Hči in gimnazija
Živijo!
Hči se je letos vpisala na gimnazijo. To so bile njene sanje že od 5. razreda dalje in uspelo ji je. Kljub omejitvam je prišla notri. V OŠ je bila odlična, ne ravno 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} (imela je dve štirici – športno in matematiko), ampak vseeno. Tudi na gimnaziji ji ne gre slabo. Za enkrat dve 5, ena 3 in ena 4. Že konec septembra je prišla do mene in me prosila če se lahko prepiše in seveda sem bila čisto šokirana. Obrazložila mi je, da je ugotovila, da gimnazija ni to, da noče 4 leta samo sedeti za knjigami in da bi rada imela še kaj od mladosti ne pa, da bi vse življenje porabila za učenje in študij. Pač na začetku sem mislila, da so to samo najstniške muhe, da bo minilo. Res nekaj časa ni rekla nič več, zdaj konec oktobra, malo pred počitnicami pa je spet izbruhnila. Pravi, da ji gre na živce njen razred (v OŠ je imela super sošolce in kot razred so res potegnili skupaj, vsi so se razumeli …) in da se njej preprosto ne da toliko učiti in da če pa se bo učila manj ne bo mogla priti na nobeno pametno fakulteto saj povečini vse zahtevajo vsaj pravdober uspeh, ki pa ga lahko dosežeš samo z trdim delom. Prepričevala sem jo naj še malo potrpi, naj se uči, naj se trudi … Ampak med počitnicami sem opazila, da res trpi. Na sestanku nam je razredničarka jasno povedala, da te počitnice ne bodo počitnice in da se morajo otroci res učiti, če se želijo prebiti skozi poplavo testov, ki sledi v novembru. Kaplja čez rob je bilo dejstvo, da njeni prijatelji iz “navadnih šol” – strojna, vzgojiteljska, farmacevtska … – res žurajo, imajo ogromno časa, vsem pa so se ocene (iz večinoma 2 in 3) popravile na vsaj 4. Hči nima motivacije, vse ji je brez veze in hoče se prepisati na srednjo zdravstveno šolo. O vpisu nanjo je resno razmišljala že v OŠ, ampak se je na koncu le odločila za gimnazijo. In to močno obžaluje. Ji naj pustim, da se prepiše? Je tak prepis sploh možen? Se lahko prepiše že ob polletju ali šele na koncu leta? Mora še enkrat narediti 1. letnik? Ima katera izkušnje s tem? Prosim za čim hitrejšo pomoč, ker sem res v hudi dilemi.
Nikakor prepis po enem mesecu! To je popolnoma neresno. Glede na dosedanje ocene v gimnaziji tudi ni popolnoma nezainteresirana. Sama je sprejela odločitev, da gre na gimnazijo, in temu mora slediti. Drugače bi bilo, če bi se izkazalo, da je nesposobna. pa naj ne misli, da je farmacevtska ali zdravstvena zelo lahka šola. Popolnoma normalna, tudi z maturo.
Ry saj se po moje ne misli že zdaj prepisati, pomoje zdaj samo razmišlja o možnosti prepisa.
Nam se je po pol leta prepisal na srednjo vzgojiteljsko na jesenice. Imela sem enake teževe kot ti – še ker OK ocene, ampak mu je bila vsak dan muka vstati, ker je tako sovražil gimnazijo. Tako, da, če se želi prepisati je najbolje, da to uredite ob polletju.
Jaz sem razmišljala podobno in šla iz gimnazije (imela ocene 3, 4 in 5, prav dober uspeh) na strokovno srednjo šolo, pa sem imela tam splošne predmete vse 5, strokovne pa komaj dvojke in trojke. Mi je žal, da nisem ostala na gimnaziji.
Želi tvoja hči delati v zdravstvu? Ima za trden cilj medicinski poklic? Potem naj se prepiše.
Če gre pa le za učenje in žuranje, potem naj ji bo jasno, da se bo na vsaki šoli morala učiti in da ni bližnjice.
Kot bi brala o svoji hčeri, le da se je njej tako “obrnilo” šele na faksu. Tako kot tvoja si je ves čas šolanja, od 2. razreda naprej, želela na določeno fakulteto in ogromno delala ter žrtvovala za to. Ko pa je končno uspela priti tja, je po pol leta obelodanila, da tega ne želi in da se bo prepisala. In se ob zaključku leta tudi je. Sedaj je na drugi fakulteti in je zaenkrat zadovoljna.
