Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek matere pri 40+

matere pri 40+

zadnje leto je pravi bum z nosečnostmi pri 40+ letih.
Osebno poznam veliko žensk,ki so pozno rodile,ena celo pri 55 letih,dve pri 48,bližnja sorodnica ima prvorojenca pri 41 letu. Vse so zdrave,močne ženske,otroci donošeni,veseli,družine zadovoljne,čeprav so starejši sorojenci privekali na svet tudi pred 20 in 25 leti!
Včeraj je “priznala” nosečnost tudi prijateljica pri 39,pričakuje prvič,zdaj je v 28 tednu. čeprav nisem najmlajša se še meni zalušta ob vseh trebuščkih in vozičkih,malčkih,pleničkah…;))
pa ve,poznate kaj “starejših” nosečnic in mamic?Si še želite dojenčkov pri 40+?

Še moja babica je rodila pri 40+ 🙂

ne morem rečt ker nisem v teh letih…sem stara 28 in pričakujem drugega čez 1 teden….zelooooo naporna nosečnost in si ne predstavljam da bi to prenašala pri 40 in plus.

nova
Uredništvo priporoča

Jaz bi pa takoj še enega, pa me je menopavza prehitela 🙁

No, lepo in prav in kar nekaj jih poznam, ki imajo pri teh letih otroke, vendar se mi zdi, da je treba vsako stvar narediti ob svojem času.

Sama sem rodila v študentskih letih, ob dojenčku redno diplomirala in danes sem mama polnoletne hčerke. Na misel mi ne pade, da bi svoj čas, življenjski stil (potovanja, športanje, zabave) spremenila in se spet podala v plenice.

Dodatno je potrebno tudi povedati, da navdušenje z dojenčki povzročijo tudi hormoni v predmenopavzi, najkasneje v dveh letih po rojstvu pa pade nivo in se ženska začne hitro starati, ob tem pa ima malčka, ki mu včasih tudi ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kos. Če pomislim, da bo sredi petdesetih imela najstnika…. joj, no…..

No skratka, vse ob svojem času, si mislim zase. Za ostale me ne briga. V bistvu pa sem srečna, ko vidim prijateljico, kako se pri 43 težko spopada z nekajmesečnim sinom.

Vsak je svoje sreče kovač in jame kopač.

Ne, jaz po 35 letu si nisem več želela imeti otrok. No, če bi tako naneslo, mogoče še pri 36-37.

težko, še nisem 40+, zazdaj sem še 40-, pa ne prav veliko let. kaj vem, ker sem šele do dobra iz porodniške, ravno ne planiam še tretjega, ampak ja hormoni pa delajo svoje, ko videm kako nosečnico in zadnje dni se mi zdi da jih je polno, se mi želja po še enem prebud. se pa hitro streznim ob vsej novinarski navlaki iz politčnega parketa.

Moja mami me je rodila pri 41.letih, tudi sama sem pri 40. letih še vedno razmišljala o materinstvu, sedaj ko sem še malo starejša si tega ne znam več predstavljati.

Rečem pa; če je ženska povsem zdrava, če je želja res zelo močna, zakaj ne.

Ena moja babica je prvič rodila pri 27, zadnjič pri 41, druga prvič pri 20, zadnjič pri 38. Tako, da tudi včasih so nekater ženske rojevala pri 40 in ni to nič novega. Zdaj pa poznam iz bližnje okolice vsaj 4 mamice, so že čez 40 in imajo dojenčke, ena celo prvega. Pa so mamice in otročki zdravi.

Pač ne moremo posploševati, kako je to faj ali zanič. Kot je ena rekla vse ob svojem času. Sama imam že otroke 20+ in mi niti na misel ne pride še enega. Pač svoj življenski cikel je šel mimo. Ne rečem tiste katere še niso dale to “čes”.

Rodila prvič pri 38, prijateljica še leto kasneje. Vse ok, majhen otrok ti ne pusti,da bi postaral.

