Rak-baje se zdravniki se nočejo zdraviti?
Ali ste vedeli, da se baje zdravniki noče zdraviti, ko zbolijo za rakom (v starosti)? Po neki raziskavi v ZDA, se menda večina zdravnikov, starejših od 50 let, ki zbolijo za rakom, noče zdraviti. Po lastnih besedah nekaterih izmed njih, raje živijo do konca normalno življenje v krogu družine, kot da bi kakšno leto več živeli oslabljeni in v mukah zaradi kemoterapij, hospitalizacij, itd. Medtem, ko je stanje pri povprečnem zbolelem za rakom ravno obratno, v veliki večini se odločajo za zdravljenje in upajo na medicinski čudež.
verjamem, da je nekaj na tem. Sicer pa vprašanje kaj in kako, mi smo imeli v družini bolnico z rakom na želodcu, pa dokler ni vedela, da ima raka je bilo z njo praktično vse ok, ko so ji postavili diagnozo je pa šlo vse navzdol, sploh po tistem, ko so jo odprli in ji predrli tumor, je po tistem živela le še pol leta, lahko da če ji ga nebi predrli ali je nebi odpirali bi živela dlje in bolje lahko bi bilo pa podobno, samo kolikor vem, je za telo bolj stresno če se opravljajo kakršni koli posegi, kot če se ne…
Sem bral nekaj podobnega oz. v tem duhu in sicer da se takrat, ko se bliža konec (vsaj v medicinskem smislu), tisti, ki se s tem srečujejo vsakodnevno (zdravniki, terapevti, itd.) pri drugih ljudeh, raje odločajo za prekinitev zdravljenja kot da bi nadaljevali v upanju na … ne vem kaj, čudež? Kot primer so navajali to, da ponavadi ljudje želijo poskusiti vse mogoče, tudi če so na aparatih, da bi ja malo podaljšali svoje življenje, čeprav je agonija. Oz. je članek to predstavil v smislu, da so otroci/sorodniki takih ostarelih ljudi ponavadi tisti, ki silijo medicino, naj poskusi še s tem pa z onem.
temu moram žal pritrditi.
vir: družinska izkušnja….
Res je tudi, da se rak v visoki starosti (recimo nad 75 let) počasneje razvija, odziv organizma na invazivno terapijo (beri kirurgija, kemoterapija, obsevanje) je pa bistveno slabši, tako da je včasih vprašlijvo, ali se odločiti za zdravljenje ali ne.
temu moram žal pritrditi.
vir: družinska izkušnja….
Res je tudi, da se rak v visoki starosti (recimo nad 75 let) počasneje razvija, odziv organizma na invazivno terapijo (beri kirurgija, kemoterapija, obsevanje) je pa bistveno slabši, tako da je včasih vprašlijvo, ali se odločiti za zdravljenje ali ne.[/quote]
ta sorodnica je bila takrat stara blizu 70 let in praktično dokler ji niso postavili diagnoze sploh ni vedela, da je z njo karkoli narobe, potlej jo je pa najprej zdelal strah, ker ni vedela kaj in kako, še dodatno pa, ko so jo odprli in zaprli ter ji postavili “datum”, svoje je naredila še prilagojena dieta, da je praktično postala kot okostnjak in to v zelo kratkem času…
Eden od člankov na to temo
http://www.dailymail.co.uk/health/article-2100684/Why-doctors-like-die-endure-pain-treatment-advanced-cancer.html
Sej zdravniki v večini vedo kdaj je rak lahko ozdravljiv in kdaj se podaljšuje življenje…večina se vse bolnike operira, včasih po večkrat, potem kemoteraipja obsevanja..itd..kjub temu da že na štartu vedo, da ni upanja, da je vse skupaj le podaljšanje življenja! Žal je v velikih primerih tako! Seveda sem za zdravljenje, da me ne boste narobe razumeli, ampak tam kjer je smiselno! Zdravniki valda da vse operirajo, včasih ne naredijo nič, le odprejo in zaprejo, ker se pač nič ne da narest, pa rečejo, no nekaj smo pa le rešili…ja le kaj??? Uglavenem jaz vem zakaj se veliki zdravniki in ostali ki delajo v tem ne zdravijo in ne operirajo, kadar je vse skupaj šlo predaleč 🙁
Vse je pomojem odvisno kje ima clovek raka in v katerem stadiju je. Pomembna je tudi starost pacienta. Da gredo pri 70 letniku z rakom na zelodcu v neke invazivne posege je cisto brez smisla. Ze pri mlajsih je ozdravljivost zelo majhna kaj sele pri starejsem. Boljse je ziveti naprej kvalitetno zivljenje, dokler pac gre kot pa se muciti z kemoterapijami in obsevanji itd.
