Šarplaninec
Pozdravljene,
zadnjič sem na sprehodu srečala enega s psom pasme šarplaninec pa me zanima kaj več o tej pasmi. Meni se je zdel zelo mogočen a hkrati zelo dobrodušen pes z izjemno postavo in izgledom.
Zanima me kakšni so ti psi? Je z njimi veliko dela (sprehodi, gibanje, negovanje) in kako je z njimi poleti ker imajo toliko dlake?
Se strinjam z BMW.
Nekaj za začetek: http://www.mojpes.net/modules/pasme/index.php?id=155
Ali pa na fb na naslovu ovčar/ Karst Shepherd / DLVKOS..Boš videla kako so Kraševci prekrasni,pa še naša avtohtona pasma so,ki jih je res dosti premalo.Če pa jih od malega socializiraš jih vodiš v malo šolo,pa so to prekrasni psi.Poznam mnoge ,ki jih imajo in vsi so zelo zadovoljni z njimi.Seveda tak pes spada v družino,nikakor pa ne v boks ali na verigo.Kraševci niso nikdar krvoločni,saj so jih v preteklosti imeli za varovanje živali,niso krvoločni kot šarplaninci.So pa zelo predani svoji družini .
Tile pa res niso nevarni :-)))
[img]http://www.chovatel.info/www/foto2.php?image=http://www.webrodeo.cz/Images2/7813n1.jpg&popis=&lang=cj[/img]http://www.chovatel.info/www/foto2.php?image=http://www.webrodeo.cz/Images2/7813n1.jpg&popis=&lang=cj
[img]http://www.cz-pes.cz/inzerce/62064-3.jpg[/img]http://www.cz-pes.cz/inzerce/62064-3.jpg
Naloga vseh pastirskih psov je bila, da so čuvali (predvsem) čredo in jo branili pred zvermi – pa ne pred ježki in lisičkami, temveč pred medvedi in volkovi (pa seveda tudi pred tatovi). Ljudi pogosto sploh ni bilo v bližini in ti psi so sami odločali, kdo se lahko približa, koga je treba za vsako ceno ustaviti itd. So odločni, pogumni, samostojni, tudi trmoglavi in “neubogljivi” (mišljeno je ravnanje, ki se zdi človeku napačno, psu pa pravilno in ustrezno glede na njegove karakterne zasnove), teritorialni itd. Svoje ljudi imajo radi, drugih pa ne kdo ve koliko in znajo “kršitev” njihovih ozemeljskih in čuvajskih pravic nagraditi s kakim precej hudim ugrizom. Skratka, “cortkan” in “prijazen” je zelo zgrešen opis za pastirskega psa, čeprav je seveda dobro vzgojen “pastirček” ob svojem (kinološlo dobro podkovanem!) gospodarju lahko tudi cortkan in prijazen.
Fizično so to relativno veliki, močni in zdržljivi psi, za katere kratek sprehod po promenadi seveda ne zadostuje, potrebujejo veliko gibanja (več ur na dan!) in primernega!!! ukvarjanja (buci-buci-kuži-na-žogico to nikakor ni!). Niso prav primerni za začetnike, kar pa ne pomeni, da se začetnik, ki se je pripravljen vnaprej poučiti o pasmi in njenih zahtevah, ne more obnesti kot odličen skrbnik.
Kraševec je malo manjši in “milejši” (samo v primerjavi!!!) od šarplaninca, za mesto pa nista ne eden ne drugi ustvarjena – se pravi, da je treba zelo resno premisliti, ali je prav določeno urbano okolje tako, da v njem lahko imaš pastirskega psa ali ne.
Vem, da so za kraševce kot avtohtono slovensko pasmo že kar precej naredili in bodo gotovo pripravljeni dati informacije, vsaj ovirno pa vse, kar velja za kraševca, velja tudi za šarplaninca in druge pastirske pse.
Še enkrat – to so fantastični psi, niso pa pohlevni družinski kužki in niso za v vsake roke, še posebej ne v mestu!
Šarplaninci in Kraški ovčarji so zelo trmasti psi, ki znajo uporabljati lastno pamet in so zaradi tega manj ‘ubogljivi’. Šarplaninci dosežejo do 60 kg in so kar zajeten zalogaj za krotiti med sprehodom, če sreča mačko. V nasprotju je Kraški ovčar s svojimi 45 kg nekoliko bolj vodljiv. Pri obeh pasmah ti ne gine dnevno krtačenje dlake – nakrtačiš jo približno eno ta velko vrečo za smeti (120 L). Do svoje družine so zelo zaščitniški.
