Gradnja hiše – je bilo komu žal?
Zrasla sem v družini, ki je zgradila hišo in tudi midva z možem sva zgradila dve. Kako? to je hotel on in ves denar je šel v hišo. Ni mu bilo za dopust, potovanje, modo…. pač tak je bil, priden na vsak način, jaz pa sem morala zraven saj nisem imela izbire. Gradnja ene hiše bi bila dovolj , ostalo pa malo za dušo. Minilo je, danes pa sem vesela, da se počutim varna v svojem in če bo potrebno bo iz tega šlo za dom ali druge potrebe.
Življenje mine tako ali tako, nekateri ga uživajo in nimajo ničesar kar bi lahko zapustili otrokom, nekaterim pa nam je minilo brez luksuza, bomo pa lahko kaj zapustili našim zanamcem.
In moj otrok gre po tej poti in tudi gradi hišo.
Kaj je pametno? Ne vem!
Brez luksuza? Daj ne sprenevedaj se, ker danes je najprej zgraditi hišo velik luksuz, vzdrževanje hiše je pa še večji! Tako da se lepo nehaj delati reveža, ker živiš zelo razkošno![/quote]
Nikoli se nisem delala reveža niti se nimam za reveža. Reveži so tisti, ki niso nič ustvarili v življenju in morda danes celo živijo potomce brez služb.
Taki tudi jamrajo, kako je hudo in kako država ne da dovolj za lepo življenje. Zmernega življenja sem navajena in z majhno pokojnino delam preudarno, razmetava pa nisem n ne bom nikoli. Hiša mi predstavlja varnost in lep dom v katerem se dobro počutim.
Dva otroka bosta podedovala vsak eno hišo, oba imata otroke in čeprav eden gradi svojo bo pač to dal svojemu otroku ali jo prodal, če bo hotel. To je njegova stvar. Če pridejo hudi časi, upam da ne, pa bo lepo, če boš lahko kaj vnovčil.
Oba otroka sta tudi pridna, delovna in vem, da bosta tudi onadva mislila, na svoje otroke.
Brez luksuza? Daj ne sprenevedaj se, ker danes je najprej zgraditi hišo velik luksuz, vzdrževanje hiše je pa še večji! Tako da se lepo nehaj delati reveža, ker živiš zelo razkošno![/quote]
Nikoli se nisem delala reveža niti se nimam za reveža. Reveži so tisti, ki niso nič ustvarili v življenju in morda danes celo živijo potomce brez služb.
Taki tudi jamrajo, kako je hudo in kako država ne da dovolj za lepo življenje. Zmernega življenja sem navajena in z majhno pokojnino delam preudarno, razmetava pa nisem n ne bom nikoli. Hiša mi predstavlja varnost in lep dom v katerem se dobro počutim.
Dva otroka bosta podedovala vsak eno hišo, oba imata otroke in čeprav eden gradi svojo bo pač to dal svojemu otroku ali jo prodal, če bo hotel. To je njegova stvar. Če pridejo hudi časi, upam da ne, pa bo lepo, če boš lahko kaj vnovčil.
Oba otroka sta tudi pridna, delovna in vem, da bosta tudi onadva mislila, na svoje otroke.[/quote]
In oba se bosta gotovo točno strinjala, da se razdeli tako, kot menita starša. Brez vsakega prepira ali nevoščljivosti.
Pri vas bo še pestro.
Med samo gradnjo mi je bilo kar nekajkrat žal in takrat sem razmišljala, da če bi vnaprej vedela kaj naju čaka, da se takrat ne bi odločila za ta korak. Res je bilo garanje…., in tistih pet let, ko sva gradila dopust max. 3-5 dni, nobenega nadstandarda, večerjic, izletov,…
Sedaj pa, ko gledam otroke, ki letajo brezskrbno po našem vrtu, se pozimi zleknem pred kamin, poleti na terasi spijem pijačko, ko lahko mirne vesti kadarkoli pogostim večjo družbo prijateljev, brez da bi se kdo pritoževal nad hrupom, ko rihtam svoj vrt, …..to je res neprecenljivo in sedaj, ko pogledam nazaj je bilo vredno.
In tudi privoščimo si lahko marsikaj, gre pa še vedno veliko v okolico, predvsem investirava veliko v
vrt, sadovnjak,…. kar nama je pomemben vir domače hrane in tudi hobi. Saj so tudi izleti, večerjice, kino, daljši dopusti, ampak blazno pa uživamo tudi doma…
Stara sva nekaj let +/- 40, v hiši živimo 6 let. Je pa res, da sva se ravno zadnjič pogovarjala, da v teh časih ni variante, da bi zmogla zgraditi to kar sva takrat. Sva res ujela pravi čas..
Je pa tako, kot pri vsaki temi – sto ljudi – sto čudi…. tako, da ni za posploševat…
Brez luksuza? Daj ne sprenevedaj se, ker danes je najprej zgraditi hišo velik luksuz, vzdrževanje hiše je pa še večji! Tako da se lepo nehaj delati reveža, ker živiš zelo razkošno![/quote]
Nikoli se nisem delala reveža niti se nimam za reveža. Reveži so tisti, ki niso nič ustvarili v življenju in morda danes celo živijo potomce brez služb.
Taki tudi jamrajo, kako je hudo in kako država ne da dovolj za lepo življenje. Zmernega življenja sem navajena in z majhno pokojnino delam preudarno, razmetava pa nisem n ne bom nikoli. Hiša mi predstavlja varnost in lep dom v katerem se dobro počutim.
Dva otroka bosta podedovala vsak eno hišo, oba imata otroke in čeprav eden gradi svojo bo pač to dal svojemu otroku ali jo prodal, če bo hotel. To je njegova stvar. Če pridejo hudi časi, upam da ne, pa bo lepo, če boš lahko kaj vnovčil.
