoiniciativo otroka. Starši bodo morali iskati knjige po knjižnicah ( vsi isto knjigo isti teden celo ? ), vsak večer siliti otroka k branju točno določene knjige, skrbeti, da bo do določenega dneva naredil naloge povezane s knjigo, pri čemer je velika verjetnost, da bodo morali starši iskati še kak dodaten material ( slikce ipd).

To ni vzpodbujanje branja in pismene osveščenosti. In pri nas na roditeljskem ne bi bil noben tiho in zadeva ne bi bila sprejeta. Prav tako ne podprta s strani ravnateljice, ker sem prepričana, da ni skladna z normativi in priporočili.

da nisi ti ena od njih … namreč funkcionalno nepismenih

to pomeni, da ne razumeš prebranega in … ne, ni ok da bi otroke kar silili z branjem če jim branje ni ok … ker to pomeni, da bi jih lahko tudi silili s hrano, ki jim ni ok, pa še s čim drugim.

in kje je težava?

v tem, da silijo 7 letnike!
če bi se šli tvojo logiko, bi bilo morda veliko bolj smiselno take zahteve (siljenje z branjem) postavljati v zadnji triadi, ko je učenja in domačih nalog neprimerno manj kot v prvi.

Po ena knjiga na teden, predpisana – uf.
Moja prva hčerka bi bila tega morda sposobna, druga, ki je trenutno v 2. razredu gotovo ne. Vsaj ne kakovostno in z razumevanjem. In brez navdušenja nad branjem.

Pri nas so v drugem imeli bralni list in 10min branja na glas na dan ob prisotnosti odraslega. Brez kakšnih obnov itd.

Vsekakor preveč gradiva in mnogokomu bo branje priskutilo. Kar pa verjetno ni končni namen.

Še glede zgleda – moja starša sta strastna bralca, prav tako jaz. Odraščala sem v izredno bralno spodbudnem okolju, mene se je prijelo, mojih sester pa ne. Njima je že 150 strani dolga knjiga podvig za več dni, pa sta bili deležni enakega okolja. Eni smo bralni tipi, drugi pač ne. Najine otroke spodbujava k branju in listanju knjig že od malčka naprej, enih se je prijelo bolj drugih manj.