Nisem še v meni, mož bi pa rad, da zanosim (je drugi mož). Ne on, ne jaz še nimava otrok. Sem pa enkrat brala, da je ženska rodila pri 58. letih. Dober, če naju ne bo otrok imel za mamo in očeta, naju bo imel pa za babico in dedka.
Me je pa strah, da otrok ne bi bil normalen in bi, ko naju ne bo več, prepuščen samemu sebi.
Ste že slišali za katero, da je rodila pri teh letih in to zdravega otroka? Res sva v letih, ampak oba vitalna, ne bojiva se izzivov. Men se zdi, da bi bilo otroka sram tako starih staršev.
Zanositev? Mož pravi ja, jaz NE! Sem prestara za otroka.

Koliko je pa star mož?

Sicer ne glede na vajino vitalnost, mislim da ni ravno veliko možnosti za zanositev. Kar zadeva pa leta, naše babice in prababice so rojevale tudi v meni. Kar narava omogoči, je naravno.

Sta pomislila na rejništvo ali posvojitev?

Mož naj premisli, kako bo pri 70-ih šel na maturantski ples 😉 bi znalo biti zanimivo.

mož bi rad, kako me to moti…kaj pa ti želiš, ti boš donosila, zanosila in rodila, vzgajala…možje so bolj malo pri vseh teh rečeh…star dec in otrok, redki so taki, na koncu te še zapusti, ko bo kaka bolezen pri otroku???

ne seri ga no, prestara si, sta za to!

Joj, pa kaj vam je, ljudje? Daj malo pamet uporabita in se vedita odgovorno. Otroke bi imela takrat, ko je bil čas za to, ne pa sedaj pri petdesetih+ !

Nista normalana, res ne.
A je možno, da ne bi mislila samo nase. Kaj pa otrok?

Ne morem verjet, da v tem času živijo tako nerazgledani ljudje.

kaj vem, malo je pozno, toda če si želita , poskusita, samo upam, da ne bosta preveč potrta, če bo šlo kaj narobe in potrebno je tudi misliti res malo vnaprej, kako bo ko bo otrok šolar, dijak..itd

Sama bi bila pri teh letih zelo previdna, imam izkušnje pri 39-ih z novorojenčkom..

Ja, tudi sama sem mu predlagala rejništvo, saj je toliko otrok brez staršev in si želijo topel dom. Za otroka sem pa že prestara. Sedaj bi lahko imela vnuke, ne pa otroka. Pa takšne sramote mu tudi ne bi rada “nakopala”. Mož je star 52, rad bi pa svoje potomstvo”! Ne vem, če ga prej ni imel, zakaj bi ga sedaj rad (je ločen). Če bi vzela otroka v posvojitev, tudi ne bi vzela majhnega, ampak večjega, da mu pomagaš skozi življenje, ga spraviš h kruhu. Ampak mož trumbla svoje. Jaz pa pravim – ali starejši posvojen otrok, ali pa nič. Še vem ne, kako porod zgleda, zato se ga bojim. Res si tudi jaz želim otroka, ampak za vsako ceno ne. Starejšega ali nobenega. Toliko zblojenih mladoletnikov tava po svetu in ni vrag, da ne bi vsaj enemu človek pomagal, če je brez staršev.
Ne vem, takšno je moje mišljenje. Mojemu bom pa rekla; vzemi ali pusti!

Če ga nočeš, možu pač povej, da otrok ne bo. Se bo že moral sprijazniti. Tudi, če bi ga oba hotela, je otroka imeti pri 50+ meni osebno malo neumno.

Ravno danes em v trgovini srečala eno gospo, ki je rodila ene pol leta nazaj. Gospa jih ima skoraj 60. Z otrokom je menda vse ok. To je njun prvi otrok. Do sedaj jih nista mogla imeti, pol pa kar naenkrat noseča. Sta se odločila, da ga obdržita. Sedaj jim je menda žal, ker sta oba ves čas totalno utrujena, oba sta se v teh 6 mesecih postarala za vsaj 10 let. Vidi se jima, da ne zmoreta.

Ko sta sestra in brat že kar nekaj let nazaj imela valeto sem mislila, da je ena od sošolk na valeto namesto staršev pripeljala dedka in babico. No vsi smo to mislili dokler ni ena druga rekla, da sta to njena starša. Punca je imela 16 let, starša pa že oba nekaj let v penziji. Ni ravno lepo izpadlo.

