Sicer nekega posebej toplega odnosa z mamo nikoli nisva imeli, ampak vem, da me je imela rada, jaz pa njo. Imam 35+, družino in živim drugje, stran od mame. Pa sem bila zadnjič na obisku in jo nekaj upravičeno skritiziram, pa mi reče, da saj jaz sem vedno bila svojeglava, trmast otrok, da naj se je trudila, kolikor se je dalo, jaz sem vedno svoje gonila, da me nikoli ni razumela, da sem šla z glavo skozi zid, če je bilo treba ali pa ne. Da me kot otroka nikoli ni “začutila” karkoli naj bi to pomenilo, da me še zdaj ne razume, da mi nikoli ni mogla ustreči, da nikoli nisem bila zadovoljna n nobeno stvarjo, s katero se je trudila okoli mene, skratka iz nje je kar vrelo, kot bi izbruhnil dolgo zatajevani vulkan.

Vem, da sem znala biti težavna in težka, trmasta in tako dalje, ampak da bi bilo v mami toliko nabranega gneva, si pa nisem mislila. Potem sem popokala in šla, nisem se ji še oglasila, ona pa ne meni.

Zdaj ne vem, kaj naj. Sem edinka, ampak očitno tudi otrok, ki ga mama ni mogla razumeti. Z očetom je bilo lažje, sva bolj podobna, ampak je žal že pokojni.

nič tebi ne manjka draga moja…Polna rit, polna usta

zadnji stavek pove veliko. najbrž se je v njej nabralo toliko za povedat, da je pretiravala ko je “izbruhnila”.

jaz bi na tvojem mestu počakala, da pokliče in se opraviči.

še to: je možno, da ni bila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} trezna. to se je dogajalo pri nas doma. je bila prikriti alkoholik, kar sem ugotovila po 10 letih, ko sem enkrat nenpovedano prišla na obisk.

Uh, pri meni je podobno. Sicer mi vsega tega ni nikoli povedala v enem izbruhu, ampak po delčkih. Ampak se nekako ne sekiram. Ker je tudi ona daaaaleč od popolne mame. Nič hudega, pač se nista začutili nikdar. Lepo je, če se začutiš z mamo oz. mama s svojim otrokom, ni pa to pogoj za preživetje. Nekaterm nam pač to ni dano. Je pa krivda, da se nista začutili v veliki večini na mamini strani. Mati je tista, ki zavestno ustvari oz. ne ustvari vez z otrokom. In to od trenutka ko zve, da je noseča.

Da se mama opraviči? Zakaj že?

Kaj misliš zakaj?

:)))ne, niti slučajno, moja mati je čisti abstinent. Gnjavi vsakega, ki spije kakšen deci vina, pa čeprav na praznovanju. Ko smo bili enkrat v gostilni skupaj, smo jo povabili na kosilo, pa je moj spil eno pivo ob kosilu, me je čez nekaj dni klicala in vprašala, če ima moj mož “težave z alkoholom”, ker da je takrat spil “celo” pivo. :)))))

Si mogoče pomislila, da ima mama težave? Saj vem da je zate šok, ampak – kako pa se drugače ti obnašaš do nje? Sama si rekla, da si nista nikoli bili blizu – (tudi jaz z mojo pokojno mamo ne) ampak…. mama je mama. Moja se okoli mene ni trudila, ampak me je pustila že kot otroka. In ko sem ji nekoč ob pogovoru zmetala pod nos vse za nazaj se je razjokala, prizadelo jo je, ampak jaz sem se olajšala. Mogoče je tvoja mama potrebovala nekaj takega, sploh če si si bila z očetom bližje in se je počutila odrinjeno?
Kak pogovor bi vama po moje zelo koristil, ko se malce pomirita.

Ne zameri preveč mami. Mislim, da iz nje ni bruhal gnev, ampak je prodirala žalost, da se je na vse načine trudila te razumeti a ji to ni uspevalo.
Počakaj malo da se obe ohladita. Potem pa upam, da bo mama naredila tisti prvi korak proti tebi, ki ga je dolžna storiti. Saj ni vse tako črno kot se sedaj vidi. Srečno hčerka.

