Poleti sem poslala družino na dopust z izgovorom, da moram dokončati neko delo; v resnici sem šla na operacijo in obsevanja. Domači nič ne vedo in tudi ne bodo izvedeli, če se bo vse izteklo, kot se mora.
Zaenkrat veste samo vi, neznanci.

Glede na to, da človek v stiski – in bolezen to zagotovo je – potrebuje oporo, predvsem domačih, in da ponavadi želi svoja razmišljanja podeliti z bližnjim(i), me zanima, zakaj si se ti odločila drugače? Ne čutiš potrebe po iskrenosti in klepetu o tem, kaj se ti dogaja, s svojimi?

močna in pogumna si, da živiš sama s tem. Vso srečo ti želim in naj bodo angeli s teboj.

Hmmm igras herojko? Zakaj?
Te bodo imeli manj radi zaradi bolezni?

Ne bi bilo lepse imeti najdrazje ob sebi v tezkih trenutkih, oporo, pomoc?

Iskrenost pa tudi ni za zanemarit

Da bi meni moj moz to skril bi se vprasala s cim sem si zasluzila to neiskrenost

Družina? Mož in otroci? Skoraj ne verjamem, da mož ne bi opazil, da si bila operirana … Tvojega ravnanja ne razumem, saj naj bi bila družina prva, ki bi ti dajala pogum, te vzpodbujala, pomagala… Lahko ti pomagajao, da malo manj delaš… Skratka, kar neodgovorno, da jim ne poveš, ne razumem, zakaj ne bi smeli vedeti, čudno. Vseeno se drži!

Po svoje te razumem zakaj si tako naredila. Po drugi strani pa daj s v vlogo tvoje družine, ko, če (želim ti, da ne) se bo na koncu slabo izteklo. Da jim nisi zaupala svojih največjih težav, da so kot družina zatajili. Da mi meni moja žena, mati, sestra ali kdorkoli kaj takega zataji, pa čeprav z najboljšimi nameni, bi se počutila kot, da mi ne zaupa, me ima za nesposobno prenest življenjskih preizkušenj, biti prijatelj v dobrem in zlem. Tebi želim pa srečno v upanju, da sta ti operacija in obsevanje uspeli. Srečno.

Če že misliš, da si otrokom kaj prihranila, partnerju sigurno nisi. Dokazala si, da mu ne zaupaš in da po tvoje ni vreden, da bi ti stal ob strani, zato ne bodi presenečena, če te bo dal na off, ko bo izvedel.

Če bi bila sama v tej situaciji, bi naredila isto. Ampak jaz vem zakaj. Ker se z možem ne razumeva, ker vem, da tudi če bi povedala nebi bilo nič drugače. Njega take zadeve pač ne ganejo. Je čuden, milorečeno. (je imel lastnega otroka prepeljanega v bolnico v komi, pa je v službi mirno delal). Zakajpa ti to delaš???

Če bi bila jaz del tvoje družine, bi se počutila izdano, poteptano, pomnoženo z nulo, nevredno zaupanja, odrinjeno, izključeno – torej zate v bistvu sploh nisem družina. Razumem do neke mere, da želiš otroke obvarovati pred grenkobo bolezni, ampak iz izkušnej ti povem, da za otroke ni hujšega od igranja popolnosti in zamolčane resnice, ki pomeni, da iz njih delaš bebčke, nesposobne opaziti, da se nekaj dogaja. Ni hujšega strahu kot je strah iz negotovosti, ker veš, da nekaj je, pa ne veš, kaj je.

Č emož operacije in obsevanaj ni opazil, potem je kreten – razen, če ste bili ločeni več kot 6 tednov. Sicer ni šans, da skriješ. Niti teoretične šanse ni. Vprašaj se, kaj vaju sploh še veže, če si v bolezni ne stojita ob strani ins iga izključila.

Zelo, zelo bedno življenje imaš, tudi brez bolezni. Lahko še popraviš če hočeš.

Če si še tako ‘super’, ne moreš prikrit svojim bližnjim operacije, obsevanja.

Razen če res živite en mimo drugega! Da vsak opravlja svoje, imate čistilko…..moderna, bogata družina.
Se ves čas delate lepe v lastnem domu, ves čas uspešni. Ne sprejemate niti prdca – samo in edino finočaa!
NE VERJAMEM TEJ ZGODBI!