Lahko poveš kaj več? Je to tvoj prvi otrok ali imaš že kakšnega od prej?

Tega pa jaz ne razumem; kaj ima želja po otroku z razgledanostjo?

In še bolj – zakaj naj bi bil človek nerazgledan, če je izven kalupov in sledi svojim željam po otroku (ali čem drugem)?

Sam ne vidim posebnega problema; če se zavedata, da bosta imela pač več dela v starejših letih in sta to sposobna narediti – zakaj pa ne?
Otrok bo imel starejše starše kot večina vrstnikov, vendar ne vidim v tem nič slabega. Družina bo malce izstopala… kar spet ni nujno slabo.

Nobene garancije ni za zdravega otroka ne pri 20 letih in ne pri 50. Tveganja za bolezni pa se z leti seveda močno večajo.
Tudi nobene garancije ni, da če imaš otroka pri 20, 25 letih, da bo starš živel do otrokove polnoletnosti.

Če mislita resno, najprej pretehtajta vse pluse in minuse. Prva je sedanje zdravje (naredita oba komleten servis – nekaj podobnega kot menagerski pregled), druga urejeno materialno stanje, tretje: pretehtajta resno ali bosta lahko sledila otroku, njegovemu razvoju… Imata svojce, tesne prijatelje, sorodnike, ki bi morebiti poskrbeli za otroke, kadar vidva ne bi zmogla.
Samo koledarska leta pri tem ne igrajo vloge, mnogi so v prvi tretjini življenja postarani, zagrenjeni, brez volje.
Po naravni poti bi verjetno pri 58 letih težko zanosila, teoretično pa seveda je mogoče.
Pri 51 letih je verjetnost večja. Če želita ugotoviti plodnost oba enostavno naredita test (ti preglej stanje hormonov), mož pa spermiogram.
Nešteto je lahko razlogov, zakaj dosedaj nista imela otrok. … Praviš da sta oba prej že imela partnerje. Kako so potekali pretekli spolni odnosi? Sta vedno 110 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} skrbela za zaščito? Lahko da je vajina plodnost bila že v mlajših letih šibkejša, če je tako, bosta pri teh letih težko upala na naravno zanositev.
Skratka, zdravstveni pregled obeh bo hitro pokazal možnost. Najhitreje to storita privatno npr. pri dr. Reš-u v Dravljah. Če povesta starost bosta hitro prišla na vrsto. Za hormone pa lahko tudi samo adrialab v LJ daš kri, spermiogram pa mora pogledati ginekolog.
Najpomembnejši vidik – imeti otroka v zelo zelo zrelih letih pa resno – zelo resno pretehtajta.

…si psa…zanj ne bosta prestara, za otroka pa definitivno. Pa kaj sploh kaj razmišljate, ljudje? No, ti razmišljaš pravilno, tvoj mož pa niti slučajno! če do zdaj nimata otrok, ne jih imeti v teh letih no! Too late!

če bi moj tako silil vame, da imam pri 51 otroka, bi rekla OK, vendar se trudila, da ne rata, potem pa bi poskusila s posvojitvijo ali rejništvom,

sama sem imela otroka pri 38in res je naporno, verjemi

Zakaj se mi zdi, da je to provokacija na temo Helene Blagne?

Lahko poveš kaj več? Je to tvoj prvi otrok ali imaš že kakšnega od prej?[/quote]je 3 otrok, imam dva že velika polnoletna fanta in triletnika, ampak mi nikoli ni bilo žal, da sem se tako odločila…….mali se je “zgodil”, čisto nepričakovano, kljub zaščiti in bil je velik šok na začetku za vse nas, ampak odločili smo se pravilno.le kaj bi brez našega nagajivčka, sploh si ne znam predstavljati življenja, če bi se takrat odločila za splav, bi trpela celo življenje.tako se obrača življenje in vse se zgodi z namenom:)))

Ja, avtorica razmišljaš pravilno samo tvoj mož je pa čuden. Mislim če bi bila ti bi posvojila ali vzela v rejništvo kakega že starejšega otroka recimo tam od 5-10 let starega in bi mu pomagala potem v življenju. Se mi pa zdi da že tam nekje od 35-40 leta če imaš otroka je zelo naporno imam prijateljico ki je prvega otroka rodila pri 27 drugega pa pri 37 in je rekla da je sedaj pri 37 se res staro počutila da se ji tudi ne da ravno vzgajati več otrok.