Svetujem ti, da letnik “oddela” do konca, medtem razčistita, kam bi se rada vpisala in se povežeta s socialno službo na tisti srednji šoli, ki si jo bo izbrala. Ob koncu šolskega leta nato uredita formalnosti. Punca je toliko stara, da mora razumeti, da je treba leto speljati do konca. Vsekakor pa naj se ne prepisuje nekam samo zato, da bo lahko žurala in z levo roko delala šolo, ampak jo mora pritegniti sam poklic, za katerega na izbrani šoli poučujejo.
Naj potrpi do konca 1. letnika, če pa se še takrat želi prepisat pa ji dovoli. Moj otrok tudi hodi v gimnazijo in sem jaz osebno mnenja, da jim tam perejo možgane, bog ne daj, da bi razmišljali s svojo glavo.
Še vejice se morajo učit na pamet. Svetujem ti, spremljaj kako jemljejo snov, poslušaj kaj ti hči pove o profesorjih in njihovi razlagi, bodi v kontaktu z njenimi sošolkami sošolci….ni vse iz trte izvito kaj ti otrok doma pove…..potem si skupaj ustvarita sliko o vsem, pomagaj ji in predvsem jo poslušaj….boš videla vse bo prišlo na svoje mesto tako, da boš zadovoljna ti in tvoj otrok.
Toliko učenja pa spet ni. Sam sem 4 letnik in do sedaj sem bil vedno prav dober po uspehu. Petek in soboto imam vedno prosto, med tednom pa se učim 2-3h na dan. Tako mi še vedno ostane ogromno prostega časa. Naj še to leto zdrži in se nato odloči, saj je prehod iz OŠ na srednjo kar hud. Ko pa si delo razporediš pa steče brez problema.Zagotovo pa se ne bo dalo izdelati nobene šole brez učenja.
Vem pa tudi (vsaj na našem koncu), da je zelo težko dobiti službo iz te šole
Lp
Hvala za vse odgovore.
Ja pred polletjem se tako ali tako sploh ni imela namena prepisati.
Drugače si pa želi delati v zdravstvu že od kar je gledala po TV NMK (ja vem, da tole zveni čisto grozno, otročje in neresno ampak tam je dobila navdih, potem pa si je za vzornika še vzela mojega brata, ki je pediater in v življenju si ni želela početi nič drugega, sploh po tem, ko je bila ona v bolnišnici, zelo bolna in je tam ležala 3 tedne in je takrat začutila kako poteka delo v bolnišnci). Pač na gimnazijo je šla, ker si je želela biti zdravnica, na zdravstveno pa je želela oditi, da bi bila medicinska sestra. Oba poklica sta jo enako privlačila, ampak na koncu je vseeno izbrala gimnazijo (ker ji je tako svetova šolska psihologinja, zaradi njenih ocen). Tako, da ja ne želi se prepisati samo zaradi žuriranja, na sploh ni ravno “žurerski tip”. Malo nerodno sem se izrazila, to žuriranje je bilo pač mišljeno kot to, da bi imela tam več prostega časa.
No nekdo je napisa, da na gimnaziji ni tako veliko učenja. Meni se zdi, da ga kar je. Meni je žal, da sem delala gimnazijo in zabijala svoj čas (res sem se veliko učila) potem pa sem odšla v policijo. Res nisem “ultra inteligentna” zato sem se res veliko učila pa še to ni bilo dovolj za več kot dober uspeh. Tako, da naj se prepiše, če je ugotovila, da gimnazija ni zanjo.
Ni vsako dekle, ki se odloči za prepis nezrelo! Pravzaprav se mi zdi njeno razmišljanje celo zelo zrelo – če misli, da ni sposobna gimnazije izdelati z odličnim uspehom, ki bi zadoščal za študij na medicinski fakulteti je bolje, da se prepiše.
Drugače pa stavim, da se ne želi prepisati zaradi sošolcev. Avtorica je pač opisala vse kar ji je hči rekla. Zdi se mi, da so slabi sošolci samo še tist dodaten minus, ker je bila navajena drugačnega razreda, nikakor pa niso glaven razlog za prepis.
Ne vem, na katero gimnazijo hodi tvoja hči, moja hodi na zahtevno gimnazijo in prav tako ima že izbran poklic. Ob vpisu je bila v dilemi naj izbere gimnazijo ali srednjo šolo v svoji bodoči stroki, pa se je odločila za gimnazijo.
