Nekaj zanimivih teorij in zapisov,ki jih še ne veste.
V Sloveniji je navada, da ob dnevu mrtvih pražnje oblečeni množično obiskujemo grobove preminulih, med šepetom drugih na pokopališču prižigamo sveče in se ob tem skušamo obnašati karseda resno ter svečano. Mehičani pa ob taistem prazniku, ki se pri njih imenuje día de los muertos, na britof prinašajo litre tekile, pokajo vice o preminulih in ob glasni glabi pisano krasijo zadnja počivališča svojcev. Vendar ne zato, ker bi bili pijančki in razuzdani žurerji. Njihovo dojemanje smrti je pač drugačno in izhaja iz časov, ko so njihovi predniki častili druge bogove., ni besni zelenokožec dobil medzvezdnih nagnjenj, temveč govorimo o Games Workshopovi franšizi iz sveta Warhammerja 40.000. Vzhodni Rim
V zgodovinopisju je ob razpadu Rimskega imperija na zahodni in vzhodni del najbolj pogosta letnica 395. Takrat je namreč umrl zadnji voditelj enotne države, Teodozij, čigar sinova sta nato samostojno prevzela vsak svojo polovico. Teodozijev vnuk Teodozij II. je petdeset let kasneje Konstantinopel utrdil z eno najmogočnejših in najbolj učinkovitih mestnih obramb kjerkoli, znamenitim Teodozijevim obzidjem. Dvojna stena je bila visoka skoraj deset metrov in dolga slabih sedem kilometrov, saj se je vila od Marmanskega morja do Zlatega roga. Okroglih tisoč let je kljubovala katapultom in tribokom številnih obleganj. Veliko njene stare slave je vidne še dandanes.
Leta 476 je Odoaker, najemniški germanski poveljnik rimske vojske na Apeninskem polotoku, izvedel upor, zavzel Rim in ustanovil Italsko kraljestvo, s čimer se je končalo Zahodno rimsko cesarstvo. Barbarska zasedba Italije je trajala do sredine 6. stoletja, ko je vzhodni cesar Justinijan v želji obnovitve rimske države vnovič zavzel ogromno ozemlje od Atlantika do Perzijskega zaliva. Kot slavolok svoji vladavini je sezidal baziliko v čast Sveti Modrosti. Od tod njeno današnje grško ime Hagija Sofija oziroma turško Ayasofya. Šlo je za gradbinski dosežek, ki mu po veličastnosti med podobnimi objekti ni bilo para vse do sevilske katedrale v 16. stoletju!
V Justinijanovem času je zrasla še ena istanbulska znamenitost, tako imenovana Cisterna bazilika. To je največja od mnogih podzemnih shramb vode, ki je ime dobila po lokaciji pod neko tedanjo cerkvijo. Kolosalni temačni rezervoar ima površino, večjo od nogometnega igrišča, strop prostora pa devet metrov nad tlemi drži gozd 336 marmornih stebrov. Med njimi v eni od nalog poskakuje tudi Ezio.V njej oddelki space marine terminatorjev brskajo po opustelih okostjih velikih vesoljskih ladij (hulkov), ki pa skrivajo en mičkeno življenja – v obliki zobatih tyranidskih genestealerjev, ki imajo s terminatorskim oklepom približno take probleme kot topel nož s putrom. Temne, ozke hodnike in klavstrofobične sobane razbitin je v igrični obliki dobro ponazoril Space Hulk za PC in amigo iz 1993, ki velja za precej zagamano igro, saj so zli pošastki iz tebe radi urno napravili narezek. Prihodnje leto bomo dobili nadaljevanje, saj se je Games Workshop povezal z danskim studijem Full Control, ki že ima nekaj prakse s taktičnimi strategijami. Novi Space Hulk bo poteznica in bo uporabljal time unite, podobno kot stari X-COMi, vendar bo premogel sodobno podobo, bržda blizu najnovejšemu XCOMu. Zasnovan bo na namizniški kampanji Sin of Damnation, kar pomeni rudeče Blood Angels terminatorje. Poleg enoigralstva bosta v temo lahko zakoračila tudi dva igralca – en v vlogi marincev in drugi kot krempljati tyranid. Razen Oken bosta z igro prijateljevala tudi OSX ter iOS, obljublja se celo večigralstvo med vsemi tremi sistemi. Dražilec (spodaj) kaj prida ne razkrije, se pa nadejamo obilice krikov in renčanja, zadušenih v globinah vesolja …Bržčas se strinjamo, da je znanstveno-fantastičnih frpjk nalik Falloutu odločno premalo, in Mars: War Logs se bo trudil zapolniti to praznino. Za nerodnim imenom se skriva kiberpankovska izometrična diablovščina, v kateri se bomo znašli na marsovski koloniji v vlogi upornika Roya Temperanca. Možakar je ‘človek mnogoterih talentov’, kar po dražilcu sodeč pomeni čaranje elektrike in mlatenje s po desetimi nasprotniki naenkrat. Tepli se bomo z mutirano favno rdečega planeta in pripadniki raznovrstnih frakcij, Roy pa bo poleg ostalega znal tudi sestavljati puške iz treh zobnikov, čajnega mlinčka in lepilnega traku. Za igro stoji studio Spider, ki je nazadnje delal s Cyanidom na Of Orcs and Men, videz grafike pa prijetno spominja na R.A.G.E. Na PCju, spomladi prihodnje leto.Pravijo, da si zdravi ljudje ne znamo predstavljati, kakšen je svet, če si oropan enega čutila oziroma katerega od udov. Triki z vezanjem oči ali nekajurnim sedenjem v invalidskem vozičku so prostovoljni, saj lahko prevezo kadarkoli snamemo oziroma vstanemo in odkorakamo. Nekateri pa so obsojeni na življenje s protetičnimi pripomočki. Morda je ravno zato človeštvo rado sanjalo o tem, kako nadomestiti izgubljeno funkcionalnost ali celo nadgraditi tisto, kar nam je dala narava. S to idejo se poigrava množica filmov in nadaljevank: Robocop, Vojna zvezd, Zvezdne steze, Mož za šest milijonov dolarjev, Bionična ženska … Enako velja za igre, od pradavnih Syndicata, Mortal Kombata in Bioforga do najnovejšega Deus Ex: Human Revolutiona. V njihovih svetovih umetne okončine delujejo brez napak in nosilcem zagotavljajo prednosti. A glej ga, zlomka, v resničnem življenju je moč najti ne kaj dosti slabše delujoče naprave. Celo take, ki jih že neposredno nadzorujemo z možgani!Veliki znanstveniki, razsvetljeni bogoslovci in čisto navadni Jožeti si v trenutkih filozofskega navdiha postavljamo največja vprašanja: kako smo ljudje nastali in kaj počnemo na tej modri krogli v neuglednem predmestju Rimske ceste? Nekateri v iskanju odgovorov nagovarjajo Boga, drugi analizirajo zakone narave, spet tretji razvijajo svoje, mnogokrat nenavadne teorije. Šerlok se v iskanju daljnih prednikov pridruži slednjim, ki zrejo med zvezde in drezajo v dvojno vijačnico svojega DNKja. Morda pa kje tam tičijo skrivnostni začetki človeštva?
