Pozdravljeni.. imam 24 let, sem zaposlen, pred dvema tednoma sem šel v bolniško, zaradi depresije ki me muči že več kot eno leto in je čedalje huje. Antidepresive jemljem 5 mesecev, zdravnik mi ga je 3x menjal, napredek minimalen, sem se pa zredil za 12 kilogramov v času jemanja antidepresivov.

Moj največji problem so boleče mišice v telesu, nezmožnost minimalnih naporov, huda utrujenost, brezvoljnost, nezmožnost koncentracije, pozabljivost, izoliral sem se iz vse družbe, saj me včasih zgrabi in se niti pogovarjati ne morem (mi začne kar jezik vozlat, jeclat). Spim sedaj po antidepresivih koliko toliko, še vedno imam nočne more (ki me čustveno tako izmozgajo, da me zjutraj ko se zbudim prav boli celi prsni koš). Konstantno imam v sebi občutek strahu, nemira, občutka nemoči, včasih so ti občutki tako intenzivni, da se mi hoče zmešat.

In v službi res nisem več zdržal, ker delam z strankami in sem se včasih počutil kot da bom padel skupaj, stal ves bled za pultom, roke se mi tresejo, potim se, stranko včasih 3x vprašam, kaj je želela povedati ker ne razumem, ničkolikokrat pa marsikaj pozabim.

Sedaj se bliža konec bolniške, dobil sem jo za 18 dni, mene pa prav duši ob misli, da bi mogel it že v službo. Vem da je moja delovna učinkovitost na 0, saj komaj poskrbim za to, da stojim na nogah, kaj šele, da bi dal od sebe toliko, kot sem vedno dal – eno epizodo depresije sem imel že v srednji šoli, ko sem bil prve tri letnike odličnjak, četrtega pa padel in dve leti potem zaključeval srednjo šolo. Depresivno razpoloženje se je sčasoma umirilo in ni bilo tako intenzivno, prejšne leto pa sem imel v začetku leta grozno stresne dogodke ca.4 mesece (res hude družinske težave), kar me je toliko spravilo na tla, da se še zdaj ne morem pobrat.

Pri zdravniku nisem bil že okrog 8 let, razen sedaj zaradi depresije in antidepresivov, tako da upam da me ne bo kdo obtožil, da sem hipohonder ali da mi ni za delo, saj delam že od svojega 18 leta. Na vas se pa obračam z upanjem, da mi bo kdo povedal kakšno izkušnjo z depresijo in bolniško, ker me prav duši ob misli, da bi že šel nazaj delat. Delal sem tudi ob menjavi antidepresivov (ko mi je zdravnik sam želel dat bolniško zaradi stranskih učinkov, pa nisem hotel), zdaj pa sem res nekako dosegel dno in ne morem, dokler se ne spravim v vsaj minimalno funkcionalno stanje.

Hvala že vnaprej.. Lovro

Tvoj osebni zdravnik naj pošlje karton na komisijo s predlogom za podaljšanje bolniške. Podobno stanje sem imela kot ti, pa so mi brez problema podaljšali 2 x. Vse skupaj sem bila na bolniški dobre 3 mesece.

Srečno!

Jaz osebno sem sicer absolutno proti antidepresivom, ampka pustimo to. Glede na prebrano, bi pa znalo biti, da ti sploh nimaš depresije, ampka kakšno drugo duševno motno, ker kakor obrneš, antidepresiv bi te moral spravit že zdavnaj v neko zombijevsko stanje. Upam, da se zdraviš pri specialistu, če ne zahtevaj napotnico, ker kar pišeš se bere kar resno.

Pokliči psihiatra/os. zdravnika še danes,bolniško ob takem stanju še kako rabiš.
Nisi edini s temi težavami. Računaj na 2-3 mesece počasnega okrevanja

Pa še to… depresija, anksioznost in podobne bolezni naj bi bile genske, tako da ima na moje počutje in stanje verjetno vpliv tudi to – moja babica je bolehala za hudo depresijo ko je bila stara 25-35, zaradi česar se je potem invalidsko upokojila..