Problem raka je v tem, da ce ga odkrijejo sele takrat, ko zacne povzrocst resne tezave, to je v zadnjem stadiju, pacient nima vec dosti upanja in moznosti za ozdravitev, ampak rapidno propade.
Od tod mit, da dokler mu ga niso odkrili, je bilo vse OK.
Ta clovek je imel raka ze leta in ce bi ga pravocasno odkrili, bi ga verjetno ozdravili.
Zato pa se uvajajo presejalni programi, da se najde rak dosti preden zacne povzrocat tezave in simptome.
Je pa verjetno tudi nekaj na tem, da se z operacijo lahko zasejejo rakave celice drugam po organizmu
Točno tako, večina rakov postane ”simptomatskih” takrat, ko so že slabo zdravljivi. Špekulacije, ki ste jih gor nekateri navedli strokovno gledano ne pijejo vode. (Rak dobi ”zrak” preko žil, ne pa s tem, da se ga ”odpre in predre”.) Tudi naša koža ne ”diha” skozi pore, ampak preko krvi.
In ja, stik z uirajočimi in umiranjem te spremeni, bistveno manj razumeš ostale, ki se s tem ne srečajo in živijo neodgovorno, lahkomiselno, preslabo, vztrajajo v slabih zakonih, slabih odnosih, se vedejo kot da bodo živeli še 200let, kot da so nesmrtni. Ko pa vidiš, kako malo je potrebno, včasih samo trenutek nepazlijvosti, raztresenosti, ki se zgodi vsem, kako dejansko ni nobene logike (ne umirajo samo ostareli pri 80ih, ampak tudi mladi z majhnimi otroci), no… verjetno greš skozi različne procese in faze… in na nekatera vprašanja pač ne dobiš odgovorov.
Oba moja starša sta umrla po treh mesecih po odkritju raka, za oba so rekli, da je prepozno za zdravljenje in oba sta umrla brez bolečin. Usahnila sta. Zrdavnik mi je dejal vse hudo jima je bilo prihranjeno, ker rak ni bil pravočasno odkrit. Dokler nista zbolela sta živela normalno življenje in nista govorila o tem, da je z njima kaj narobe. Le utrujena sta bila kakšno leto prej, bolj kot običajno.
Naša teta pa je zbolela za črevesnim rakom, hoteli so jo operirati a ji je sestra dejala, naj se ne operira, naj pusti tako kot je, saj nima ne moža ne otrok, da bi jo negovali in zanjo skrbeli. Imela je 60 let.
Po premisleku se je odločila, da ne gre nikamor in odpovedala operacijo. Krvavenje iz črevesja je ponehalo in živela je še 20 let.
Kaj je pametno ne vem.
upam, da tisto ni bila njena lastna sestra, temveč medicinska sestra.
ker če ti lastna familija reče, da bolje da umreš, ker te ne mislijo negovat…. groza.[/quote]
ma kakšna groza neki, lih tko je groza, če te familija hoče met tud če je bolezen terminalna na vseh možnih operacijah, terapijah in aparaturah, da o mukah, ki jih to povzroča ne govorim… vsak ima pravico se odločat o teh zadevah sam, tud če je tej dotični gospe sestra rekla nej ne gre na operacijo, bi ženska če bi sama tako želela že šla, če ne takoj pa čez nekaj časa, če bi se izkazalo, da bi bila operacija ipd. bolj smiselna oz. da bi ji bilo s tem bolje kot brez
Pred mesecem dni mi je za rakom deb. črevesa umrla mama. Na koncu enoletnega”zdravljenja” je bilo grozno. Bolečine na bolečine, morfij v ogromnih količinah, držalo je pa 15 min, potem pa spet bolečine. Veste, sem jo imela rada, zelo. Vse bi naredila, da se pozdravi, ampak na koncu bi vse naredila, da bi ji olajšala bolečine. Tisto namreč res ni vredno človeka, kaj šele humano umiranje. Če gledam zdaj nazaj, bi bilo bolje, da bi jo pustili v začetku brez zdravil, v hudih bolečinah bi padla v šok in hitro umrla. Tako pa je v hudih bolečinah umirala tri mesece. kaj je bolj huamno?