[/quote]

Ni nujno. Preberi to izpoved: http://med.over.net/forum5/read.php?261,7498609,7498609#msg-7498609

Ni nujno. Preberi to izpoved: http://med.over.net/forum5/read.php?261,7498609,7498609#msg-7498609%5B/quote%5D%5B/quote%5D

Saj vem, da mislite dobro, ampak ne. Mati ne pije. Imela je očeta pijanca in se je že v otroštvu, sploh pa malo pozneje zarekla, da nikoli v življenju ne bo niti poskusila alkohola. Ob človeku, ki pije, jo vidno prevzame gnus. Tudi moj oče se nikoli, razen za silvestrovo in za svoj rojstni dan ni pritaknil alkohola, pa še takrat kozarček. Ne, to pri njej ni problem, v življenju ni kupila steklenice alkohola. Tudi cigarete nikoli ni prižgala.

Praviš, da ne živiš z njo. Prideš in jo kritiziraš. In si prepričana, da upravičeno.S kakšno pravico se vmešavaš v njeno življenje in ji soliš pamet? Nekomu, ki ti je povedal, da se je celo življenje trudil in nisi bila nikoli zadovoljna?
Mislim, da si trd človek, nesposoben empatije. Da si polna same sebe..
Žalostno, da boš razumela šele, ko ti bo tvoj otrok priredil podobno sceno. In niti minute prej.

Ja,jaz se tudi podpišem pod ugotovitvijo,da je večja krivda na mamini strani in da je mama tista,ki naj ustvari zavesten odnos z otrokom.Mama je bila odrasla oseba,ti pa otrok in odnos raste že od rojstva,ali pa ne.Ona je bila tista prva,ki bi se morala za odnos potruditi.Taka mama ti lahko da samo polno rit in polna usta,kot se je izrazila ena zgoraj,to pa še zdaleč,zdaleč ni vse.Kje je pa občutek,da si ljubljen otrok,da si sprejet,občutek varnosti?To so tiste najbolj važne stvari v življenju,te stvari otrok najbolj potrebuje!Pa še potem,ko si odrasel,in imaš otroke,čakaš,da te tvoj starš pohvali!Jaz bi zdaj mamo nekaj časa pustila pri miru,da se obe ohladita.Za naprej pa bi se jaz izogibala kritiziranju mame.Očitno tega ne prenese dobro.

Mamina edina napaka je ta, da je hči vzgojila po permisivni metodi in ji s tem ni vcepila hierarhične lestvice. In s tem, kdo koga spoštuje in kgo koga nadira. Ker nimašp postavljenih jasnih meja, si pač misliš, da lahko materi rečeš, kar hočeš in kar ti pač pade na pamet. Pa to enostavno ni res. Spoštuj jo, ker je tvoj amati. Kritiziraj sebe, ne nje. Nimaš nobene pravice.

Jaz sploh ne razumem,da se nekdo ne razume s svojo mamo.Moja mama je carica,ki vedno odpušča in jaz tudi.Od kar imam svojega otroka to gledam popolnoma drugače,on je moj svet in je ni stvari,da mu je ne bi oprostila,….jaz ljubim svojo mamo in očeta.Sta moja najboljša prijatelja!!!!!

Bila si na obisku pri mami, kritizirala si jo , po tvoje upravičeno, pa ti je še ona povedala, kar ji je ležalo na duši. Zdaj naj se pa ona opravičuje tebi, si ti kdaj poskušala razumeti njo, ali pa si bila samo parazit, klub svoji družini in letom. Pa kakšni ljudje ste to, kako vzgajate svoje otroke in kakšne zglede jim dajete?

Mislim ,da tukaj ne gre za nobene hierarhične lestvice,ampah za hladen odnos mame,ki se vleče že od rojstva.In ,ki nikoli ne bo drugačen Tudi sama sem trikratna mama,sinova sta že odrasla,hči pa v najstniških letih.Tudi ona me kdaj pokritizira,pa se ne počutim napadeno.Premislim,mogoče pa ima prav.Saj nisem vsevedna.Včasih pa tudi jaz streljam z vsemi topovi,takrat pa ona premisli.Pa se lepo pogovoriva.In kar dobro voziva.

