Dobila darilo od prijateljice in sem razočarana
Imela sem rojstni dan in se je oglasila. Prinesla mi je darilo, bombonjero in steklenico sladkega vina. Nobene OSEBNE pozornosti. Sem res razočarana. Jaz se potrudim za njen rojstni dan in ji kupium kaj posebnega. Zelo sem razočarana in ne vem če jo bom drugo leto sploh vabila. Bombone in vino pa res lahko na vsaki pumpi kupiš. Verjetno ji nisem dovolj pomembna.
S svojimi prijateljicami sem zmenjena, da se lahko pokličemo kadarkoli, tudi sredi noči, v težkih trenutkih to še posebej poudarimo. Na razpolago za kakršnokoli pomoč smo si vedno, vsaka od nas je pripravljena za drugo narediti celo več, kot bi zase.
Kaj sem od katere od njih dobila za zadnji rojstni dan pred pol leta, pa nimam pojma, bi morala krepko razmisliti.
A veš da to mene tudi zaboli, vedno se potrudim za vsako darilo, sploh če se gre za ožje prijatelje, o tem razmišljam že nekaj časa vnaprej kaj bi nekomu podarila, jaz pa dobim rožo in liker, ki ga sploh ne pijem. Priznam da sem bila užaljena, čeprav ne bi bilo potrebno, samo da se prav nič ne potrudi je pa grdo. Zanima me ali se res niti ne vprašajo kaj si jim ti prinesel kakšen mesec nazaj, ravno tako otrokom, ti kupiš lepo igračo dobiš pa čokolado, vprašanje ni v financah, vsi imamo dovolj a očitno je ljudem čisto vseeno kaj dajo iz rok.
Koliko si stara? Če si do 20, potem te še razumem. Drugače pa ne. Zaradi zanič darila jo boš skenslala in ne več vabila na svoj rojstni dan? Ti vabiš ljudi na svoje zabave glede na to, kaj ti predhodno kupijo? No, saj tudi to je lahko kriterij, ne rečem.
Še v razmislek – mogoče je punca imela tisoč težav in stvari na glavi, in ja, ni ji drugega preostalo, kot da na poti nekaj kupi. Mogoče jo stiska depresija, mogoče je v norem tempu doma/službe, mogoče ……..Marsikaj je mogoče. In dobri prijatelji to razumejo. In ne ocenjujejo ljudi po izvirnosti/vrednosti daril.
Moj EMŠO je že kar visok in rečem ti, bilo je kakšno leto, ko sem npr za novo leto delala osebna darila, lastne izdelke, za rojstne dneve tudi skoraj doktorirala – imela sem čas, veselje, voljo. In prišlo je leto, ko lastnega rojstnega dne nisem praznovala. Življenje pač prinese vse živo in ljudje, ki so si blizu, to razumejo.
Zakaj pa je sploh treba prinesti nekaj naj…naj…posebnega? Sama sem vesela, če mi kdo čestita, če mi da kako malenkost v znak pozornosti, to je pa tudi vse. Tudi za druge mi je mučno razmišljati, kaj bi podarila in tisto, kar je prinesla ta prijateljica, se mi zdi čisto v redu. Tako ali tako je za pomembne stvari najbolje, da si vsak kupi sam, ker čisto točno ne moreš zadeti. To, kako rada imam svoje bližnje ali oni mene, nikoli ne merim z darili. Od osebe, ki bi razmišljala samo o tem, kaj je kdo prinesel, bi hitro ušla, ker bi se zmeraj spraševala ali sem zadostila njenim kriterijem ali ne.
Jaz praktično nikoli ne kupim nikomur za darilo nič posebnega. Praktično zmeraj buteljko, bonboniero ali rožo. Kot prvič nimam niti časa niti smisla izdelovati nekih izdelkov, ki imajo pri večini vrednost samo v tem, da se je nekdo zanje potrudil. Kot drugo se mi ne ljubi cele ure sprehati po trgovinah, da najdem nek “posebni” izdelek. Svoje prijateljice imam rada, ne merim pa svoje ali pa njihove ljubezni s tem, koliko časa hodim po trgovinah. Tudi jaz ne pričakujem nekih “posebnih” daril.
In kaj kupite kot osebna darila? Jaz pravzaprav ne verjamem, da bi lahko dobila kaj uporabnega. Težko, da mi lahko kdo kupi kak kos oblačila, parfum ali kozmetiko. Teoretično mogoče kak šal, tu se pa že neha. Torej, kaj je to osebno? In še vprašanje, zakaj recimo buteljka vina ali bonboniera ne more biti osebna?
Pa ste ve, babnice, kdaj pomislile, kakšen pritisk izvajate na svoje prijateljice, ko se ‘ful potrudite’ za darilo? Ker s tem avtomatsko vsilite recipročnost. Hvalabogu, da vam nekdo reče stop in se ne gre vaše igre.
