Ko raziskujem človeško naravo se mi vedno znova poraja vprašanje: Smo res ljudje monogamni?

Je to le posledica vzgoje in družbene norme?
Je mogoče od partnerja zahtevati, da se nikoli več ne zaljubi v drugo osebo? …

Glede na zgodbe, ki jih opisujete bi bilo mogoče bolje, da si enkrat priznamo:
partner, ki smo ga izbrali najbrž ne bo dosmrno samo naš,
normalno je da se še kdaj zaljubi in odide iz našega življenja …

Če ne bi sami delali travm iz tega tudi otroci ne bi trpeli.

IN na kakšen način raziskuješ človeško naravo? upam, da ne z modrovanjem na monu?
Sicer pa ničesar ne moreš zahtevati od drugih, samo sama lahko živiš svoje življenje po svojih načelih.
In če imaš sama probleme, jih ne boš rešila ne s pozitivnim ne z negativnim odgovorom na svoje vprašanje.

jaz sem monogamna (mimogrede, to ne pomeni, da sem bila od 19 pa do konca življenja z enim in istim tipom), to tudi pričakujem od partnerja, če si pa ti in ostali svet poligamen/poligamna, me pa en K***** briga…

men se zdi, da tebi izraz monogamija ni čist jasen. to pomeni, da si naenkrat samo z enim….

Zgodovina in sedanjost je pokazatelj človeške narave.

In kakšne probleme imaš ti, da si tako negativna do debate?

Torej si serijska monogamistka.

In kakšna je razlika med nekom, ki ima v 15 letih 15 žensk, vsako za 1 leto in tistim, ki ima 15 let eno samo žensko, je z njo poročen in zvest, potem se pa po 15 letih zaljubi v drugo (vendar se ne loči)?

Monogamija je stvar izbire. Torej, ali se odločiš, da boš z enim partnerjem v dobrem in slabem… prej ali slej pride to tega, da si gresta dva na živce, zelo verjetno je tudi, da pride do tega, da enemu zaplešejo metuljčki v trebuhu ob tretji osebi, gre pa se za to, kaj bosta kot par naredila v tej smeri. Če sta se odločila za skupno življenje, ki naj bi temeljijo na zaupanju, spoštovanju in ljudbezni, bo to za njiju znak za alarm in iskanje rešitev ter tudi vztrajanje dokler se stvari ne zglancajo, pa čeprav je v tem vmesnem obdobju to zelo težko. Če pa tega ni, potem vemo kaj sledi.

In še to: otroci so ob sporih, nesporazumih, lažeh, kregih, ločitvi staršev vedno prizadeti in žalostni. V naravi človeka je, da želi, da so starši skupaj.

po moje sploh ne bi bil problem, da bi imeli več partnerjev, če ne bi bil vedno prisoten materialni vidik veze. veliko bi jih že zamenjalo partnerja pa ga ne, ker imajo materialne koristi od tega…

Monogamnih je zelo malo. Oziroma so to samo tisti, ki so imeli od začetka do konca samo enega partnerja. No, koliko pa vas je takih?

strel v temo.
Monogamni so tisti, ki imajo ISTOČASNO samo enega partnerja.

Ne bi rekla, če primerjamo z “naravo”.

Imam prijateljico, ki je od svojega 16-leta z istim tipom. Je bil njen prvi in je precej gotovo, da je tudi zadnji, saj sta po 25 letih še vedno srečna skupaj. Je pa to res nekaj posebnega, bi rekla.

Monogamy
From Wikipedia, the free encyclopedia

Monogamy /Gr. μονός+γάμος (monos+gamos) – one+marriage/ a form of marriage in which an individual has only one spouse at any one time.[1] In current usage monogamy often refers to having one sexual partner irrespective of marriage or reproduction. The term is also applied to the social behavior of some animals, referring to the state of having only one mate at any one time.

Nima to nobene zveze z naravo, gre čisto preprosto za definicijo besede:

Monogamy /Gr. μονός+γάμος (monos+gamos) – one+marriage/ a form of marriage in which an individual has only one spouse at any one time.

http://en.wikipedia.org/wiki/Monogamy

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=monogamija&hs=1

Ja, razumem. Ampak ti govoriš o neki zakonski ureditvi, jaz pa o tem, kako monogamnost gledamo kot ureditev v naravnih procesih.
Če gledamo tvojo verzijo, smo komot vsi monogamni. Tudi tisti, ki imamo ljubimce, v kolikor se uradno ne vežemo z njimi ali se ne reproduciramo :p

Monogamih je verjetno res zelo malo.

Večinoma od nas je defenitivno imelo več partnerjev in jih bo še imelo.

Ljudi na splošno najbolj boli, da se v sami vezi sexsa z večimi partnerji ne samo z enim.
Čeprav je v mnogih kulturah to čisto normalno.

Ne piše čisto tako.
Piše, da so monogamni tisti, ki živijo z enim partnerjem, NE GLEDE NA poroko ali razmnoževanje.

V principu si monogamen, če partnerja za časa žive veze ne varaš. To, da v življenju zamenjaš nekaj partnerjev, ni bigamija.

še to: če imaš ti, samska, ljubimca, zaradi tega še nisi poligamna.
če je tvoj ljubimec poročen, tudi še ni (čeprav je moralno verjetno slabič in zmazek)
O poligamiji lahko govorimo, če ima oseba istočasno več dolgotrajnih razmerij, več partnerjev, ki se pogosto strinjajo s tem, več “zakonov” torej.

Ja, no, potem smo pa komot monogamni. Čeprav zgoraj vseeno ne piše čisto tako…

Smo, ja 🙂 pod pogojem, da je “one at the time”.
Seveda pa to ne daje odpustka tistim, ki imajo doma oprane gate, vmes pa letajo od cveta do cveta, taki so pa itak pezdeti 🙂

Torej, če nismo v trojčku ali več, smo v vsakem primeru monogamni :)))))

Hmmmm, mal zlo te tale monogamija skrbi….
Si predstavljam, zakaj :))))
Ni panike, ti v vsakem primeru ostaneš monogamna :)) Doma naj pa kar sami poštimajo.

Mene nič ne skrbi, očitno avtorico, ki je odprla temo.
Po mojem mnenju je monogamnih tako malo ljudi, da ni vredno omembe.

Jaz nimam nobene moralne sodbe glede poligamije ali monogamije. Mislim zgolj, da je monogamija evolucijsko uspešnejša, verjetno zaradi družine, skrbi za skupne otroke in skupno premoženje. Res je dosti varanja, razpadov družine, itd., ampak statistično gledano so to zgolj deviacije, o katerih se dosti govori, trend pa je jasen.

Kaj je za nekoga morala je pa spet vprašanje.
Veliko ljudi, ki imajo poleg veze še lubimca se imajo za čisto skulirane fajne, dobre ljudi. Izmeček etiketo so dobili od strtih ljudi. Ti strti ljudje bi lahko rekli sreča tem ljudem. Ker se ne strinjajo z tako obliko sexsualnega življenja, da so to spoznali s kom so. Torej srečneži.

to je odločitev razumnih bitij s spoštovanjem do sočloveka. samo to.