Ma rekla sem ji, da je jota preslana. Povabila me je na joto, ampak je bila ta preslana. A ne smem povedat? Saj ji nisem rekla, da je bila slaba mati. Ona je meni med vrsticami rekla, da sem bila slaba hči.

Ma saj ni bil tako hladen, spet ne. Mogoče sem tiste njene momente crkljanja občutila kot prisiljene , kaj pa vem. Mogoče jo res malo bolj pokritiziram kot bi smela.. Najbrž se je res za tisto joto potrudila, ker ni ne vem kakšna kuharica, ampak ve, da imam jaz rada joto, pa me je povabila.

kaj pa vem, morda sem bila res malo pregroba. ampak s tistim monologom je pa vseeno pretiravala.

Jaz držim s teboj. Mislim,da še zdaleč nisi eno scrkljano,nevzgojeno dete,kot te hočejo eni tukaj prikazati.Prav fejst punca si,z mamo sta imeli samo en bolj hud nesporazum.Čez en teden boš gledala vse skupaj manj čustveno.Če bi bila brez vsake empatije,nikoli ne bi takole napisala tega zadnjega posta.Lp

:)) jaz sem tamala iz večje družine. O otroštvu ne bi, ker mi je bilo lepo, pa čeprav sem bila takrat drugačnega mnenja.

Zadnjič sem ji rekla, da mora bratu in sestri povedari nazaj, kar jo muči, pa naj meni tudi ne prizanaša. Pa je rekla, da se meni ne upa povedat, ker bi se samo obrnila in bi odšla, da pa me ima preveč rada, da je rajši tiho.
Pa sem ji rekla, da ne bi naredila kaj takega, pa mi odvrne, da to naredim vsakič.

Zdaj pa gruntam in se sekiram, kdaj sem se res obrnila in spokala in kaj ima takega za povedat, da jo muči, pa si ne upa …

Ah, ste težki … Mami se je v njeni notranjosti nabralo, kot se vsakemu človeku vsake toliko časa in je izbruhnila … Pa ima mogoče ali verjetno že težave z alkoholom… Ma kaj je z vami ljudje?

Ljudje smo čustvena bitja, občutljivi, vsak malo nerazumljivo vesolje zase.

Hvala Bogu,da imamo v družini takšno navado, da si povemo, kar malo preveč v obraz, ampak ne kujamo zaradi tega zamere. Težave pridejo in v komunikaciji prihaja do kiksov, ki jih dela vsak človek. Blagor človeku, ki ne neguje kritičnih besed, ampak nosi spoznanje, da je življenje v koži človeka težko ter odpušča.Ampak za to je potrebna že kar precejšna mera osebnostne zrelosti, ki jo premole bolj malo ljudi.

V tej situaciji si še vedno mala prizadeta hčerkica, ki potrebuje mamino hvalo. Ok, verjamem, da do njenih izbruhov ne prihaja stalno, in mislim, da si kot mama, kot starejši človek, ki je potrpel ogromno tvojih izbruhov, ki si jih imela kot otrok zasluži, da tudi ti kaj potrpiš. Ali enostavno pozabiš, tudi na zamero.

Na tvojem mestu bi JAZ obiskala mamo še enkrat, ji povedala, da se zavedaš, da si bila tudi ti težak otrok in da ti je žal, da tega ne moreš spremeniti. Ji pa povej, da si bila v večini zadovoljna z njo kot mamo, četudi to ni res. Reci, da bi se rada sedaj potrudila, da bi bil odnos boljši. Si tega zmožna? Ali boš raje kujala zamero in čakala opravičilo???

Ne otežuj si življenja po nepotrebnem. S komunikacijo lahko dosežemo, da nam svet leži pod nogami ali da nas pohod, samo včasih na račun našega ega. Kaj boš izbrala?