Od tedaj, ko je vse življenje v enocelični obliki plavalo v pražupci, do visokotehnološke sedanjosti so se stvari tako zelo spremenile, da nekateri tega fenomena enostavno ne morejo pripisati materi naravi. Z dokazi podprta teorija evolucije bradatega strica Darwina se jim zdi nepopolna ali celo napačna. A to niso le goreči TV-pridigarji iz južnih držav ZDA, temveč ohlapno povezana skupina piscev in raziskovalcev, ki enako neugnano zagovarjajo svojo različico človeškega razvoja, imenovano teorija starodavnih vesoljcev oziroma astronavtov. Njeni zagovorniki so prepričani, da so nas nekoč v prazgodovini z obiskom počastila bitja iz drugih kotičkov vesolja in pomagala naši vrsti, da je postala to, kar je danes – najbolj brihtna in razvita oblika življenja na Zemlji.KDOSO BILI NAŠI BOGOVI?
Ta teorija ima več različic. Po nekaterih so nas vesoljci ustvarili z genskim igračkanjem ali se onegavili s pripadnicami prednikov homo sapiensa, s čimer so ustvarili hibridno vrsto – nas. Spet druge govorijo o tem, da naj bi pračlovečnjakom, ki so znali le z gorjačami butati po živalih in beticah drug drugega, vesoljski gostje predstavili nove tehnologije in kulturo ter jim nasploh pomagali, da so postali civilizirani. Zgodnji ljudje so te mnogo bolj razvite obiskovalce od ‘tam zgoraj’ začeli častiti kot bogove in tako naj bi nastale velike svetovne religije. So bili hindujski bogovi, judovski Jahve, krščanski Jezus ter Zevs in njegovi kolegi iz grškega Panteona res vesoljci ali njihovi potomci, ki so skozi zgodovino usmerjali pot človeštva? Nekako tako trdi teorija starodavnih astronavtov.Morda na prvi pogled vse skupaj izpade kot scenarij za Dosjeje X ali holivudski spektakel, kakršen je sveži Prometej Ridleyja Scotta. A zagovorniki pravijo, da je dokaze za njihovo razlago zgodovine moč najti v spomenikih, besedilih in risarijah starih ljudstev z vsega sveta. Stonehenge v Veliki Britaniji, piramide v Gizi in tiste velikanske mrke kamnite face z Velikonočnih otokov naj bi postavili prav zvezdni prišleki. Ali pa so pri tem s svojimi naprednimi stroji ljudem vsaj veliko pomagali. O teh dobrodušnih vesoljcih je po mnenju nekaterih mogoče veliko izvedeti tudi v Bibliji, starih indijskih besedilih in sumerskih napisih. Če le dovolj dobro pogledaš in ne pustiš, da te preveč ‘zavajajo’ tradicionalne interpretacije teh tekstov.
Pa imajo vse te zgornje ‘naj bi’ trditve zagovornikov teorije obiskovalcev iz vesolja kakšno težo? Stojijo za njo dokazi? Poglejmo.KRIVNOSTI PRETEKLOSTI
“Le nekaj nas dela na moji teoriji in to je kot vojna, v kateri moramo zmagati,” je neusmiljeni boj z uveljavljenimi zgodovinskimi in znanstvenimi dognanji že leta 1974 v intervjuju za Playboy napovedal Švicar Erich von Däniken, najbolj razvpiti teoretik starodavnih vesoljcev. Toda ideja, da so človeštvo v preteklosti obiskali E.T.ji, ni zrasla na njegovem zelniku. Prvič se je stik med ljudmi in prišleki iz vesolja pojavil v zgodnjih znanstvenofantastičnih zgodbah konec 19. stoletja. Znanost je to teorijo začela previdno obravnavati šele leta 1954, ko jo je na dan privlekel britanski novinar in amaterski zgodovinar Harold T. Wilkins. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je družbo prevevala svobodomiselnost zapušenih hipijevskih otrok cvetja, so se nekateri znanstveniki hipoteze o prazgodovinskem obisku vesoljcev začeli lotevati resneje.Tukaj je na sceno stopil Erich von Däniken, ki je leta 1968 izdal knjigo Kočije bogov – nerazrešene skrivnosti preteklosti. Z njo je postavil osnove vsega, kar se je v štiridesetih letih razbohotilo v današnjo vseobsegajočo teorijo starodavnih vesoljcev. V knjigi je popisal mnoge primere ancientnih zgradb in predmetov, ki po njegovi razlagi niso mogle nastati takrat, ko naj bi, saj ljudje za to niso imeli znanja in tehnologije. Kako so Egipčani zgradili velikanske piramide in sfingo v času, ko je večina ljudi po svetu prebivala v jamah? Kako je mogoče, da zemljevid turškega kartografa Pirija Reisa iz zgodnjega 16. stoletja prikazuje Zemljo, kot jo je moč videti iz vesolja? Zakaj so v perujski puščavi Nazca v pesek zarisane starodavne več sto metrov velike podobe živali in ljudi ter dolge črte, ki so podobne pristajalnim stezam? Erich von Däniken je imel za to en sam odgovor: vse to je maslo obiskovalcev iz vesolja.SODOMA KOT STARODAVNA HIROŠIMA
Marsikatere zanimive podrobnosti, ki naj bi podpirale njegovo teorijo, je Däniken našel v starodavnih verskih knjigah, kjer se pogosto pojavljajo opisi zvezdnih obiskovalcev in njihovih letečih vozil. “Ogledoval sem si živa bitja: glej, kolo je bilo na tleh poleg živih bitij s štirimi obrazi … Kadar so se premikala, so se mogla premikati v vse štiri smeri in med premikanjem niso spreminjala smeri … Kadar so živa bitja hodila, so se premikala tudi kolesa poleg njih, in kadar so se bitja vzdignila s tal, so se vzdignila tudi kolesa,” je v Stari zavezi opisano Ezekielovo videnje Božjega veličastva. Iz teh besed je Däniken razbral opis srečanja preroka z neznanim letečim predmetom, ki ga Eziekel ni znal orisati drugače kot z izrazi, ki jih je poznal. Med ‘vesoljskimi’ interpretacijami Biblije so tudi Mojzesova skrinja zaveze, ki naj bi bila naprava za komuniciranje z raso z drugega planeta, ter božje uničenje Sodome, katerega opis Dänikena spominja na napad tujcev z jedrskim orožjem.Z zgodbami o letečih mašincah ne skopari niti eden najbolj znanih sanskrtskih epov Ramajana, ki je nastal v 5. ali 4. stoletju pred našim štetjem. V knjigi Kočije bogov avtor navaja spodnje vrstice, ki so ga prepričale, da so se v tistih časih po nebu Indije podili NLPji: “Urno skozi zrak, kot je Rama izbral / je čudežni voz iz zemlje vstal. Z labodi in srebrnimi krili okrašen / je skozi oblake svoj kraljevi tovor ponesel.” Hmm, res sumljivo spominja na vzlet letala ali rakete – če ste seveda pripravljeni sprejeti, da gre za dobesedni opis dogajanja in da je avtor staro besedilo korektno prevedel.
Kot dokaz, kako manj razvita ljudstva dojemajo tehnološko naprednejše prišleke, Däniken navaja fenomen tako imenovanih ‘tovornih kultov’. Med drugo svetovno vojno in po njej se je denimo zgodilo, da so primitivna plemena na otokih v Južnem Pacifiku, ki prej niso imela stikov z ostalim svetom, japonske in ameriške vojake zamenjale za bogove. Soldate in njihove puške, naprave ter obleke – ‘tovor’ – so domorodci še dolgo po njihovem odhodu ob koncu vojne častili in izvajali verske rituale, da bi se ‘bogovi’ vrniITLER, BIGFOOT, PA ŠE ANGELINA JOLIE
No, švicarski očka ideje obiska prazgodovinskih vesoljcev ni edini, ki ima svoj pogled na zgodovino človeštva. Njegove ideje so drugi avtorji razširili, dopolnili in popeljali v čisto nove smeri.