Hvala za komentarje. Ste me kar precej oplašili, čeprav po prebiranju raznih pasjih forumov nisem dobila vtis, da je to tako nevaren pes. Je pač čuvajski pes in temu primerno oster.
V pasjih forumih pa lastniki ozorima tisti, ki imajo z njim izkušnje vsi po vrsti hvalijo karakter in še posebej zvestobo. Zato me res zanimajo bolj konkretne izkušnje in ne samo slišano od nekje.
So ti že zgoraj povedali. Sama nisem imela ne enega ne drugega, sem pa imela mešanca s kuvašem npr.
In naj te zapisano na forumih ne “zavede” preveč, ker so gor v večini izkušeni skrbniki psov in tisti psi niso njihovi prvi psi.
Najbolje, da se vključiš na katerega od forumov in tam podebatiraš. Tudi o tem, kako je s takšnim psom živeti v urbanem okolju, predvsem, kakšni so ob stikih z ostalimi psi, neznanimi ljudmi, neznanimi otroci itd.
Če že, bi ti kot začetniku oz. nepoznavalcu pasme prej priporočila našega kraševca. Šarplaninec je po mojem mnenju res pretrd oreh.
p.s. Pa kakšne razstave se udeleži. Boš tam lahko tudi marsikaj videla, kako je, ko se taki psi znajdejo v gužvi…
Ne vem,če to niso kraški ovčarji,kako so luškani. Pes pač postane takšen kot ga lastnik vzgoji.Še tako prijazen majhen pes,postane ob nasilnem lastniku,ki ga vzgaja nasilno nasilen.Tako,da če boš vzela kraševca ga pelji v šolo pa ne bo.Najprej pa pojdi v mesecu Maju imajo v Mariboru razstavo Kraških ovčarjev,tam jih boš v živo videla in boš videla,da niso nobene pošasti,ampak prav prikupni luštni kužeki.
Ravno zaradi takih slik se ljudje odločajo za popolnoma napačne pse za njihov življenjski slog.
Ker se gleda male puhaste kepice (tile na sliki imajo kakšne 3, morda 4 tedne!!!), potem nastanejo pa problemi in težave.
Oglejte si čimveč odraslih predstavnikov pasme, ki vam je všeč. In ne le v enem okolju, pač pa v več situacijah.
Mi imamo doma šarplaninca. Tudi sama sem bila v dilemi, a ne zaradi takšnih komentarjev. Ampak zato, ker nismo vzeli mladička. Naš je bil star več kot tri leta. Sicer je bil na deželi, v družbi živali. Ampak smo zamudili tisto osnovno vzgojo.
In smo ga pripeljali domov. Tudi v naravo, v družbo živali (jih imamo kar veliko)…. Moram priznati, da naš pes ni bil nič kaj prestrašen. Mislim, da je takoj začutil, da bo obdan z ljubeznijo. Zelo hitro se je vklopil v novo okolje, spoznal kdo je gazda, spoznal vse živali…. Tudi z mucami se dobro razume, jim dovoli celo da jedo iz njegove sklede on pa jih opazuje. Z našo tudi ne več mlado psico sta prijatelja. Le da je ona bolj hišna, šarplaninec pa je zunaj. V hišo niti noče. Mislim, da so ga tako navadili prejšnji lastniki, ne vem.
Smo spoznali eno šibko točko. Ene zadeve ga je strah in ga učimo, da strah izgubi. Mislim, da je imel kakšno slabo izkušnjo.
V glavnem spoznal je kdo smo domači, kdo so redno gosti, kdo sosedje in tudi kdo je tujec. Te stvari si je hitro zapomnil. Je en gospod povedal, da je pravi pes čuvaj. Je namreč prišel k nam ko nas ni bilo doma. Pes ga je prvič videl in s svojo pojavo in mimiko mu je na lep način pokazal, da čuva naše imetje in ostale živali.
Naš ima tudi rad otroke. Uživa ko ga nekdo boža. Še bolj uživa, ko ga krtačiš. Izkušnje z drugimi psi so bile pozitivne. Ne mara pa enega psa iz bljižnje okolice, ki se tudi sam potepa naokoli. To bomo že rešili na pravi način.
Kaj naj rečem. Jaz sem zadovoljna. No mene ima itak rad.