Ne vem ali so te informacije o zdravnikih relevantne. Niti me ne zanima, bi jim pa glede na lastno izkušnjo povsem verjela. Tisti, ki se s temi bolniki redno srečujejo točno vedo za kakšno neizmerno trpljenje gre.
upam, da tisto ni bila njena lastna sestra, temveč medicinska sestra.
ker če ti lastna familija reče, da bolje da umreš, ker te ne mislijo negovat…. groza.[/quote]
ma kakšna groza neki, lih tko je groza, če te familija hoče met tud če je bolezen terminalna na vseh možnih operacijah, terapijah in aparaturah, da o mukah, ki jih to povzroča ne govorim… vsak ima pravico se odločat o teh zadevah sam, tud če je tej dotični gospe sestra rekla nej ne gre na operacijo, bi ženska če bi sama tako želela že šla, če ne takoj pa čez nekaj časa, če bi se izkazalo, da bi bila operacija ipd. bolj smiselna oz. da bi ji bilo s tem bolje kot brez[/quote]
saj vem, da je tebi težko kaj dopovedat, ampak kruto je dejstvo, da ti nekdo iz lastne družine reče, raje umri, kot da imam jaz s tabo dodatno delo.
kako pa kaj se pa človek odloči, je pa itak njegova stvar
Te strašne bolečine ob umiranju za rakom so posledica raka, ne pa posledica zdravljenja. Kdor misli, da se bo ognil bolečinam, če se ne bo poslužil zdravljenja, se hudo moti. Umiranje za rakom je boleče.
Osebno sem dvakrat zbolela za rakom in nikoli mi ni prišlo na misel, da se ne bi šla zdravit. Če se ne bi šla, bi me zdaj že davno ne bilo več tu. In zagotovo bi umrla v hudih bolečinah.
Njhuje je, ko v tvojem imenu odloča nekdo drug pa naj gre za svojce, pooblaščene osebe, medicinsko osebje ali kogarkoli drugega. Dokaj hitro pa se lahko tudi sami znajdemo v taki situaciji, ko bo o našem podaljševanju življenja oz trpljenja odločal nekdo drug. Verjetno lahko ugibate, da takrat, ko gre o nas samih po večini ne želimo podaljševati telesnega trpljenja in agonije, ko odločamo o kom drugem pa je še toliko drugih dejavnikov kot so družbeni in verski vplivi in nenazadnje čustvena navezanost na osebo za katero si želimo, da bi ostala živa. Gre za kruta življenjska vprašanja in včasih so naključja tista, ki odločajo kako se bo stvar zaključila.
ma kakšna groza neki, lih tko je groza, če te familija hoče met tud če je bolezen terminalna na vseh možnih operacijah, terapijah in aparaturah, da o mukah, ki jih to povzroča ne govorim… vsak ima pravico se odločat o teh zadevah sam, tud če je tej dotični gospe sestra rekla nej ne gre na operacijo, bi ženska če bi sama tako želela že šla, če ne takoj pa čez nekaj časa, če bi se izkazalo, da bi bila operacija ipd. bolj smiselna oz. da bi ji bilo s tem bolje kot brez[/quote]
saj vem, da je tebi težko kaj dopovedat, ampak kruto je dejstvo, da ti nekdo iz lastne družine reče, raje umri, kot da imam jaz s tabo dodatno delo.
kako pa kaj se pa človek odloči, je pa itak njegova stvar[/quote]
lej če je bolezen terminalna boš umrl v vsakem primeru, če te operirajo pa ti podaljšujejo agonijo ali pa če ne, dodatno delo s takim bolnikom je pa tudi v vsakem primeru ali gre na operacijo ali ne in ja kruto dejstvo, če je bolezen terminalna pač umreš, samo kar ti jaz dopovedujem je to, da je bolj kruto ta varianta, da večina svojcev kljub želji bolnika vztraja pri tem, da hodi na žnj kemoterapij in operacij četudi ne pomagajo kaj dosti in je potlej cel halo če se tak bolnik odloči umreti prej in odklanja “zdravljenje”, če že injekcije ne sme dobit.