Rodila malo pred 40, torej imam sedaj majhnega otroka ter odraslega študenta. Ni lahko, pa naj kdo trdi nasprotno. Res je to naš mali sonček, ki ga razvaja vsak, ki ima sekundo časa, ampak … Jaz bolj kompliciram, bolj vidim strahove, bolj me je strah,… Prvič je bilo dosti bolj naravno, sedaj pa preveč skrbim, panično reagiram,… Bolj se zavedam posledic kaj se lahko zgodi, prvič nisem razmišljala tako razumsko psihično. Bolj flegmatično je bilo. Plus tega se zavedam, da so mamice ostalih otrok mlajše, otroci včasih vržejo kakšno otroško poštenost kot – kaj pa si mu ti? In takrat me malce stisne, da mogoče pa je res bilo malce zamujen prihod. Čeprav mi leta nobeden ne prisodi, zgledam še mladostno, vendar …..In ob tem se včasih vprašam – a bom dočakala študij tudi tega otroka? Kaj bo z mano čez 20 let, a mu bom stala ob strani, kot sedaj temu? Kaj, če me ne bo,… In potem se počutim krivo, da nisem razmišljala drugače.
Ne vem – včasih ni enostavno, čeprav je čudovito.

Dvomim, da so včasih ženske, ki so danes “babice” imele prav veliko izbire in tako dobro kontracepcijo, kot obstaja danes.

Marsikatera je nenačrtno zanosila in ker takrat ultrazvoki, zdravniki in splavi niso bili tako dostopni kot danes (kot tudi kontracepcija), je marsikatera donosila. Kakšna je bila kvaliteta tedanje nosečnosti, poroda in odraščanja teh otrok, je pa druga zgodba. Takrat je bilo pri hiši tudi več otrok, pa najbrž tudi več bolezni in smrti.

Danes opažam, da otrok postaja “status symbol”, še posebej 3. otrok je neke vrste izpostavljanje, ženske se zanje pozno odločajo (namerno uporabljam samo “ženske”, ker menim, da moški več nimajo ravno dosti pri načrtovanju…vedno manj so vprašani…), poznam celo take, ki so imele otroke okoli 40. leta in ker jim je to prenaporno, si delijo obveznosti še z ostarelimi babicami in dedki, ki so že tako polni svojih starostnih težav.

Sama bi se za tako pozno nosečnost odločila le, če bi imela pred tem težave z zanositvijo in bi šlo za prvega otroka. Že to se mi zdi kar izzivanje usode.

Pač ne zdi se mi ok, da ženske pri 45. letih v službi jamrajo kako ne zmorejo ničesar, ker jih boli križ, ker vstopajo v menopavzo, ker so utrujene, ker je delo prenaporno, istočasno pa rojevajo ali skrbijo za nekaj majhnih otrok. To mi ne gre skupaj.

Jaz si tega ne predstavljam. Sicer imam 30 let, starejši otrok je v šoli, mlajša še v vrtcu. Jaz sem se odločila za materinstvo zgodaj in seveda sem se s tem odpovedala določenim ugodnostim (brezskrbnemu potepanju, ponočevanju, potovanjem). Sedaj gresta otroka že včasih na počitnice za kakšen dan, vsak dan sta večja in bolj samostojna, tako, da zdaj prihaja čas, ko se lahko posvetim tudi sebi (grem sama v šoping, mirne vesti grem na telovadbo ali tek). In ko bom jaz stara 40 let, bo moj starejši otrok pri koncu srednje šole (če bo vse posreči), mlajši pa na pragu srednješolstva in niti na kraj pameti mi ne pade, da bi si zapletala življenje z dojenčkom. Saj je lepo, ko so majhni, ko se crkljajo, ampak jaz neprespanih noči prav nič ne pogrešam. Pri 40. bo čas, ko se bom posvetila sama sebi im možu, ne pa pleničkam in vozičkom. Čeprav mož navija za še enega, sem ga prepričala, da gre na sterilizacijo in potem bom brez skrbi, da bi pri 40+ hodila s trebuščkom naokrog. Poznam pa eno, ki je 2 leti nazaj rodila 9. otroka, ona je stara 48 let, mož pa 61. Moja kolegica, ki je pri 36 rodila 3. otroka, pa mi je ravno par dni nazaj rekla, da je v šoli na govorilnih najstarejša od mamic in da ji je kar neprijetno, pa čeprav ne kaže svojih let.

Ampak najbrž ne prvega otroka.

če ima prvega pri 40in več to razumem, če pač prej ni prišlo do tega, ne razumem pa tistih, ki imajo odrasle otroke ali že vnuke, pa si omislijo še dojenčka, a če jim paše, pa naj.

