Generacija, rojena po letu 1980, kako ste prišli do svojega stanovanja (ali kako nameravate)?

Ali ste se pač že sprijaznili, da je to na lastno pest misija nemogoče?

Kredit.

“Ubi oca i majko” in dobil boš stanovanje.

dedovanje

– Kredita ni mogoče dobiti, ker ni službe za nedoločen čas (večina se spopada s tem, če službo sploh ima).

– Stanovanje stane recimo 100.000 evrov (odvisno seveda od lokacije, lahko več, lahko manj, ampak tu nekje). Kdo ti bo dal toliko kredita? Ali recimo vsaj 70 tisočakov?

Samo na kredit je torej še vedno misija nemogoče.

Z denarjem od stricev.

6 let nazaj vzela oba z možem kredit,moj je že odplačan-smo pa naredili lepo mansardno stanovanje v hiši mojih staršev-ampak iz nule,nova streha,estrih…stara sem 30 let

Odgovor pod B.

Tolažim se s stavkom iz Fight cluba – the things you own end up owning you.

jbg, so še hujše stvari na svetu

Dedovanje po babici. V bistvu je v prvem kolenu dedoval moj oče, ki se mu je v moj prid odpovedal, pa ima zelo nizke dohodke. Sam je rekel, da če ga sedaj proda, ga bom še težko kdaj imela. Zdaj šparam, ker mu želim dati vsaj nek delež denarja od tega stanovanja, da bo lažje živel. Mi je pa vsaj omogočil, da lahko šparam in to zelo cenim in sem hvaležna. Poznam pa starše, ki so dokaj premožni, imajo že hišo ali dve, po poklicu zdravnik in sodnica, pa hčerki niso odstopli stanovanja. Ne rečem, da bi mogli starši zadnje gate slečt za otroke, če pa lahko brez težav, bi se pa spodoblo, da za svoje otroke poskrbijo čim boljše.

Naredila sem si stanovanje v hiši svojih staršev, imam pritličje, srečo sem imela, da je že prej oče naredil novo kopalnico in novo spalnico, sama sem pa plačala vse ostalo. Napisanega name pa ni nič. Ker nisem imela enormnih stroškov, sem lahko plačevala sproti, s prihranki.

Sta z mozem tudi uradno lastnika dela hise?

Mislim stanovanje nekje za sebe, ne kot v tvojem primeru. 🙂

Plačala nekaj sama, precej starši, največ moževi starši. Sva imela srečo.

Starši so mi ga podarili. Večno hvaležna. Ne znam si predstavljati, da bi morala 30 let odplačevati streho nad glavo. Ne v tej državi, kjer ni pomembno, koliko vsak mesec zaslužiš, ampak je pomembno, da si zaposlen za nedoločen čas, da bi dobil kredit.

Ko sem bila jaz 22 še študentka (absolventka, delala preko študenta), on pa 24 že zaposlen za ndč, sva se odločila, da začneva varčevati v stanovanjski shemi. Čez eno leto sem se zaposlila tudi jaz, za dč. Varčevala sva 5 let in prevarčevala okoli 20.000€. Zadnje dve leti sva dajla na stran vse dodatke, regrese, božičnice,….in privarčevla še dodatnih 5.000€.

Preostalih 40.000€ sva vzela kredit na 10 let. (obrok okoli 380€)

Je pa res, da živiva v kraju, ker so stanovanja cenejša.

…stanovanje kupiti kar tako, na hitro, je zagotovo nemogoče – će o tem razmišljaš šele pri 30ih letih.
Res se človek vpraša, kaj ste razmišljali pri 20ih? Ja, vem, samo žur na žur, denar od študent.prejemkov pognati za “fajn se imeti”… ampak, ali vam starši vseeno niso “namignili”, da bi pa lahko kaj na prihodnost gledali?
Pa ne mi sedaj o današnjih kriznih časih – pred tem je bilo gotovo, če komu, prav študentom, s študentskim denarjem ogromno zaslužiti …

Vidiš, se ne strinjam. Hčerko hočejo naučiti, da se mora boriti, da kaj dobi, ne pa da ji z neba pade. Podpiram tako trdne starše!
Če je otrok zdrav in sposoben, je pesek v oči, da mu pomagaš!