Ne znam opisati strahu, da bi mogel iti v petek v službo, ker vem da ne bom zmogel, službe pustiti pa tudi ne morem. Če lahko kdo kako pomaga z kakšnim nasvetom ali informacijo glede dolžine bolniške, pogojev itd, bom res hvaležen, ker je trenutno edino kar si želim, da bi se rešil tega bremena strahu pred službo – službo imam res rad in jo z veseljem opravljam, ampak kot že napisano, me noge komaj držijo in z strankami izjemno težko funkcioniram, izgledam pa sigurno, kot da se drogiram ali pa sem alkoholik, saj sem bled, roke se mi tresejo, potim se, nimam koncentracije…. in rad bi bil vredu, preden grem nazaj med ljudi, zato me je strah, da bi me poslali že delat…

Še enkrat, kar opisuješ so znaki druge duševne motnje in ne (le) depresije. Pacient je pa vsak primer zase in boljše boš šele, ko bodo pravilno diagnosticirali motno/bolezen in ti predpisali pravo, ustrezno zdravljenje in zdravilo.

OMG in mama4-5 hvala, sem prebiral, da je ponavadi bolniške 2-3mesece, ampak to je bilo par let nazaj, sedaj pa baje strašno komplicirajo, mi je bilo že za bolniško grozno prositi ker me je bilo prav strah, da bi me zavrnili. V petek bom sigurno padel skup na delovnem mestu če bom šel delat, ker me že sedaj ob misli na to stiska, samo da pomislim da bi mogel 8 ur tam stat in trepetat, da mi ne bo slabo/da se ne bom tresel/da se ne bom potil/ da ne bom jeclal/ da si bom vse zapomnil/da bom uspel vse naredit/da bo moje telo fizično zdržalo itd. Res je grozno in vem, da se mi to ne bi smelo dogajat..

Hja – zaradi antidepresivov nisem nič bolj zombijast, kvečjemu manj – kot zombi sem se počutil preden sem začel jemati antidepresive, sedaj pa je boljše, vendar še vedno ne tako kot bi moglo bit. Pred jemanjem antidepresivov sem imel glavo prazno, kot da nisem v realnem svetu, tak čuden občutek, ko se ti zdi da te sploh ni tam, po kakih dveh mesecih z antidepresivi se je pa to nehalo, lahko razmišljam, ampak še vedno sem grozno pozabljiv in se ne morem skoncentrirat, nimam pa hvala bogu več prazne glave.

Srčno upam na podaljšanje bolniške, za psihiatra še nimam napotnice, sem prosil zanjo ko sem šel sedaj na bolniško, pa mi je zdravnik ni dal, je rekel da bova še počakala… če ima še kdo kakšno izkušnjo, lepo prosim za informacije..

Avtor mogoče se ti bo slišalo smešno samo meni je pri anksioznosti in depresiji pomagal EFT-emotional freedom tapping. Na internetu imaš ogromno videov, poskusi pa boš videl kako se boš počutil po tapkanju tu je nekaj videov:
http://www.youtube.com/watch?v=ajW1b-6jgJY
http://www.youtube.com/watch?v=K6kq9N9Yp6E

In če ne razumeš angleško:
http://www.youtube.com/watch?v=vOZdDJiN30Q
http://www.youtube.com/watch?v=whkPscsRxL0

Za psihiatra ne rabiš napotnice, greš samo na polikliniko v Ljubljani.

Za začetek. Meni je pomagalo, da sem vstajala ob sončnem vzhodu, se veliko sprehajala, šla spat ob sončnem zahodu.

[youtube]Bb_T7gQvZp0[/youtube]

[youtube]EW6iBE396j4[/youtube]

[youtube]VZP1bc8NvJU[/youtube]

Pomagaj si z tem in ne dovoli si da te z premočnimi tableti ne naredijo zombija .
Kot si omenil si že imel te probleme samo vedi vse se dogaja v tvoji glavi mlad si
ne zavozi si življenja .Edino ,če si želiš invalidske upokojitve na bazi psihe .
Razmisli o vsem .

Nikakor v službo, če nisi zmožen. Takoj k psihiatru. Pristani na skupinsko zdravljenje. V bolniški boš tako dolgo, da se pozdraviš. Ti splošni zdravniki te pa itak samo v službo mečejo. Zato oni niso pravi naslov. Pojdi do psihologa,najdi si enga dobrega. pojd na forum, tam jih je veliko,ki ti bodo znali svetovat, kateremu je res vredno zaupat.
V službo pa takšen nikakor!!!!!!!!!!!!!

