Povedati triletniku za smrt?
Absolutno povedat. Bila stara, bolna in je umrla. Zdaj je njegov angelček v nebesih in ga pazi. In tudi na pogreb naj gre. Ne vem, zakaj ne. Moji so vedno šli na pogreb (tudi kot 3-letniki), pa so vsi to vzeli kot nekaj čisto življenjskega in prav nič travmatično. Pa še izvrstna spodbuda za pogovore je – o smrti, minljivosti, o tem, da se imamo rad, o tem, kaj se zgodi z nami, ko umremo, o tem, da običajno umirajo starejši in ne otroci ali starši itd. … vse to se da predebatirat.
Ja, zakaj pa ne? Sama imam sina, ki bo septembra star 3 leta. Zadnjič smo brali knjigo o Obutem mačku, kjer na začetku umre reven kmet… In potem so sledila vprašanja. In ker sta oba njegova dedija mrtva, sem mu šla razlagat. Sicer ne isti dan, ampak dan kasneje, da sem pridobila na času. Pa tudi letos januarja je bil z menoj na pogrebu mojega strica, ki ga ni poznal, nikoli pravzaprav videl.
Naslednji dan sem mu razložila, kako je umrl moj ata. Da je imel prometno nesrečo, šli smo mu pokazat kje in da je tam umrl. Nehal mu je srček bit, postajal je vedno hladnejši in potem mu je reček nehal bit in je umrl. Sedaj je pa počiva v zemljici kamor smo šli potem takoj na pokopališče in mu pokazali.
Potem mu je še partner povedal zgodbo o smrti njegovega očeta, ki je umrl za rakom. Na kratek način in isto smo sveko prižgali.
Prešnji teden je bil pri babici v sobi, kjer je dedijeva slika in rekel:” Dedi je umrl. Bil je bolan, srček mu je nehal bit in sedaj počiva v zemljici in pazi name.”
Čisto kaj je smrt še ne ve, ampak sedaj vsaj kolikor toliko razume.
Sama sem ravnala tako, ker so meni želeli prikrit smrt očeta za vsaj en dan. Mama mi tudi ni pustila, da bi se poslovila od njega, ker je bilo preveč grozno baje…. In sedaj že skoraj 20 let to obžalujem, saj sem v vsaki moški osebi iskala njega. Dolgo celo verjela, da ga skrivajo pred menoj….
Pazite kaj govorite otrokom. Niso nori, samo malo manjši so, ampak zelo pametni!
Tudi jaz se strinjam, povedati!
Lepo, da vsako življenje se z rojstvom začne in enkrat konča. Da telo damo v grob, pa da nekaj pač živi… (zmisli si kaj, če nisi verna).
Na pogreb sodi tudi otrok! Le zakaj ne? Pri nas je januarja umrl stari ata. Vsi otroci so lepo bili zraven. Že takoj, ko je še doma ležal, potem v vežici. Le na pogreb nismo vzeli petletnika in dvoletnika, ker je bilo svinjsko mrzlo. In mije neznansko žal, ker ju nisem vzela. Sploh dveletnik je 14 dni po pogrebu začel ata iskat. To je trajalo tri mesece!!!!! Hodili smo v sobo, kjer je doma ležal. Vsak dan po nekajkrat. Na pokopališču smo nenehno hodili k vežici pogledat. On ga je skoz, ampak res skoz iskal. Ker ga je videl, kje vse je ležal, ni pa videl, kako smo ga pokopali.
Ne delajte iz takih stvari dram! To ej del življenja. kot bi vprašal, a čem triletniku novorjenčka pokazat ali raje ne…
Ne verjamemo v angelcke. Smo pac povedali, kaj se je zgodilo. Jima je bilo pa jasna, da je babi bolna, ker pocasi ni bila vec prava, ni se mogla vec igrati z njima, ….. Nic nismo skrivali. In ko se o tem pogovarjamo ( pa ne samo za 1. november) zgodbo obnovimo. Ko se je letos poslovil moj stric, smo zgodbo ponovili.
Je pa zanimivo, da 4 letnica verjame, da je ena babi M na pokopaliscu, ena babi M pa se vedno pri dediju doma 🙂 po novem ima tri babice
Če ne verjamete v angelčke, lahko rečete, da je gor pri zvezdicah ali sedi na oblačkih in gleda če je priden. Povejte, da je umrla, nikar pa ne razlagajte da zato ker je bila bolna. Ko sem jaz bila stara 5 let in je babica umrla, so mi rekli, da je bila bolna. Še danes se živo spominjam kako me je bilo strah in kakšno grozo sem doživljala ob prvi angini. Prav tako se strinjam s predhodnico, ki odsvetuje pripovedovanje o tem da je za vedno zaspala, ker se res lahko pojavi strah pred spanjem.
Enostavno, babica je bila že zelo stara in zato je umrla. To pomeni, da je šla med angelčke, zvezdice, …karkoli v tem stilu in tam sedaj pazi nate, se zabava z drugimi, ki so prav tako umrli, je veliko sladoleda,….. 🙂
Jaz sem bila v isti dilemi – triletnik in štiriletnik. pa babica je bila v domu in je nista skoraj nikoli videla.
Pa so mi moji bratje rekli, da naj ne norim in naj jima povem. In ker so potem oni peljali svoje otroke na pogreb, sem še jaz svoje. In prej je šel mali triletnik kropit z mano (ker sem dopoldne morala stati tam njega pa nisem imela kam dat). in je bilo zanj čisto naravno. brez problema. Šla je k angelčkom.
velikokrat sem vesela, da sem jima takrat stvari pokazala, pa razložila.
ker sliši v vrtcu kakšno stvar, pa se lahko naprej pogovarjamo. pa vpraša kje je stara mama, pa se lahko zmenimo.
neverjetni so, kako stvari razumejo in dojemajo.
