ali je ljubezen stvar usode ali pa stavr izbire
Pravijo, da se usodi ne da zbežati, zato me zanima vaše mnenje – ali nam je prava ljubezen usojena in se nam zgodi, zato je nima smisla iskati, ali je to samo mit in, če hočeš imeti partnerja si med množico izbereš tisti moment najboljšega 😉 Zdaj sem zakomplicirala :), na kratko;
Ali se LJUBEZEN zgodi, ali si jo najdeš sam?
Ali lahko človek v življenju sreča več pravih LJUBEZNI?
Kaj je za vas platonska ljubezen – samo flirt ali kaj bolj konkretnega, ali si poleg partnerja lahko zaljubljen še platonsko v nekoga drugega?
Uhuhu, se veselim odgovorov 🙂
Dobro jutro.
Mene je življenje naučilo, da je odločitev. Mora pa človek biti za kaj takega zrel, kar pomeni da sam sebe toliko pozna, da ve, da ga vodi razum ne pa čustva. drugače povedano je svoboden in ne prost.
Svobodnjak loči med priložnostjo in skušnjavo ker ga vodi razum, zasleduje ljubezen. Prostak ne, ker ga vodijo čustva, išče zaljubljenost, vedno, znova in znova. Svobodnjak si zna najti sočloveka s katerim bo odnos gradil na dolgi rok (v odnos gre zavestno da bi dajal), prostak išče ljudi s katerimi bo lahko použil trenutnje želje (v odnos ga vodijo čustva) potem človeka zavrže.
Samo moje mnenje.
Seveda se mi lahko zgodi. Oboje. Vendar se znam toliko obvladati, da ne podležem skušnjavi mesa, denarja, in ostalih današnjih “vrednot”.
Če bi rada v življenju ustvarila ljubezen, moraš prvo imeti željo. Potem voljo, potem znanje, potem modrost.
Ker take stvari sprašuješ, sklepam da želo imaš. Voljo boš pokazala z nabiranjem znanja. Če boš vstrajala, si boš lahko modro izbrala moškega. Potem pa se začne…. Delo, delo, delo,……. Delo…..
No, so pa tudi izredno lepi trenutki, ki jim meso, denar, slava,…. ne morejo parirati….
Ljubezen na prvi pogled … sigurno obstaja, vendar ni ljubezen, temveč naklonjenost. Tako kot se s prijatelji istega spola najprej zaštekamo na nezavedni ravni, tudi v teh primerih preskoči iskrica, saj sama verjetno iz svojih izkušenj veš, da ti vsi ljudje ne ustrezajo.
Ljubezen na prvi pogled torej obstaja – če se iz tega pogleda dejansko razvije ljubezen :). Drugače se pa na prvi pogled “zaljubimo” vedno, tudi v prijatelje, samo da iz tega ne nastane ljubezen in zato temu prvemu pogledu ne pripisujemo večjega pomena.
Ljubezen oz. resnično partnerstvo je stvar odločitve. Ti človek je ali ni? Lahko prebaviš njegove napake in pomanjkljivosti? Popolnosti ni in je nikoli ni bilo, je samo boljše ali slabše ujemanje.
Moj partner je v iber zahteven. Od mene terja ogromno energije. Velikokrat se skregava oz. se najina mnenja krešejo. Ampak je pa toliko dobrih stvari, da te pretehtajo. Lep mi je (pa seveda objektivno gledano ni lepotec, ampak meni je cute), diši mi, paše mi njegov dotik, razumeva se, debatirava, enako gledava na svet, imava podobne želje, stališča.
…. torej vsaki zaljubljenosti, ki se ti zgodi, je treba dati možnost, da iz nje narediš ljubezen, oziroma naredita ljubezen. Če je delo neproduktivno, je bilo to samo stanje zaljubljenosti, ki pa tudi izgine čez čas. Kdaj pa potem pride trenutek odločitve, ki pojmuje ljubezen. Zaljubljenost je stanje, ljubezen je odločitev. A ta odločitev, da greš dlje kot gre zaljubljenost ali da vztrajaš da druga zaljubljenost, ki se pojavi ob ljubezni te ljubezni ne zmoti? Se ob pravi ljubezni druga zaljubljenost sploh lahko zgodi, je lahko tako močna, da pravo ljubezen ogrozi? ….
Hvala za zanimive odgovore….aja, pa še to me zanima, ali te stvari družboslovci vidijo drugače kot naravoslovci, moški drugače kot ženske?