Če se je pa pri 37 že počutila staro, potem pa tudi ne vem…Svojega 4. otroka sem rodila pri 40. letih, pa sem imela dovolj energije. Pri 51. bi bilo pa najbrž že drugače.

Sej tole je tko mal za hec, ane?
Jaz se tud pri petdesetih počutim še zelo vitalno, pa mi na misel ne pride, da bi imela otroka. Če ga prej v vseh letih, ki so bila bolj primerna za take reči, nisem uspela imet, bom pač brez.
In ne, pri petdesetih mi en dojenček čisto nič ne manjka. Sploh, če pomislim, da mogoče niti njegove polnoletnosti ne bi dočakala…

sicer nisem pristaš izjemno poznega staršetvsta, ampak te argumenti z valeto/maturo so pa blesavi do konca, oz. za Slovenijo čisto stereotipni.. “ni lepo zgledalo” haha no, dajte se raje obremenjevat sami s seboj, ne pa koliko let imajo starši pri sosednji mizi…
jaz ne na valeti, ne na maturi nisem imela očeta, ker je umrl star malo čez 40 let, vse bi dala, da bi bil takrat z menoj, pa tudi če 2x starejši

itak bo pa čez čas avtorica spet napisala “pa sem vas potegnila”, ampak joke is on her, še vedno lahko ti nasveti kdaj komu pridejo prav

Draga moja vajino življenje je in vidva najbolj vesta kakšno je vajino zdravstveno stanje. Pri tem vam lahko pomagajo strokovno usposobljene osebe na primer ginekolog in tvoj splošni zdravnik.

Tu pa res ne boš dobila pametnih nasvetov. Tu ljudje uživajo, ko pametujejo drugim pa še svojih zadev nimajo urejenih, čeprav se bo zdaj usul plaz kako jim je oh in sploh vse urejeno.

Vidva s partnerjem se pogovorita in obiščita zgoraj omenjene, nihče vam nima pravice odrekat nekaj česar si želite, če je to pri vama izvedljivo bodo pa presodili tisti, ki za take zadeve obstajajo.

Tu so vsi pametni o vsem od poroda, zakona in vzgoje, sami pa bi namesto tega, da kritizirajo druge raje postorili svoje reči in življenje.

Gremo mal na sprehod v ta čudovit deževen dan.

Pravzaprav zelo neumna dilema.
Po naravni poti lahko zanosis samo po cudezu, medicinska pomoc pa tako starim ni dovoljena, vsaj pri nas ne.

Ampak čudeži se dogajajo, kar pogosto, tako da….

Žal, nikogar nisem potegnila. Ko sem bila poročena, prvi mož ni hotel otrok, pozneje sva se razvezala. Drugi pa do sedaj ni “zucnil”, da si želi otroka. Zadnje mesece nekaj fantazira, da bi rad potomce (morda ga njegovi kaj napeljujejo k temu). Priznam, meni ni do majhnega otroka, saj že jutri lahko “plane” na dan kakšna bolezen, on pa ne verjamem, da bi bil sposoben otroka previjat, …kakšen sprehod z njim, to ja.
Jaz bi morala skrbet zanj, bolanega vozit k zdravniku, se ukvarjat z njim,… za to sta potrebna dva!
Če še on zboli, bom imela pa dva majhna otroka. Samo, to njemu v glavo vbit?

Pobrskaj po netu:
http://en.wikipedia.org/wiki/Pregnancy_over_age_50
http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_the_oldest_mosques_in_the_world

Življenje je zelo relativno, se približno spomnim, da je letalsko nesrečo nekje pri arabskih državah na morju kot edina preživela ca 12-letna deklica, ki niti ni znala palvati, oprijela se je nečesa in preživela.

Lahko imaš mlad otroka, pa umreš v prometni nesreči, pa ga potem vzgajajo stari starši.
V SŠ sem imela 2 sošolki, ki sta ju vzgajali babici. Obe mami sta bili mladi in sta šli po svetu in iskat nova partnerstva.
Tako da, zaupaj in pojdi svojo pot, tvoja pot naj bo tvoja odločitev. Ne oziraj se na druge.
Srečno na čisto tvoji poti, ki je prava zate.