Nekoč sem brala zgodbo človeka, ki je revnal tako kot ti. Takoj po njegovi smrti so tisti iz njegove družine na zunaj rekli, kako je bil pogumen, plemenit, nesebičen in podobno, v resnici pa so se počutili skrajno prizadete in neljubljene. Mi smo njegova družina, imamo ga radi, pa nam to zamolči …
Razumem te in sočustvujem s tabo, če so mostovi med vama s partnerjem podrti ali pa jih ni nikoli bilo, a v tem primeru je tvoja bolezen le opozorilo za nasilje, ki ga počenjaš nas svojim telesom in umom in je čas za odhod, če je še tako težak. Drugače pa, premisli …
Včasih je mnogo težje in mnogo bolj pogumno priznati svojo šibkost in bolezen, kot pa igrati heroja in skrivati.
Pa čim boljši potek bolezni ti želim, seveda.

Meni se to ne zdi nič tako zelo spornega, če si se tako odločila. Karkoli je že razlog, prepričana sem, da si o tem premišljevala in se odločila po svoji vesti. To nas dela unikatne.

Najprej vam povem, da vas zelo spoštujem (zaradi življenskih odgovorov) in upam, da ste ‘ta prava’ wenga.

Zdaj pa ste me malo presenetili. Človek, bolan, se umakne kot volk samotar – družino pošlje na holiay inn.
Vi pa temu rečete – to nas dela unikatne?! Da se sam odločiš tako, moraš pa res prekleto trpet in si prav želet konec. V bistvu si se že vdal, kajne?
Joj, to boli – duševne bolečine!

To bi naredil samo norec. Malo ljudi je, ki zmorejo prikriti žalost in bolečino zato, da jo prihranijo drugim! Zgledujte se po avtorici!

Če bi meni to naredila moja mama, bi s tem samo še enkrat dokazala, da me ima najraje na svetu! Vi, ki to obsojate in ne razumete pa dokazujete, da ne premorete niti malo srčnosti!

Če bi meni to naredila moja mama, bi s tem samo še enkrat dokazala, da me ima najraje na svetu! Vi, ki to obsojate in ne razumete pa dokazujete, da ne premorete niti malo srčnosti![/quote]

Ti pa dokazuješ, da nimaš pojma in sodiš na pamet. Sanja se ti ne, kako je biti v taki situaciji!
Moja mama nam je to naredila, meni, sestri in očetu. Vedno ne gre vse po načrtih, ki si jih kdo zamisli. Včasih se tudi zalomi. Njej se je in je enkrat morala ostati v bolnišnici. Kako misliš, da nam je bilo, ko je enostavno izginila in smo jo tri dni iskali???? Ko smo jo našli s pomočjo taksista, ki jo je zjutraj odpeljal? Ko sva z očetom od popolne neznanke (sestre na oddelku) na vprašanje “Zakaj pa je tu?” dobila odgovor “Ja raka ima, ne.”
Letos smo jo pokopali, to nas pa še vedno grozno boli.

Avtorica, dobro premisli kaj delaš svoji družini!

Absolutno podpiram avtorico in sama delam enako. Ko imam težave, se umaknem od bližnjih in jih rešujem izključno sama. Tako bolje funkcioniram,lažje se odločam.
Tu ne gre za igranje heroja ali skrivanje, pač pa za dejstvo, da na tak način lažje začutim rešitev težave.Drug pogled bi me lahko odvrnil od tega, kar čutim.Tako enostavno je to:)))
Moji bližnji me pa itak poznajo in vedo, da bom tako reagirala. Torej o kaki “izdaji”, nezaupanju, egoizmu govorite?

Zadeva je kompleksna – jaz tudi ne vem, kako bi ravnala…en faktor je ta, da te verjetno v trenutku,
ko se pa RES moraš posvetiti sam sebi, obremeni še skrb in zalost otrok in moraš tolaziti še njih,
biti močna še dodatno za njih, lajšati njim, ko rabiš vso moč zase…
Egoistično? Ja kdaj pa boš, če ne v taki situaciji?
Po drugi strani smo si navajeni pri nas vse deliti – dobro in slabo in bi verjetno povedala vsem, pri
tem, da bi jih naravnost prosila, naj bodo močni še zame in naj ne “zganjajo cirkusa” vendar ja,
bi najbrz zelela, da so z mano.
V bistvu je tako, da se pač nikomur ne da nič prihraniti – če jim prihraniš strah zdaj, jim naloziš
občutek odrinjenost kasneje. Vsak sam ve.

Jaz res ne vem a imate eni tako plitke odnose v družini ali kaj. Pri meni kaj takega sploh ne bi šlo.

1. mož bi takoj opazil, da ni nekaj OK, tudi če me samo kaj malega vrže iz tira ve da je nekaj narobe in me sprašuje
2. Na dopust si jih poslala z izgovorom da imaš nekaj za narediti: Pri nas to ne bi vžgalo, an dopust še nismo šli če nismo šli vsi skupaj. Tudi sistem kot ga eni furajo, moram za službo nekaj postoriti. mislim halllooooo, moja družina je najpomembnejša, tudi če bi imela za službo kaj storiti gremo tako, da je internet in lahko vse naredim preko interneta, preko telefona sestanki itd… tako, da ni službe zaradi katere bi jaz sama poslala drućino na morje in mi tud ne bi nasedli.
3. Mož bi mi ravno zaradi vseh prej naštetih dejstev zameril do amena če bi kasneje zvedel da sem mu to naredila.

