Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek BOLJ KOT SMO BREZ DENARJA, VEČJA JE HISTERIJA

BOLJ KOT SMO BREZ DENARJA, VEČJA JE HISTERIJA

Histerična Slovenija

Simona Toplak

Slovenska podjetja je že davno kap

Oprostite za pretiravanje. Ampak histerično ozračje v Sloveniji me spominja na Srbijo leta 2003. Ubit je bil predsednik vlade, začela se je operacija Sablja, ki je nekatere ključne politike zreducirala na navadne kriminalce. Pojavna oblika kriminala je bila sicer drugačna kot v Sloveniji, tam je šlo za trgovino z drogami. Pri nas gre za prečrpavanje javnega, državnega, denarja gospodarskih družb v zasebne žepe posameznikov, interesnih skupin. Za socializacijo zasebnih tveganj na denarju drugih ljudi. In nabiranje koristi brez tveganj na računih posameznikov. Motiv je isti – denar in oblast.
Bolj kot smo brez denarja, večja je histerija. Slovenija v celoti gre po poti tipične tajkunske zgodbe in potopa. Najprej zmanjka denarja, potem se skregajo interesi, potem hoče vsak od interesov le še rešiti svojo kožo, pri tem se v obupu zateka tudi h kriminalu. V Sloveniji pa so, tako kot v podjetju, police prazne, ni kupcev, ni dela, ni denarja. Slovenija ni prodajljiva. Hkrati pa bankrotiran nacionalni interes še vedno najde dovolj moči, da vpije in svari pred razprodajo slovenskega premoženja in gospodarstva. Nacionalni interes, ki skriva kriminal.
Hkrati so podjetja tako zadolžena, da je vprašanje, koliko je še normalno delujočih. Zakaj je tako pomembno, da je podjetje delujoče, da ni tik pred stečajem, in zakaj je pomembno, da je zdravih podjetij več kot bolnih? Ker motiv lastnikov in uprav v nedelujočih podjetij ni dobiček, ni izdelek, niso delovna mesta, ni rast in ni prihodnost. Motiv takih je: vzemi, kar je še mogoče vzeti. Ker so glavni interesni akterji tako iz gospodarstva kot iz politike prevzemali osebna, ne le podjetniških tveganj, so razumljivi obup, interesne vojne in obračunavanja. Niso pa dopustni.
Zato je normalizacija – tako finančna kot lastniška – slovenskih podjetij prvi politični izziv. Političen, ne strokoven, pa naj se to še tako bogokletno sliši. Odgovornost za političen befel za poslovno normalizacijo je na Alenki Bratušek. Dati bi morala povelje za operacijo Sablja. To pa pomeni, da bi morala na politično in ekonomsko smrt obsoditi ne le opozicijske interesne skupine in omrežja, temveč tudi svoje interesne skupine in omrežja. In tudi sebe. Uspeh normalizacije države je neuspeh političnih in ekonomskih odločevalcev. Zato ni čudno, da normalizacije ni. Od politične odločitve in izbrane poti pa je odvisno tudi, kdo bo novi zmagovalec. Ni nemogoče, da bo zmagala še bolj nenormalna Slovenija, ki obstaja in se združuje.
V teh okoliščinah je – pa nočem zmanjševati pomena – preprosto sestaviti proračun. Še posebej, če ga sestavljaš z zviševanjem davkov. Ampak višja osnova za davke še ne pomeni, da je tudi plačanih več davkov. Več davkov je plačanih, če je več posla, če se ustvarja visoka dodana vrednost, če so visoke plače, če so ljudje bogati. Več davkov je plačanih, če je normalno, zdravo, konkurenčno podjetništvo, če je normalno poslovno in družbeno okolje, če so normalni politični in ekonomski odločevalci. V Sloveniji niso.
Italijanska podjetja zapuščajo ladjo Italija; zaradi zacementiranega trga dela, sindikatov in davkov. Ne pridejo v Slovenijo, ampak gredo na Poljsko. Če povzamem Businessweek, je v zadnjem desetletju okoli 27 tisoč italijanskih podjetij odšlo iz Italije. Leta 2011 so Italijani na Poljskem obvladovali prek 700 podjetij s 67 tisoč zaposlenimi, to je desetina vseh zaposlenih v Sloveniji, to so približno trije Mercatorji, skupine Mercator. Poljska raste. Poljska ima nova delovna mesta. Plačane davke.
In drugič, slovenska podjetja večinoma ne gredo ven. Ne selijo proizvodnje, da bi delala dobiček, da bi razvijala izdelke, da bi ustvarjala delovna mesta, dodano vrednost, da bi imela prihodnost. Ne zato, ker je tu fino. Ampak zato, ker jih je že davno kap. To je veliko slabša perspektiva od italijanske.
Alenka Bratušek in cela njena vladna ekipa lahko piarovsko spinajo, da delajo in da delajo bolje. V resnici pa nismo nič boljša država niti ne boljše podjetje ne bolj zaupanja vreden partner. Smo tveganje, ne za druge, sami zase. Zakaj bi kdo tvegal s socializacijo?

xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx boljše živet v lahki diktaturi kot v težki demokraciji xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx več na blogu, http://www.fj-produkt.com/

Vsi na ulice namesto v službe!!!


In kdor nima pištole, naj vzame vile ali sekiro, da se mafija uniči.

nova
Uredništvo priporoča

Bla bla bla. Internetni hujskači nekaj hujskate, če bi se res kaj zgodilo, pa bi modrovali, zakaj drhal razgraja na ulici.


In kdor nima pištole, naj vzame vile ali sekiro, da se mafija uniči.[/quote]

tole je pa že zrelo za kazenski pregon. Ščuvanje in nagovarjanje k umoru je namreč kaznivo

New Report

Close