Oba otroka sta tudi pridna, delovna in vem, da bosta tudi onadva mislila, na svoje otroke.[/quote]
Če pridejo hudi časi, komu boš prodala hišo, če nihče ne bo imel denarja in bo trg prepoln hiš, za katere lastniki ne morejo skrbeti?
Midva sva gradila hišo 2 leti. Ko sva se vselila sem bila stara 29 let. Ja – midva bi šla še enkrat skozi vse to. Mudilo se nama ni nikamor, ker smo živeli pri mojih starših in smo se lepo razumeli, pa sva si vseeno želela, da greva čimprej na svoje. In zdaj že 3. leto uživava, ko otroci skačejo po vrtu, pa ob urejanju okolice, predvsem pa v svojem miru – ko zapreš vrata in se ti fučka za ostali svet.
Nikoli mi ni bilo žal, imamo 2 hiši v različnih krajih, tudi otroci so preskrbljeni s svojimi nepremičninami, človek v življenju mora kaj ustvarit, tako je to pač, v hišo sem se selila pri 30 letih in sva jo z možem naredila v 2 letih ob pomoči staršev, tudi sedaj pomagava otrokom, da ustvarjajo, za dediščino pa upam, da se ne bosta kregala ker bova to prej uredila, od viška glava ne boli, tudi privoščiva si lahko vse to kar si želiva, imava pa relane želje in nisva nevem kako potratna, tako, da kar udobno živiva
z dvema nadpovprečnima pokojninama.
Zadnjič sem brala problem ene mlade poročene ženske, družinica je tri članska, prihodki mislim da cca 2000€ pa jim ne ostane 100 €, halo, 500 € bi jim lahko ostalo, seveda pa ni treba kupiti vsake oslarije, ki jo vidiš. Mladim svetujem, da vodijo hišno knjigovodstvo, da vidijo za kaj porabijo denar, potem tudi lažje planiraš koliko boš prištedil ob koncu meseca, ko ti enkrat uspe priti do 1000 € potem te potegne in pote 2, 3, 4 in tako naprej!
Seveda pa to ni tako lahko pri slabih dohodkih, pa če si zastaviš, da ti ostane 50 € ti to ostane in tako naprej. Vsaka družina bi morala imeti neko zalogico za varnost, zlasti, ko so otroc v družini!!
Kjer ni ničesar tudi pestro ni. Otroci se ne prepirajo, skupaj zberejo denar, da pokopljejo starše in životarijo, ker kaj drugega ne poznajo. In ker ne poznajo, ne znajo pljuniti v roke tudi svojim potomcem nimajo kaj zapustiti.
Zmrazi me, ko vidim, da danes živijo dve, tri družine v enem stanovanju. Starši, starejši gledajo ves ta pomladek, nezadovoljen, brez služb, nepripravljen delati karkoli, s pokojnino podpirajo mlade, ki so vreča brez dna. Ne morejo jim pomagati, omogočiti štart, da bi začeli na svojem, mladi nenavajeni pa si ne znajo pomagati. To je hudo, ne pa gradnja hiše. Med gradnjo se mi nismo nikoli prepirali, ker za prepire ni bilo časa. Danes pa se, ker imamo čas.
Naša otroka bosta dobila vse kar bo ostalo. Stareši bo dal vse na dva dela, mlajši pa bo prvi izbiral svoj del. In to vesta, Če se pobijeta kljub temu – izvolita, to me ne zanima več, pa tudi vedela ne bom, ker bom tam nekje zgoraj…….
Oba sva živel kot otroka v hiši, potem 10 let v bloku v najemu, ….Mi ni škoda ne truda ne denarja, da smo naredili hišo. Čeprav še ni vse tiki taki končano, predvsem rabimo še kar nekaj financ….Ampak smo na svojem, z velikim dvoriščem, zelenjavnm vrtom, svoj mir, brez stopnic…..
Kar se tiče odpovedovanja……Najemala sva obrtnike za večino del. Moj partner ima izmensko službo, tako da je lahko nadzaroval obrtnike, ne da bi bilo potrebno jemati dopust. V treh letih sem samo dvakrat jaz imela po en dan dopusta, ker res ni šlo drugače. Tudi sicer je bilo tako, da nas je hiša okupirala občasno. En teden gužva, partnerja ni bilo veliko doma, potem pa spet 14 dni mir, pa spet kakšne par dni, pa spet tri tedne mir….Pozimi pa itak 6 mesecev ni bilo za delat. Dvakrat na zimo smo šli mal pogledat, to je bilo vse. Vsako leto smo šli na morje za 10 dni, hodili tudi na izlet, parkrat na zimo v čatež na tobogane, otrokom smo ravno tako kupovali igrače, kolesa, poganjače, pliške……
Zato pa smo delali tri leta in se selili v hišo, kjer so bile poštimane samo najbolj nujne zadeve, da smo lahko živeli. Sedaj pa počasi napredujemo.
Evo še ena takšna, ki ji ni niti malo žal. res je bilo 3 leta peklensko, ker smo večinoma vse delali v lastni režiji. Takrat, si tudi nismo privoščili veliko. Vendar smo zdaj v popolnoma končani hiši že pet let in je res neprecenljivo, ko imaš svoj mir, otroci pa se lahko brezskrbno igrajo zunaj. Je pa seveda zdaj prišel tudi čas, za uresničitev vsega tistega, kar takrat nismo mogli, ko smo gradili (od avta, do počitnic in drugih večjih ali manjših malenkosti). Je pa res, da smo brez kredita. Če pa bi se takrat mogla zakreditirat za daljše obodbje in za večjo vsoto, pa mislim, da bi mi v današnjem času šlo kar na bruhanje kakšno stanje prihaja.