Zecharia Sitchin je denimo na podlagi sumerskih in srednjevzhodnih najdišč, besedil in predmetov nateoretiziral, da so stari mezopotamski bogovi pravzaprav astronavti z ‘dvanajstega planeta’ Nibiru, ki naše Sonce obkroži enkrat na 3600 let. Teh petdeset vesoljskih bogov s skupnim imenom Anunnaki naj bi na zemljo prišlo pred štiristo tisočletji, da bi nabirali rudo za potrebe na Nibiruju. Ker so bili malce leni, pa so se odločili gensko zmiksati delovno silo in tako smo nastali ljudje. Sitchin še trdi, da so pred 12.000 leti po katastrofalnem koncu zadnje ledene dobe Anunnaki vse skupaj pustili in se vrnili na domači planet, človeštvo pa je dobilo možnost, da si končno vlada samo. Luštna pripovedka, a kaj, ko so sodobni arheologi in strokovnjaki za sumerski jezik povedali, da si je frajer preprosto izmislil vso sumersko mitologijo in da citirana besedila sploh ne obstajajo. Oddelek za orientalske študije oxfordske univerze je na splet dal v angleščino prevedeno bazo sumerske književnosti, kjer lahko vsakdo preveri, kaj je res in kaj klobasa.S tezo starodavnih alienov se sicer niso ukvarjali le šarlatani, saj sta zgodovinski kontakt z bitji z drugih planetov kot eno od možnosti v svoji knjigi ponudila astrofizik I. S. Shklovski in pokojni zvezdniški astronom Carl Sagan. A takoj sta poudarila, da gre za domneve, medtem ko je Sagan pozneje izjavil, da je mogoče legende in besedila, ki govorijo v prid vesoljskih obiskov, z lahkoto razložiti z uveljavljenimi dognanji znanosti. Verjetno se je hotel na tak način umakniti od bolj ekstremističnih teoretikov starodavnih astronavtov, ki so silili v vedno bolj bizarne sfere.
Danes te res že za lase privlečene zgodbice o vmešavanju vesoljčkov v zgodovino človeštva predstavlja Giorgio Tsoukalos v TV-seriji Ancient Aliens. Tam z vedno bolj divjimi špekulacijami izvaja miselne masturbacije, ki si večinoma zaslužijo samo posmeh. Po njegovih besedah so starodavni astronavti iz vesolja v 15. stoletju dali navodila Ivani Orleanski, kako pregnati Angleže iz Francije. Kasneje naj bi ‘marsovčki’ delili svojo modrost z ustanovitvenimi očeti Združenih držav Amerike in še posebej radi obiskovali Georga Washingtona. Seveda je vesoljsko tehnologijo po navedbah serije Ancient Aliens uporabljal Hitler, Velika noga pa ‘bi lahko bil’ potomec neke vesoljske življenjske vrste ali rezultat njenega eksperimenta. Potem so tu podvodne baze izvenzemeljskih bitij v svetovnih oceanih in povezave z Atlantido, Bermudski trikotnik pa ‘naj bi bil’ časovno-prostorski portal v stilu Zvezdnih vrat. In vsi tisti antični grški bogovi, ki so se tako radi vmešavali v življenja vernikov? Vsi po vrsti vsemirci, njihova baza na vrhu gore Olimp pa je bil velikanski leteči krožnik, ki se je vsake toliko odpravil na izlet po črnini. Zevs kot fukotožni kapitan medzvezdne križarke in Afrodita kot vesoljska razdajalka ljubezni? Holivudarji, pokličite Georga Clooneyja in Angelino Jolie, scenarij za uspešnico se vam piše kar sam!OD PANSPERMIJE DO PEKLA NA VENERI
Razni kvaziznanstveni klovni, ki se radi kažejo na televiziji, delajo svoji ljubi teoriji več škode kot koristi. Vsaj tam, kjer znanost ugank še ni dokončno razvozlala in bi lahko ponudila odgovore na res pomembna vprašanja. Angleški molekularni biolog Francis Crick, ki je leta 1953 s kolegom odkril dvojno vijačnico DNK in za to dobil Nobelovo nagrado, je denimo prisegal na teorijo, ki jo je poimenoval panspermija. Menil je, da so morda življenje na Zemljo res ‘zasadili’ vesoljci, bržda v obliki preprostih alg, ki so jih poslali na primerne planete, da razširijo življenje. Podobno razmišljanje je v pretres kolegom ponudil profesor astronomije Thomas Gold, avtor ‘smetarske teorije’, po kateri bi se življenje na Zemlji lahko razširilo iz kupa odpadnih materialov, ki jih je dolgo nazaj na naš planet odvrgla razvitejša civilizacija.Razni vidiki teorije starodavnih astronavtov so našli pot v novejše religije, ki tako stare verske knjige kot sodobna razodetja pripisujejo vesoljcem. Zato jih uvrščajo pod skupno ime ‘NLP-religije’. Med njimi je najbolj znana scientologija, sledijo ji raeljansko gibanje, Narod islama in teozofija. Sociologi in psihologi so med njimi našli podobnosti, ki pričajo o tem, da so vse zavedno ali nezavedno črpale iz bogatega opusa znanstvene fantastike.
Tudi krščanstvo je dobilo ‘vesoljske’ različice. Marc Dem meni, da je človeštvo pot začelo na drugem planetu in da je Bog vesoljec, prezbiterjanski duhovnik Barry Downing je leta 1968 v knjigi za vesoljca razglasil Jezusa, naš stari prijatelj Erich Von Däniken pa prodaja idejo, da je koncept pekla nastal takrat, ko so vesoljci pokazali fotografije vročega Venerinega površja praljudem. Taka nesmiselna izvajanja se že zdijo odkrita posmehovanja znanstvenemu in teološkemu raziskovanju izvora človeka.DÄNIKENOVI ‘DRAMATURŠKI EFEKTI’
Ker po kratkem obdobju v šestdesetih znanstveniki niso našli oprijemljivih dokazov, ki bi potrjevali resničnost teorije, so starodavni vesoljci večinoma pristali v popularni kulturi – filmih, stripih in na televiziji. Danes je na Wikipediji ob geslu ‘starodavni astronavti’ zapisano ‘psevdoznanstveni koncept’, kar pomeni, da bi nekdo zelo rad z znanstvenim tičem opletal po koprivah, a se mu učenjaki z uglednih univerz smejijo.
