Naj starši svojim otrokom kupijo stanovanje ali ne? Saj ne, da bi se valjali v denarju, tudi sami bi se zato morali odrekati.

Ampak pač vemo, da je dandanes bistveno lažje začeti na svojem, če streho nad glavo že imaš in plačuješ le tekoče stroške, ne pa tudi najemnine/kredita.

Kakšno je vaše mnenje?

šele ko bi otrok imel nekaj prišparanega in pripravljen vzeti nekaj lastnega kredita, bi morda 1/3 kredita bila pripravljena pokriti sama, nikakor v celoti in vse je odvisno od karakterja otroka … če bi bil skrben, vesten, resen, delaven … potem ja, sicer pa ne.

Da.
Ce le zmorete, dajte, kupite stanovanje otroku.
Ni lepsega, kot s TOPLO ROKO dati otroku nekaj, kar bi ga sele cakalo ob vasi oporoki.

Ja pa kaj še?! A se hecate? Starši so si stanovanje že priskrbeli, otroci si ga bodo pa še morali. Dejstvo pa je, da se to verjetno pričakuje. Saj ni čudno, če starši hočejo celo življenje otroka obvarovat vseh neprijetnosti, pa do 15 leta pri njih v postelji spi, eno stanovanje mu bodo pa že kupili, ane? Lahko pomagam, ja, kolikor je pač v moji moči, da bi ga pa kar kupila, pa ne. Prvič nimam s čim, drugič pa mislim, da je to vendarle njihov strošek.

Posrečen izraz!

S sabo ni še nihče nič nesel. Jaz bi kupila, če bi lahko. Ne razumem staršev, ki svojim otrokom ne privoščijo.

Moj dedek je vsem otrokom kupil stanovanje, moj oče je meni in bratu kupil stanovanje in tudi midva z možem nameravava otrokoma ga kupiti.

Upam, da se takile zavedajo, da je bilo pred nekaj desetletji priti do stanovanja mala malica. Jazbinškov zakon pa to …

Odvisno. Če bi se morali zaradi tega sami zakreditirati, potem ne vidim smisla, ker starši bi predvsem morali poskrbeti za svojo finančno varno starost. Če pa imajo recimo hišo, ki jo lahko prodajo, kupijo 2 stanovanja, zakaj ne. Če imajo pa keš in jim potem še vsaj 1x toliko ostane, ja seveda, zelo dobrodošlo.

Med prijateljicami sem edina, ki ji starši niso pomagali, ker niso imeli in mogli. Imeti lastno stanovanje je velika prednost. Po 15-ih letih zakona še vedno nisem na isti veji kot moje prijateljice in nikoli ne bom, vedno bodo 10 korakov pred mano. Medtem, ko jaz še vedno odplačujem kredit za stanovanje, si bo ena zdaj na keš kupila drugo, druga ima s kreditom odplačani dve stanovanji in vikend, tretja postavljeno hišo…

midva sva enemu od svojih otrok ze kupila stanovanje….stara sva jaz 25 moj moz 30….za zdaj imava v drugem stanovanju najemnike dokler otrok ne odraste in tako nam odplačujejo stanovanjski kredit….ker imam dva otroka si bova z mojim omislila se kaksen nacrt kako se drugemu kupiti ali pa vsaj nama, na stare dni kaksno majhno in ta drugem prepustiti to kjer smo zdaj….in tudi prisparano za njiju na racunu starejse ki ima 5 let ima za zdaj 4000€, pri mlajsi 15 mesecnici pa 1500€….vse se da ce se hoce….in rajse dam svojim otrokom kot sebi….
lp

S toplo roko sem dala, snaha je odprvega trenutka vselitve ropotala, sina je spremenila v lutko, a to je njegov problem, mene pa je vrgla čez prag. K sreči nanjo ni napisano, naj traja dokler traja.

Če imajo dovolj denarja zakaj pa ne? Tudi jaz bi, če bi imela, ker pa nimam pa pač ne morem. Moji pa še sami nimajo lastniškega stanovanja, kaj šele da bi lahko meni kupili. Tisti, ki ste dobili podarjeno nimate pojma kako ste lahko srečni!

Tudi sama se sprašujem, kaj je prav in kaj ne.

Jaz sem od staršev dobila stanovanje in zato, kot pravi en komentar zgoraj, bila vedno v prednosti. Ko so moji vrstniki plačevali najemnino ali kredit, sem jaz ta denar lahko porabila za kaj drugega oziroma ga dala na stran. Namen imam kupit otrokoma stanovanje (sicer še kar precej manjka do njune samostojnosti), sprašujem pa se, ali jima ne bom preveč poenostavila stvari, ali bosta to sploh znala ceniti- jaz sem, zanju pa lahko le upam. Vem, da je večinoma odvisno od moje vzgoje, ampak ali bo šla moja vzgoja v pravo smer s tako velikim darilom? Po drugi strani pa bi si to (trenutno) lahko privoščila in bi bil nakup stanovanja še smiselna investicija.

Ja ok, samo meni se tole sliši kot pravilo. Ga že kupi, kdor ga lahko. Meni ga niso mogli, sem sama prišla do svoje hiše oz. jo bom še 5 let odplačevala. Se mi zdi, da imajo tisti, ki jim stanovanje kupijo starši že v osnovi veliko podarjenega, po moje se niti ne zvedajo koliko. Pa mi ni žal, da sem se kakšni stvari odrekla in mi ni potrebno pred nikomer polagat računov.

NE.
Lahko pa jim pomagajo pri nakupu.
Posledice, da smo otroke zasipači in da jim nič ni treba (kupili prvi avto, stanovanje…) so že vidne in se odražajo na njih.

