Pozna kdo partnerja od malih nog?
Moja najboljša prijateljica pozna moža od malih nog. Njegovi so bili podnajemniki njenim staršem, oba sta se rodila isto leto, hodila v isto šolo ampak v različne skupine(a,b,c) vedno bila v stiku, oba sta imela mogoče dva partnerja ( varjanta najstniško) in pri 23 letih si priznala ljubezen , ki je že od vedno bila (saj mi je ona vse skozi o njem govorila, skozi vso puberteto sem jo poslušala :))) in zdej imata punčko (jst sem teta :)))in sta srečna za znoret…sta pa res posebna tipa človeka…prerada jih imamm, jojjjjj kako me veselje prevzame ko mislim na njih:) evo to zgodbo jst poznam! lp
Jaz poznam moža od malih nog. Hodila sva na isto OŠ, si bila všeč že v OŠ, sva plesala skupaj za valeto. Bil je eden redkih, ki je bil dovolj visok zame, pa tudi sicer mi je bil všeč. Ko sva šla na faks, sva začela hodit in zdaj sva 30 let poročena. Je super. Moji in njegovi se poznajo, družijo. Ko gremo domov, gremo v isto vas, hkrati obiščemo njegove in moje.
Tudi midva se poznava od malega. Sva bila soseda, par sto metrov narazen. Je sicer od mene starejši 6let, tako da otroštva ravno nisva preživljala skupaj, a takoj, ko sva se prvič srečala na žuru, sva padla v dolgo debato, katero sva nadaljevala naslednji dan … in še naslednji … in tako naprej in naprej 😉 Več let sva bila zelo dobra prijatelja, čeprav je bila že takrat med nama izjemna elektrika, katero sva kasneje izkoristila in jo čutiva še danes … 😉
Sedaj sva skupaj 10let, imava čudovitega otroka in se imava zelo rada.
Še zdaj ne morem verjet, da sem našla osebo, ki mi je tako pisana na kožo, praktično na domačem pragu. Mislim, da sva si usojena …
Mislim, da mnogo zakonov propade pravzaprav zaradi premalo poznanega partnerja, ker so se prehitro “zaleteli”. Potem so pa prišle razlike na dan, nasprotja.
Ma, če se ne ujemaš v 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} lastnosti, ni nič.
Včasih so starši izbirali partnerje, ponekod (v Aziji), je še danes tako. In taki zakoni niso propadli. Ljudje so se poznali, vedeli so, na kaj lahko računajo in so se s tem že vnaprej “psihično” pripravili.
Tudi midva sva iz istega kraja in sva hodila na isto šolo. Je od mene 5 let starejši. Vendar ga jaz do svojega 21 leta sploh nisem poznala. On se me iz šole in tudi drugače spominja. (mi tudi zdaj kaj pove – tako, da vem, da sem bila opazovana:)) Jaz se njega ne.
Tudi ko me je začel vabit na zmenke, sem ga jaz vztrajno a vljudno (tako sem vzgojena) odklanjala, kajti res mi ni potegnil. Ko je bil res vztrajen sem mu nekoč na grobo povedala naj mi da mir. In me je res (s strtim srcem – to sem izvedela kasneje) pustil kakšnega pol leta čisto na miru. In jaz nisem niti enkrat pomislila nanj. Potem pa sva se enkrat čisto slučajno srečala, jaz v svoji družbi in on v svoji. In sva rekla par vljudnostnih besed. In on me je že naslednji dan poklical in mi povedal, da žal ne more nehat mislit name in da naj grem z njim na eno pijačo in da mi potem ne bo več težil. In sem šla, da se ga rešim. In me je zadelo. Sva se samo pogovarjala, nič osebnega, nič se mi ni izpovedoval. In tam po enih dveh urah meni šine v glavo, da je pravzaprav en prijeten fant, čisto simpatičen na pogled in še bolj v svojih besedah. Zelo zgovoren in zabaven. In ko sem odhajala on tako v hecu reče, da če kdaj ne bom imela kaj počet, da bi šla pa lahko skupaj v kino. In jaz rečem JA. In on samo obmolkne in na široko odpre oči….
Naslednji vikend sva šla skupaj v kino….
Zdaj sva že skoraj 18 let poročena. In če me ima kdaj “poln kufer” mu samo rečem, da si je sam kriv ker si ni dovolil dopovedati, naj me pusti pri miru.
Sem mu pa tudi zelo hvaležna, da je bil tako vztrajen, kajti še vedno ga imam zelo rada.
Oh, še 1taka, ja iz peskovnika, bila skupaj v OŠ, me je vlačil za kitke, ko je sedel za mano, skupaj pa mnogo mnogo let, ga ne zamenjam, skupaj hodiva na obletnica in sem edina, ki na obletnico pripelje moža :))