Zakaj je teorija o prazgodovinskih obiskih iz vesolja torej vedno bolj priljubljena in razširjena? Profesor zgodovine in pisec knjige o psevdozgodovini Ronald H. Fritze meni, da se v ZDA in po svetu enostavno vsake toliko pojavi večje zanimanje za alternativne različice zgodovine. “V popularni kulturi s kratkim spominom in nenasitnim apetitom se vesoljci, piramide in izgubljene civilizacije reciklirajo podobno kot modni trendi.”Kaj pa vsi tisti dokazi, s katerimi že štiri desetletja maha Erich von Däniken in zaradi katerih so njegove knjige uspešnice po vsem svetu? Njegovih trditev se je leta 2004 v reviji Sceptic lotil Jason Colavito in ugotovil, da je Däniken veliko pokradel iz francoske okultistične knjige Le Matin des Magiciens. Ta pa je vsebino črpala iz kratkih zgodb kultnega ameriškega pisatelja H. P. Lovecrafta The Call of Cthulhu in At the Mountains of Madness. Gre torej za fikcijo, domišljijo? V tistem na začetku članka omenjenem intervjuju iz Playboya je Erich von Däniken na vrtajoča vprašanja tečnega novinarja izdahnil: “V nemščini rečemo, da lahko pisatelj, če ne piše čisto znanstvenega dela, uporabi nekaj ‘dramaturgisch Effekte’, dramaturških posebnih učinkov. In to sem storil. Ups, pa je šla kredibilnost po zlu.”BRITJE STARODAVNIH ASTRONAVTOV
Ockhamova britev, raziskovalno načelo, po katerem se najenostavnejša rešitev običajno izkaže za pravilno, bi lahko teorijo starodavnih vesoljcev dolgo brila, na koncu pa od nje ne bi ostalo skoraj nič. Dokazi zanjo so pičli in slabo povezani, vse njene trditve pa lahko prava znanost ovrže mimogrede. A tako ostaja za marsikoga veliko bolj grozljiva možnost: da smo v brezmejni črnini vsemirja čisto sami, da ni ne teh ali onih bogov, ne ‘vrtnarskih’ vesoljcev in da le na nas sloni prihodnost življenja v vesolju. Ta odgovornost bi bila za človeštvo veliko breme in bi v velikem preobratu prav nas postavila v vlogo vesoljcev, ki ‘oplajajo’ vsemirje.
Če pa se slučajno jutri na nebu prikažejo veliki leteči krožniki in bodo morali znanstveniki z dolgimi nosovi priznati poraz teoretikom starodavnih astronavtov, bo to največja prelomnica v zgodovini človeštva in pred nami se bodo odprle nove dileme. Naj vesoljske brate sprejmemo z odprtimi rokami? So nam prišli pomagat in razkrit velike skrivnosti univerzuma ali pa so se pomujali le zato, da nas pregazijo kot mravljice oziroma da se za nadaljevanje svoje vrste pozabavajo z našimi ženskami? In seveda se tedaj odpre ključno vprašanje, na katerega ne odgovori niti njihov morebitni prihod: če so oni ustvarili nas, kdoCe bi radi razumeli nenehno željo slavne skupine Psygnosis po tem, da bi bile njene igre v tehnološki špici, je treba poseči seženj dlje v zgodovino od ustanovitve štiriinosemdesetega. Ne dosti, le dve leti, ko je nekaj britanskih ultrageekov s prgiščem izkušenj v mladem gejmerskem poslu ustanovilo Imagine Software. Usmerili so se v polnocenovne, spolirane izdelke z lepimi škatlami in navodili, kar je bilo tedaj redko, in se uveljavili zlasti na spectrumu.
Žal jih je uspeh opijanil in hoteli so preveč. Že po dveh letih so se namenili izdelati nič manj kot šest ‘Megaiger’, Megagames. Te bi sicer tekle na tedanjih hišnih računalnikih, kot sta bila mavrica in C64, a bi jim pomagali hardverski vsadki. Publika je norela ob omenjanju ‘next-gen’ grafike in nakladanjih v slogu “Ob tej in tej Megaigri bodo vsi drugi špili videti kot smeti!” A resnica je bila žalostno drugačna. Načrti so se jim izjalovili že na stroškovni ravni, saj bi morali za Megaigre računati več kot 40 funtov, kar bi bilo nezaslišano. Poleg tega bi strojni dodatki prispevali le več prostora za grafiko in ob ambicioznih načrtih ga celo tedaj ne bi bilo zadosti. Naposled je bil Imagine v tako resnih finančnih težavah, da ni zmogel plačevati niti oglasov v revijah. Zato je že 1984 razpadel in blagovno znamko je odkupil Ocean, ki je pod njo izdal mnoge spectrumove klasike, od Green Beret do Target Renegade. Se spomniš teh pobijalskih klasik eliko telo, prekrito z luskami. Mesnat rep s trikotno konico. Usnjata krila. Zverinske tace z nabrušenimi kremplji. Težka glava s kačjimi očmi, polnimi žlehtne modrosti. Gobec s številnimi ostrimi zobmi, za katerimi se že dvigajo meglice vročega zraka. Sneti obstane pred starodavno pošastjo in jo z zanimanjem preučuje. On vidi zmaja. Ona pa hrenovko, ki bo ravnokar pečena.
Dobro se še spomnim tistega srečanja, čeprav je minilo že kakih trideset let. Šel sem, kratkohlačnik, po makadamski hribovski poti, med grmovjem in redkim drevesjem. Poletno sonce je pripekalo na senožeti, škržati so drgnili, kar se na pesku, razbrazdanem s kamenjem, deset metrov pred mano nekaj zgane. Otrpnil sem kakor negoden zajec in trdneje stisnil palico. Ni mi bilo treba naprezati oči, vedel sem, kaj je. Modras. Lenobno je vzvalovil, kakor morje ob oseki, in cik-cak vzorec na njegovem hrbtu je hipnotično zdrsnil poprek. Stal sem in opazoval značilni rožiček na nosu, dokler ni izginil v šavju. V mislih so se mi oglasili stara mati: En sršen je za devet os, en modras je
Čeprav te ljudske modrosti ne bi poznal, bi nagonsko vedel, da s tole živaljo ne gre češenj zobati. Herpetofobija, strah pred kačami in drugimi plazilci, je zakoreninjena v ljudeh, saj so človeško vrsto izučila bližnja srečanja s strupenci. Nič nenavadnega, da so kače po božje častile številne kulture širom sveta in da se je o njih spletlo nebroj pripovedk. Miti o hudobni, vsevedni, obliko spreminjajoči kači so del izročila v različnih krajih in časih. Razumljivo: s spletanjem bajk (‘bajati’ izhaja iz indoevropske besede ‘bha’ – govoriti o božanskih rečeh) in dajanjem človeških lastnosti živalim so si ljudje pojasnjevali vsakdanja dogajanja, ki jih niso razumeli. S tem so se otresli negotovosti in premagali strah pred neznanim.
Od kače do zmaja je le kratek zvijaj mišičastega, luskinastega telesa. Vse do 12. stoletja so zmaja slikarji po Evropi zvečine upodabljali kot kačo ali kuščarja z več glavami, šele potem so ga začeli slikati s krili. Eden od razlogov bi lahko bil stik z Arabci in Perzijci med križarskimi vojnami, saj so tam beštijo upodabljali krilato. K temu, da so kače v štorijah dobile krila, noge in nadnaravne lastnosti, so prispevale tudi najdbe kosti dinozavrov. Druga možnost je, da so zmaji res živeli in da še žive, kar je teorija ‘zmajeslovcev’. Kako drugače, sprašujejo med strmenjem v slike pošasti iz jezera Loch Ness, naj bi podobne si štorije krožile že v davnini in na vseh koncih oble, hmm?za devet sršenov. ‘Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk. Nato se je prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov … Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo.’
–Nova zaveza, Janezovo razodetje 12,1-18, Žena in zmaj
Najstarejše povesti o zmajih prihajajo z Bližnjega vzhoda pred več tisoč leti. Ancientna ljudstva Sumercev, Babiloncev in Asircev so si zadihano šepetala o monstrumu Dahaki z dvema kačjima in eno človeško glavo, Mušusuju z mačjimi šapami ter ptičjimi nogami, oceanski prikazni Leviatanu s sedmimi glavami in stotinami oči. Ko so popotniki v 6. stoletju pred našim štetjem vstopali v Babilon, so šli skozi vrata v obzidju, ki so bila okrašena s podobami zmajev.
