zelo sem razočarana nad taščo in njenim delanjem razlik med vnukinjama. To je res že prav absurdno in žalostno.

No ko se nama je rodila hči (njena prva vnukinja) je bila na njo čisto nora, ves čas je hodila h nam, jo pestovala, hranila, nas klicala in spraševala po njej, želela njene slikce po telefonu da jo vidi, se z njo veliko pogovarjala, jo vozila na sprehode itd. Res sem bila vesela da jo ima rada, in tudi prijateljicam sem se vedno hvalila da imam zelo čudovito, prijazno, taščo. Res pa je da nismo živeli skupaj in smo se vidli cca na 2 tedna. In tako nekaj let.

Potem je rodila njena hči, tudi punčko, s katerimi živijo skupaj v isti hiši. Tašča je čedalje manj klicala, ker je bila okupirana z dojenčico ni več prihajala k nam na obisk, oz. samo če je imel kdo od nas rojstni dan. Klicali smo jo naj kaj pride pa je vedno rekla da nima časa. Ko pa je prišla, pa celourno razlaganje o dojenčici o vsem kar naredi, medtem svoje starejše vnukinje ni kaj dosti obrajtala, čeprav naj bi jo prišla na obisk pogledat. Nič več klicev, spraševanja po njej, vse se je vrtelo okoli dojenčice. Sem si rekla, ok razumem, mogoče pa ko bo malo večja, bo pokazala zanimanje za našo nazaj. Pa si nisem mislila v kaj se bo to spremenilo.

No zdaj je tista dojenčica že mala deklica in včasih gremo k njim na obisk. Pa glede na to da tašča naše hčerke ne vidi tudi po par mesecev, ker nič ne pridejo k nam, se ob obisku več posveča mlajši vnukinji kljub temu da njo vidi vsak dan. Pridemo tja, se prvo naposlušamo kaj vse zna, kaj je rekla, kaj naredila. Nobenega vprašanja o naši, ki tudi zelo lepo napreduje, ampak koga pa briga a ne? Potem ko se obe vnukinji igrata pa ima tašča zelo nesramen odnos saj vedno VEDNO za karkoli se zgodi okrivi in krega našo hčerko! čeprav ni vedno ona kriva, saj sta razposajeni obe. Konkreten primer, mlajša vnukinja si želi knjigico, ki jo drži naša hči in jo zato močno pocuka za lase. Naša hči se začne jokati, ker jo zaboli, tašča pa krega našo hči, češ da naj ji drugič da knjigico ali pa se umakne. Nisem mogla verjeti kaj slišim. Karkoli mlajša vnukinja ušpiči, jih nič ne sliši, vedno je kriva naša ker je pač starejša in bi mogla že vedeti itd. Čeprav je tudi naša še majhen otrok. Do nje je postala zelo hladna in ves čas jo nekaj opozarja, medtem ko mlajšo vzame v naročje in jo lupčka ter jo ves čas hvali.

Sem samo človek in se moram res zelo trudit da se mi njihova hčerka posledično zaradi taščinega odnosa tudi ne zameri, saj lahko počne karkoli hoče. Prav očitno ima njo veliko rajše in tega res ne razumem. Kot da mi ji pa nismo v sorodu.

Pa sem zadnjič imela dosti in ji rekla, da glede na to da bo šla kmalu v vrtec (sicer precej pozno) bi blo boljše kot da mojo hči uči da se ji umika, naj njihovo naučijo da se ne sme cukat, ker bo v vrtcu cukala vse po vrsti. Pa je bila kar tiho in nič ni rekla.

Stvar rešiš enostavno. Odpoveš še tiste tri obiske na leto.
Vem iz osebnih izkušenj kako se počuti tvoj otrok. Tudi moja babica je delala razliko, vse kaj je mlajša ušpičila sem pokasirala jaz. Mogoče zato nisem marala ne ene, ne druge.