No, to pa ne bo držalo. Marsikaj sem, ampak mali otrok, ki potrebuje hvalo starša, ko je že odrasel, pa zagotovo ne.:)) Saj mogoče je ravno v tem problem. Ona si je želela, da bi bila bolj odvisna od nje, da bi jo bolj spraševala za pomoč itd., jaz pa sem bila že kot 15-letnica zelo samostojna, dala sem ji vedeti da je ne potrebujem in da točno vem, kaj hočeš, čeprav seveda nisem imela vedno prav. mamo sprejemam tako kot je, nikoli mi ni prišlo do živega, da se ne razumeva najbolje. Pač sva bolj kot ne različna človeka, bolj sva si bila podobna z očetom. Mama je bila vedno zelo resen človek, brez smisla za humor, jaz in oče pa čisto nasprotje. oče mi je nekoč celo dejal, da hvala bogu, da sem prišla jaz na svet, ker bi drugače bilo življenje preveč resno – in me pomenljivo pogledal. Seveda sva bruhnila v smeh, ko nas je mama začudeno opazovala in rekla, da imava spet ene svoje finte.

Ko je oče umrl, je bilo zame zelo hudo, bilo mi je obupno, žalovala sem dolgo časa. Res sva si bila blizu. Mama se je najbrž res počutila odrinjeno, o tem sem velikokrat kasneje razmišljala. In da jo je oče, da se ne bi tako počutila, vedno hotel povleči v najin odnos. “O, kako lepo, pokaži to mami. Super, bo še mama pogledala……” po svoje se je trudil, da bi nama z mamo zneslo ustvariti nek drugačen odnos, ampak po pravici povedano, meni ni bilo do tega. Tega kot otrok nisem potrebovala. Hitro sem se osamosvojila. ene parkrat sem vprašala očeta za nasvet glede česa pomembnega, mame nikoli. Pa ne da je ne bi marala, saj ne vem dobro razložiti…

Ali sem res jaz kriva, da je bilo tako? Morda pa sem…. Njen osebnost, njen temperament, njeno odzivanje… mi enostavno ni bilo blizu. In mi še vedno ni, ampak sem jo sprejela kot tako osebo. Je pa res, da ne maram, da me objema ali kako drugače kaže pretirano naklonjenost do mene, ne maram, ko želi kazati, da imava nek dober mati – hči odnos. Ker ga nimava. Imava pač odnos kot dva sorodnika, ni prave resnične pristnosti. Ampak jaz je ne pogrešam, za to sem imela očeta, danes pa tega več ne rabim. Najbrž pa jo pogreša ona kaj pa vem…. Butasto pa mi je, da bi se pretvarjala in ji padala v objem in ji kazala neko hudo ljubezen, ki je pač ni. Ni nobene zamere z moje strani, ampak tudi ljubezni ne. Imam jo sicer rada kot mamo in kot osebo, ki se je najbrž trudila okoli mene.

no, pa sem razkrila svoj življenjepis, hvala da ste brali.

Iz vsega napisanega je zaključek ta, da imate samo različna mišljenja. Priložnost je žal le pri tebi. Če ti je samo “sorodnik”, potem se temu primerno tudi ti obnašaj. Če pa jo imaš rada in jo ceniš, se spravi k sebi, dokler jo še imaš.

Govorim ti iz lastnih izkušenj. Pri nas je bil oče v mojih očeh prvi in edini v družini. Mama precej nedostopna, pikra, o kakšni podpori in pohvali sem lahko sanjala. Danes je ni več in šele zdaj vem, da jo pogrešam in sem jo imela rada. Taka je bila, bila pa je moja mama in če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se bolj potrudila zanjo, ko sem jo še imela.

Ja, saj morda imaš prav… Moja ni bila nedostopna in pikra, samo kaj pa vem, nerodna v odnosu z menoj, ona meni očita, da sem bila nedostopna. Vem, da ni ona kriva, taka je. Ampak ali sem kriva jaz, da nisva imeli odnosa kakršnega si je ona želela? Saj ni problem, komot ji lahko telefoniram in navežem stik in ji pokažem, da mi ni vseeno. Najbrž mi res ni vseeno, mislim, da se čutim krivo, da ji kot otrok nisem dajala tistega, kar je od mene pričakovala. Drugi del mene pa mi govori, da nisem jaz kriva, če nisva bili kompatibilni. Ona si je želela in pričakovala nebogljeno, ranljivo deklico, ki bo potrebovala njeno zaščito, dobila pa je trmasto, samosvojo punco, ki ni potrebovala nobene njene intervencije in pomoči.

saj mi ni izpod časti ali karkoli priti do nje in zgladiti odnose, ampak kaj bo potem drugače?