Komu boš pomagal kot svojemu otroku. Če nikakor ne moreš zaradi financ je razumljivo, drugače pa če se da, pa je lepo in prav.
Pri nas smo vzeli pred leti kredit, oddajali in s tem delno krili kredit. Stanovanje je bilo na naemenjeno otroku, sicer s papirji na naju z možem ampak ga sedaj koristi otrok z družino. Je res odvnisno tudi kakšen odnos ima otrok do staršev, denarja, premoženja in kako ima stvari v glavi poštimane. Se ne hvalim, otrok delal od 15. leta preko študenta, lepo študiral in hitro začel delati, skrbno ravnal z denarjem, še nama ga je včasih posojal.
Zagovarjam pomoč otrokom.

Seveda mu bom pomagala kolikor bom lahko, upam pa, da bo glede najema stanovanj pri nas kmalu tako kot v ZDA. Da ne bomo več tako obremenjeni z lastnino,da se nam ne bo problem preselit zaradi službe, npr.

Moje mnenje je tako, da je v manjši meri finančna pomoč vsekakor dobrodošla, vendar bi moral biti levji delež na mladih dveh. Ponavadi ljudje stvari, ki jih dobimo servirane na pladnju ne znamo prav dobro cenit, boljše je, da se je treba za stvar potrudit in se čemu tudi odreč.

Simmy zelo lepo napisano resnično. Drži. Naš otrok dobil “podarjeno”, ampak še vedno varčuje za nekaj drugo in koristno.

Pametno! Jaz sem tudi zelo mlada vzela kredit za stanovanje, živela pri starših v enem nadstropju hiše, kredit se je pa sam izplačal .-))) Če bi to naredila za otroke bi bilo tudi pametno,samo trenutno to ni mogoče.

Jaz bom v tem mesecu začela igrati loto.Ko bom dobila veliko denarja,bom vsem trem mojim otrokom kupila hiše,vsakemu svojo.

Mojemu in sebi nov avto,pa še otrokom nove avtomobile.

Aja,pa še vikend na morju sem pozabila.

Ostalo bo pa za tekoče stroške in rojstnodnevna darila.

Ja, če imajo možnost, ne da bi se zato čemu odrekali. Zakaj? Ker bodo naši otroci zelo zelo zelo težko prišli na svoje, če bo šlo tako naprej. Jaz bi ga vsekakor kupila in če bom imela to možnost (v kar sicer zelo dvomim) ga tudi bom.

Meni ga starši niso mogli,ker niso imeli…….Oziroma smo se preživljali iz meseca v mesec
Zato sva najinima dvema punčkama(1,5let in 4,5let)priskrbela nepremičnine,če bo pa še kakšen otroček bo pa še on imel svoje….Komu naj pa dava,če ne svojim otrokom….
Če pa nebi imela,pa žal nebi mogla kupit,ampak bi se trudila pomagat na kak drug način…
Ma samo,da smo zdravi!

Ja in kako zaboga vam ravno tistim, ki od svojih staršev niste dobili nič, uspe potem v roku nekaj let kupit kar tri nepremičnine – eno zase, po eno za vsakega od otrok?

Tisto verigo, da dedek kupi stanovanje očetu, oče pa potem sinu, razumem. Vsak kupi eno nepremičnino, pač ne zase, ampak za naslednjo generacijo.

Po mojem je najbolj naravno, da starši priskrbijo otroku streho nad glavo, otrok pa bo svojim otrokom… in tako naprej. To pa zato, ker človek rabi streho nad glavo takrat, ko mora iti na svoje, to pa je pri cca. 20-ih letih, ko po nobeni logiki ne more imeti privarčevanega toliko, da bi si lahko sam kupil, krediti pa so zame najbolj nenaravna in nehigijenska stvar.

S tem pa ne mislim, da bi vsaka generacija morala zgraditi eno hišo. Konec koncev imamo tudi stare starše ali pra stare strarše, ki so nekaj zapustili za sabo, saj so tudi oni živeli pod neko streho. Po moji oceni naj bi hiša “preživela” vsaj 3 generacije, kar matematično pomeni, da bi vsaka 3. generacija zgradila 1 hišo za svoje potomce.

Problem pa je v današnjem času, ko je skoraj več ločitev kot porok, in tukaj nastane problem zaradi delitve premoženja ob ločitvah in raznih variantah sestavljenih družin (v stilu “moji, tvoji, najini”). Glede tega zna nastati nerešljiv problem, nerešljiva enačba, ker se težko definira, kateri (pra) stari starši naj bi kateremu (pra) vnuku zapustili svojo streho nad glavo, saj se dogaja, da ima dandanašnji otrok tudi po 3 ali celo 4 dedke in ravno toliko tudi babic, da ne govorim o pra dedkih in pra babicah.

Najslabše pa se mi zdi to, da večina ljudi misli, da si morajo otroci sami priskrbeti streho nad glavo. Potemtakem je najbolje, da do 50-ih let živijo pri starših, da si našparajo za en flat v bloku! Pa saj vendar ne živimo več v pradivjini, ko si je človek poiskal eno jamo in se vanjo vselil še isti dan!

Eni pišete, kako imate še mladoletne otroke, ste okoli trideset ali malo čez pa imate že svojo nepremičnino in še za vsaj enega otroka eno. Kako vam je to uspelo?

Razumem če ste dedovali ali če so vam starši pomagali, ampak iz nič v 5-10ih letih več kot ena nepremičnina?

No, občudovanja vredno, vsekakor, če vam je to res uspelo in se zraven niste do konca pretegnili in zgarali.