Če ima kdo kake izkušnje s skupnim skrbništvom?
kako so dogovorjeni načeloma stiki?
Kako je s preživnino oz. kako s položnicimi za stroške otroka.

Lp

Se delijo ane. Če je mama napol sposodna za otroka skrbet!

Skupno skrbništvo teoretično pomeni 50/50 in oba morata biti za, pregovarjanja ipd. ni.
Stiki naj bi bili, kot že omenjeno 50/50, torej pol časa preživetega pri enem, pol pri drugem od staršev, kakor vidim izvajajo v obliki en teden pri enemu, drugi teden pri drugemu (različic pa je tud malo morje).
Preživnina načeloma odpade, ker naj bi oba pokrivala pol stroškov (ravno zato mora biti to res absolutno prostovoljen dogovor med obema) oziroma en drugemu nakazujeta preživnino, ki je pogosto v enakem znesku, ni pa nujno. Sodnik ne bo s sodbo določal, kdo plačuje položnice, ker se smatra, da sta s skupnim skrbništvom to dogovorila.
če zadeva na “laufa”, lahko katerikoli od staršev kadarkoli da na sodišče tožbo za polno skrbnitvo, s čimer se skupno skrbništvo praktično avtomatično razveljavi.

Se sprašujem, kako v praksi to funkcionira. Oziroma kako otroci to doživljajo? Ali sploh še imajo kak dom, ker se jih nonstop seli sem in tja? A se pol vsak teden preseli en kup garderobe (kdo pol na koncu tedna opere, gre umazano nazaj?), igrač, knjig, vse komplet za šolo, športne aktivnosti, še računalnik po možnosti…
V glavnem pa slišim, da se starši odločajo za to varianto, da ni treba plačevat preživnine.

pri vsakem staršu imajo svoja oblačila, vsak starš pere tiste cote, ki se med tednom umažejo, šolske zadeve se selijo sem in tja… itak v enem tednu ne porabiš pol garderobe, a ne…

Jaz imam sosede, ki so se odločili za skupno skrbništvo. Na začetku so bili otroci en teden pri enem, en teden pri drugem, pa se zgleda ni ravno preveč obneslo, ker ji zdaj vidim mogoče samo en teden na mesec (oče je moj sosed). Ko sem se pogovarjala z mamico, je bila vedno totalno razpenjena, ker oče npr. ni dal otrokom niti vseh oblek, ki so jih prinesli s seboj, ker niso delali domače naloge, ker so bili pokonci, dokler so hoteli… Torej, kljub dogovoru stvari niso potekale tako kot bi morale. Otroci so bili pa tudi precej zmedeni.

Predpogoj je, da se oba starša strinjata s tem in da ne štopata picajzlasto, koliko ur so otroci pri enem, koliko pri drugem. Dogovorita se pa tako, da je za vse najlažje. Sploh niso nujne tedenske selitve, lahko vedno, razen za vikende, spijo pri enem, in so čez dan z drugim staršem.
V mojem primeru je na primer tako, da večinoma spita pri meni, ker jaz kasneje začnem s službo in ju laže razvozim v šolo, iskat jih gre pa bivši, ker konča prej. Enkrat na teden praviloma vseeno spita pri njem. Popoldne sta pri njem, odvisno tudi od popoldanskih zadolžitev, pač nekaj časa se loviš in vsak začetek šolskega leta na novo postaviš nek okvirni urnik. Recimo letos imata otroke treninge na različnih koncih in tako vsak prevzame enega. Vikende imava pa razdeljene tako kot pri stikih, se pravi vsak en vikend. Počitnice in prazniki po dogovoru. V praksi sta otroka mogoče malo več z mano, ampak si nihče ne puli las zaradi tega.
Preživnina je določena, ker jaz plačujem položnice in sta otroka uradno prijavljena pri meni (plačujem smeti in vodo in podobne zadeve).
Kar se tiče dela – okej, jaz v glavnem perem perilo, zato gre pa bivši z otrokoma po nujnih nakupih, popravlja jima kolesa, usposablja smučke in podobno, za kar jaz nisem nadarjena. Pri nalogah in učenju pomagava oba, če je treba.

to ni skupno skrbništvo.
v tej ureditvi si ti skrbnica otrok, ki so pač zelo pogosto pri očetu, tudi mimo stikov..