Življenje je nepravično in tvoj otrok se tega uči zdaj. Bo pa tak odnos tašča pokasirala nazaj od tvojega otroka, otrok bo že sam ugotovil, kako in kaj in komu. Ne delaj drame. Tudi jaz govorim iz izkušenj.

Kaj se sekiraš? Pri nas je ista zgodba. Ok, vzamem v zakup, da se človek bolj naveže na vnuka, ki živi z njim, kot pa na vnuka, ki ga vidi 2x na mesec. To mi je jasno in povsem razumljivo.
Zadnjič smo šli na obisk in smo pri “tazgornjih” kofetkali, pa je šel tamal dol babico pogledat in mu je rekla: o, si se spomnil, da ima babico. Tamali pa njej: o, si se spomnila, da si tudi meni babica!
Pa ni dojela.

Se ne obremenjujemo s tem. Tako pač je, proti temu ne moreš in manj kot se sekiraš, lažje živiš.

Že do tle se bere precej bolano, naprej je najbrž še bolj… Kaj je narobe s teboj?

Pri nas isto, pa bratovi sestri tudi živita stran. Štirje so kao ” naš (a) in ime, naši dve pa nikoli niti nei vprašala kje sta, kako sta, kako jima gre v šoli, nikoli čuvala, ne dobivata daril za rojstni dan, ponavadi se niti ne spomni da bi ju poklicala tisti dan. Naučili smo se, da vrneš kot dobiš. Za zlato poroko so ji ” njeni ” vnuki naredili foto album in verjeli ali ne spet so se samo štirje podpisali notri kot ” njuni” vnuki.

Tako kot je že ena zgoraj rekla – odpoveš še tiste tri obiske letno in mirna bosna. Če ima mož željo hodit, pač naj gre, vedve pa ostaneta doma. Razen če tudi hči hoče zraven, potem naj gre. Če noče jo pa nikakor ne silit. Pa tudi ti se ne silit nekam kjer si čisto na trnih in se ne počutiš dobro. Če ne pokliče, pač tudi vi ne njo klicat, če nima časa ga pač tudi vi nimate. Mogoče ji bo kdaj kapnilo, da ima dve vnukinji, če ji ne bo pa tudi prav 🙂

Ja madona no, če babica ali pa njena lastna mati ne zna otroku povedati, da se ne cuka ljudi in jo naučiti osnovnih manir, pa ti nauči svojo, da ji pove, naj se postavi zase ali pa ti povej malčici, da pač ne cuka ljudi oz. otrok. Če jo še vprašaš in jih to tudi pokažeš, kako bi bilo njej všeč, če bi jo kdo skoz cukal, bi morda nehala. Ob tem bi verjetno dobila kakšno zamerljivo, kakšna si.
Dokler bo pa tista malčica vedela, da lahko počne kar želi, bo pa pač cukala vse po vrsti, tudi tvojo tamalo. Namesto, da tvoja joka, jo nauči, da se postavi zase. Ker drugače ne bo nič drugače, ko bo zrasla in se bo znala le umikati, ne pa tudi postaviti zase. Kar ne pomeni, da je treba koga na gobec.

Če rada dela razlike, bi jih verjetno spet začela, ko bi prišel spet novi otrok. Verjetno bi bil tisti, ki je doma, v večji pozornosti in ker mlajše rada zaščiti pred bav bavom, bi bil spet najmlajši ponovno zaščiten kot kozji rog. In krog se vrti.

… kar treba sprejeti. ni druge.

Tudi iz izkušenj.

Je pa tudi res, da vnuki kasneje definitivno vrnejo. Vso (ne)naklonjenost. In to nezavedno, seveda.

Vašega otroka naučite, da se bo sam branil. Če se obnašaš kot plen, plen tudi postaneš. Starejša hči je imela podobne težave v vrtcu. Prvič, ko se je postavila zase, je imela pred takim otrokom mir. In tako je po naših napotkih sama prevzgojila tri sovrtičkarje, ki so jo začeli spoštovati in ji niso več nagajali, ker so vedeli, da bodo dobili isto nazaj.