če ima prvega pri 40in več to razumem, če pač prej ni prišlo do tega, ne razumem pa tistih, ki imajo odrasle otroke ali že vnuke, pa si omislijo še dojenčka, a če jim paše, pa naj.

Ampak najbrž ne prvega otroka.[/quote]

Ne, ampak tudi ne petega..

jaz si sebe komot predstavljam zdele s trebuščkom, pa djenčkom, sam si pa ne predstavljam pri 60 imeti recimo 18 letnika kolikor je sedaj star sin.
mislim da nobena ne pomisli kaj bo čez 15 let, saj si lahko aktivna 60 letnica, samo boh ne daj da te zdravje kaj trefi, kar se velikokrat zgodi

lp
ja mi smo zaključili s trebuščki

Jaz ne bi. Noseča bila pri 34-ih, si en predstavljam biti noseča še kasneje.

Pri 41 sem imela četrtega. Sanjska nosečnost, sanjski otrok. Kako bo v puberteti, bom reševala takrat. Zdaj uživam z nabritim malčkom.

mami je v šoli neprijetno ker je pri 36 rodila????
halo??????
ko bi se folk sam z sabo ukvarju in ne z drugimi ter da nebi razmišljal kaj si drugi mislijo bi bili velik bolj srečni.

Studirala si pa kaj? Kdo je skrbel za dojencka, ko si imela vaje popoldan in zvecer?

Jaz sem kot studentko lahko zelo redko delala preko studenta, ker je bilo dela na faksu prevec. Sem pa potovala, veliko in dalec. In ravno zato si upam zdaj, ko se bliza 40, s tremi predsolskimi kamor hoces. Ne kompliciram, male jedo vse, spijo, se prilagodijo. Se zanimivo jim je hodit okoli.

Ko jih bom imela 41, bo moja hči polnoletna. In ne, na kraj pameti mi ne pade, da bi ponovno dala skozi vse, kar prinese s sabo dojenček.

Prvič rodila pri 25tih, drugič pri 32tih in BI imela še enega – to me je resno držalo do konca tridesetih, ampak potem se je pa moja hormonska želaj po dojenčkih nenadoma popolnoma umirila :))) Me sploh ne privlačijo več, uživam v prednostih lastnega življenja pri odraščajočih otrocih in si težko predstavljam imeti še enega otroka in se it vse skupaj ponovno od začetka. kako to zgleda in da je sreča, pa tudi zelo težko vidim pri prijateljici, ki ima prvadva otroka enako stara, sedaj pa je pri 44tih še enkrat rodila in je hčerka stara eno leto. Je bilo super prvo leto, si je “odpočila” od službe in starejša otroka sta že zelo samostojna, pri tretjem pa je dojenčkovanje itak ponavadi ena čista rutina in radost. Ampak sedaj ko je šla nazaj v službo, pa to samo za 6 ur, se ji pa že “rola” od obremenitev (pa ji komot starejši pomagajo, starši ji namreč pri tej starosti ne morejo več toliko kot pri mlajših dveh). In če gledam koliko stvarem se je sedaj “odpovedala”: druženje, potovanja, smučanje, športanje, hobiji…mene to ne mika. Se mi zdi,d a sem svoje pri otrocih že orpavila in obdobje pubertete, ki se ga moraš lotit skrajno resno in z ogromno energije, da ne zbluzijo, je vse prej kot netežavno. Ne predstavljam si maturantskega plesa in ukvarjanja s pubertetnikom pri 60tih! No-go, dojenček pri 45tih je piece-of-cake, najstnik pri 60tih, ko imaš lahko že resne zdravsrtvene težave pa ni mačji kašelj! Tudi ni fer do teh otrok,d a imajo tako stare starše, ki niso sposobni sledit dogajanjem in jih zapustijo morda že v otroštvu,ali pa v mladosti…sej ne moremo pričakovat,d a bomo vsi živeli 90-100 let in tudi pospremili otroke v odraslost, mar ne? Verjetno pa bodo ti otroci živeli kasneje bolj ob starejših sestrah in bratih , ki jih bodo pravzaprav do konca “vzgojili”. Ampak to ni fer do njih, spominjam se koliko časa in obveznosti so imele nekatere moje prijatlejice, pa so jim starši “naštimali” le 12-15 let mlajše brate in sestre….bile so jim bolj mame kot prave mame (pa so le-te takrat rojevale v tridesetih!)

New Report

Close