Ne, otroci nimajo doma in še marsikaj ponavadi ne štima (so redke izjeme, a povečini …). tako ali tako po nekaj letih zadeva zvodeni in en od staršev poda tožbo na sodišču, da se zadeva razveljavi. Vzroki so pa ali ker skrbnejši od roditeljev končno si prizna, da so s tako obliko otroka zjebali, ali ker se na novo poroči in odseli v drug kraj (če starša ne bivata v istem kraju, zadeva ni možna), ali ker se eden naveliča, ali ker otrok izrazi drugače ipd.In ja, praviloma se grejo skupno skrbništvo zaradi denarja in ne dobrobiti otroka. V tujini, ki je s to prakso začela mnoga leta pred Slovenijo, sodišča skupno skrbništvo že kar opuščajo, ker se je z leti izkazala za zgrešeno. pri nas je pa ja, v polnem zamahu. kot vedno smo zadaj. Aja, stroka (otroški psihologi) so pa tako ali tako že od samega začetka proti skupnemu skrbništvu. A njih ne vpraša nihče. Sodijo in dosodijo sodišča (univ. dipl. pravniki), podpirajo jih CDS (socialne delavke).

Kolikor vem, obstajajo države, ki se tega ne gredo več, ker se seveda ni obneslo.

Pri nas imamo skupno skrbništvo. Jaz sem to varianto predlagala bivšemu in to samo iz enega razloga – ker mi je grozil z vezami, kako me bo totalno “zjebal”, da mi bojo vzeli otroka. Tako me je pa potem pustil pri miru, zadovoljen je, ker peca nove kandidatke na foro, kako je krasen očka, ki skupaj z bivšo ženo vzgaja otroka (ki ga, mimogrede, videti ne moreta po vsem, kar je bilo). Jaz sem zadovoljna predvsem zaradi tega, ker nima mehanizma, da bi otroka prisilil, da ga obiskujeta in ker me ne more vleči na csd za vsako neumnost, da se ne držim dogovorov – ker na papirju ni nobenih dogovorov. Sicer pa tudi interesa nima. Nekaj mi plačuje, tako da smo vsi srečni. Toliko o tem, da imajo skupno skrbništvo starši, ki se dobro razumejo.

Midva imava tudi skupno skrbništvo. En teden sta pri meni, en teden pri očetu. Čez poletje stvar dogovora.
Oblačila si delno nosita s seboj, vsak opere, kar se čez teden pri njemu umaže, selita šolsko torbo, še ljubljenčke. Na trenutke je naporno, predvsem za njiju, ampak sta se navadili. Živimo pa v istem kraju in se vidimo tudi v tednu, ko sta pri očetu ali obratno.
Stroške si deliva tako, da vsak plačuje položnice za enega otroka. Večje stroške si razdeliva. Oblačila jima kupujeva vsak nekaj – no, tu mislim, da sem jaz bolj radodarna, ampak nočem biti malenkostna, pa še mame smo bolj občutljive na to. Preživnine ni.
Pri nama to funkcionira že več kot eno leto, bomo videli, kako bo z odraščanjem.

Oziroma dovolijo ga samo v primeru, da imata otroka svoj dom v katerem se pa starši izmenjujejo. Se pravi en teden en, drugi teden drug. Otroci se ne selijo. Ker to za sabo potegne ogromne finančne stroške, saj družina, ki je prej bivala v enem stanovanju sedaj potrebuje 3 in ker zadeva, takoj ko si eden od staršev ustvari novo družino, ne funkcionira več, je tega res še zelo zelo malo.

od kod vam take ideje, da se skupno skrbništvo ne dodeljuje več?

A recent study that compared the results of 33 studies of custody arrangements found that, in general, children in joint custody arrangements are better adjusted (better emotional adjustment, family relationships, self-esteem, behavior, and adjustment to the divorce) than children in sole custody. The joint custody children in this study didn’t necessarily spend equal time living in both parents’ homes, but most spent at least 25{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} of their time with each parent and spent substantial time living with each parent. However, other research has found that if there is a lot of conflict between parents, then joint custody may not be a good arrangement for children.
http://missourifamilies.org/features/divorcearticles/divorcefeature31.htm

zelo malo člankov o slabih vplivih skupnega skrbništva sem našla

sem pa našla tole, kar je dokazano:

According to Dr. Wallerstein, the issues during and after a divorce that negatively affect children are: continued fighting, abandonment by one parent, continued litigation about custody and visitation, emotional disturbances or mental illness in parents, diminished parenting (fairly common as divorce uses up much of a parent’s energy), poor relationships with step-parents, little support from outside the nuclear family, and economic hardships.

A ni to fajn, da je tastarima komot, je pač otrokom malo bolj naporno?

to ni skupno skrbništvo.
v tej ureditvi si ti skrbnica otrok, ki so pač zelo pogosto pri očetu, tudi mimo stikov..[/quote]

Uradno imava določeno skupno skrbništvo. Tudi pri skupnem skrbništvu je lahko določena preživnina – in pri nama pač je, ker sva se tako dogovorila.
In seveda, če ljudje tako togo gledate, ne more biti uspešno.

Ah, kakšno nenadkriljivo argumentirano napačno mnenje.
Skupno skrbništvo še kako obstaja in se tudi obnese.

Skupno skrbništvo nima osnov, da se dolgoročno obnese. Mogoče in edinole je ugodno za starše, ali pa če otroci živijo v istem domu ves čas, starša pa se menjavata.
Če mene vprašate porabite toliko energije kot kasneje za vse tele kolobocije, ko nastradajo predvsem otroci, prej! Takrat izbirate s kom boste sexali.