Zdej pa poleg svoje bolezni še premisli kakšne odnose imate v družini. Pa res ti od srca privoščim da bolezen premagaš, to pa res res iz srca, ker nobenemu ne privoščim niti angine, kaj šele operacije in obsevanja. Ampak zmotilo me je pa kašen odnos imate.

Sem mnenja, da bi najbližji človek, kateremu gre zaupati, moral vedeti za tvoje stanje. To je bodisi mož, odrasli otrok, mama, oče, kdorkoli kateri zna bit tiho. Z zdravjem se ni za igrat. Če ti kdaj kaj pride, je fajn, da nekdo že zdravniku pove, kaj te matra, je kar lažje potem za zdravnika, na kak način odreagira. Jaz vedno povem, če me boli glava, če mi je slabo, kakorkoli. Povedala sem tudi to, da s tem nočem jamrat, ampak povem v primeru, če mi pride slabo, da se zdravniku pove za mojo bolezen, da se pove, kako sem se počutila pred tem recimo. Je dosti lažje. Ni pa fajn povedat nekomu, ki se mu potem ful smiliš. Že tako se težko sprijaznemo z boleznijo, potem pa ti še drugi nalagajo, kak si bogi ipd. :/

Izberi prave ljudi in jim povej za svoje stanje.

Nihče, res nihče ne more vedeti kako bi ravnal, če tega sam ni iskusil. Ve samo tisti, ki se s tem sooča.

Jaz sem ravnala enako, kot avtorica. Pri meni sicer ve mož in mi je tudi stal ob strani, otroci, sestre, bratje, sosedje, ostali sorodniki itd. pa ne vedo in mislim, da je prav tako.

Vsak ima svoj razlog. Tista, ki trdi, kako je s tem nevedenjem družina izdana, prizadeta, neljubljena in ostale neumnosti, je velik egoist, brez kančka empatije, ki misli le nase. Ali si lahko vsaj za trenutek nekdo od vas, ki je zdrav prestavlja, kaj pomeni težka diagnoza, soočanje s smrtjo, s vsemi strahovi, negotovostjo? Mislim, da ne in nimate pojma, koliko energije potrebuješ, da se s tem spoprimeš in nimaš energije in moči še komu karkoli razlagat, tolažit in gledat strta srca. Tako je.

V bolnici, sem ležala s sotrpinko, ki je skoz vzdihovala in ponavljala, kako ji je težko, da mora biti močna zase in moža, ker je tako mehek, da ko je stopil pri vratih v sobo, je že jokal. In potem se je morala ukvarjat s sabo in z njim. Na žalost je malo ljudi, ki bi ti stalo ob strani (meni hvala bogu mož je) in te hrabrili, večina rabi sama pomoč.

Avtorica, vse bo še dobro. Če si se pa odločila tako kot si se, pa je tudi prav. Pogumno naprej.

Nisi ravnala isto, kot avtorica. Ti si to delila s svojo ožjo družino, ona ni. Tudi jaz ne bi o tem razlagala daljni žlahti, vsem znancem, ožja družina pa ni ‘kdorkoli’, vsaj ne bi smela biti.

Nisi ravnala isto, kot avtorica. Ti si to delila s svojo ožjo družino, ona ni. Tudi jaz ne bi o tem razlagala daljni žlahti, vsem znancem, ožja družina pa ni ‘kdorkoli’, vsaj ne bi smela biti.[/quote]

Da ni povedala niti možu, že ima razlog. Jaz sem mu povedala, ker pač imam z njim dobre izkušnje, mi je življenjska opora in lahko vedno računam nanj. Če pa ne bi bilo tako, pa bi se verjetno tudi zaprla kot školjka in moja bolečina bi bila samo moja. Človek ima intuicijo in vedno čuti, komu se lahko odpre in komu ne.
Malo preberite na Forumu – Kako živeti z rakom – koliko partnerjev svoje partnerke zapusti, potem ko zbolijo. Ja tudi to se žal dogaja. Zato še enkrat NE OBSOJAJTE!!!

Kot sem napisala, avtorici želim res vse dobro iz vsega srca.

Zgodbi ne verjamem…
Operacija in obsevanje… vse skupaj traja precej dlje kot običajen dopust. Si poslala družino na dopust za dva meseca, ali kako?
In kaj so ti operirali, da mož tega ni opazil?
In koga si pred operacijo napisala, naj ga obvestijo, če gre kaj narobe. Ne moža???

Daj daj, tole kr neki.