Najverjetneje so zmaji od tod prišli v grško mitologijo. Stari Grki so si jih radi predstavljali kot ogromne kače, ki živijo na koncu sveta in varujejo zaklade. Tak je stoglavi brezkrilni Ladon, ki straži drevo z zlatimi jabolki na skrajnem zahodu Zemlje. Najslavnejši grški zmaj oziroma kača je hidra – pošast s strupenim dihom, množico glav in sposobnostjo, da namesto vsake odsekane zrasteta dve novi.Iz starogrških pripovedk so zmaji vstopili v rimljanske in nato v evropske, kjer so se združili z obstoječimi vražami. Eden nastopi v Beowulfu, najstarejšem sceloma ohranjenem epu srednjeveške književnosti iz 8. stoletja. Pesnitev si je dosti sposojala iz raznih virov, od nordijskih sag in germanskih legend do frizijskih junaških pesmi. Zato ni vrag, da se v njem ne bi znašel ogenj kozlajoč kuščarjevec! Ta razkurjen zaradi tatvine prileti nad kraljestvo vladarja Beowulfa, kar se ne konča dobro. V Svetem pismu pa je zmaj jasna prispodoba za Satana, kot pravi Janezovo razodetje začetkom tega poglavja.
Pri Slovanih, od Rusov do Poljakov in Čehov, so zmaji pogosti in imajo običajno več glav, ki bruhajo ogenj – največkrat pravljičnih tri, sedem, devet ali dvanajst. Daleč od tega, da bi bili Slovenci brez svojih. Stara slovenska ljudska pravljica pripoveduje, kako sta se v Vurberku na Štajerskem udarila kraljevič Kresnik in velika kača, na kar kaže tamkajšnji grb iz leta 1204. Kmečka vraža nadalje baja, da ima star petelin čudno moč, da v sedmem letu izvali jajce, ki zleze v zemljo, nakar se iz njega izvali strašen zmaj. Zmaj v gori Krim je povzročal tresenje Barja, oni v idrijskem rudniku je v ihti, ker so rudarji načeli njegov zaklad, odtrgal kos bližnjih Kobalovih planin, Tržič pa je lahko nastal, ker je zmaj na Ljubelju povzročil tako močan potres, da je plaz zasul dolino.
Skladno s pogostim pojavljanjem te nadloge v podalpskem izročilu imamo zanjo dosti drugih besed, kot so pozoj, lintvern, premog in enostavno črv. Denimo v ljudski pesmi Tam stoji, stoji velika vas; na konc vasi beli grad; na konc gradu pa jezer globok; notri je pa neguden červ; neguden červ, lintvern hud. Za več o tem čitaj jezikovni okvir. Le. Je zanimiv.Zmaj je hud
‘Tedaj šele se je Smaug zares zakrohotal. Maščevanje! se je porognil in luč v njegovih očeh je od tal do stropa razsvetlila podzemno dvorano, kot bi šinil škrlaten blisk. Kje so zdaj sinovi sinov, ki si drznejo stopiti predme? Ubijam, kjer me je volja, in ni ga, ki bi se mi postavil v bran. Pokončal sem vojščake davnih dni, pa sem bil tedaj še mlad in mehkužen. Zdaj sem star in močan, močan, močan, ti tatinsko niče v temi! Moj oklep je za deset bojnih ščitov, moji zobje so kot meči, moja krila orkan in moja sapa je smrt!-J.R.R. Tolkien: Hobit V nemonoteističnih verovanjih zmaji niso nujno pokvarjenci. So čuvarji, tako kot omenjeni starogrški Ladon, pri starih Rimljanih vlečejo voz boginje Cerere in spremljajo boga Saturna. Kot veliko drugih evropskih bajeslovnih bitij, recimo škrati in vile, imajo tako zle kot dobre lastnosti. Švicarska legenda pravi, da pozoji z gore Pilatus pri Luzernu pomagajo izgubljenim popotnikom in zdravijo bolne. Rdeč kamen, ki ga je tamkajšnji kmet našel v mlaki krvi ranjenega zmaja, mu je prinesel srečo in odpravil vse poškodbe, zaradi česar je živel srečno ko konca svojih dni.Sprva je bil zmaj močno povezan z vodo. Ljudje si niso govorili o škrlatnem letečnežu, temveč o morski kači. Verjeli so, da ta bitja prinašajo vremenske neprilike – v okolici Ormoža pravijo, da naj bi bil najbolj nevaren zmaj tisti, ki nastane iz raka, ki gre v votlino in ne more ven. Tak prinaša točo. Prav tako naj bi bili zmaji odgovorni za izvire vode ter njihovo usihanje. Ni naključje, da se izvir pod Zaplano pri Vrhniki, ki priteče le občasno, imenuje Lintvern in da je povodnji v Solčavi povzročal pozoj.
Toda prebivalci stare celine smo od srednjega veka vajeni zmaja, ki bruha ogenj in je rdeče barve, ker je povezan s peklom. Ta slik
Istanbul, slikovita metropola, popisana v tokratnem uvodnjaku, je tisoč petsto let krojil evropsko politiko, saj je bil prestolnica treh največjih tocelinskih držav. Nazadnje osmanske, ki je pustila pečat tudi na slovenski folklori. Ker se v tem kraju odvijajo aktualne Eziove pustolovščine, in to v času vzpona turških sil, je hiter prelet skozi zgodbo tistega konca umesten.
A zavoljo širše slike jo začnimo v starem veku, ko je Rimski imperij postal prevelik in preveč nemiren za uspešno obvladovanje iz enega mesta. Zato je leta 293 cesar Dioklecijan ozemlje pragmatično razdelil na štiri kose, čemur strokovnjaško pravimo tetrarhija. S tem je dosegel boljšo lokalno politiko, vendar je obenem uvedel mnogo rivalstva med posameznimi upravitelji. Eden takih je bil Konstantin, cesar vzhodnega Sredozemlja, ki se je do leta 324 znebil treh tekmecev in prevzel popolno oblast. Ker mu tedanji sedež v anatolski Nikomediji (današnji Izmit) ni dišal, se je ozrl za novim.
Rim je bil tedaj daleč od svoje stare slave. Bil je prenaseljen, umazan, ogrožen od zunaj in spletkarski navznoter. Zato v tistem času kljub največjosti sploh ni bil cesarsko mesto – to je bil Mediolanum oziroma Milano. Konstantin, prvi krščanski cesar, si v nobenem primeru ni želel nazaj v nemirno, s poganskostjo ter barbarskostjo prežeto Italijo. Namesto tega je novo palačo postavil na temeljih grškega mesta Bizanc, katerega strateška lega na prehodu Sredozemlja v Črno morje je izkazala že v starih časih.
11. maja 330 je novo, krščansko prestolnico uradno posvetil in jo poimenoval Nova Roma. Čeprav se ime ni prijelo, saj je narod raje uporabljal izraz Constantinopolis, Konstantinovo mesto, se je cesarjeva selitev izkazala za modro. Medtem ko so tuji neotesanci plenili Večno mesto, je Konstantinopel napredoval v gospodarsko, vojaško, politično in kulturno središče dobršnega dela takratnega sveta.Bizantinsko cesarstvo
Justinijan je bil zadnji latinsko govoreči vladar, zato po njegovi smrti državo v kronikah omenjajo kot (grško) Bizantinsko cesarstvo. Mimogrede, (Sveto) Rimsko cesarstvo je ponovno vzniknilo leta 800 s Karlom Velikim, a ni imelo kaj prida veze z Rimom, saj je šlo za od papeža blagoslovljeno zvezo nemških držav, znano tudi kot prvi rajh.