Ne dajo te kar tako v invalidsko upokojitev, moraš biti zelo bolan, da te upokojijo.

Vem, da sem ti zoprna (glede antidepresivov je moje mnenje, uporabe nikomur ne odrekam, zombijevstvo pa ni mišljeno filmsko, ampka čisto dejanski vpliv na možgane), a ti želim dobro. In samo potrdil si mi, kar mi je bilo takoj jasno. Tvoj osebni zdravnik te ne zdravi prav, ker niti ni usposobljen, ne za zdravljenje, niti sploh za postavitev prave diagnoze in imaš prav, brez specialistične obravnave, ti bolniške ne bodo podaljševali v nedogled. zahtevaj napotnicpo in to pod NUJNO, ne čakat redne obravnave. Zdravila za anksiopznost, paniko, tesnobo, bipolarno motnjo ipd. so popolnoma drugačna kot za depresijo.

Spremeni stališče do dela/službe. Glej na to kot na nekaj odrešujočega, nekaj, kar te izvleče iz tvojega stanja, ne pa kot na nekaj, kar ti škodi. Najdi si “lepo točko” v službi in izhajaj iz nje. Stranke niso vse slabe, najdi “dobro” v njih in preslikaj to stanje vase. Spremeni stališče “zakaj hodiš v službo”. Tam ne greš zato, da se boš bal vsake naslednje napake, ker napake tu pa tam naredimo vsi. Ne boj se jih, če nisi ravno srčni kirurg in od tebe niso odvisna življenja, se vsako napako da popraviti. Bodi pri tem pozoren, ampak ker veš, da se vse da popraviti, boš tudi bolj mirno delal in manj skrbel, posledično boš tudi bolj uspešen in boš delal manj napak. Glej na službo, kot na tisti del dneva, ki te obkroža z ljudmi in ne s tvojimi skrbmi, glej na službo kot na sredstvo, da greš ven iz hiše, da se ne zapiraš notri in razmišljaš “joj, bogi jaz, vsega me je strah”, glej na službo kot na sredstvo, ki ti omogoča dostojno preživetje in glej nanjo kot na veliko srečo, da jo imaš.

Kljub temu, da si napisal naj te ne obsojamo, da ti ni do dela, ves tvoj zapis buta ven samo to: da se ti ne gre v službo. Z vsem spoštovanjem do tvoje bolezni, za katero nikakor ne pravim, da je ni.

To je lahko prav hitro ,ko te uničijo z raznimi močnimi zdravili in potem nisi za nikamor .

ne trapaj! pri vsakem tretjem antidepresiv sploh ne prime, ne glede na vrsto.
pošiči strokovno pomoč.

ne trapaj! pri vsakem tretjem antidepresiv sploh ne prime, ne glede na vrsto.
pošiči strokovno pomoč.[/quote]

Si se kdaj vprašala ,da vas psihiatri kdaj mečejo na finto in vas vmes zdravojo z placebom.
In zato kot ne prime .Marsikaj počnejo in probajo .

“si se kdaj vprašala”

budala, tvoji komentarji nas ne zanimajo, pejt kaj delat in se zase brigaj. Mrš

Hvala vsem za prijazne nasvete in pomoč, preden sem šel po antidepresive sem se sam trudil, da bi se boljše počutil – z telovadbo in gibanjem (zvečer nisem mogel spati, zato sem telovadil dokler nisem mrtev obležal, a kljub temu da sem bil buden že 16ur, se mi glava ni ugasnila – potem meditacija, silil sem se počet stvari ki so me včasih veselile, ampak ni več šlo, ker me telo ni ubogalo.. Vem da je vse v moji glavi, ampak vsi moji poskusi, da bi svojo glavo sam spravil v red so propadli in po 8ih mesecih mučenja sem šel po antidepresive.

Srčno upam, da bo zdravnik presodil, da je moje stanje dovolj resno, ker ravno zaradi moje mladosti me je strah, da bi zdravnik mislil, da bom že nekako in me poslal nazaj v službo.. v četrtek imam pregled in bomo videli kaj bo.. največji problem mi je, da še zdravniku nekako ne znam z besedami opisati kako mi je, 3/4 tako ali tako pozabim povedat.. nisem omenil, dobil sem tudi strah pred vožnjo avtomobila in sem zadnjič mogel službeno 150km po eno robo – ko sem prišel nazaj, sem imel na dlani žulj od držanja volana (od samih živcev..).

