Moj partner, s katerim sva si ustvarila pred letom in pol družino, je povedal mojo skrvinost svoji materi. Zelo se počutim izdano, ponižano in osamljeno. Čeprav sem ga pred tem na samem prosila, da naj tega nikomur nikdar ne izda in da želim to samo z njim rešiti in deliti, ji je povedal. Njegov izgovor je bil, da to ni nič takega.
Poanta je samo v tem, da zdaj ve že vsa družina. Vidim ljudi po obnašanju. Ne vem več, kako naj se vedem do njega. Nekaj je umrlo. Bi morala na posvet strokovnjaku?

Vse bi bilo morda enostavneje, če se v to ne bi s svojimi pametnimi nasveti vpletla še sestra, ki je prilila vodo na ogenj…

Kako naj razumljivo rešim situacijo? Naj vse ignoriram?

Kakor že je hudo, losaj se ga. Če te je izdal enkrat, te bo drugič tudi. Potem gre pa samo še navzdol.

Matr, kak skrivnost mora to bit, da za enega skor konec sveta, za drugega pa nč takega? Drugače je pa tako, če želiš da skrivnost ostane skrivnost, je ne deli z nikomur. Je najbolj ziher. Žal si to spoznala prepozno.

Zdaj pa še mene zanima, za kaj gre. 🙂

sploh ni važno kakšna skrivnost je – gre za obljubo in zaupanje…in če je njej partner dal obljubo, da ne bo povedal nikomur – jo je zdaj prelomil in dokazal da ni zaupanja vreden…

Nisem prebrala, da je on karkoli obljubil, le da ga je tega prosila.Če že greš svoje skrivnosti okrog govoriti, moraš vedeti, da je res mala verjetnost, da ostanejo naprej skrivnosti. Zaupanja normalno da ni vreden, saj vidimo kolk se zdaj avtorica sekira. Zdaj al ga do takrat ni poznala dovolj dobro( ni vedela da ne zna bit tiho) da mu je šla govorit al pa se njemu res ne zdi nič takega.

sploh ni važno kakšna skrivnost je – gre za obljubo in zaupanje…in če je njej partner dal obljubo, da ne bo povedal nikomur – jo je zdaj prelomil in dokazal da ni zaupanja vreden…[/quote]

No, zato pa nisem pisala o tej skrivnosti, kaka je – ker bi se nekomu zdela taka, nekomu drugačna. Gre se za eno intimno stvar. Meni ni enostavno in sem želela slišati vaše mnenje. Ja, dejansko je prelomil obljubo, ker mi je rekel, da ne bo nikomur povedal… ampak je! in to svoji materi! ne prijatelju, ampak njej! Ne vem… grozno se počutim… upam, da razočaranje kmalu mine! Hvala ti 1raglja za spodbudne besede!

Pa meniš, da je res potrebno to skrivnost tako varovati? Mogoče je partner le želel ti pokazati, da morda to pa res ni nič takega in da moraš samo čez dati in to je to?

Ja, povedala sem mu, ker sem se grozno počutila in sem se nekomu morala zaupat. Bilo mi je lažje. Vse dokler ni on tega nesel naprej, kljub obljubi, da ne bo! Njemu se res to ne zdi nič takšnega, ampak za to mu še ni treba vsega vsem povedati, ali pač?

Moje vprašanje je bolj sledeče: ali naj vse skupaj ignoriram, čeprav me je njegova prelomljena obljuba zelo prizadela in ponižala (pred drugimi) ali naj vse pometem pod preprogo?

Upam, da si se vsaj to naučila, da mu ničesar takega več ne poveš. Jaz imam enakega partnerja in dobro vem, kja mu je za povedat in kaj ne. Njemu se tudi nikoli ne zdi nič “nič takega”. In mu ne morem dopovedat, da imam jaz drugačne kriterije in če so svari moje, jih on nima kaj okrog raznašat.
Torej, zdaj so moje skrivnosti res samo moje. Ali pa jih delim s katero od prijateljic. Njim bolj zaupam.

Kako lahko pričakuješ, da bo nekdo drug varoval skrivnost, ki je nisi mogla niti sama?

Sprašuješ, kako naj ignoriraš, mi pa ne vemo, za kaj se je šlo. Se ti ne zdi, da je velikanska razlika recimo med skrivnostjo, da si bila posiljena ali med tem, da te pred menstruacijo strašno bolita dojki? Ne vem, kaj naj ti svetujem.

ja ampak, gre za partnerja – in kot partnerja, ki jmu zaupa in se nanj lahko zanese – saj zato tudi je verjetno njen partner, mu je pač povedala…jaz si ne predstavljam,d a bi morala partnerja, če mu nekaj povem in ga prosim,d ato ostane med nama , potem vskič spraševati ali mi obljubi,d a bo res tako storil…če sem ga prosila, da obdrži zase oz. med nama potem je verjetno to samoumevno,d a se med partnerjema spoštuje…to je zame osnova partnerstva…

Heh, ignorirati in pomesti pod preprogo je zame eno in isto:)
Jaz bi mu povedala, kako se počutiš, da se ti ne zdi fer, vnaprej bi bila pa o takih in drugačnih skrivnostih tiho, sploh če se tičejo le tebe.