Če vam je volja, pojdite na obisk, ampak hči morate naučit.

Drugo pa, kje pa sta vidva oz tvoj partner? Jaz bi se za svojega otroka absolutno postavila zase, če bi videla, da se mojemu RES godi krivica. Brez zadržkov bi stopila vmes, in nečakinji povedala svoje. Nečakinji, ne njenim staršem. Ker pa tudi odrasli sedite in ne posredujete, lahko babi še bolj razpihuje svoje neuravnotežene strasti do vnukinj. Sedet pri kavici in čakat, da bo babi ali uni ta drugi naredili red? Ga ne bodo, torej ga morata vidva.

Mi je jasno, da se bo babi nakuhala, pa naj se.

Vidim da je zelo ustrezalo, ko je babi pazila na vnukinjo, in to isto se dogaja sedaj s tvojo svakinjo in njenim partnerjem. Tudi njima zelo paše, da babi prevzema bremena. Oboji ste isti, samo da je vama ta nadstandard sedaj prikrajšan. Kuhaš zamero do tašče tudi zato, ker nimaš več servisa.

Če zadeve ne uredita ti in tvoj kilavi partner, ki ne more svoji mami povedat par krepkih, pač ne boste šli več na obisk.

Mojega moža takrat ravno ni bilo zraven sem pa mu potem povedala kaj je bilo in je rekel da naslednjič ko se zgodi kaj takega da ji bo rekel v obraz! Ko se je hči začela jokat sem šla k njej in jo tolažila da ni nič hudega, da je tista punčka pač mlajša in ne ve še dobro kaj dela.. Mama od punčke je hčerko okregala prav tako njen oče, torej njena starša nista čakala križem rok. Tašča pa je bila tista, ki je izjavila moji da naj se ji umakne drugič, s takim hladnim obsojajočim tonom, staršem od punčke pa je rekla naj je ne kregata da je boga. Takrat sem ji povedala tisto z vrtcem, da se otrok mora naučiti da se ne cuka. Vsi ostali so se strinjali z mano, kar je logično. Potem mi je mama od punčke, moževa sestra pač, povedala da imajo težave z babico, ker jim nikoli ne pusti da svojo hčerko kaznujeta, babi jo vedno tolaži in ji dovoli vse. Me pa čedalje manj mika hodit tja na obisk. Tole nazadnje je bila moja pobuda, zato da najina hčerka vidi svojo sestrično in ostale, ampak ne bom več. Se mi zdi da se tudi možu že kar malo jebe za to.

Če ste posredovali, je prav tako. Če se tvoja snaha zaveda, da je glavni problem babi, še boljše. Edina rešitev je vrtec takoj tudi za tvojo nečakinjo. Tudi selitev je stvar, o kateri bi morali razmišljat. Če je res tako kot praviš, potem počasi razumem tvojega moža, da se mu jebe.

Po tem, kar si razložila, jaz ne bi več šla tja. Preprosto. Če se babi noče spremenit, je njena stvar. Vi pa se niste dolžni do onemoglosti prilagajat in požret vse, kar vam poservira.

Leto ali dve ignorance, mogoče ji kapne, če pa ne, pa tudi prav!

Jaz bi nehala hoditi na obiske k babici, dokler je ne bo srečala pamet, ker vsak otrok sreča dovolj nesramnih ljudi že zunaj družine in ni nobene potrebe, da mora nesramnost prenašati še od ljudi, ki bi morali biti na njegovi strani.

Ampak ne bi pa prekinila stikov s sestrično – saj se lahko dobivate na kakšnem nevtralnem terenu … Po tem, kar si napisala, zvenijo dovolj normalni, ta mala bo pa tudi bolj znosna, če ne bo v bližini babice, ki ji ves čas daje potuho.