O invalidski upokojitvi niti ne razmišljam, ker sem zelo ambiciozen človek ki ima veliko ciljev v življenju in veliko interesov, ampak me ta depresija (oziroma obdobja depresije) “bremzajo”, ker ko padem na dno, ne morem niti osnovno funkconirat, kaj šele da bi karkoli dosegal ali napredoval.. enako je bilo z šolo, najprej odličnjak, potem pa en letnik nisem mogel naredit dve leti.. Potem sem se spet nekako pobral, dobil res dobro službo (to ki jo imam sedaj in me res veseli), ampak me je prejšne leto spet vrglo v to nefunkcionalno stanje po dolgotrajnem (res) hudem stresu (huda bolezen, smrt, grozne težave v družini).

Je bil še kdo na bolniški zaradi depresije?

Za uporabnico ‘hja’: vljudno prosim, ne z laičnimi predsodki in ‘znanjem’ mesti ljudi. Avtor opisuje klasično sliko depresije in večina splošnih zdravnikov jo je sposobna prepoznati. Kar pa se tiče zdravljenja, je zadeva seveda drugačna. (Mimogrede, anksioznosti in panične motnje ipd. se kar lepo zdravijo z antidepresivi, pa ne bi o podrobnostih.) Izbira glede (ne)uporabe antidepresivov je domena pacienta in zdravnika in v določenih primerih brez resnično ne gre.
Avtor, priporočam obisk pri (dobrem) psihiatru, ki naj napiše izvid, na podlagi katerega bo splošni zdravnik predlagal podaljšanje staleža. Ponavadi ne komplicirajo, ker je vsaj v medicinski stroki zdaj že jasno, da depresija ni mačji kašelj. Okrevanje morda ne bo zelo hitro, je pa vsekakor mogoče. Vse dobro želim :)!

Halo budala si sam -a tako da sam se poberi nekam idiot zagamani .
Ali te boli resnica ,ko ujamejo simulante ,ki glumijo na bazi psihe 😉

res ne morem, da ne bi – ali lahko grem k psihiatru kar sam brez napotnice in ali je plačljivo ter koliko?

Sem zadnjič zdravniku povedal, da grem z veseljem k psihiatru, samo da mi bo bolje, ker sem v najboljših letih (ko bi mogel največ doseči v življenju), jaz pa umiram po obrokih (in vegitiram) in ne morem tako več naprej… preden sem menjal druge antidepresive, je bilo stanje že tako obupno, da mi je bilo sleherno jutro žal, da sem se sploh zbudil…

hvala še enkrat in že vnaprej..

Bila sem na bolniški zaradi depresije. Se ne spomnim koliko časa. Mi jo je pa dal psihiater. V karton ti mora napisati, da se lahko giblješ zunaj v bližnji ali daljnji okolici. Prosi osebnega zdravnika, da bi šel h psihiatru. Pomembno je, da se pravilno prepozna bolezen in tudi pravilno zdravi. Imamo sodelavko, ki ima diagnozo, ampak ni pravilno zdravljena. Zelo težko je delati s človekom, ki ima terapijo, pa mu ne pomaga.

Ne postavljam diagnoze, nisem usposobljena, mi pa zdrava pamet narekuje, da se tako težkih obolenj kot je depresija ali pa anksioznost ali pa (in pogosto se pri specialistih odkrije, da je poleg depresije še kaj) ne zdravi pri osebnih zdravnikih. Še manj pa spoštujem in razumem zdravnika, ki pacienta po 5 MESECIH neuspešnega zdravljenja “v lastni režiji” ne pošlje k specialistu. V bistvu govorim le o tem, vi pa ča preberete, kar želite prebrati.

In ne, niso dovolj usposobljeni za diagnostiko, tisto res pravo. Večina ljudi, ki se jih zdravi za “depresijo” pri osebnih zdravnikih, depresije sploh nima (pa ne govorim zdaj o avtorju teme, ker on ima hude, hude duševne težave). Zdravljenje depresije pri osebnih zdravnikih je postal skoraj nacioalni šport, težave v zakonu, smrti, izgube … vse to so stiske, ne depresije, zdravi se jih pa tako. Je pač enostavno, napisat recet in adijo. Aja, 15 let sem se borila z depresijo, tako da malo lahko gledam tud od znotraj, ne le od zunaj.