Zdaj je v 3. letniku, je prav dobra, še vedno ima Zoisovo štipendijo, uči se bolj malo in sploh ne tako zelo veliko, kolikor se zdi gimnazija zahtevna. Ima svoje najljubše predmete in svoje najbolj osovražene predmete in vsi so zahtevni, vsi profesorji zahtevajo ogromno, pa vseeno pravi, da ji ni žal, da se ji zdi, da ji daje gimnazija neko splošno širino. Je pa res, da je tudi drugače hči zelo razgledana in zainteresirana za vse sorte, zanima jo popolnoma vse in recimo, čeprav sovraži slovenščino in vso najedanje okoli književnosti, z veseljem prebere vsako knjigo, ki jo imajo na seznamu.
Jaz bi v vašem primeru navezala stik s šolo, na katero se želi prepisati in vztrajala, da konča prvi letnik tu, kjer je začela, potem pa naprej, kakor se bo odločila.
Imam hči, ki je letos diplomirala, sedaj je na magisterski stopnji.
V OŠ je bila odlična – z učenjem. Njena želja je ravno tako nekje od 5ega razreda bila, da bi delala z otroci s posebnimi potrebami. Vpisala se je na gimnazijo, iz odličnega je padla na dober uspeh. Se je učila in učila, poleg tega se ni preveč dobro počutila v razredu. Tudi razredničarka je bila (po mojem mnenju) malo mimo in na sploh jaz osebno sem več pričakovala od gimnazije.
V prvem letniku smo tudi mi govorili o prepisu na drugo šolo (konkretno vzgojiteljsko), kar bi ji omogočalo vpis na želeno fakulteto. Priznam, da je bila to bolj moja ideja, kakor pa njena – je pa o tem razmislila in se odločila, da nadaljuje v gimnaziji. Seveda je primerjala tudi tiste, ki so izbrali manj zahtevno šolo in se kljub temu vpisali na fakulteto.
Nekateri predmeti, konkrento mat, fiz, kemija, ji nikakor niso šli, ampak nekako je vse pripeljala do konca. Matura – malo nad povprečjem. Vpisala se je na dvo-predmetni študij (pedagogika in še ena smer, za katero se je navdušila v GIM). Lahko rečem le, da je oboje zadela, da ni mogla bolj. Kakor rečeno, je v prejšnjem šolskem letu naredila cel letnik za oba predmeta (16 izpitov) in diplomo in se tekoče vpisala v mag študij (večina jih je za zadnje izpite in diplomo vzelo absolventa).
Lahko povem še drug primer: od prijateljev hči ni izdelala prvega letnika GIM, se je prepisala na vzgojiteljsko, nato na farmacijo – in jo tekoče naredila (farmacija je bila tudi njena želja).
Kakor so že nekateri svetovali, jaz bi jo do konca tega šolskega leta še malo vzpodbujala, hkrati pa razmisite tudi o prepisu – kam, kaki so morebitni drugi pogoji. Ne bo konec sveta, če se prepiše – vendar naj o tem temeljito razmisli.
Moji hčeri danes seveda ni žal, da je vztrajala v gimnaziji, vendar sama večkrat reče, da ve, da bi enako lahko dosegla z dosti manj truda v srednji šoli. Hkrati pa je res, da v drugi šoli ne bi na tak način spoznala tiste druge smeri, ki jo danes študira, ker v končni fazi, pa gim vseeno da neko širino.
lp,mama.
Hm, meni se gimnazija ni zdela težka, morda je le prvi šok, ko prideš iz OŠ v srednjo šolo, kjer pa ni dovolj 10 minut učenja pred testom. Ni pa treba viseti za knjigami 3 ure na dan, kot je napisal predhodnik – dovolj je par dni pred testom in sprotno urejanje zapiskov, delanje domačih nalog…
Meni se zdi večji problem hčerina neambicioznost, ne – želja ali kako bi temu rekli, do učenja… Učiti se je treba, sploh če je njena želja postati zdravnica – tukaj je mnogo bolj kot inteligentnost in pametnost potrebna volja, želja, vztrajnost… Če tega nima, če si želi žuriranja in lahkotnejšega tempa, če ji je učenje muka, potem morda zdravniški poklic ni zanjo. Ampak kot sem že rekla, naj ne obupa tako zgodaj, šele 2 meseca sta minila, naj se ne vda tako hitro.