Zadnjič smo šli na obisk in smo pri “tazgornjih” kofetkali, pa je šel tamal dol babico pogledat in mu je rekla: o, si se spomnil, da ima babico. Tamali pa njej: o, si se spomnila, da si tudi meni babica!
Pa ni dojela.

quote]

Bravo mali, svaka čast.

Tudi moja tašča je posebne sorte. Večjega vnuka obrajta, mlajšega ne (oba sta moja). Zdaj pa ima še po drugem sinu dva vnuka (6 in 2,5 leti) in je čist upiljena na njiju. Pa naj bo, ko jo j*ebe. Razumem da sta ta dva mlajša in ju prej ni bilo, pa mora zdaj vse not prinesti. Ampak naš drugi fantič je izredno občutljive sorte, malo avtist, pa mu včasih sikne kako jo nič ne obišče. A ko mali izrazi da bi jo videl, stara madam nima časa. To se je zgodilo že nekajkrat in me stisne pri srcu, ko vidim kako je fante prizadet.

Mi je kar težko pri srcu, ko to berem. Pri nas je zelo podobna situacija, je pa res, da tašča dela gromozanske razlike že med otroci, da o vnukih sploh ne govorim.
Ima tri otroke, zanjo pa obstaja le njena draga hčerkica, ki je razvila dober način kako materino naklonjenost obrniti sebi v prid.
Tašča ves svoj denar nameni namreč svoji hčerkici. ta mesečno dobiva rento. Moj mož in brat zanjo ne obstajata.
Moja hči je njena prva vnukinja. Na začetku se je še nekoliko potrudila in jo prišla občasno pogledati.
Vmes je rodila njena hčer. ja to je pa najlepši, najpametnejši in naj naj otrok. Moja hči njena vnukina je postala odveč.
Po dolgih letih poiskušanja in bolezni sem znova zanosila. Moja hči je bila presrečna in svojo srešo je hotela delit z babico. Ta ji je odvrnila, kaj pa bo z dojenčkom, naj ga kar odvrže.
Naj omenim, da smo potrebovali kar nekaj časa, da smo ji razložili, da babi ne ve kaj govori.
Stike smo ohladili.
Tašča mlajšega otroka ni prišla niti pogledati. Starejšo ni nikoli poklicala po telefonu, niti ji voščila za rojstni dan.
Včasih mi je hudo, ker imajo moji otroci takšno babico, oziroma jo nimajo. Sem pa se sprijanila z mislijo, da je bolje tako kot da jih na vsakem koraku zavrača in žali.
Starejša se na babi sploh ne spomni več. Kar seješ to žanješ. Enkrat se ji bo vse vrnilo.
Moji otroci imajo veliko ljubezni okrog sebe in to je največ kar šteje.
Pa glavo pokonci, čas bo poskrbel, da ti bo enkrat lažje pri srcu.

Pri nas tako: otrokovi stari starši svojega lastnega vnuka popolnoma ignorirajo, skrbijo pa za čisto tujega, ki jim nič ni. Otroci itak niso nič krivi, le nekateri stari starši se hudo previsoko cenijo, kako so popolni.V resnici pa: bruuh! Kaj si bodo otroci nekega dne mislili o njih in kako se jih bodo spominjali, pa jim niti potegne ne. Ma, ignor. Škoda sploh čas za takšne!

Mojega moža takrat ravno ni bilo zraven sem pa mu potem povedala kaj je bilo in je rekel da naslednjič ko se zgodi kaj takega da ji bo rekel v obraz! Ko se je hči začela jokat sem šla k njej in jo tolažila da ni nič hudega, da je tista punčka pač mlajša in ne ve še dobro kaj dela.. Mama od punčke je hčerko okregala prav tako njen oče, torej njena starša nista čakala križem rok. Tašča pa je bila tista, ki je izjavila moji da naj se ji umakne drugič, s takim hladnim obsojajočim tonom, staršem od punčke pa je rekla naj je ne kregata da je boga. Takrat sem ji povedala tisto z vrtcem, da se otrok mora naučiti da se ne cuka. Vsi ostali so se strinjali z mano, kar je logično. Potem mi je mama od punčke, moževa sestra pač, povedala da imajo težave z babico, ker jim nikoli ne pusti da svojo hčerko kaznujeta, babi jo vedno tolaži in ji dovoli vse. Me pa čedalje manj mika hodit tja na obisk. Tole nazadnje je bila moja pobuda, zato da najina hčerka vidi svojo sestrično in ostale, ampak ne bom več. Se mi zdi da se tudi možu že kar malo jebe za to.[/quote]