če mu ne moreš rečt, da je šla k angelčkom, potem reči, da je šla k dedku. da je dedek odšel že prej, zdaj je šla pa še ona k njemu (če je on že mrtev, drugače je šla pa k svojim staršem …) samo res pazi, da ni zaspala. otroci si po svoje razlagajo besede in jih obračajo v svojem srčku.
Seveda povedat, preprosto, da je umrla in je ne bo več, nič pa kaj preveč razpravljat oziroma če ga bo zanimalo, naj sam vpraša. Jaz sem svojim otrokom na vprašanje, kam pa je šla, odgovorila, da je duša odšla v vesolje in to je bilo to. Kako bo razumel, dojel, je vprašanje. V bistvu ne bo. Ker jo je videl redko, zna biti, da se nannjo ne bo več niti spomnil, bolj je verjetno, da bo čez par tednov vseeno vprašal, kje je babica, ker on smrti kot smrti in da nečesa/nekoga več ne bo, še ni sposoben dojeti. Samo mirno in distancirajte ga od žalujočih sorodnikov.
Triletnik ni za na pogreb.Pogovor naj bo pa res na njim primeren način.Jaz bi tudi rekla,da je šla med angelčke.
Prav preveč pa o tem ne bi razglabljala.
Otrok je konec koncev star tri leta-ne šest let![/quote]
In zakaj ni za pogreb? Verjemi, da če mu normalno poveš, da je babica umrla in da jo boste pokopali in da se boste na pogrebu poslovili od nje in ji dali rožice, da bo to sprejel, kot dejstvo, brez problemov in pogreb bo tudi njegovo slovo od nje.
Triletnik ni za na pogreb.Pogovor naj bo pa res na njim primeren način.Jaz bi tudi rekla,da je šla med angelčke.
Prav preveč pa o tem ne bi razglabljala.
Otrok je konec koncev star tri leta-ne šest let![/quote]
In zakaj ni za pogreb? Verjemi, da če mu normalno poveš, da je babica umrla in da jo boste pokopali in da se boste na pogrebu poslovili od nje in ji dali rožice, da bo to sprejel, kot dejstvo, brez problemov in pogreb bo tudi njegovo slovo od nje.[/quote]
Pogreb sem postavila pod vprašaj. Preprosto zato, ker so si pogrebi zares različni. Jaz recimo otroka, ki ni vajen cerkve, ne bi vzela na cerkven pogreb z maso. Si ne predstavljam, da bo na miru ves cas. Med tem ko jaz podpiram oceta, ki se poslavlja od svoje življenske sopotnice.
Smo imeli pogreb v res druzinskem krogu. In smo se samo poslovili od zare. Pa sta bili zraven, najmlajsa dojenčica pa je ostala doma. Moz je lahko gledal dve, na vse tri bi bilo pa enostavno preveč. Zato pa veliki dve mali seveda govorita o babici. In ko potujemo, se na krajih, ki so nam bili skupni, tega spomnimo.
Smrt jemljemo kot nekaj, kar nas čaka. Nekaj naravnega.
Če imaš še dvome, ti iskreno svetujem, da se obrneš na HOSPICove svetovalke. Meni so pomagale že, ko se je mami poslavljala.
Mislim, da je prav da se pove. Na pogreb, pa ga jaz ne bi vozila, itak ne bo razumel in ne bo mogel biti pri miru in tiho. Jaz še svojega 6 letnika nisem vzela na pogreb.
Mi tudi ne verjamemo v angelčke, zato o tem, da nas gleda z zvezdic nisem govorila, smo realisti pri nas in sem mu razložila tako, kot sama verjamem, da je. Torej, da ko umreš te ni več.
Razlog, pri nas je bila bolezen in sicer rak, pa smo mu lepo povedali, da je nono umrl, ker je kadil in je zaradi tega zbolel. Če bi bila pa naravna smrt, bi mu pa razložila, da človek se rodi in je majhen, kot on, potem hodi v šolo in odraste, ter ima svoje otroke in ko je res že zelo zelo star umre.
Tema sicer ni tabu, je pa zelo neprijetno o tem govoriti. Pri 3 letih še ni neke panike, pri 6 pa je vse drugo.
Ko je moj ati umrl, sa+ta bila otroka stara 2,5 in 6,5 let. Stanje je bilo dva dni pred smrtjo že zelo resno, zato sta me otroka videla objokano, vedela sta, da je ata v bolnici. Ko je umrl sem jima to tudi povedala. Zanimalo ju je, kam bo zdaj šel in sem jima povedala, da ga bomo pokopali v grob.
Na dan pogreba ju je čuvala tašča, prišla pa sta v vežico ob uri pokopa. tako, da sta tudi videla, kam smo dali žaro.
Otroka sta bila navezana na ata, videvala sta ga vsak dan, zato se mi je zdelo čisto normalno, da sta bila del tega žalostnega procesa;-(
Tudi na pokopališče hodimo od takrat redno in hčerka včasih zdaj še vpraša (stara je 5 let), kdaj bo ata prišel ven iz groba…
Mi nismo nič skrivali pred njima, kar ju je zanimalo smo odgovorili tako kot je in otroka sta atovo smrt sprejela, brez kakršnih koli nočnih mor in blodenj…
Jaz sem definitivno zato, da se otroku pove po resnici, brez olepšav in raznih angelčkov….
Ampak otroci so različni in starši smo tisti, ki presodimo kako svojemu otroku povemo za smrt ljubljene osebe…
Pekočifeferon, iskreno sožalje ob izgubi babice.