Pa še za konec: zakaj bi izbirali poti, ki so lažje, ki zahtevajo manj truda… Ali niso delo, vseživljenjsko izpopolnjevanje, trud, vztrajanje za dosego tistega, kar si želimo, nekaj pozitivnega in nekaj, k čemur bi stremeli?
Imam občutek, kot da bi to pisal moj sin. Isto, četrti letnik, lepe ocene, se mi zdi, da se res ne bo pregrel pri učenju. Skoraj vsak dan gre teč, igra košarko, doma kaj pomaga, čepi na internetu, gre malo h prijateljem…Se mi zdi, da si punca želi, da bi šla skozi zelo na izi, kar pa žal ne gre. Vztrajajte vsaj do konca 1. letnika, potem pa boste videli, kako bo. Srečno!
Še enkrat se resno pogovorite o željah za prihodnost, kot pravijo predhodniki, pa s prepisom počakajte vsaj do polletja. Srednja zdravstvena je nedvomno bistveno boljša opcija za kasnejšo visoko zdravstveno, babištvo, ipd. Če bi hotela na medicinsko fakulteto, pa bo morala končati gimnazijo, pa še maturo opraviti zelo dobro.
Glede učenja na gimnaziji: če se morajo otroci res toliko učiti že na gimnaziji, je vpis (in zlasti dokončanje) kakšne fakultete, ki zahteva ali več učenja ali pa boljšo sposobnost logičnega sklepanja, zelo vprašljiv. Zato je vedno bolje razmišjati o taki srednji šoli, ki ti prej da poklicna znanja.
Če se spomnim svojih hčera: prva, ki je bila v gimnaziji vsa leta odlična, praktično brez štiric, se v gimnaziji ni učila več 3 ure na teden (ne na dan), pa še to ne vsaj teden, ravno toliko, da je opravila domače naloge; ta druga pa zaradi športa v prvem in drugem letniku ni bila v šoli več kot 2 meseca v seštevku v celotnem šolskem letu. Hočem reči, da se v gimnaziji še ni treba zares učiti.
Zakaj bi bila nezrela,če se ne počuti dobro?
Moja dva sinova sta srednji šoli delala brez težav.
Hči pa se je v prvem letniku prepisala na drugo šolo.Začelo se je ravno tako,kot pri vas in en mesec mi je govorila o prepisu.Spodbujala sem jo in prepričevala.
Nekega dne sredi decembra pa mi je rekla,da na to šolo ne gre več.Da se je odločila in da me prosi za pomoč.
Poslušala sem jo in vzela dopust.Skupaj sva odšli na izbrano novo šolo k svetovalni delavki(najbolje se je najaviti vsaj en dan prej).
Pogovorili smo se in svetovalna delavka je povedala,da imajo še prostor v razredu in da jo eventuelno lahko sprejmejo.Naj na zdajšnji šoli pošljejo dotedanje ocene novi šoli.Svetovalna delavka pa je seznanila o tem še razredničarko in ravnatelja,če se strinjata.Odgovor sva dobili že naslednji dan in je bil pozitiven.V naslednjih dneh-en teden je hči obiskovala pouk na novi šoli kot občanka,s 1.1.v novem letu je bila uradno sprejeta na drugo šolo.Seveda smo medtem obvestili prejšnjo šolo in jo izpisali….in vpisali tu.
Vse dosedanje ocene so se upoštevale, za strokovne predmete pa je hči pač morala še dobiti ocene za nazaj od septembra.Vse je naredila in uspešno končala 1.letnik.Zdaj je že v četrtem in nikoli ji ni bilo žal…..
Poslušaj hčer.Daj ji možnost .Pomagaj ji.
Prej bo prepisana,manj bo imela težav pri strokovnih predmetih.Ker bo manj učenja za nazaj.
Želim vama uspešno pot!
Podpis![/quote]
Ko izbiraš nove poti v življenju,nikoli ne veš,katera je prava.
To se pokaže šele z leti.
Ali si se odločil takrat prav,ali se nisi.
Jaz sem pač mama,ki v določenih trenutkih poslušam svojega otroka.Mu pomagam.
In ko se je moja hči odločila,da se bo prešolala,nisem takoj skočila.Šele po enem mesecu prošenj in vztrajanja sem presodila,da je treba nekaj narediti.
Ker sem imela tudi sama tako izkušnjo .V drugi šoli sem se tudi sama počutila mnogo mnogo bolje-oziroma začutila sem,da je to tisto pravo ZAME.Še danes sem srečna,da sem se takrat odločila prav.