Svobodnjak nebi dal vsaki zaljubljenosti priložnost. Prostak pa. Delati iz zaljublenosti ljubezen, v prvi vrsti pomeni, razčistiti pri sebi kaj te vodi. Če te potešitev spolne sle, streha nad glavo, otrok,…. Potem to ni to… In prav tukaj, na začetku, ljudje delajo največ napak. Ne poznajo se dovolj, ali pa direkt lažejo samemu sebi. Seveda so ob razhodu krivi drugi…. On je tak in tak, ona je to in to nardila,……………………………………………………………………………………………………………
Trenutek odločitve ki pojmuje ljubezen pride, ko je človek dovolj zrel. Ali si v takem stanju, najlažje ugotoviš tako, da niti sebi niti drugim, sebe ne skrivaš. Tudi v trenutkih ko se ljudje polastijo tvojega dostojanstva… Imeti ljubezen v sebi pomeni, da partnerja ne rabiš (da bi te zaščitil, te bodril, ti zadovoljeval nepotešenost iz otroštva,…) ker si znaš sama to narediti, preskrbeti. Temveč si partnerja želiš, da bi vse to kar imaš,(ljubezen) delila (izmenjevala), v prvi vrsti z partnerjem, v drugi vrsti skupaj dajala vajinemu otroku…
V času gradnje ljubezni med partnerjema, ne more priti do zaljubljenosti zunaj vajinega odnosa. Ker bi to pomenilo, da ima eden preveč časa…. In se na tebi samo šlepa…. dokler ne bo našel nove skušnjave…
Ljudje ki so resnično ljubili, po koncu parterstva, (smrt, razhod) praviloma (dolgo) ostanejo sami.
Definitivno je stvar usode, če je posredi razum in preračunavanja je to daleč od usode. Ljubezni ni možno kupiti, se pa lahko zgodi brezplačno in kot taka je definitvno povezana z usodo. Kaj je dolgoročno bolje ali slabše, na to ni odgovora ker je različno od primera do primera.
AMpak tale brklc je pravi svetnik…
…. ampak kdaj se ti zgodi ta zrelost za odločitev in s kom se ti zgodi pa je verjetno tudi svobodnemu dana …. mislim, da je izredno malo svobodnih … in da svoboden sreča svobodnjakinjo :), ki bo povrh še prava …. kaj misliš, da je tu kaj posredi? ali lahko vsaka svobodnjakinja deli ljubezen z vsakim svobodnjakom, verjetno ne, a ne?
Zaljubljenost je splet čustvenih vzorcev in naših odločitev.
Ni naključno, da nas nekdo privlači, temu je težko oporekati, ker čustva, kemija naredijo svoje. Če se pa mi odločimo za tega človeka, je pa naša odločitev. Tu je naša moč, zato je usoda v naših rokah in nam ni potrebno biti determiniran z nekimi vzorci alias USODA.
Moje skromno mnenje. 😀
Ljubezni se razlikujejo. Materinska je posebna. Ljubezen do staršev (pri posvojencih, rejencih, pastorkih, do očeta, starih staršev), do sorejencev in prijateljev je tudi druga kategorija.
Potem sta tu še platonska (ki je po moje prej zaljubljenost kot prava ljubezen) in erotična ali sexualna – med dvema torej, ki se najprej ZALJUBITA in ko mine zaljubljenost, lahko preraste v LJUBEZEN ali pa postane le navada, odvisnost, prijateljstvo, celo sovraštvo in jeza v najslabšem primeru:)
Osnova za privlačnost je pa vonj. Dva se privlačita zaradi “kemije” – zato se nam ne gnusijo slina in razni izločki ljubljene osebe – ker se privlačimo. Ampak privlačnost še ni ljubezen. Ljubezen je nadgradnja za katero pa se moramo kar odločiti ali še bolje – želeti si, jo sprejemati in jo vračati.
Ljubezen torej ni več samo zaljubljenost in privlačnosti, ni nagon ampak je spoštovanje, sprejemanje, predajanje, odpovedovanje, razumevanje, sočustvovanje, simbioza, kompromisi in odpuščanje, poslušanje in osebna svoboda!
Moja pot je že taka… Po razpadu družine sem bil nekaj časa z eno punco, potem pa sem bil več let sam. Se raziskoval, učil kako živijo drugi,…. Probal ponovno…. Ni pa še prišla ženska, ki bi z menoj vzdržala na dolgi rok. Ampak nič ne de, kljub temu polno živim!
Ja, čas samskosti je lahko izredno plodno obdobje… Za svobodnjake. Za prostake pa čas pomankanja, jamranja, slinjenja, izigravanja, govtanja tablet, ……… Potem so tukaj še pozitivno konotirani begi od sebe: karitativnost, izobraževanje, deloholizem,……