Justinijanov uspeh je bil kratkotrajen. Najprej je vzhodni Mediteran zajel prvi val odtlej redne kuge, ki je v nekaj letih zdesetkala prebivalstvo. Tej katastrofi je sledil dolg niz slabih vladarjev, ki so se ukvarjali bodisi z lastnimi interesi, bodisi z cerkvenimi neumnostmi, kakršen je bil sto let trajajoč boj proti verskim podobicam – ikonoklazem. Mrak, ki je že zajemal Evropo, je legel tudi na Bospor in grško-rimska kultura je tonila v pozabo.
Selitve ljudstev so bile zaradi Hunov iz 5. stoletja v polnem zagonu. Na meje so sprva pritiskali Germani, Slovani in Perzijci, v 8. stoletju so pričeli osvajati Arabci, nato Normani in kasneje še mongolska ter turška plemena. Otepanje na širnih mejah je bilo težavno, čeprav je nekaj svetlih trenutkov vseeno bilo. Enega takih je užil cesar Bazil II., ki je leta 1014 dokončno porazil dvesto let sovražne Bolgare. Legenda pravi, da je zajel 15.000 nasprotnikov in jih oslepil, a pustil eno oko vsakemu stotemu, da so mogli soldatesko vrniti domov. Njihov kralj Samuel je baje to videč na mestu umrl. Prav tako se je Bizanc proslavil z rabo grškega ognja, skrivnostnega zažigalnega orožja. Z njim so bili cel vek nepremagljivi na morju, kar so na lastni zažgani koži večkrat izkusili Arabci in vikingi.Konstantinoplu so križarji, ki so v Sveti deželi ustvarili nova kraljestva in s tem trgovske poti, sprva dobro deli in pomnožil se je na nekaj stotisoč prebivalcev. A ironično so ravno evropski vitezi, bratje v veri, leta 1204 v svojem četrtem pohodu prvič zasedli bogato, a nepripravljeno mesto. V obliki Latinskega cesarstva so ga imeli v rokah dobrih petdeset let, vendar so bili slabi gospodarji. Ko so Bizantinci iz okoliških krajev svojo prestolnico naposled osvobodili, so jo dobili napol v ruševinah. Ker so Benečani sodelovali s križarji pri uničevanju Konstantinopla, so na račun prišli njihovi trgovski tekmeci Genovežani. Ti so zase vzeli severno stran Zlatega roga, ki so jo poimenovali Galata. Četrt so ogradili z obzidjem, na katerega danes spominja ena najbolj nezgrešljivih istanbulskih znamenitosti. To je Galatski stolp, najvišja točka mesta, kjer se otvori Eziova pustolovščina v mestu.
A prav Genovežani so zaslužni za največje gorje v zgodovini Evrope, ki je močno prizadelo že tako shirani Konstantinopel. Na svojih ladjah so namreč s črnomorskega Krima v sredozemska pristanišča pripeljali črno smrt, najhujšo pandemijo v zgodovini človeštva. Po ocenah je kuga sredi 14. stoletja na prizadetih območjih vzela od tretjine do polovice prebivalstva. Nekoč bleščeči Bizantinski imperij je bil le bleda senca preteklosti in meje so segale komaj kaj dlje od mestnih zidov. Na duri pa je že lep čas trkal nov, silovit sovražnik .urki
Turška nomadska plemena, katerih korenine segajo v Mongolijo, so se čez evroazijske stepe v 7. stoletju začela stekati na zahod. Sprva so sprejela nadvlado Bizanca, nakar so se poislamizirala in pričela pritiskati v Anatolijo. Najbolj se je okrepila dinastija Seldžukov, ki je leta 1037 ustanovila sultanat s središčem v Perziji, kar je bil povod za prvi križarski pohod. Seldžuke so dobrih dvesto let kasneje porazili in zavojevali Mongoli. Njihova država je razpadla na manjše emirate in enemu od njih je okoli leta 1300 zavladal Osman Vzvišeni, združitelj Turkov pod isto zastavo, ustanovitelj Osmanskega cesarstva in začetnik ene najdlje trajajočih neprekinjenih dinastij.
Osman je Bizancu vzel celotno Malo Azijo, dočim so njegovi potomci pričeli s pohodi na Balkan. Konstantinopel jim je predstavljal pretrd oreh, zato so skozi 14. stoletje raje bogato plenili po Grčiji in Albaniji. Od takrat izvirajo prvi janičarji, elitna enota turške vojske, ki so jo sestavljali zajeti sužnji in kasneje krščanski otroci, ki so jih poturčili in izurili. Janičarji so bili prvi primer stalne vojske po propadu Rima.
Prelomni bitki so Turki izvojevali na koncu 14. stoletja in obe sta Evropi v kosti nagnali strah in trepet. Kot prvi večji branik Balkana se je osvajalcu leta 1389 na Vidovdan zoperstavila srbska vojska kneza Lazarja. Toda njegova težka konjenica se ni izkazala proti lahkemu in hitremu nasprotniku. Koncem dneva so slavili Turki, dasiravno je bila zmaga zaradi izgub pirova. Okupator si je hitro opomogel, kraljevina Srbija pa je bila obglavljena in njena vojaška moč uničena, s čimer se je pričelo njeno turško vazalstvo.
Meja se je tedaj pomaknila do Ogrske in papež Bonifacij je zato leta 1396 pozval k novi sveti vojni. Z ogrskim kraljem Sigismundom so se povezali mnogi evropski vitezi, na pomoč pa jim je po Donavi priplula še flota italijanskih mest. O številčnosti vojske so mnenja skregana in segajo od nekaj deset tisoč do sto tisoč na vsaki strani. Bodi tako ali drugače, zahodnjaki so v bitki pri bolgarskem mestu Nikopolj zaradi neusklajenosti in podcenjevanja nasprotnika gladko izgubili.Padec Konstantinopla
Konstantinopel bi Turki bržkone zavzeli že prej, če ne bi po uspehih na Balkanu na njihove vzhodne meje z vso silo navalili Mongoli, ki so celo zajeli sultana Bajazida. Kot še mnogokrat kasneje so nasledstveni spori tudi tedaj za nekaj časa umirili vojevanje. Toda 1451. je prišel na prestol komaj 19-letni Mehmed II., čigar prvi cilj je bil zajetje velemesta pred nosom. Podjetja se je lotil le dve leti kasneje in pred Teodozijevo obzidje pripeljal mogočno silo. Mestna vojska ni imela možnosti, saj se Evropa na pozive na pomoč ni odzvala. 29. maja 1453 je v boju pogumno padel poslednji bizantinski cesar Konstantin XI., nekaj ur kasneje pa še mesto in tisto, kar je od nekoč sijočega imperija ostalo.Čeprav so Turki naslednja dva dni plenili, morili in uničevali, je Mehmed II., posihmal znan kot Osvajalec, napol porušeni Konstantinopel pri priči vzel za svojo novo prestolnico. Prevzet nad Hagijo Sofijo je zaukazal njeno spreobrnitev, vendar so takrat ob njej zgradili le en minaret. Preostale so postopoma dodajali kasneje. Ker je bila cesarjeva palača preveč poškodovana, je dal sezidati nov dvor Topkapi, od koder so sultani vladali naslednjih štiristo let. Mehmed je prav tako podrl Cerkev apostolov, v kateri so bila zadnja počivališča bizantinskih vladarjev. (Nekatere sarkofage je moč videti na dvorišču arheološkega muzeja.) Na njeni plošči je zgradil še vedno stoječo, sebi posvečeno džamijo, imenovano Fatih, kar po arabsko pomeni osvajalac.