hvala bogu, da vi ne živite skupaj, to bi šele bil hudič. moževa sestra se je zaradi materialnih ugodnosti pač pripravljena žrtvovati in odpovedati svoji familiji. tašča je usekana, na koncu jo slabše odnese tisti, ki je kao “ljubljenček”.

Moj bog, koliko je tega… tudi jaz imam tako taščo… ima 7 vnukov, od katerih najmlajše niti videla še ni (stara bo tri leta), ker jo je rodila druga žena. Mojih dveh ni videla več kot 5 let, starejše najbrž še več.. ampak še vedno je prepričana, da ima v svojih prepričanjih samo ona prav in smo vsi ostali “krivi”. Smo se nehali trudit. Stike ima samo z vnukinjama ki prideta k očetu na obisk, pravzaprav samo z najmlajšo.. pa še to bolj zato ker je “revčka”. Dolgo sva se trudila in hodila na obiske… dokler ni enkrat počilo in moj mož se je zaklel, da praga domače hiše pač ne prestopi več. Vmes se je poročila najina starejša hči, tamala je imela birmo… nobena se ni niti spomnila na “babi”… se je sama izločila iz slike. Žal.

Mene pa zanima, če tem babicam v obraz poveste, da delajo razlike ali ste raje tiho?

Zelo, zelo težko to berem. Ne morem si predstavljati, da bi jaz kot babica delala razlike. Si ne predstavljam. Vsakega posebej imam najrajši.

Tudi moja tašča in mama nista delali nobene razlike med svojimi vnuki.

Po mojem opažanju imajo babice rajši svoje hčerke in njihove može kot pa sinove in njihove žene. Posledično imajo tudi do vnukov čisto drug odnos, če jih je rodila hči ali snaha.
Da pa ji po vsem tem vnuki od snahe niso tako blizu kot tisti od hčerke pa je kriva seveda snaha.

Pojdite na obisk s hčerko samo kadar je res nujno.Na kakšen rojstni dan.Kar povejte res po telefonu, da nimate časa, ker greste že nekam drugam.Ignorirajte , tako kot ona vas.
In ja – kar bo dala vnukinji, to bo dobila.Odpikajte jo.Ona vas je že.

Jaz definitivno ne bi mogla biti tiho in bi ji vse povedala. Potem bi bilo pa na njej, da reagira in če ne bi bilo pozitivnega odziva, definitivno ne bi več prišli na obisk. Zakaj bi se sekirali in živicirali za nekaj, kar ni naša krivda?

Zakaj imajo babice raje otroke svoje hčere, kot sina?
Ker po ženski strani je prepirčana, da imajo vnuki res njene gene.
Po sinovi pa se nikoli ne ve.
To je vse na podzavestni/biološki ravni.
Patriarhart je umetni izumil človek.
Narava fukncionira po porenosu genov po materini strani.
Berite teorijo o sebičnih genih.

Zakaj te to tako boli, če dela kokoška stara razliko? Kot snaha si tako na boljšem, ker imaš mir pred njo, tvoja hči pa tudi ne bo trpela. Razlike se povsod delajo, tvoja tašča pač ne zna skrivat, hči je pa itak vedno boljša od snahe, nimaš kej. Tašči pa kar povej, da ko si ti zraven, ne rabi vnučke vzgajat, ker si ti mama.