Če bi izračunali, kolikšen je procent tém o otrocih iz ločenih družin, kjer se komentatorke vzdržijo tega stavka – a mislite, da jih je več kot 2{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}?

pri nas se sice ni dalo zmenit nič – hehehe si je domišljal,d a bo lažje prišel skozi tako kot je sedaj..

Drugače pa o skupnem skrbništvu v tujini vse samo najboljše. In kolikor sem brala resnično je to najboljše za otroke. Je pa res to v Sloveniji težko uvlejavljat, ker se pari razhajajo s toliko medsebojnimi konflikti in “bolečinami”, ki jih potem rešujejo na plečih otrok. V tujini nisem nikoli zasledila takih (v osebnih stikih) traumatiziranj otrok s strani staršev, tam je jasno, da je treba za otroke skrbet, pa kako je treba skrbet (vzgojnost in to, drugače takoj urgirajo ustrezne službe in institucije!!!), pa kolk denarja rabijo in kolk preživnine se plačuje, pa da je foter jasno preskrbovalec in da mora živet vsa gnezda, ki jih ustvari (če nima nej ne fu**ari naokrog!)..in ko so materialije zagotovljene pol tud zapuščene žene zaradi ljubic niso tko straumirane kot pri nas – če pa so pa si poiščejo ustreznega psihologa za pomoč in ne traumirajo otrok, preprečujejo stikov in pljuvajo po tistem “prascu”, ker tam pač tamkajšnje države poskrbijo,d a prascev sploh ne morem bit – sistem izterjave in uveljavljanja skrbnosti je UČINKOVIT.

Brez zamere, očitno sem danes tečna (pa drugače si zelo fajn napisala), ampak meni gre strašno na živce, ko se hvali “tujino”. Si imela v mislih Laponsko, Kamerun, Ukrajino, Antarktiko? Kje točno?

Skupno skrbništvo teoretično pomeni 50/50 in oba morata biti za, pregovarjanja ipd. ni.
Stiki naj bi bili, kot že omenjeno 50/50, torej pol časa preživetega pri enem, pol pri drugem od staršev, kakor vidim izvajajo v obliki en teden pri enemu, drugi teden pri drugemu (različic pa je tud malo morje).
Preživnina načeloma odpade, ker naj bi oba pokrivala pol stroškov (ravno zato mora biti to res absolutno prostovoljen dogovor med obema) oziroma en drugemu nakazujeta preživnino, ki je pogosto v enakem znesku, ni pa nujno. Sodnik ne bo s sodbo določal, kdo plačuje položnice, ker se smatra, da sta s skupnim skrbništvom to dogovorila.
če zadeva na “laufa”, lahko katerikoli od staršev kadarkoli da na sodišče tožbo za polno skrbnitvo, s čimer se skupno skrbništvo praktično avtomatično razveljavi.[/quote]

Kako pa je potem pri izračunu cenzusa za štipendijo, otroške dodatke, in podobno?
Staršu, ki ima popolno skrbništvo, upoštevajo med dohodke plačo, preživnino in vse ostalo. Kaj pa v primeru skupnega skrbništva, kjer preživnine ni? Upoštevajo samo plačo in ostale dohodke tistega, ki vlaga za otroške dodatke, ali upoštevajo dohodke obeh staršev in jih razdelijo na vse člane (na mamo, očeta in otroke)? Ve kdo iz izkušenj, kako je s tem?

Julija sem oddala vlogo na csd, pa še zdaj čakam na odgvor.

Iz prve roke vem za Nizozemsko in skandinavkse države, da se skupno skrbništvo ukinja. Razen, če se selijo starši in ne otroci.
Drugače pa ga podelijo močno, močno odsvetujejo. Za razliko od pred 10 let, ko so ga množično propagirali.

Iz prve roke vem za Nizozemsko in skandinavkse države, da se skupno skrbništvo ukinja. Razen, če se selijo starši in ne otroci.
Drugače pa ga podelijo močno, močno odsvetujejo. Za razliko od pred 10 let, ko so ga množično propagirali.[/quote]

Kjer skupno skrbništvo ukinjajo, ga ukinjajo zato, ker je moteč za sistem, ne pa za otroke ali starše. Ugotovili so, da se da sistem na ta način lepo izkoriščati, ker če preživnina ni določena, je niti ne morejo šteti med dohodke, in posledično da država višje otroške dodatke. Medtem ko otroci, za katere starša nimata skupnega skrbništva in kjer preživnina ni urejena, niso upravičeni do nikakršnega otroškega dodatka. Druge razlage, kot te, jaz ne vidim, saj nisem še nikjer zasledila, da bi imeli starši ali otroci kakršenkoli problem zaradi skupnega skrbništva.