Torej naslednjič: Bonboniera in vino je zelo primerno darilo, če človek ni ravno abstinent. Držite se ga. Ve včasih mislite, da ste zadele, pa ste falile tako, da si mislit ne morete. Kakšne bedarije sem jaz že vse dobivala, ne moreš verjet.
Mi smo itak zmenjeni, da se daril ne daje. Med prijatelji in tudi v družini. Edino za otroke kupimo kakšno stvar. Tako je najbolje. Vsak si naj sam kupi tisto, kar si želi. Tako ni noben razočaran. In nobenih skrbi in letanja po trgovinah zadnji trenutek. Ko imaš rojstni dan, si kupiš, kar si želiš.
s tem se popolnoma strinjam in lahko povem, da se meni dogaja podobno.
Pred leti, ko sem bila še sama in so bili otroci reš me mali, sem se zelo potrudila, iskala, izdelovala,… Tudi med letom, ko sem kaj videla in se mi je zdelo, da bi kakšna stvar bila primerna za darilo (za točno določeno osebo)…
Trenutno imam tako pestro obdobje, da bi lahko sama sebe srečala: služba, dejavnosti, sestanki, krožki, nastopi… še zase mi včasih zmanjka časa, za v miru popito jutranjo kavo, rekreacijo, knjigo,… Na račun spanja pa tudi ne izdeliujem daril. Podobno tudi veliko prijateljev.In sem vesela, ko se srečamo, počvekamo,…pa tudi če dobim le vino ali čokolado. Pravzaprav še pomislila nisem na to, da bi bilo s tem kaj narobe.
Če je drugače prijateljica na mestu, se nebi obremenjevala z darilom. Verjetno se bo tudi tebi kdaj zgodilo, da se enostavno ne boš mogla potrudit.
mejduš, punca, preden drugič spet javno razčiščuješ s prijateljičinim odnosom, razmisli:
“zakaj je tvoja prijateljica”, “kaj ti to prijateljstvo nudi”, “kakšen je tvoj vložek v prijateljstvo”, “kaj pričakuješ od prijateljskega odnosa”
Konkretno – jaz in moja prijateljica:
– prijateljici sva, ker se imenitno dopolnjujeva, sva si popolnoma različni, a mi odpira druga obzorja, prijateljstvo mi nudi varen otok, kamor lahko priplavam s problemi in odfrčim po zraku, rešena bremen :), za prijateljico se trudim tako, da jo kdaj presenetim z drobno pozornostjo ali uslugo, jo kam povabim, jo nahecam, od nje pričakujem, da bo moja prijateljica in najinih pogovorov ne bo objavila na radiu :).
Za rojstne dni se pa sploh ne obdarujeva (sva si enkrat rekli, da se ne greva teh traparij), takrat raje žurava….
Praviš, da je to tvoja prijateljica. prijateljstvo je že samo po sebi najlepše darilo. Meni moja prijateljica pošlje čestitko po pošti in vanjo napiše kako lepo misel…jaz njej enako. Pa nobenih drugih daril, čokoladic, rožic, itd…in še niti enkrat nisem pomislila, da je to premalo.
Sem pa pred letom od tašče dobila eno zeloooo veliiiiko bonboniero,kateri je rok uporabe pretekel že leto dni. Ampak ona (moja tašča) se je znašla in je s kemičnim svinčnikom počačkala datum preko celofana, da se kao ni videlo, da bonboniera ni več dobra.Ha, ha,…
Take stvari pa se meni ne zdijo prav. Rajši bi bila, da mi tašča samo čestita, če seveda želi, ne pa da mi nosi darilo samo zatradi tega, da ne pride praznih rok…pa presneto dobro ve, da daril ne pričakujem, da sem vesela, če se kdo spomni name.
Eh, kaj moreš, 100 ljudi, 100 čudi…
Razmisljam… ce se mi ne bi vceraj zgodilo nekaj prav posebnega, bi bil moj odgovor verjetno malo drugacen. Bom poskusila napisat:
Po eni strani sem popolnoma prepricana, da se prijateljstvo ne meri v darilih in se mi zdi to, kar si dobila prav simpaticno. Poleg tega pa je pomembno, da se je spomnila nate in da sta skupaj preziveli par lepih trenutkov.
Po drugi strani ^pa sem ravno vceraj po dolgem casu visela drago prijateljico, ki me je presenetila s pozornostjo, za katero vem, da je vanjo vlozila veliko razmisljanja, truda, iskanja, rocnih spretnosti…. ljubezni. In dobila sem jo KAR TAKO; ne za rojstni dan, ali kaksno obletnico. Bila sem grozno ganjena in sem se danes. TO pa so stvari, ki pobozajo, po srcku in “po dlaki”. Zato lahko k zgoraj napisanemu dodam, da je sicer lepa vsaka pozornost – ampak je pa neskoncno lepo, ce vidis, da se nekdo potrudi zate in te preseneti na tako lep nacin.
moje mnenje.