Resno vprašanje: bi na mojem mestu odšli v tujino????
Stara sem 26 let, partner 31. Končala sem šolanje, ki traja dlje časa kot povprečen faks; kljub drugačnemu prepričanju ljudi in pomanjkanju kadra za katerega sem se izobraževala, zaradi varčevanja dela zame trenutno ni in vprašanje kdaj tudi bo, saj se ne obetajo prav nič rožnati časi. Na žalost je poklic zelo specifičen, tako da s to izobrazbo ne morem it delat “kar koli, samo da bo”.
Partner ima službo s plačo okoli 900 evrov. Ni pa najbolj zadovoljen, saj trepeta kdo bo naslednji letel iz firme. Dela enostavno ni!
S prihranki, ki sva jih imela, sva kupila majhno parcelo in dala izdelat projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. GD sedaj že drživa v roki. Za vse skupaj sva zapravila okoli 20.000e. Imava še nekaj tisočakov prihrankov iz časa debelih krav.
Glede na obeti za našo državo, pa se mi poraja vprašanje – ali iti v tujino? V tujini je moj poklic zelo iskan in tudi zelo zelo dobro plačan. Ovirata me samo dve misli – kaj če partner ne dobi službe in dejstvo, da sva zmetala kar nekaj denarja za parcelo in papirologijo.
Sem čisto zmedena, sploh ne vem kaj bi, partner pravi, da naj se odločim jaz sama.
Bi vas pri odločanju ali iti v tujino ali ne oviralo to, da ste že zapravili denar za parcelo/gd (in si torej želite v tistem kraju ustvariti dom)?
Mene samo skrbi, da doma sploh ne bova mogla zgradit, saj bodo v prihodnosti zadeve verjetno samo še slabše.
na tvojem mestu bi nemudoma odšla v tujino. tvoj fant bo zlahka našel delo v tujini, če je priden. Če pa je mamin sinko lenuh, potem pa ti bo z njim težko in tukaj in tam. kar se tiče parcele pa jo komot prodaš, ali pa jo ohraniš in si narediš vikend, če si tako zelo navezana na domače kraje. 20.000 evrov boš v tujini zaslužila v parih mesecih, tako da to ni razlog za obotavljanje. povem ti, da bo stanje pri nas še veliko slabše, tako npr. kot je v Bosni. Zapelji se enkrat dol, pa boš videla kako je.
Na tvojem mestu bi šla v tujino. Imaš edinstveno možnost v nekaj letih si ustvarit dobro eksistenco. Otrok še nimaš, vse je lažje.
Parcelo bi pustila za enkrat pri miru, čez kakšno leto dve bosta videla kako in kaj s tem. Mogoče bosta kot prava gasterbajterja doma gradila hiško za stara leta 🙂
Morda se bosta vrnila, boš videla.
S čim bosta pa gradila? To ni prav poceni, kredite je pri takih nizkih plačah in službah za določen čas nemogoče dobiti, odplačevati pa še težje. Brezposelnost bo še veliko večja. Kako si predstavljata življenje naslednjih 10-20 let?
Če hočeta živeti življenje vredno človeka, pojdita ven in tam ostanita, Če vama je pa všeč dosmrtno životarjenje, pa ostanita doma in se prebijajta iz meseca v mesec. Pametni in sposobni so že zdavnaj odšli.
Ravno pretiravati pa ni potrebno, no.
Če si prepričana, da za tvoj profil v tujini ni problem zaposlitve, definitivno ja. Verjetno, če si res nekaj posebnega, plača ne bo ravno nizka – tako da tudi tistih 900 evrov, ki jih dobi partner, pokriješ. Parcela pa stoji, ne pije, ne je, tako da tudi s prodajo le-te ne hiti. Zemljo še vedno lahko prodaš tudi kasneje.
Je pa dobro za premisliti, ker, takih zdomcev, ki so šli le za 10 let, je v Slovenijo veliko. Če so se vrnili, so se šele potem, ko so otroci odrasli in šli po svoje. Zavedati se namreč moraš, ko imaš otroke, ti poženejo korenine tam, ustvarijo si svoj krog prijateljev, način življenja je drugačen, in potem take otroke prestaviti sem, ni enostavno.
Kakšna perspektiva bi bila za vaju, če ostaneta tukaj, ti ne dobiš dela v svoji stroki, posledično zamujaš leta, ko bi morala strokovno napredovati, da boš lahko res delala v svojem poklicu, delaš priložnostno, partner praska v svoji nestabilni službi … vsak evro pa vlagata v hišo, za katero realno gledano nimata denarja?
Parcela ni vredna tega. Pojdita, magari samo za nekaj let, da nabereta izkušnje, spoznata novo okolje, zaslužita, potem pa bosta videla, če se želita vrniti ali ne.
Jaz bi začel iskati delo v tujini. Začel navezovati stike v svoji stroki. Tudi preko družabnih omrežij kot je linkedin, ipd… Pisal bi podjetjem kjer bi si želel delati ipd…
Malce me bega samo manjkajoč podatek glede tvojih izkušenj? V tujini so poleg izobrazbe te zelo pomembno. Bistveno bolj kot v naši birokratki Sloveniji.
Ko navežeš stike se zmeniš za sestanek. Greš v tisti kraj, načeloma na dopust, vendar poskušaš sočasno si organizirati čimveč sestankov s potencialnimi delodajalci. Nato pa vidiš kako se vse obnese.
Res je, gradbeno lahko podaljšava, a bo veljavno samo za 4 leta. Mogoče bi lahko naredili temeljno ploščo in potem tako pač pustili.
Kaj mi ne da oditi – misel, da je to moja domovina, tukaj so moje korenine… Sanjala sva o najini hiški na za naju idealni majhni parceli… In te sanje so zelo lepe… Vedno sem bila ponosna, da sem Slovenka, sedaj pa sem zelo razočarana, da sem s svojo izobrazbo na zavodu.
Glede na napisano bi na tvojem mestu šel, najprej pojdi ti potem pa čez čas (3-6 mesecev) še partner, ko boš videla kako je. Izgubiti nimaš kaj, še vedno lahko prideš nazaj, razmišljaj da greš za določen čas npr. 3 leta, dobiš izkušnje znanje itd. Parcela ne bo nikamor pobegnila. Ta čas ko sta v tujini se lahko izvaja tudi gradnja hiše. Vse je v organizaciji.
narodnost nima veze z državo. ta država je klump in še slabše bo. Ti si lahko ponosna Slovenka kjerkoli na svetu, saj ti ni treba igrat hlapce. poglej čefurje, ki so po 50 let v drugi državi, pa ne znajo niti jezika ne nič, pa so ponosni nase. ti pa seveda svetujem, da otroke integriraš v državo, kjer boš, da ne bodo postali kriminalci, tako kt večina druge generacije, kjer se tastari nočejo prilagoditi.