To so moje in naše izkušnje. Jaz sem pozitivno presenečena. Tega psa smo vzeli čisto slučajno in jaz niti pasme nisem dobro poznala. Je pa res, da to ni naš prvi pes. Imela dve različni pasmi. Prej psa sedaj psico in obe pasmi nista primerni za začetnika. Tako da nekaj znanja, energije in volje je….
Mene je zmotilo le to, da ni več mladič. Ampak izgleda, da so prvi lastniki lepo skrbeli zanj, da so ga naučili določenih stvari. Tudi pri hranjenju ni panike. Ne renči ob skledi, če mu dam kaj iz roke lepo in previdno vzame. Ne gnjavi, se ne slini…. Mislim, da je bil lepo vzgojen in da ima dober karakter. Je pa res, da vsi pravijo, da je to eden izmed psov,ki so pravi čuvaji in ki se ničesar ne bojijo. Baje res ničesar.
Tako. To so moje izkušnje. To je zgodba o kosmatincu pri nas doma. Mi ga imamo radi in on nas menda še bolj. Pa še ime ima tako prisrčno.
Iz svojih izkušenj (sicer bolj ozkih) bi rekla tako. Prednost pastirjev vidim v tem, da načeloma niso begosumni, kot se npr. rado dogaja pri lovskih. Za pastirja na kakem off-road potepanju ne rabiš pretirano skrbeti, kje se nahaja. Ker njega ves čas skrbi, kje se ti nahajaš.
Zelo resen problem, ki se ga po mojem premalo omenja, je pa zamerljivost. Ta lastnost se mi zdi med pastirji zelo razširjena. Na splošno imajo odličen spomin, kar je sicer super za učenje. Ampak če ga pri vzgoji utupiš, je pa zelo težko popravljati. In zato je toliko pomembno, da imaš neko podlago (izkušnje ali dobro teoretično znanje), pa tudi nasveti poznavalcev v procesu vzgoje so zlata vredni, ker s tem zmanjšaš možnost napak.
Druga nerodna zadeva je teritorialnost oz. posesivnost. Čuvanje imajo v genih, kar je sicer v določenih okoliščinah zelo dobra lastnost. Ampak če imaš psa za mestno rabo, je treba od malega in potem ves čas neprekinjeno delati na tem, da kar najbolj zmanjšuješ čuvajske težnje. To pomeni, da hodi k vam čim več različnih ljudi, da hodiš ti s psom na različne kraje in v različne stopnje gneče itd.
Naslednje je, da mora biti zaposlen. Pastir ni “kavč pes” v tem pomenu, da bi mu zadoščalo ležati nekje v kotu in prebavljati kosilo. Sam sprehod ali tek ob kolesu je sicer v redu za razgibavanje, ampak poskrbeti je treba tudi, da psu ni dolgčas. Ker če mu je, mu bo hitro preskočilo na osnovni zapis in bo začel čuvati. Nekaj si bo že našel v ta namen, brez skrbi. Zato se je pametno lotiti kakega primernega športa, šolanja v dobri šoli pa v vsakem primeru.
Če prišteješ še nego dlake, ti pod črto pride ukvarjanje s pastirjem ene 3 ure na dan, plus še nekaj dodatnega časa čez vikend. S tem je mišljeno samo tisto, kar se prav posebej ukvarjaš s psom. Ker to, da te ves čas spremlja pri kuhanju, čiščenju, okopavanju vrta.., je itak samoumevno.
Če imaš dovolj časa in volje in če te takšno delo veseli oz. ti pomeni izziv, pa če se nameravaš res temeljito pripraviti, ni nekih zadržkov. S tem, da je kraševec mogoče bolj primeren, ker je malo manjši, pa s tem, da se bo bolje počutil, če ima na razpolago košček vrta, kot samo v stanovanju.
Če ti karkoli od tega ne gre skozi, pa raje poglej po drugih, bolj mestnih in bolj začetniških pasmah, da ne bo kdaj kakega razočaranja. Ker to, da se pastir obnaša kot buci buci cortek, ne pride samo od sebe, ampak je rezultat resnega in vztrajnega dela.
Šarplaninc ni za prvega psa. Men je to prvi pes in sem naredil ze napako v začetku. Potem ku sm zacel u solo hodt sm se matral da sm kj popravu. Pa se zdej popravlam zacetne napake. Tok da me je mal strah da se nism zafrknil da sm ga uzel za prvega psa. Problem tega psa je agresija. Če se z njim igras bolj agresivno (moja zacetna napaka) mas pol velike tezave. Potem moras to agresijo spodbijat.