Vidiš, se ne strinjam. Hčerko hočejo naučiti, da se mora boriti, da kaj dobi, ne pa da ji z neba pade. Podpiram tako trdne starše!
Če je otrok zdrav in sposoben, je pesek v oči, da mu pomagaš![/quote]

Seveda, otroke je treba jeklenit! Jaz svojo tamalo večkrat z nogo v blato sunem, da se bo naučila boriti v današnjem svetu, kjer ji bodo Kitajčki odjedli kruh in delo!!

Starši so nama ga podarili, ko so se preselili v hišo, ker sva bila pridna:)

Sam imam 35 let, živim na tistemu koncu Slovenije, kjer so stanovanja najdražja. Realno gledano nikoli ne bom prišel do svojega stanovanja, saj nimam vsaj tistih 50.000€, ki mi bi ….starši pa tudi komaj komaj gredo iz meseca v mesec. Torej sem obsojen bit podnajemnik. Pa prosim vas, ne govorite mi, naj za to kar dam za najemnino, dam raje za kredit! Čeprav delam, plače nimam redno pa tudi ne vem še koliko časa bo šlo tako naprej. Dejstvo!

Vzela kredit, kupila stanovanje za 75.000 € (starejse, ampak popolnoma obnovljeno – nova okna, radiatorji, kopalnica, tla…).
Imela tudi nekaj privarcevanega, mesecno pa vseeno placujem skoraj 300 eur anuitete – pa se doooolgo jo bom.

Tudi generacija po 1970 ni kaj dosti na boljšem. Jih kar nekaj poznam, za katere je to misija nemogoče.

Ostali so si pa precej trgali od ust ali pa so bili že zelo zgodaj fokusirani in podjetni.

Torej vsi ostali pač nismo pridni ali kako?

Midva sva imela veliko srečo. Med študijem sva oba delala, čeprav sva stroške za življenje pokrila s štipendijama in z nekaj pomoči mojih staršev, tako da sva večino zasluženega denarja prihranila. Potem je imel moj dragi veliko srečo in kmalu po diplomi dobil službo za nedoločen čas, tako da sva dobila nekaj kredita, nekaj pa so primaknili moji starši. Moram pa povedat, da sva 2- sobno stanovanje kupila leta 2006, ko cene še niso tako ponorele (dala sva okrog 50.000 EUR, takrat seveda še v tolarjih). Po dveh letih je bilo najino stanovanje vredno 75.000 EUR. Prodala sva ga, dodala 10.000 EUR in se preselila v 3 sobno stanovanje. Stara sva 35 in 32 let. Obakrat sva kupila stanovanje, potrebno prenove in ga potem sama in s pomočjo znancev v celoti prenovila, tako da sva tukaj kar nekaj prihranila.

Kupila z navarčevanim in kreditom…. Stara sva 34 in 35, v svojem stanovanju sva 7 let. Jaz sem delal že od prvega letnika srednje šole vse vikende in počitnice, vsaj polovico sem dal vsak mesec na stran. V bistvu se je začelo bolj “po nesreči”, ker sem delal, kar imam za hobi in mi ni bilo težko. Ko sem začel za to še služit, je blo pa sploh super 😉
Po faksu sva oba v bistvu hitro dobila službe, moja že takoj z kar nadpovprečno plačo, tako da sva v naslednjih ca. 5 letih še precej privarčevala in z manjšim kreditom kupila stanovanje.
Prvi avto vrednejši od 1.500 eur pa sva kupila letos 😉 se mi zdi, da je to kar pomemben podatek, glede na to, za kaj ljudje v Sloveniji radi razmetavajo denar in potem jamrajo in iščejo rabljene gume….