Mislim,da je resnica,da se lahko v enem kolektivu počutiš čisto drugače,kot v drugem.
Tale zapis zgoraj (Zdrava pamet) mi diši po avtoritativnosti in ga ne sprejemam,ne maram.
Podpis![/quote]
Joj, joj, kako je pa tole nemarno nesramno in neresnično napisano. V življenju, hvala bogu, obstaja več izbir in naloga staršev je, da otroku pomagajo h kompetentni odločitvi. Sem sodi tudi to, da spoštujejo, upoštevajo otrokovo voljo/ razmišljanje/ dojemanje in z otrokom sodelujejo. Povsem možno je, da se posameznik v določenem kolektivu zelo slabo počuti in če je tako, je smiselno iskati zamenjavo. Vztrajati pri nečem, kar nam je izrazito zoprno, (za)mori duha, kreativnost in na daljni rok ne vodi k uspehu. Bistveno bolje je, da pač pravočasno ugotovimo, da je bila naša prva izbira slaba in dokler je čas, izberemo drugače. Ker je vse funkcija časa, je to potrebno storiti čim prej. In ja, nihče ni tule skakal na prvo žogo, večina jih je svetovala še pogovor/ razmislek/ tehtanje odločitve, ampak dajmo se zavedat, otrok bo tisti, ki bo živel dalje in ki tule izbira, ne mama!
Tko ti bom rekla, naj se prepiše, če ima željo. Zamudila ni nič.
V našem razredu, gimnazija, smo tudi imeli take primere. Ena je prišla po 3 mesecih iz srednje računalniške šole k nam – danes je vodja UE.
Druga je, že v polletju pričela z izpiti, ki so ji iz gimanzije omogočali takojšenj prehod v 2. letnik srednje zdra. šole – danes je glavna sestra v domačem zdravstvenem domu.
Tretja se je prepisala v srednjo kemijsko – danes je vodja lab.
Četrta je šla po treh mesecih na farmacijo.
To so resnične zgodbe iz življenja. Če si hči želi naj gre. Ker bo opravljala poklic, ki si ga želi.
Če je inteligentna in pridna, bi bilo škoda, da se prepiše na srednjo storkovno in si tako npr. zapre vrata za vpis na medicino.
Če pa je nekje povprečno inteligentna, mora vložiti veliko dela v res dobre ocene in bi na medicino tako ali tako težko prišla (za to moraš biti odličen v 3. in 4. letniku in maturo narediti močno dobro), si pa želi delati v zdravstvu, potem je srednja zdravstvena odlična odskočna deska za vpis na fakulteto za zdravstvene vede (za višjo med.sestro, fizioterapijo, babištvo, delovno terapijo, itd), ker iz srednje zdravstvene precej lažje pridejo na te študije kot tisti iz gimnazije (poklicno maturo je pač lažje izdelati z več pikami kot splošno maturo, da ne omenjam, da imaš na srednji strokovni precej lažje boljši učni uspeh).
Skratka, jaz bi rekla, da mora vztrajati do konca leta in narediti 1. letnik. V tem času naj dobro razmisli, kaj želi delati v svojem življenju – ne samo v mladosti (žur in to), ampak predvsem, kaj bo počela po 20. letu. RAzloži ji, da obdobje mladosti traja 5 let, naprej pa jo čaka še 60 let, ki jih bo morala preživet, delat, si narest familijo in jo preživet. Skratka, naj prevzame odgovornost za svoje odločitve in življenje že sedaj (občasno bi bilo fajn, da kak dnevnik pogleda, da bo videla v kakih stiskah so danes 20+ letniki, ki ne dobijo joba). Konec konec ni več otrok.
In če bi po tem letu še vedno imela željo prepisa in bi vedela, kaj to pomeni (npr. ali delo kot srednja med. sestra oz. študij na fak. za zdrav. štu.), potem naj se prepiše.
Sicer ne spremljam vsega,ampak zakaj bi si s končano srednjo zdravstveno šolo zaprla možnost priti na medicino?
Peti predmet iz mature opravlja na gimnaziji in enakopravno kandidira na medicini…
Poznam fanta,ki je obiskoval triletno srednjo šolo za mehanika.Končal z odličnim.
Šel naprej na program 3+2 na srednjo strojno.Postal zlati maturant,opravil je še en maturitetni predmet na gimnaziji in vpisal arhitekturo.
Vse obveznosti je opravil v roku in postal dipl.arhitekt.