Oja, pa sem se naučila! Nisem vedela, da se to tudi drugim oziroma tebi dogaja! Meni se je zgodilo prvič, da je povedal stvari naprej. Ampak izgleda, da se njemu to ne zdi nič takega, če to ve njegova družina, ker oni si itak vse povedo in zaupajo.

ja ampak, gre za partnerja – in kot partnerja, ki jmu zaupa in se nanj lahko zanese – saj zato tudi je verjetno njen partner, mu je pač povedala…jaz si ne predstavljam,d a bi morala partnerja, če mu nekaj povem in ga prosim,d ato ostane med nama , potem vskič spraševati ali mi obljubi,d a bo res tako storil…če sem ga prosila, da obdrži zase oz. med nama potem je verjetno to samoumevno,d a se med partnerjema spoštuje…to je zame osnova partnerstva…[/quote]

Moj je goflja in vem, da bi slej ko prej zgobcal, zato mu pač ne povem, če ne želim da pride v javnost.

so reči, ki bi jih naj povedal le partnerju, da bi te le-ta zares poznal in bi si bila blizu, o tem govorila, če bi v družbi nanesla tema na to, bi oba vedela, o čem je govora itd

katere so te skrivnosti?

umor v samoobrambi, po nesreči, ki jo je izzval umorjenec, pa nisi nikomur povedal, da te ne bi česa osumili, narkomanija, prostitucija zaradi stiske, splav pri petnajstih, ipd

se strinjaš?

Zelo dober point.

In še, če se njemu ne zdi nič takega, ali mogoče ti ne delaš iz muhe slona.

Skrivnost je lahko še vedno skrivnost, tudi če jo zaupam svojemu partnerju, ki živi z menoj in mi stoji ob dobrem in slabem ob strani. Je tako? Ni pa več skrivnosti, ko jo on kljub moji prošnji, pove dalje. Ker je moja skrivnost, je seveda moja odločitev, komu jo bom zaupala, ali ne?

Zelo dober point.

In še, če se njemu ne zdi nič takega, ali mogoče ti ne delaš iz muhe slona.[/quote]

Skrivnost je lahko še vedno skrivnost, tudi če jo zaupam svojemu partnerju, ki živi z menoj in mi stoji ob dobrem in slabem ob strani. Je tako? Ni pa več skrivnosti, ko jo on kljub moji prošnji, pove dalje. Ker je moja skrivnost, je seveda moja odločitev, komu jo bom zaupala, ali ne?

Mislila sem, da pač se potegnem nazaj in se le najnujnejše pogovarjam z njim, da skapira, da pa je nekaj hudo grdega napravil – ignorirati vse. Ker ko sem mu povedala, kako se počutim in da me je izdal, sem za odgovor dobila, da to ni nič takega. Ta skrivnost se v prvi vrsti tiče mene, ker jaz potrebujem terapijo, v drugi vrsti pa njega, ki bi mi naj stal ob strani, ker je nenazadnje moj sopotnik in zato se tudi njega tiče.

Uff, jeba, ignoriraj, ja. Sam po drugi strani veš, je pa mogoče on rabil en pogovor z nekom nevtralnim, čeprav bi bil dejansko prijatelj primernejši. Odvisno, kako je njega tudi prizadela ta tvoja skrivnost, saj veš, vsakdo odreagira drugače.

Povedal je zato, da bi te razumela širša družina. Mogoče ti je trenutno težko, čez čas ti bo lažje in se boš počutila razbremenjeno. Tašča ni zmaj, je tvoja družina, to so ljudje na katere se tudi ti lahko obrnešv stiski ne smao tvoj aprtner.

Ja, povedala sem mu, ker sem se grozno počutila in sem se nekomu morala zaupat. Bilo mi je lažje. Vse dokler ni on tega nesel naprej, kljub obljubi, da ne bo! Njemu se res to ne zdi nič takšnega, ampak za to mu še ni treba vsega vsem povedati, ali pač?

Moje vprašanje je bolj sledeče: ali naj vse skupaj ignoriram, čeprav me je njegova prelomljena obljuba zelo prizadela in ponižala (pred drugimi) ali naj vse pometem pod preprogo?[/quote]

Vsaka skrivnost je varna le dokler je samo pri tebi. Jaz bi mu na tvojem mestu jasno dal vedeti, da to ni OK, kar je naredil. Opravičilo bi zadoščalo.