Turki so bili v onih časih po eni strani goreči muslimani, zagrizeni bojevniki in krvoločni plenilci, pred katerimi so Slovenci trepetali cele generacije. A po drugi plati so njihovi vladarji znali biti zelo diplomatski in omikani, predvsem pa so dopuščali tujo kulturo. Žene sultanov, ki so bile pogosto uplenjene lepotice ali hčerke z drugih dvorov, so lahko ohranile krščansko vero, prav tako zavojevani narodi. Še več: medtem ko je pol Evrope izvajalo pogrom nad Židi in drugimi Rimu neprikladnimi verskimi skupinami, je bilo Osmansko cesarstvo odprto za vse. Zato je Istanbul lahko ostal sedež pravoslavne cerkve, ki je menila, da je turški turban boljši od papeževe mirte.Sulejman Veličastni
Novo glavno mesto je dalo cesarstvu krila. Vrsta sposobnih vladarjev, dobro izvežbana vojska in šibki sosedje so botrovali temu, da je turška posest v naslednjem stoletju zajemala vso vzhodno sredozemsko obalo, od Tunisa in Egipta prek Črnega morja do Dalmacije, ter velik del Perzije.
Višek razcveta, ne le vojaškega, marveč političnega, kulturnega in družbenega, je država doživela v sredini 16. stoletja pod vodstvom Sulejmana Veličastnega. Ta je moderniziral šolstvo in pravosodni sistem, ki je dotlej temeljil na strogem islamskem šeriatskem pravu. Eden njegovih najbolj znanih zakonikov je bil ‘kanune raja’ oziroma zakon raje, ki je izboljšal položaj kmeta do te mere, da so se krščanski tlačani množično selili na osmanska ozemlja.
Sulejmanov čas je zaznamoval tudi Mimar Sinan, najslavnejši turški arhitekt, ki se je podpisal pod stotine stavb v mestu in okolici. Med ostalimi je dal dokončni, štiristolpični videz Hagiji Sofiji, zgradil je sijajno Sulejmanovo džamijo in izdelal načrte za most na Drini. ZgodoviVeliki želji navkljub Sulejmanu ni uspelo zasesti Avstrije. Beograd je leta 1521 padel in z njim del Ogrske, obleganje Dunaja pa je zaradi vremenskih neprilik osem let kasneje spodletelo. Turki so sile nato preusmerili na vzhod. Kakšno moč so imeli Osmani takrat, pove podatek, da je bilo njihovo ladjevje večje od vseh ostalih sredozemskih flot. Pričeli so se vojevati s Španci in Portugalci, kar je imelo za posledico, da so se oboji osredotočili na odkrivanje onkraj oceanov. Osvojili so Rodos, zaradi česar so rodoški vitezi pobegnili na Malto in ustanovili nov, malteški red. Padel je Bagdad, s čimer je sultan postal kalif, vrhovni poveljnik muslimanov. Turki so imeli v rokah vse svete kraje, torej Jeruzalem, Meko in Medino, v palačo Topkapi pa so prenesli vrsto z njimi povezanih predmetov, ki so na ogled še dandanes: Mojzesovo palico, s katero naj bi prerok razcepil Rdeče morje, Mohamedovo sesarstvo je zaradi vojskovanja z mnogimi sovražniki na vseh mejah svojega ozemlja postajalo izčrpano. Poleg tega se je na severu porajala nova vojaška sila, Rusija. Dotok španskega srebra iz Novega sveta je razvrednotil turški denar, dodatno pa je blagajna trpela, ko so se zapletli v dolgotrajno vojno s Habsburško monarhijo, ki je trajala od 1593 do 1606. Niz turških neuspehov se je začel z zmago kristjanov pri Sisku, kateri v spomin vsakdonevno ob dveh popoldan bije zvon zagrebške stolnice. Vojna je pokazala, da je drugačnost in kakovost osmanske soldateske stvar preteklosti. Verski konzervatizem je terjal svoj davek na vseh področjih, tudi v orožarski tehnologiji. Spremembe vojaških taktik so oslabile nekoč pomembno vlogo lahke konjenice in na prvo mesto postavile strelce, čemur se Turki niso pravočasno prilagodTežava imperija je bila tudi v samih voditeljih, ki so si dali več opravka z dvornimi spletkami in umori bratov ter sestra kot z upravljanjem države. Tovrstno priliko vidimo tudi v igri Revelations. Od poznega 16. stoletja je imel vladarske niti lep čas v rokah harem, bodisi matere, bodisi žene, nakar so za oblast poprijeli veliki vezirji, nekakšni prvi ministri. Eden od njih, Mustafa- paša, je bil še posebej prevzeten in se je vsem problemom navzlic odločil za novo kampanjo v Avstrijo. Leta 1683 je pred dunajsko obzidje pripeljal več kot sto tisoč mož in pričel z obleganjem. Namera bi se mu posrečila, če ne bi bil pri svojem početju počasen in nesposoben. Zato je Dunajčanom pravočasno prišla na pomoč vojska poljskega kralja Jana Sobieskega, ki je s svojimi dvajset tisoč konjeniki uprizorila največji juriš v zgodovini ter Turke nagnala v beg. Dežele pa niso pretresali samo notranjepolitični nemiri, marveč so v 19. stoletju ena za drugo sledile vstaje podjarmljenih narodov, začenši s krvavo grško borbo za leta 1829 doseženo neodvisnost. Leto kasneje se je končal srbski upor, iz katere je izšla kraljevina Srbija z dinastijo Karađorđevi}ev na čelu. Slično se je zgodilo z Vlaško, Črno goro, Bolgarijo in Moldavijo.
Osmansko cesarstvo so upravičeno imenovali bolnik na Bosporju, vseeno pa se je brezglavo zapletalo v nove borbe. V krimski vojni (1853) so zgolj ob pomoči Britancev in Francozov prestregli ruske težnje po osvojitvi Črnega morja. Sledile so vnovične bitke proti carski Rusiji, ki se je imela za naslednika Bizanca. Zaradi ruske zmage je Otto von Bismarck leta 1878 sklical Berlinski kongres, ki naj bi z novimi mejami stabiliziral Balkan – seveda na račun turških ozemelj. Dodatne zaplate evropske grude so izgubili v balkanski vojni, Libijo proti Italiji in kos Jutrovega proti Britancem.
Kljub modernizaciji in sodobnim ureditvam, ki so vključevale ustanovitev parlamenta in vlade ter izgradnjo železnice in vzpostavitev znane linije orient ekspres, pa nacionalni duh ni prenesel okrnjene posesti. Spor z Rusijo in britanska zasedba afriških in bližnjevzhodnih dežel so bili vzrok, da je Istanbul leta 1914 podpisal tajni sporazum z Nemčijo, ki je bila prav tako ljubosumna na angleški kolonializem. Vseevropska vojna je bila pred vrati.oderna Turčija
Turške sile so v prvih letih velike vojne uspele izbojevati nekaj zmag. Ena izmed njih gre dotlej neznanemu oficirju Mustafi Kemalu, ki je na polotoku Galipoli preprečil zaveznikom zavzetje Istanbula in ožine. Toda sčasoma se je tehtnica prevesila, sploh ko se je na vzhodu pričela arabska vstaja. Turčija je v tistem času pridobila še en velik zgodovinski madež, milijonski genocid Armencev. Ko so sile antante naposled zmagale, so zasedle Osmansko cesarstvo, ki je obsegalo le nekaj več od ozemlja današnje Turčije. A pod vojnim herojem Kemalom se je bíl že nov boj, boj za turško neodvisnost in prenovo države.