Nekaj se je debata odvila okrog tega, da si samo prosila, pa da on ni obljubil, pa da imajo moške kot ženske čveke. Tvoj partner res ni zavezan k življenski etiki molčečnosti kot je zavezan recimo zdravnik, ki ne sme izdajati skrivnosti, podatkov itd., vendar, da če bi sama nekomu povedala nekaj, kar me teži in bi povedala, da je edini na svetu, ki to ve s prošnjo, da tega ne izda nikomur in bi se zgodilo, kar se je tebi, ne bi bila več v nikakršni dilemi, ali je ta človek vreden mojega zaupanja ali ne. Bi morda, ampak res morda, še razumela, če je to osebo to tako obremenilo, da je moral tudi on potem nekomu povedati, ampak do te meje, da pri tisti osebi potem to ostane. Da se mi zgodi, kar se je tebi, takšen človek pri meni poruši čisto vse, ker je zaupanje glavni temelj nekega odnosa. In če ni zaupanja, neke zanesljivosti in da si v odnosu s strahovi in ne moreš deliti, ker potem takšen ne deli samo s teboj, ampak s celo žlahto, pri meni takšen odpade v trenutku.
Moja mati je bila takšna, da sem ji lahko vse povedala, ampak tega ni raznašala okrog. In če bi bil tvoj primer, ki bi prišel do moje mati, tega ne bi naprej raznašala in tako nihče ne bi bil oškodovan. Tako tudi ti ne bi vedela, da sem karkoli povedala svoji materi, če bi me tvoja skrivnost tako obremenila, da bi jo morala s kom deliti. Tako recimo pri njej vem, da je dobesedno vse odnesla s seboj. Verjetno imam to po njej in so tudi “pričakovanja” ali želje v to smer pri ljudeh, ki me obkrožajo. Sicer sem se pa naučila v življenju, da se da hitro ugotoviti, komu lahko kaj poveš, komu pa nič. S slednjimi res nimam kaj početi, btw.

Ne predstavljam si življenja z nekom, kjer bi morala razmišljati, kaj mu smem povedati in kaj ne. Zato je včasih fajn, da reskiraš kakšno neprijetno stvar v pogovoru že prej (ki te ne bo preveč ganilo, če jo še kdo izve), da vsaj veš, kakšne temelje imaš v odnosu.

Ne vem, kaj stori, ker nisem ti. Sama vem, da, ko se zaupanje podre, da ga težko človek nazaj pri meni pridobi ali ga pač sploh ne več. In takrat, ko se to zgodi, gre vse samo še h koncu.
Ali se pogovori in mu razloži, da v nadalje pričakuješ, da če prosiš, da nekaj ostane pri njemu, da to upošteva ali če meniš, da te je to tako vrglo, obišči strokovnjaka. Čeprav menim, da bi bilo bolj fajn, da to rešuješ s tvojim partnerjem kot pa s strokovnjakom. Ker se to tiče vaju in je to stvar vaju. Ker strokovnjak bo rešil le to, kar tebe teži (ali tudi ne), ne bo pa rešil vajinega odnosa. In če s partnerjem ne boš reševala, če si to želiš, potem ne bo noben strokovnjak rešil nič pri vama. Ali pač pojdi dalje. Ne vem. V tej situaciji boš ti vedela, kaj boš storila. Sama v sebi že veš.

Je pa res, da drži, da če želiš, da nekaj ostane skrivnost, kot je že ena tu rekla, jo obdrži zase. Ker v nasprotnem morda ne bo več skrivnost. Ali jo morda deli na forumu, kjer ljudje ne vedo, kdo si in čeprav bodo razpravljali, ne bodo vedeli, da si se ti sprehodila mimo njih. Razumem pa, da si človek želi deliti z nekom, ki ti je blizu in ni na isti valovni dolžini in prideš ob tem do določenega spoznanja. Sama sem ob spoznanjih bolj zaključevala tudi dolgoletne stvari, odnose, bodisi partnerstvo ali prijateljstvo in odšla dalje in nisem vztrajala za vsako ceno, ko je bilo spoznanje na dlani. Morda je trajalo dalj časa, ampak se je izplačalo, če sem lahko obrnila nov list, novo poglavje. So pa določene stvari, kjer morda vem, da se nikakor ne bom mogla sprijazniti s smrtjo, kar včasih tudi posredno delim, vendar to nima vpliva na nikogar, razen, če bi se kdo drznil v to drezati zanalašč. V takšnem primeru hitro zaključim.

Želim ti, da najdeš najboljšo rešitev, ki bo za vse sprejemljiva.