17. novembra 1922 je bil sultanat odpravljen in zadnjega vladarja Mehmeda VI. so izgnali. Umrl je nekaj let kasneje v italijanskem Sanremu. Prvi predsednik moderne države je postal Mustafa Kemal, posihmal znan kot Atatürk, oče Turkov. Njegov celovit program reform, ki je deželo približal zahodni Evropi, ga je obdržal na stolčku petnajst let vse do njegove smrti 1938. Turčijo je sekulariziral, kar pomeni, da je povsem oddvojil cerkev od države. Prav tako je prenovil turški jezik in arabsko pisavo nadomestil z latinico. Muslimanom je priporočil molitev v turščini in celo nagovarjanje boga s turškim izrazom tanri, ne arabskim alah. S tem se je zameril fundamentalističnim vernikom, a Turčija je dandanašnji takšna ravno zavoljo njegove politike. Bil je neponovljiv državnik, ki mu Turki še vedno izkazujejo vse spoštovanje. Vsako mesto ima po njem poimenovan glavni trg in veliko ustanov, začenši z istanbulskim letališčem. Ob času njegove smrti 10. novembra ob 9:05 se v spomin na očeta naroda življenje za minuto ustavi celo po triinsedemdesetih le
Evropa je zmago izkoristila in se povezala v Sveto ligo, ki je Osmansko cesarstvo skozi vrsto bitk prisilila v podpis mirovne pogodbe v Sremskih Karlovcih (1699). Turki so se morali odpovedati delu Balkana in z njihovim širjenjem je bilo nepreklicno konec. Cesarstvo se je posihmal lahko le še branilo.
Turčija v drugi svetovni vojni ni sodelovala in je šele v zadnjih mesecih simbolično napovedala vojno Nemčiji in Japonski. Leta 1952 je postala članica zveze NATO, v kateri ima drugo največjo vojaško moč. Vojska je nasploh pomemben element družbe, saj je bilo donedavnega v ustavi zapisano, da morajo oborožene sile na vsak način braniti državo pred skrenitvijo s smeri kemalizma. Zato se je v drugi polovici 20. stoletja zaradi šibih vlad zgodilo par pučev, zadnji 1980. Zdajšnji premier Recep Erdogan, ki že v tretje vodi vlado, je vojski znantno oklestil pravice. Turki ga imajo radi, saj ima dober program, je človek dejanj in gospodarstvo cveti.
Članom družine Osman so po letu 1973 dovolili vnovičen vstop v državo, rodoslovci pa skrbno vodijo seznam dedičev imperija. Krvna linija namreč še obstaja, vendar doslej še nihče ni terjal prestola.Turški vpadi na Slovenskem
Svetovno zgodovinopisje turških vpadov v naše dežele ne obravnava, kajti na naših tleh se ni odvila prav nobena bitka večje veljave. Toda v lokalne kronike je turška sila pisana s krvjo in solzami, kajti kot pravi dr. Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda, so bile slovenske in hrvaške dežele ves ta čas branik krščanske Evrope. Dočim so na severu in zapadu narodi neovirano napredovali v omiki in blagostanju, se je po jugovzhodnih alpskih deželah, na Posavju in Podravju bil ljut boj za obstanek krščanske kulture. Slovenec in Hrvat sta stala na straži za najdražje svetinje evropskih narodov. S svojo hrabrostjo sta odbijala ljute napade, ki so merili na pogin in iztrebljenje vse krščanske omike. Ako so vsled tega naše dežele zaostale v napredku, izobrazbi in kulturi za drugimi srečnejšimi pokrajinami, kdo bi jim mogel to šteti v zlo?
Prvikrat je naša gruda občutila turško divjost skonca 14. stoletja po ogrskem porazu na Nikopolju. Ropaželjne čete so vdrle na Štajersko in med drugim razdejale Ptuj. Kmalu so novega sovraga spoznali v celotni deželi. Ljubljana je napad krutega zavojevalca doživela leta 1415, zato je mesto takrat dobilo močnejše obzidje, katerega pa dandanes ni več. Ko so Turki leta 1463 zasedli Bosno, so postali vpadi stalnica. Večinoma je šlo za poizvedovalne pohode, ki so se žalibog vselej izkazali za plenilske in so storili mnogo gorja slovenskemu narodu.
Vladarji se na težave malega človeka niso ozirali, dasiravno so ubogemu ljudstvu ravno spričo Turkov naložili deseti vinar, dodaten obrambni davek. Meščani so sami zidali zidovje in kopali jarke, kmet pa je bil prepuščen sam sebi. Zato so se združevali v deželne brambe, ki so sem in tja celo nagnale kakšen roparski oddelek, drugače pa se v svoji vojaški neukosti niso mogle kosati z gibčnimi turškimi jezdeci. Bolj uspešna je bilo zidava tako zvanih tabrov. Taber je menda staronemški izraz, ki pomeni utrjen kraj in ravno to so počeli na deželi. Utrjevali so cerkve in kloštre, da so se mogli vanje skriti ob hudi uri. Ker neprijatelj ni imel ne opreme, ne volje dlje časa oblegati obzidanih krajev, so se tabri dobro izkazali. Seveda v navezi s kresovi, ki so kot telegraf s hriba na hrib sosedom naznanjali sovražnika. Večina imen slovenskih krajev, ki vsebuje besedo tabor Edini, ki se je količkaj brigal za narod, je bil ogrski kralj Matija Korvin. On je bil sploh velik prijatelj kmetov, zato ni čudno, da so ga v tistih vremenih Slovenci in Hrvati povzdignili v mitskega junaka kralja Matjaža, ki po očetovsko skrbi za svoje podložnike in jih z mogočno roko varje vseh sovražnikov. Njemu gre tudi hvala za osnovanje Vojne krajine, vojaškega območja na Hrvaškem, katerega namen je bil braniti Ogrske meje in uriti soldatesko.
Čeprav je bil 15. vek res krvav za naše ljudi in se je kasneje brezmilostno ropanje uneslo oziroma omejilo na vzhodne in južne obronke, je turški bič tleskal po naših tleh do bitke pri Sisku (1593). Ga ni kraja, ki bi ne imel v svojih analih tudi turških spominov, saj je bilo v vseh letih v suženjstvo odvedenih in pobitih okrog sto tisoč Slovencev. To je hkrati pomenilo veliko izgubo kmečkega prebivalstva. V prazne vasi so se nato, kot na Hrvaškem, naselili begunci iz drugih dežel, zvani uskoki.
Turštvo se je še kako odrazilo na folklori vseh teptanih ljudstev in narodni junaki, ki so se borili proti muštačastemu sovragu, so vznikali vsepovsod. Srbi so imeli kraljeviča Marka, pri nas pa je po zavojevalcih mlatil Peter Klepec. Nastal je celo žanrski tip slovenske povesti, med katerimi je najbolje poznan Jurčičev Jurij Kozjak, slovenski janičar. Turke, kot največjo nevarnost in trpljenje, so v svoja dela vpletali tudi mnogi pesniki in pisatelji. Prešern jih omenja v Sonetnem vencu, Aškerc v Brodniku, Levstik v Krpanu in celo Župančič v Mehurčkih. Poleg mnogoterih krajevnih imen, na primer Bežigrad (nima veze z bežanjem, marveč z nekim turškim begom, ki je nekoč taboril na severnem delu Ljubljane), slovenskih lastnih imen, med katerimi so najbolj očividni Jančar, Turk, Sulejmanagi} in Izatbegovi}, smo v besednjak dobili nebroj turških izrazov. Nekatere neposredno, druge prek bosanščine, recimo baker, džezva, kava, kiosk, čevapčiči, džuveč, kajmak, pajdaš, kiosk, budalo, čefur, džamija, katran, žep, šotor, čutara, koruza, čižem, čipka, buz